Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15035 odločitev)

Opravilna št.:
U-I-96/92
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1993:U.I.96.92
Akt:
Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91 in 31/93) (ZDen), 81. čl.
Izrek:
Določba 81. člena zakona ni v neskladju z ustavo.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ni pristojno za oceno primernosti zakonske ureditve. Glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja je zakonodajalec uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji pa ni kršil ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja.
Geslo:
Nepristojnost ustavnega sodišča za oceno primernosti zakonske ureditve.
Razmerje med zakonskim in oporočnim dedovanjem - ugotavljanje zapustnikove volje v primeru vračanja nacionaliziranega premoženja.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 33., 67. in 1. odst. 161. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Ustave (UZIU), 7. čl.
Zakon o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (ZUSS), 2. al. 3. odst. 25. čl.
Opomba:
K obravnavani zadevi je bila s sklepom ustavnega sodišča z dne 16/9-1993 pridružena zadeva U-I-163/93 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Polno besedilo:
U-I-96/92-22
9/12-1993
 
O D L O Č B A
 
Ustavno sodišče je na pobudi Danice Tetičkovič iz Maribora, ki jo zastopa Božidar Vidmar, odvetnik v Mariboru, in Antonije Zrnec iz Benedikta, ki jo zastopa Andrej Štiglic, odvetnik v Mariboru, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 9/12-1993 o d l o č i l o :
 
Določba 81. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ni v neskladju z ustavo.
 
O b r a z l o ž i t e v
 
Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-96/92 z dne 6/5-1993 sprejelo pobudo Danice Tetičkovič in začelo postopek za oceno ustavnosti v izreku odločbe navedene zakonske določbe. Dne 10/8-1992 je ustavno sodišče prejelo enako pobudo še od Antonije Zrnec iz Benedikta, ki jo je na seji dne 16/9-1993 zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo U-I-96/92.
 
Pobudnici navajata, da sporna določba zakona daje prednost zakonitemu dedovanju pred oporočnim in da pri denacionaliziranem premoženju ne dovoljuje ugotavljanja domnevne zapustnikove volje. S tem krši določbo 33. člena ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Zasebna lastnina pomeni pravico razpolaganja s premoženjem za časa življenja in za primer smrti, zaradi česar pomeni dajanje prednosti zakonitemu dedovanju pred oporočnim kršitev te pravice.
 
Pobudnica Antonija Zrnec je ustavnemu sodišču tudi predlagala, da do dokončne odločitve o ustavnosti sporne odločbe zakona zadrži uporabo tega člena.
 
Ustavno sodišče je po sprejetju prve pobude to pobudo dne 7/5-1993 poslalo v odgovor Državnemu zboru, vendar odgovora še ni prejelo. Sporna določba 81. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je v skladu z ustavo.
 
Res je, da daje določba 81. člena ZDen prednost zakonitemu dedovanju. Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ta zakonska določba dejansko onemogoča ugotavljanje domnevne (hipotetične) oporočiteljeve volje.
 
Zastavlja se vprašanje, ali je tako dajanje prednosti zakonitemu dedovanju pred oporočnim v nasprotju s pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.
 
Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) ureja v skladu z drugim odstavkom 67. člena ustave način in pogoje dedovanja. Pri tem upošteva in prepleta zakonito in oporočno dedovanje. Na eni strani oporočno dedovanje, to je določitev dediča po 78. člena zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78 - v nadaljevanju ZD), izključi zakonito dedovanje. Na drugi strani pa je pri oporočnem razpolaganju zapustnik vendarle omejen zlasti z določbami o nujnih dedičih (členi 25. - 41. ZD). Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (določba prvega odstavka 26. člena ZD). Ta del zapuščine je nujni dedni delež, del celotnega zapustnikovega premoženja, namenjen nujnim dedičem, pa predstavlja tako imenovan rezervirani del zapuščine. V primeru, da so poklicani k dedovanju zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci in njegov zakonec, znaša rezervirani del zapuščine polovico. S to določbo je seveda oporočiteljevo razpolaganje z zapuščino bistveno omejeno.
 
Po določbi drugega odstavka 84. člena ZD se je treba tedaj, če nastane dvom o razlagi prave oporočiteljeve volje, držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča. Ta določba v primeru razlage oporoke v dvomu daje prednost zakonitemu dedovanju.
 
