U-I-4/92

Opravilna št.:
U-I-4/92
Objavljeno:
OdlUS I, 38 | 28.05.1992
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1992:U.I.4.92
Akt:
Odlok Občinske skupščine Mozirje o plovnem režimu na reki Savinji s pritoki (Ur. list RS, št. 27/91), 1., 2., 3. in 4. čl.
Izrek:
Pobuda za oceno zakonitosti izpodbijanih določb odloka se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ni v neskladju z zakonom občinski predpis, ki na podlagi zakona ureja plovni režim na svojih notranjih vodah, ki obsega določene časovne in krajevne omejitve uporabe vode kot dobrine v splošni rabi.
Geslo:
Začasna odredba.

Pristojnost občine za ureditev plovnega režima po reki (časovna omejitev plovbe).

Varstvo okolja - varstvo voda kot dobrine skupnega pomena.

Ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Zakon o vodah (ZV), 2. čl. 45. in 46. čl.

Zakon o varnosti pomorske in notranje plovbe (ZVPNP), 3. čl. in 4. čl.

Zakon o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (ZUSS), 2. al. 3. odst. 25. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-4/92 - 8
28/5-1992
 
 
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je na pobudo Kajakaške zveze Slovenije, ki jo zastopa Vladimir Rabzelj, odvetnik v Ljubljani, v postopku za oceno zakonitosti odloka Skupščine občine Mozirje o plovnem režimu na reki Savinji s pritoki na seji dne 28/5-1992
 
s k l e n i l o :
 
Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno zakonitosti odloka Skupščine občine Mozirje o plovnem režimu na reki Savinji s pritoki (Uradni list RS, št. 27/91).
 
O b r a z l o ž i t e v
 
Pobudnica trdi, da je izpodbijani odlok, zlasti v 1., 2., 3. in 4. členu, v neskladju z zakonom o varnosti pomorske in notranje plovbe ter z zakonom o vodah. Omenjeni členi omejujejo plovbo vsem vrstam čolnov na določenih odsekih reke Savinje in v določenih urah. Te omejitve po njenem mnenju ne morejo veljati za kajake in kanuje, ki so čolni posebne vrste, namenjeni prav za nevarne vode, in še zlasti ne za Kajakaško zvezo Slovenije kot organizirano združenje, ki kajake in kanuje uporablja tudi na nevarnih vodah in katerega člani so vešči razmer na vodi, ki so za povprečnega človeka nevarne, za člane te zveze pa predstavljajo normalne razmere. Kolikor so te omejitve sprejete zaradi varstva človekovega življenja (kopalci, ribiči, potapljači in drugi iz 34. člena zakona), so po pobudničinem mnenju neutemeljene, ker se v veliki meri nanašajo na predele voda, kjer ni prisotnosti človeškega življenja. Omejitve niso utemeljene iz razlogov varstva okolja, ker čolni na vesla okolja ne ogrožajo in tudi škodljivo ne posegajo v okolje ribiško-gojitvenih voda. Časovna omejitev plovbe celo čez dan je nerazumljiva, saj je plovba s čolni varna vse do mraka. Odsek Savinje, kjer ni dovoljena plovba, velja pa dnevna omejitev, ni opredeljen kot ribiško-gojitvena voda. Pobudnica domneva, da je omejitev sprejeta zaradi interesov ribiških društev. Varstva interesov ribiških društev pa zakon ne pozna.
 
2. člen izpodbijanega odloka je po pobudničinem mnenju v neskladju z 2. in 46. členom zakona o vodah, ker omejuje splošno rabo le na določene predele Savinje in ker ne precizira visokega vodostaja. 4. člen odloka ne razlikuje kriterijev za rekreacijo in športno dejavnost, kar v določenih primerih popolnoma onemogoča uporabo plovil na vesla in s tem športno udejstvovanje.
 
Pobuda ni utemeljena.
 
Po 2. členu zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86) so voda, vodotoki, jezera, izviri, obalno morje in morska obala ter vodna in priobalna zemljišča dobrine splošnega pomena pod posebnim družbenim varstvom in jih je dovoljeno rabiti ali izkoriščati le na način, ki ga določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi. Naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča so dobrine v splošni rabi in družbena lastnina.
 