Iz doslej povedanega sledi, da v splošnem zakonodajalec daje določeno prednost oporočnemu dedovanju, ki pa ga zlasti v primeru, kadar so poklicani k dedovanju zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec, pomembno omejujejo določbe o nujnih dedičih in o rezerviranem delu zapuščine, ki v bistvu uveljavljajo zakonito dedovanje.
 
Tako razmerje med oporočnim in zakonitim dedovanjem je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave. To pa ne pomeni, da je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja le taka zakonska ureditev, ki v vsaki dejanski in pravni situaciji daje prednost oporočnemu dedovanju. Pri zakonskemu urejanju razmerja med zakonitim in oporočnim dedovanjem zakonodajalec tehta razloge, ki govore v prid oporočnemu ali zakonitemu dedovanju v določeni dejanski in pravni situaciji. V primeru denacionalizacije govori proti sedanji ureditvi 81. člena ZDen argument, da ta ureditev ne dovoljuje ugotavljanja domnevne (hipotetične) volje oporočitelja niti tedaj, kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstojale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestavitve oporoke. Za sedanjo ureditev pa govori dejstvo, da zapustnik v času sestavitve oporoke premoženja, ki mu je bilo s katero izmed oblik podržavljenja odvzeto, dejansko ni imel. Ker je bilo pogosto premoženje, ki je bilo podržavljeno, glavni del zapustnikovega premoženja pred njegovim podržavljenjem, bi ureditev, ki bi omogočala v vseh primerih ugotavljanje domnevne zapustnikove volje, v bistvu pomenila konstruiranje njegove volje. Poleg tega je ugotavljanje domnevne zapustnikove volje lahko povezano z dolgotrajnimi spori med zakonitimi in oporočnimi dediči, v zakonu predvidena ureditev pa zmanjšuje možnost številnih in zapletenih sodnih postopkov, ne da bi zaradi tega s poenostavitvijo ureditve kršila ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.
 
Vsi ti argumenti kažejo na to, da gre pri obravnavi o vsebini določbe 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve. Glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja je zakonodajalec z 81. členom ZDen uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji pa ni kršil ustavne pravice do zasebne pravice in dedovanja.
 
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in druge alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. K odločbi sta dala odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivic in Testen.
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica, 
ki se mu pridružuje sodnik Testen 
 
Odločba po mojem mnenju izhaja iz napačne oziroma bistveno pomanjkljive ugotovitve, da sporna določba "ne dovoljuje ugotavljanja domnevne (hipotetične) volje oporočitelja niti tedaj, kadar je mogoče ... zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestavitve oporoke". Odločba namreč pravkar navedeno (a pomanjkljivo ugotovljeno) vsebino sporne ureditve priznava kot argument, ki govori proti tej ureditvi, kljub temu pa zaradi obstoja nasprotnih argumentov (da gre za razpolaganje s premoženjem, ki ga ob sestavitvi oporoke zapustnik ni imel, da bi bilo zato ugotavljanje njegove domnevne volje v bistvu konstruiranje njegove volje in da bi bila taka ureditev lahko povezana z dolgotrajnimi spori) ugotavlja, da "pri zakonskem urejanju razmerja med zakonitim in oporočnim dedovanjem zakonodajalec tehta razloge, ki govore v prid oporočnemu ali zakonitemu dedovanju v določeni dejanski in pravni situaciji", ali, z drugimi besedami, da ni ustavnopravnih razlogov, zaradi katerih bi v tu obravnavani situaciji moral dati prednost oporočnemu dedovanju, in da gre le "za vprašanje primernosti zakonske ureditve". Zakaj se s takim pogledom na to vprašanje ne strinjam, bom prikazal v nadaljevanju - na tem mestu pa želim najprej opozoriti na to, da to stališče (tudi če bi bilo samo po sebi pravilno) v tem primeru ni ustrezna podlaga za rešitev spornega vprašanja, ker je bil v tej "dejanski in pravni situaciji" zanemarjen oziroma ignoriran en njen element, ki pa ne bi smel biti zanemarjen, ker je v nekaterih možnih primerih bistvenega pomena.
 