Zakon o varnosti pomorske in notranje plovbe (Uradni list SRS, št. 17/88) kot specialni predpis ureja varnost plovbe, ki obsega določene pogoje, ki jih morajo izpolnjevati plovne poti, objekti za varnost plovbe, luke, pristanišča idr., plovni objekti ter posadke na njih. Izpodbijani odlok ima pravno podlago v 3. členu zakona o varnosti pomorske in notranje plovbe, ki nalaga občini, da s svojimi predpisi uredi na notranjih vodah plovni režim, pristanišča, zimska zaklonišča, prezimovališča in nadzorstvo.
 
Obseg plovnega režima opredeljuje 4. člen zakona. Občina ima v 3. in 4. členu zakona široka pooblastila za konkretno ureditev, s katero zagotavlja varno plovbo na svojih notranjih vodah. Pri urejanju plovnega režima občina na podlagi zakona določi plovno območje, kjer je dovoljena plovba posameznim plovnim objektom za gospodarske, športno-rekreacijske in druge namene. Določi vrsto, velikost in način pogona plovnih objektov. Pri določanju pogojev za varno plovbo mora občina upoštevati naravne danosti plovne poti, ki jih zakon le primeroma našteva: plovnost z gabariti, označevanje, varstvo kopalcev in ribičev, varstvo vode, rib in drugih vodnih živali ter obrežja, smučanje na vodi, vadba tekmovalnih čolnov, organiziranje športnih in drugih prireditev na vodi in drugo. Občina uredi osganizacijo za vzdrževanje plovne poti in določi druge pogoje, ki zagotavljajo varstvo človeškega življenja in okolja. Občina navedene zadeve uredi ob upoštevanju vodnogospodarske osnove in planov vodnega gospodarstva skladno z vodnim režimom, ribiško-gojitvenimi načrti in interesi ribištva, varstvom okolja in urejanja prostora ter drugimi predpisi, ki jih zadeva plovni režim.
 
Z izpodbijanim odlokom je občina uredila plovni režim na reki Savinji s pritoki. Občina zatrjuje, da je po predhodnem usklajevanju interesov neposrednih zainteresiranih uporabnikov dovolila plovbo s čolni na vesla na določenem odseku Savinje s časovno omejitvijo in določila dostope do vode. Ob določanju pogojev je upoštevala hudourniški značaj voda in s tem velike razlike v vodostaju, neurejenost režima z vodnogospodarskega stališča, varstvene vode za gojitev rib in obstoj malih hidroelektrarn. S časovno omejitvijo je upoštevala interese ribištva, ribiško-gojitvene načrte in varstvo ribičev.
 
Ustavno sodišče ocenjuje, da ureditev plovnega režima v izpodbijanem odloku ni v neskladju z zakonom. Navedena ureditev v skladu z zakonom konkretizira pogoje za varno plovbo na notranjih vodah. Ob tem upošteva konkretne naravne danosti, varstvo človeškega življenja in okolja ter gospodarske plane, vezane na vodni režim, tako da vodo kot dobrino splošnega pomena lahko pod enakimi pogoji uporabljajo vsi. Določene krajevne in časovne omejitve v izpodbijanem odloku so rezultat usklajevanja navzkrižnih interesov neposrednih uporabnikov, kar predstavlja vprašanje primernosti in ne zakonitosti. Tudi pobudnica Kajakaška zveza Slovenije je le ena od uporabnikov vode, ki jo lahko uporablja le pod enakimi pogoji kot vsi drugi uporabniki. Omejitve plovbe v 2. členu izpodbijanega odloka (omejitve se nanašajo na vrste čolnov, določene predele reke in njenih pritokov ter na ribiško-gojitvene vode) niso v neskladju s 46. členom zakona o vodah, po katerem v določenih primerih in pogojih ni potrebno pridobiti vodnogospodarskega soglasja oziroma vodnogospodarskega dovoljenja, če gre za rabo in izkoriščanje vode v naravnih vodotokih za pitje, kopanje, pranje, napajanje živine, za zalivanje vrtov, za rekreacijo in za druge osebne potrebe.
 