Slabost 81. člena ZDen namreč ni samo v tem, da "ne dovoljuje ugotavljanja domnevne (hipotetične) volje oporočitelja", ampak ta člen (česar obrazložitev odločbe ne navaja med argumenti, ki govorijo proti 81. členu, niti tega argumenta ne zavrača) onemogoča celo upoštevanje nesporno in jasno izražene prave, ne le domnevne oporočiteljeve volje. Do tega prihaja takrat, kadar v oporoki podržavljeno premoženje sicer ni izrecno omenjeno, kar 81. člen brezpogojno zahteva, je pa oporoka kljub temu povsem jasna in nedvoumna, na primer: "Prav vse, kar imam, in še mnogo več bi rad dal temu in temu, svojim zakonitim dedičem pa (iz tega in tega razloga) prav ničesar." Da so take formulacije v oporokah redke, je za prizadete v takih primerih kaj slaba tolažba - in določbe, ki dopušča tako očitno kršitev ustavne pravice do lastnine (in do razpolaganja z njo za primer smrti), nikakor ni mogoče kratko malo razglasiti za (v celoti) skladno z ustavo.
 
Najmanj, kar bi bilo treba storiti (v primeru, da bi bila glede vseh drugih primerov argumentacija odločbe sprejemljiva), bi bila sprememba odločbe v "ustavnokonformno razlago" 81. člena, po kateri je ta člen v skladu z ustavo, če se razlaga tako, da so taki primeri (kjer je v oporoki jasno izražena nasprotna volja) iz njega izvzeti - ali, če taka interpretacijska odločba iz kakršnegakoli razloga ne bi bila možna, sprememba sedanje odločbe z uporabo ene od t.i. novih tehnik odločanja v "golo ugotovitev neustavnosti" 81.člena v navedenem obsegu (kolikor se nanaša na take primere), s tem da v obsegu te ugotovljene protiustavnosti člena ne bi bilo več mogoče uporabljati, v vsem preostalem obsegu pa še.
 
Toda, kot sem nakazal že v uvodu, po mojem mnenju tudi glede vseh drugih možnih primerov uporabe sporne določbe (torej brez upoštevanja zgoraj omenjenih redkejših primerov) argumentacija te odločbe ustavnopravno ni sprejemljiva.
 
Ta argumentacija očitno gradi na ustavni določbi (čl.67/2), da "zakon določa način in pogoje dedovanja", in iz nje izpeljuje, da je potem pač stvar zakonodajalca, kateremu izmed obeh možnih načinov dedovanja da prednost in zakaj: "v splošnem zakonodajalec daje določeno prednost oporočnemu dedovanju", kar pa da ne pomeni, da ga mora dati tudi v taki specifični situaciji, kot je tu obravnavana. Glede na tesno povezanost lastninske pravice in pravice do dedovanja v 33. členu (v poglavju o pravicah) ni mogoče določbe o zakonskem urejanju načinov dedovanja (v poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih) obravnavati izolirano od 33. člena in lastninske pravice, tako kot to dela obrazložitev. Ta spregleduje dejstvo, da je oporočno dedovanje izraz lastninske pravice (lastnikove pravice, razpolagati s svojim premoženjem za primer smrti), medtem ko je zakonito dedovanje v primeru odsotnosti oporoke le nekakšno nadomestilo, surogat za oporočno dedovanje, v primeru veljavne oporoke pa njena korektura, izhajajoča iz ustavnih načel socialne države. Z gledišča lastninske pravice, ki ji je kot nesporni osebni ustavni pravici treba v ustavnosodni presoji nedvomno dati prednost pred določbo 67. člena, torej oporočno in zakonito dedovanje ne moreta biti ustavnopravno obravnavana kot dve enakovredni opciji, med katerima zakonodajalec popolnoma svobodno izbira in kombinira, ne glede na to, da je oporočno dedovanje izrazita in neposredna emanacija lastninske pravice, medtem ko je zakonito dedovanje to le v mnogo bolj posrednem smislu ali pa celo sploh ne (kadar ni surogat oporočnemu, ampak njegova od države določena in drugje, namreč na ustavnem varstvu zakonske zveze in družine in morda še na načelih socialne države temelječa korektura ali pa, kot lahko v primeru 81. člena, celo njegova negacija). Ta negacija pa ne temelji ne na lastninski pravici ne na teh drugih ustavnih načelih, ampak le na povsem prosti, ustavnopravno nevezani izbiri zakonodajalca.
 
Da pri spornem 81. členu ne gre za vprašanje ustavnosti, ampak le za vprašanje primernosti te zakonske ureditve, utemeljuje odločba, kot že rečeno, izhajajoč iz 67. člena ustave (pooblastilo zakonodajalcu za določitev načina in pogojev dedovanja) ter navajajoč kot argument le to, da bi drugačna ureditev "v bistvu pomenila konstruiranje zapustnikove volje", da bi bila lahko povezana z dolgotrajnimi spori in da izbrana poenostavljena ureditev ne krši ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanje. Slednja trditev, ki je za odločitev o skladnosti izpodbijane norme z ustavo bistvena, pa je v obrazložitvi le postavljena, ne tudi obrazložena.
 
Razmerje med zakonitim in oporočnim dedovanjem pa ni v celoti v svobodni dispoziciji zakonodajalca. To niti nasploh niti omejeno na problematiko 81. člena ni stvar primernosti zakonske ureditve, ampak je - vsaj v svojih osnovnih elementih - stvar ustavnosti (spoštovanja ustavnih pravic). Pravica do dedovanja je sicer tudi ustavna pravica, toda zlasti za oddaljene zakonite dediče pravzaprav ne, saj jo vzpostavlja šele zakon, pa tudi če bi bila, je med ustavnimi pravicami v primeru kolizije potrebno "tehtanje" njihove teže in pomena: dedovanju, ki izvira iz volje lastnika, je najbrž treba dati prednost (upoštevajoč seveda nujne deleže) pred dedovanjem, ki izvira iz volje države, ne pa obratno. (S tega vidika je seveda enako kot 81. člen ZDen lahko sporen tudi 84. člen zakona o dedovanju, toda ta določba drugega zakona ni predmet tega postopka.) Le kolikor ima zakonito dedovanje svoj ustavni temelj tudi v ustavnem varstvu družine in otrok (torej omejeno na nujne dediče in še to morda ne na vse, ne pa razširjeno na vse zakonite dediče), bi bilo z ustavnopravnega aspekta najbrž treba zakonitemu dedovanju priznati enakopraven status z oporočnim dedovanjem (ali v določenih primerih morda celo privilegiran status - "tehtanje ustavnih pravic in dobrin"). Ta enako pravni status pa je nujnim dedičem prav z institutom nujnih dedičev v primeru oporočnega dedovanja že zagotovljen in tako razveljavitev 81. člena, za katero sem se zavzemal, seveda ne bi pomenila, da bi v vsakem primeru vse denacionalizirano premoženje dobili oporočni dediči. Nujni dediči bi vedno lahko dobili svoj nujni delež - sedanja ureditev (po spornem 81.členu) pa ob negotovosti, kako bi zapustnik razpolagal s svojim kasneje denacionaliziranim premoženjem (in celo ob že izraženi volji, da bi razpolagal enako), dodeljuje vse to premoženje zakonitim dedičem.
 
Poenostavljeno rečeno bi torej razveljavitev 81. člena pripeljala v razmerju med oporočnimi in nujnimi dediči do ureditve "vsakomur nekaj" in le v razmerju med oporočnimi in oddaljenimi zakonitimi dediči do rešitve "vse oporočnim dedičem" - in še to v obeh teh razmerjih le praviloma.
 
V primerih, ko bi iz oporoke ali iz drugih okoliščin izhajalo, da bi oporočitelj s kasneje denacionaliziranim premoženjem morda razpolagal drugače in da je torej dejstvo, da v oporoki s tem premoženjem izrecno ni razpolagal, šteti za analogno zmoti v smislu 60. člena zakona o dedovanju, bi namreč zakoniti dediči oporoko lahko izpodbijali po tretjem odstavku 60. člena zakona o dedovanju (oporočiteljeva zmota o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem).
 
V temelju soglašam z mnenjem prof. dr. Karla Zupančiča, izdelanim na prošnjo ustavnega sodišča za potrebe tega postopka in objavljenim v 18. številki Pravne prakse ("Člen 81 in pravila o razlagi oporoke"), v skladu s katerim je, kadar za to obstaja kakršnakoli opora v oporočiteljevi izjavi poslednje volje, možno z metodo t.i. dopolnjujoče razlage ugotoviti t.i. hipotetično voljo oporočitelja in v skladu z njo izvesti oporočno dedovanje. Toda tudi v primerih, kjer v oporoki ni najti opore niti za tako niti za nasprotno stališče in kjer je volja oporočitelja torej povsem nedoločljiva, bi bila po razveljavitvi 81. člena ZDen ter po analogiji z 221.členom zakona o dedovanju vzpostavljena zakonska domneva v prid oporočnih dedičev - upoštevajoč življenjske izkušnje - nedvomno bliže domnevni povprečni volji zapustnikov v takih primerih kot nasprotna, veljavna ureditev: kadar ni nujnih dedičev, se lahko domneva, da bi zapustnik praviloma tudi večje premoženje raje zapustil nekomu, ki ga je imel rad, kot oddaljenim sorodnikom - kadar obstajajo tudi nujni dediči, bi pa ti tako in tako lahko dobili svoj nujni delež in oporočni dediči samo preostali del. Po 81. členu, ki nejasnost ali včasih celo samo neizrecnost zapustnikove volje v tem pogledu izenačuje z neobstojem te volje oziroma z neobstojem oporočnega razpolaganja, pa je vzpostavljena torej neizpodbojna domneva v prid zakonitim dedičem, ki tem v vsakem primeru daje vse in oporočnim dedičem v nobenem primeru nič. (Če bi bil po razveljavitvi 81. člena zakonodajalec mnenja, da bi bilo vsaj takrat, kadar tudi hipotetična volja oporočitelja ne bi bila ugotovljiva, pravičnejše tudi v razmerju med oporočnimi in oddaljenimi zakonitimi dediči vzpostaviti ureditev "vsakomur nekaj", seveda ne bi bilo nikakršne ustavnopravne ovire, da bi ureditev na ta način dopolnil.)
 