Navedeni člen opredeljuje izjemo od splošnega pogoja iz 45. člena tega zakona, ko je potrebno pridobiti vodnogospodarsko soglasje in vodnogospodarsko dovoljenje za vsako spremembo vodnega režima, ki nastane z rabo in izkoriščanjem vode, s katero se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma razmere na vodi in priobalnih zemljiščih. V navedenih členih gre za pravno ureditev vodnega režima, ki so jo pri rabi in izkoriščanju voda upravičeni in dolžni upoštevati vsi (3. člen zakona o vodah).
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek


L O Č E N O M N E N J E 
 
k sklepu št. U-I-4/92 z dne 28.5.1992 
 
Po mojem mnenju bi bilo treba bodisi pobudo sprejeti in nato v postopku za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa, ki se v ožjem smislu šele s tem začne, ob sodelovanju vseh prizadetih subjektov in morda tudi po opravljeni javni obravnavi dati odgovor na nekatera odprta in z dosedanjimi pisnimi pojasnili in vlogami še ne dovolj razjasnjena vprašanja - bodisi ta vprašanja dodatno razjasniti pred odločitvijo o sprejetju ali nesprejetju pobude.
 
Pri tem ne mislim toliko na časovne omejitve plovbe, ki se mi zdijo že dovolj pojasnjene in utemeljene (razen če bi bila poleg dnevne omejitve, ki jo pobuda izrecno napada, morda sporna tudi koledarska omejitev - popolna prepoved plovbe v času od 31.10. do 14.4.), ampak predvsem na vprašanje krajevnih omejitev. Ugotoviti bi bilo potrebno, ali je bila tudi popolna prepoved kajakaštva, zlasti športnega, na vseh pritokih Savinje razen delno na Dreti in tudi na Savinji razen na določenem odseku sprejeta zaradi varstva interesov ribištva (zakonit razlog po drugem odstavku 4. člena zakona o varnosti plovbe) in ali je zaradi varstva tega ali morda kakšnega drugega interesa prepoved res nujna, zlasti kot popolna prepoved (če bi bilo varovani interes možno zavarovati tudi z manjšim posegom v interese kajakašev). Tako kot bo v primerih kolizije ustavnih pravic ustavno sodišče moralo pri presoji dovoljenosti njihovega omejevanja upoštevati zlasti tudi načelo sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih posegov v omejevano pravico, bo isto načelo treba upoštevati tudi v primeru kolizije pravic, izhajajočih iz zakonov (v tem primeru pravic različnih upravičencev do rabe naravnih vodotokov v splošni rabi po zakonu o vodah). Postavlja pa se celo vprašanje, ali v tem primeru ne gre morda celo za ustavne pravice v sklopu ustavno neopredeljenih "osebnostnih pravic" iz 35. člena ustave in za svobodo gibanja iz 32. člena ustave (glede na to, da naša ustava - drugače kot npr. nemška - izrecno ne določa "splošne svobode ravnanja" kot posebne ustavne pravice).
 
Iz tega razloga se ne strinjam s trditvijo v obrazložitvi sklepa, da v odloku določene krajevne in časovne omejitve kot rezultat usklajevanja navzkrižnih interesov predstavljajo "vprašanje primernosti in ne zakonitosti". Nasprotno, za jutranjo in večerno prepoved kajakaštva na plovnem odseku Savinje obrazložitev sklepa že ugotavlja (pravilno), da je potrebna oziroma upravičena zaradi varstva interesov drugih uporabnikov Savinje (zaradi omogočanja ribolova v tem času) - enako pa bi bilo treba oceniti tudi upravičenost oziroma zakonitost krajevnih omejitev, določenih v izpodbijanem odloku. Zgolj sklicevanje na to, da je po zatrjevanju občine ureditev rezultat "predhodnega usklajevanja interesov", za odločitev ne zadošča. Zatrjevano "usklajevanje interesov" oziroma sporno ureditev kot njegovo posledico je treba preveriti in oceniti z gledišča ustavnosti in zakonitosti. To je še toliko bolj potrebno, ker je ostalo nerazjasnjeno, kakšen je pomen navedbe občine, da je bila krajevna omejitev "dogovorjena ob upoštevanju potreb Kajakaškega kluba Savinja".
 