Čeprav je sedanja ureditev tudi očitno nepravična, je zgolj zaradi tega najbrž ne bi bilo mogoče razveljaviti kot protiustavno. Pri tem stališču se opiram tudi na tujo, zlasti na nemško ustavnosodno judikaturo in literaturo, po kateri se ustavno sodišče - vsaj praviloma - sklicuje na pravičnost le, "da bi karakteriziralo (označilo) samovoljo, ki državnemu ravnanju /namreč: dopustnemu - op.M.K./ postavlja skrajne meje", to je takrat, kadar za sporno zakonsko ureditev ni najti nikakršnega razumnega, iz narave stvari izhajajočega ali drugače stvarno utemeljenega razloga in je zato tako ureditev "za način opazovanja, izhajajoč iz misli o pravičnosti" treba označiti kot samovoljno (Bonner Kommentar, Munchen 1992, Art. 3/I, Rn. 4).
 
Ker za sporno ureditev po 81. členu ZDen vendarle ni mogoče trditi, da ne temelji na nikakršnem razumnem, stvarnem razlogu in da je torej povsem samovoljna, je torej zgolj zato, ker je očitno nepravična in ker bi bila nasprotna ureditev (po razveljavitvi tega člena) mnogo bolj pravična, najbrž še ni mogoče šteti tudi za protiustavno. To primerjavo med tema dvema ureditvama navajam predvsem kot svoje stališče, do katerega sem prišel ob preverjanju, ali ne bi razveljavitev ureditve po 81. členu, ki je sama po sebi sicer protiustavna (zaradi nespoštovanja ustavne svobode testiranja oziroma zaradi vzpostavitve z ustavo neskladnega razmerja med oporočnim in zakonitim dedovanjem zlasti oddaljenih sorodnikov), morda pripeljala do ureditve, ki pa bi bila (iz drugih razlogov) še bolj protiustavna kot sedanja. Tudi to je namreč možno - in v takem primeru ustavno sodišče sicer protiustavne ureditve lahko tudi ne bi razveljavilo, ampak bi jo lahko tudi le razglasilo za protiustavno oziroma neskladno z ustavo, z napotkom zakonodajalcu, naj to neskladnost v razumnem roku odpravi (glej t.i. nove tehnike odločanja - "gola ugotovitev neustavnosti", "poziv zakonodajalcu" itd. - kot dosežek novejših tendenc v razvoju evropskega ustavnega sodstva, omenjene tudi že v nekaterih zadnjih odločbah našega ustavnega sodišča). V tu obravnavanem primeru pa razveljavitev izpodbijanega 81. člena ne bi pripeljala do takega rezultata, ampak nasprotno - do ustavnopravno sprejemljive (glej tudi primerjalnopravne navedbe na koncu ločenega mnenja) in poleg tega tudi pravičnejše ureditve spornega vprašanja.
 
Izhajajoč iz povprečnih življenjskih izkušenj bi bilo s tako ureditvijo namreč gotovo povzročenih mnogo manj krivic kot s sedanjo res "poenostavljeno ureditvijo" (vse zakonitim dedičem, pa naj bo resnična ali hipotetična volja oporočitelja kakršnakoli, lahko tudi povsem nasprotna). Taka ureditev daje argumentu poenostavljenosti ureditve, ker preprečuje dolgotrajne spore, absolutno prednost pred argumentom ustavnosti in tudi pravičnosti, kar se mi zdi povsem nesprejemljivo.
 