Kot edini dokaz za obstoj tega dogovora navaja občina izjavo predsednika tega kluba, "da je za kajakaški šport zanimiv in edino primeren odsek reke Savinje od Prodnikovega jezu v Juvanju navzgor", a že ta domnevna izjava sama po sebi očitno ne pomeni pristanka kluba tudi na prepoved kajakaštva od mostu v Lučah navzgor in morda tudi ne pristanka na prepoved kajakaštva na vseh pritokih Savinje (to bi bilo treba še ugotoviti), Kajakaška zveza Slovenije kot pobudnik pa vsem tem omejitvam jasno nasprotuje. V postopku bi bilo treba torej ugotoviti, ali kajakaški interes za uporabo pritokov in gornjega toka Savinje glede na "naravne danosti" teh vodotokov obstaja ali ne, in če obstaja, kateri zakoniti interes mu nasprotuje do te mere, da bi bilo možno šteti popolno prepoved kajakaštva na teh vodotokih za zakonito. Iz drugega odstavka 2. člena odloka bi sledilo, da je ta zakoniti interes ribiško-gojitveni interes. Strinjam se s pobudnikom, da lahko odgovor na vprašanje, "ali uporaba kajakov in kanujev povzroča škodo gojitvenim vodam, lahko poda le strokovnjak ustrezne stroke" (in če jo povzroča, ali jo povzroča na vseh odsekih in v vseh letnih časih) - tako strokovno mnenje pa v gradivu te zadeve ni vsebovano. Poleg tega po navedbi same občine niso opredeljeni kot ribiško gojitvene vode vsi pritoki Savinje in ostaja odprto vprašanje, kateri je potem zakoniti interes za popolno prepoved kajakaštva na teh drugih pritokih - ali pa na njih kajakaštvo sploh ni prepovedano (razmerje med prvim in drugim odstavkom 2. člena v tem pogledu ni povsem jasno).
 
Pobudnik pa nima prav, ko trdi, da je 2. člen odloka v nasprotju s 46. členom zakona o vodah, saj ta zakonska določba izključuje le potrebo po izdaji vodnogospodarskega dovoljenja ali soglasja kot upravnega akta za rekreativno rabo naravnih vodotokov v splošni rabi, ne izključuje pa možnosti, da se taka raba zaradi usklajevanja z interesi drugih uporabnikov voda na podlagi zakona ustrezno omeji s predpisom občinske skupščine. Izrecnega stališča ustavnega sodišča do trditve pobudnika, da izpodbijani odlok nasprotuje tudi 2. členu zakona o vodah, v obrazložitvi sklepa ni. Glede na prvi odstavek tega člena bi način rabe vodotokov lahko določil sicer samo "ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi", vendar je tovrstna pooblastila na ožjem področju (v zvezi z urejanjem plovbe) dal občinam drug, kasnejši zakon (zakon o varnosti pomorske in notranje plovbe). Ta zakon je nasproti zakonu o vodah treba šteti tako za lex posterior kot tudi za lex specialis in kot tak občinam dovoljuje urejanje vprašanj, za urejanje katerih po zakonu o vodah niso bile pooblaščene.
 
Pobudnikovo trditev o neskladju izpodbijanega odloka z 2. členom zakona o vodah bi bilo torej po mojem mnenju treba zavrniti na opisani način, vprašanje o skladnosti odloka z zakonom o varnosti pomorske in notranje plovbe pa še dodatno proučiti.
 
S o d n i k
mag. Matevž Krivic
 
Ljubljana, 5.6.1992
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
občinski predpis
Vlagatelj:
Kajakaška zveza Slovenije
Datum vloge:
13.01.1992
Datum odločitve:
28.05.1992
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem pobude
Dokument:
US15823