Končno navajam v podporo svojemu stališču - poleg
 
primerjalnopravnih argumentov s področja civilnega prava, ki jih je navedel že prof. dr. Karel Zupančič v navedenem članku - še en primerjalnopravni argument s področja ustavnega prava.
 
V nemški ustavi se 14. člen glasi: "Lastnina in pravica do dedovanja sta zajamčeni. Vsebino in omejitve določajo zakoni." Nemška ustavna ureditev teh vprašanj je torej skoraj enaka naši (le da v istem členu skupaj obravnava to, kar je pri nas ločeno zajeto v 33. in 67. členu), zato so stališča nemške ustavnopravne teorije toliko bolj zanimiva tudi za nas.
 
Iz Maunz-Duerigovega komentarja k nemški ustavi, kjer so povzeta stališča iz relevantne literature in judikature, jasno izhaja, da tudi v Nemčiji razmerje med zakonitim in oporočnim dedovanjem ni v celoti v svobodni dispoziciji zakonodajalca, ampak da je v svojih osnovnih elementih stvar ustavnosti:
 
- "... dednopravne temeljne strukture niso več v dispoziciji zakonodajalca. To sta v bistvu zapustnikova svoboda testiranja in pravica sorodnikov do dedovanja ... Svoboda testiranja je navsezadnje del vseobsegajoče svobode razpolaganja z lastnino, ki že predstavlja bistven sestavni del ... jamstva lastnine.
 
Ureditev dedovanja, ki naj bi bila v skladu z ustavno zajamčeno pravico do dedovanja po 14. členu, mora torej nositi pečat ustavnopravno naznačenega kompromisa med individualno svobodo testiranja na eni in družinsko pravico do dedovanja na drugi strani." (Maunz-Duerig, Kommentar zum Grundgesetz, Munchen 1993, Art. 14, Rn. 244.)
 
- "Omejitev kroga zakonitih dedičev na ožji družinski krog, zajet z ustavnim varstvom zakona in družine po 6. členu ustave, bi bila ustavnopravno neoporečna. Smiselna povezanost ustavnega jamstva dedne pravice in ustavnega varstva zakonske zveze in družine utemeljuje ustavnopravno zagotovljeno bistveno vsebino (Wesensgehalt) pravice do dedovanja, ki vključuje pravico zakonca, potomcev in staršev zapustnika brez otrok do ustreznega dela zapuščine." (Prav tam, Rn. 245.)
 
- "Načelo, da mora zapuščina pripasti sorodnikom, stoji pod pridržkom zapustnikove svobode testiranja, ki prav tako spada k bistveni vsebini ustavne pravice do dedovanja. ... Svoboda testiranja pa ima svojo nujno omejitev v nujnem deležu zakonca, potomcev in staršev. Tehnično izoblikovanje tega nujnega deleža pa ni ustavnopravno določeno ... in tudi ne njegova višina." (Prav tam, Rn. 246.)
 
Mislim, da citirana stališča nemške ustavnopravne teorije implicitno potrjujejo moje stališče, da je v zapletenem in specifičnem položaju, kakršen je tu obravnavani, med ustavno zajamčenima svobodo testiranja in pravico nujnih dedičev treba najti ustrezen kompromis, ki nobene od teh dveh ustavnih pravic ne bo prizadel v njenem bistvu ali jedru ("Kernbestand", kot pravijo Nemci), kar je ustavnopravno vprašanje (čeprav je nadaljnja zakonska izpeljava tega potem že v dispoziciji zakonodajalca oziroma stvar primernosti zakonske ureditve) - da pa med ustavno zajamčeno svobodo testiranja in pravico do dedovanja drugih, oddaljenih zakonitih dedičev, ki ni ustavno zajamčena, ne gre za enako razmerje in da bi bilo torej pri zakonskem urejanju tega razmerja treba dati prednost ustavni svobodi testiranja, če jo je le mogoče uveljaviti. Razveljavitev izpodbijanega 81. člena ZDen bi ustrezala obema tema pogojema, sprejeta odločitev (da 81. člen ni v neskladju z ustavo) pa tema pogojema ne ustreza.
 
 
Sodnik
Matevž Krivic
 
 
Sodnik
Franc Testen
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Danica Tetičkovič, Maribor
Datum vloge:
7. 8. 1992
Datum odločitve:
9. 12. 1993
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Objava:
Ur. list RS, št. 4/94 in OdlUS II, 118
Dokument:
US16267

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser