Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15193 odločitev)

Opravilna št.:
U-I-60/92
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1993:U.I.60.92
Akt:
Zakon o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 24/74 in 38/84) (ZSZD)
Zakon o sodiščih združenega dela (Ur. list SRS, št. 21/86 - prečiščeno besedilo, 41/87 in 8/90) (ZSZD)
Izrek:
Pobuda za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonov se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Zakon, ki ne dovoljuje drugih pravnih sredstev razen pritožbe in obnove postopka ni v nasprotju s 25. (pravice do pravnega sredstva) in 22. členom ustave (enako varstvo pravic).
Geslo:
Moralnopolitična primernost (kvalitete) kot pogoj za opravljanje funkcije sodnika sodišča združenega dela.
Neodvisnost sodstva - opravljanje sodniške funkcije.
Pravno sredstvo v postopku pred sodiščem združenega dela - izredna pravna sredstva.
Ustavna pravica do pravnega sredstva.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), 1. odst. 4. čl.
Ustava, 15., 22., 23., 25., 125. in 132. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Ustave (UZIU), 7. čl.
Zakon o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (ZUSS), 15. čl.
Opomba:

Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-60/92-11
17/6-1993
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je na seji dne 17/6-1993 obravnavalo pobudo Vasje Majhna iz Ljubljane in drugih pobudnikov ter
 
s k l e n i l o :
 
Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84) in zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 21/86 - prečiščeno besedilo, 41/87 in 8/90).
 
O b r a z l o ž i t e v
 
Pobudniki trdijo, da zvezni zakon o sodiščih združenega dela, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis, ter republiški zakon o sodiščih združenega dela ne zagotavljata uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin skladno z določbami 15., 18. (pravilno 22.), 23. in 25. člena ustave. To svoje mnenje utemeljujejo s trditvijo, da sodišča združenega dela ne zagotavljajo ustreznega varstva pravic delavcev, predvsem pa ni omogočena odprava krivic, storjena delavcem, obsojenim zaradi kršitev delovnih obveznosti. Podrobneje v zvezi s tem navajajo, da nova ustava določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, da je zagotovljeno njihovo sodno varstvo ter pravica do odprave posledic njihove kršitve, pa tudi, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri (prvi, četrti in peti odstavek 15. člena ustave). Poleg tega menijo, da udeležencem pravica do enakega sodnega varstva ni zagotovljena, saj o njihovih pravicah in dolžnostih ne odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (22. in 23. člen ustave). Sodišča združenega dela so bila in so podrejena oblastni struji, saj so lahko bili izvoljeni za sodnike državljani, ki so morali izpolnjevati tudi pogoj moralno-politične primernosti za opravljanje sodniške funkcije, za izvolitev predsednika sodišča združenega dela pa se je zahtevala le primernost za opravljanje te funkcije na podlagi strokovne in družbenopolitične dokazanosti, ne pa enaki pogoji kot za sodnike. Nadalje navajajo, da so pri odločanju v sodiščih združenega dela sodelovali tudi sodniki rednih sodišč, sorodniki sodnikov sodišč združenega dela ali pa sodniki, ki so prehajali s sodišča na sodišče ter naj bi zaradi tega ne bilo mogoče dokazati zlorab uradnega položaja. Zvezni zakon o sodiščih združenega dela je določil poleg pritožbe kot rednega pravnega sredstva le obnovo postopka kot edino izredno pravno sredstvo, s katerim pa ni zagotovljeno varstvo zakonitosti, saj zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog. S pritožbo je sicer mogoče izpodbijati prvostopenjsko odločbo sodišča združenega dela tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava, vendar je Republiški sekretariat za pravosodje in upravo zagovarjal stališče, da "zgolj zaradi zavzetja dejanskih in pravnih stališč pri izvajanju svoje funkcije sodnik oziroma tožilec ne more kazensko odgovarjati." Pobudniki zaradi tega menijo, da so sodniki odvezani sleherne odgovornosti za odločanje. Ker udeležencem v postopkih pred sodišči združenega dela po mnenju pobudnikov ni zagotovljeno varstvo zakonitosti, tudi zatrjujejo, da so kršene ustavne določbe 15., 22., 23. in 25. člena. V pobudi pa navajajo tudi vrsto predlogov za drugačno zakonsko ureditev, ki naj bi odpravila krivične odločbe sodišč združenega dela.
 
Pri oceni utemeljenosti pobude je ustavno sodišče v okviru svoje pristojnosti odločitev oprlo na tiste trditve pobudnikov, ki so pomembne za oceno ustavnosti določb obeh zakonov o sodiščih združenega dela, ki so veljale ob vložitvi pobude. Tudi prejšnji zvezni zakon o sodiščih združenega dela se namreč v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, kolikor je veljal ob uveljavitvi tega ustavnega zakona. Pobudniki glede tega utemeljujejo svoj predlog predvsem s trditvijo, da sodišča združenega dela niso neodvisna in nepristranska (23. člen ustave) in da zaradi tega in zato, ker sta v postopku pred sodišči združenega dela število in vrsta pravnih sredstev omejena, ne zagotavljajo varstva pravic oziroma enakega varstva pravic (15., 22. in 25. člen ustave). Svojo trditev, da sodišča združenega dela niso nepristranska in neodvisna, pobudniki opirajo na določbo republiškega zakona o sodiščih združenega dela, ki so določala za sodnike tudi pogoj moralno-politične primernosti za opravljanje sodniške funkcije, na določbo tega zakona, da so lahko v sodiščih združenega dela sodili tudi sodniki rednih sodišč (31. in 32. člen zakona), ter na določbo 39. člena zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, prečiščeno besedilo, št. 35/85 in 39/85), ki je za izvolitev predsednika sodišča združenega dela SR Slovenije (kot tudi za predsednika Vrhovnega sodišča SR Slovenije in Javnega tožilca SR Slovenije) določil blažji pogoj kot za sodnike.
 
Določbi zakona, ki sta za izvolitev sodnika določali pogoj moralno-politične primernosti oziroma določali sodelovanje sodnikov rednih sodišč pri odločanju, pa sta prenehali veljati že z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 7/86). Določba zakona, ki je za izvolitev predsednika republiškega sodišča združenega dela sicer določala pogoj, da je diplomirani pravnik, ni pa zahtevala tudi nadaljnjega strokovnega pogoja, da ima opravljen pravosodni izpit, pa še ne zadostuje, da bi bila utemeljena ugotovitev o kršitvi ustavnega načela o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Prav tako ni utemeljena trditev pobudnikov, da bi bili sodniki sodišč združenega dela odvezani sleherne odgovornosti za odločanje. Neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije (125. člen ustave) hkrati pomeni tudi njegovo vezanost na ustavo in zakon, zaradi tega pa tudi njegovo odgovornost v primeru kršenja ustave, hujše kršitve zakona ali zlorabe sodne funkcije (drugi in tretji odstavek 132. člena ustave).
 
Tovrstno ureditev vsebuje tudi republiški zakon o sodiščih združenega dela v določbah, ki se nanašajo na razrešitev sodnika (41. člen zakona), poleg zakonov, ki določajo kazensko in odškodninsko odgovornost sodnikov. Vendar pa nikakor ni utemeljeno mnenje, da naj bi vsaka napačna uporaba prava ali napačna ugotovitev dejanskega stanja morala povzročiti tudi kazensko odgovornost sodnika, saj tako mnenje nima opore v ustavi.
 
Tudi trditev pobudnikov, da so zaradi tega, ker zakon v postopku pred sodišči združenega dela dovoljuje le pritožbo kot redno pravno sredstvo in obnovo postopka (poleg preizkusa ustavnosti in zakonitosti pravnomočne sodne odločbe, ki ureja samoupravne odnose) kot izredno pravno sredstvo, kršene določbe ustave v 15. členu (uresničevanje in sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin), 22. členu (enako varstvo pravic) in v 25. členu (pravica do pravnega sredstva), ni utemeljena. Pritožba kot redno pravno sredstvo je dovoljena zoper vsako odločbo sodišča združenega dela prve stopnje zaradi enakih razlogov kot pred drugimi rednimi sodišči. To je v skladu z določbo 25. člena ustave, ki vsakomur jamči pravico do pritožbe (ali drugega pravnega sredstva) proti odločbam sodišč. Dovoljena je tudi obnova postopka. Določitev še drugih, izrednih pravnih sredstev je sicer v interesu varstva pravic, vendar pa tudi sedanja ureditev ne nasprotuje temeljnemu zagotovilu ustave o pravici do pravnega sredstva. Ureditev tudi ni v nasprotju z ustavno pravico vsakogar do enakega varstva v postopku pred sodiščem in drugimi organi (22. člen ustave). Ta ustavna določba obvezuje zakonodajalca glede tega, da posamezne sodne in druge postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju. Po zakonski ureditvi postopka pred sodišči združenega dela pa so udeleženci, ki so nosilci pravic in obveznosti, glede varstva pravic v enakem položaju. Po oceni ustavnega sodišča torej tudi ustavna zagotovila glede varstva pravic pred sodišči združenega dela niso kršena; pravice so namreč sodno varovane z dovoljenimi pravnimi sredstvi v sicer ožjem obsegu, vendar pa v obsegu in na način, ki ne nasprotuje ustavnim določbam.
 
Po navedenem je ustavno sodišče ocenilo, da pobuda glede na veljavne določbe zakonov ni utemeljena in ni začelo postopka za oceno ustavnosti obeh zakonov.
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob smiselni uporabi 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).
 
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek
 

 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica, 
ki se mu pridružuje sodnik Šturm 
 
 
Pobudo bi bilo treba sprejeti v tistem delu, v katerem izpodbija ustavnost ureditve, po kateri v postopku pred sodišči združenega dela ni bilo in ni izrednega pravnega sredstva, analognega zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerim bi bilo možno izpodbijati vsaj najhujše pravne zmote ali celo politične zlorabe sodstva, do katerih je morda prišlo pri delovanju te neobičajne in po marsičem specifične, v nekaterih organizacijskih in postopkovnih aspektih pa nedvomno podstandardne veje sodstva. Prišlo je lahko do "običajnih" sodnih zmot, do kakršnih prihaja tudi v drugih vejah sodstva, morda pa celo do političnih zlorab te specifične veje sodstva za "discipliniranje" delavcev, ki so prišli navzkriž z interesi politično vplivnih posameznikov ali organizacij.
 
Znano je, da so se nekateri od delavcev, ki so se čutili na ta način prizadete, pritoževali na najrazličnejše forume, vendar so se vse te obravnave končevale z neizbežno ugotovitvijo: sodbe so pravnomočne, zahteva za varstvo zakonitosti pa po zakonu ni možna. Za prizadete delavce sta propad sistema, ki jim je po njihovem mnenju prizadejal hude krivice, in obljuba odprave krivic starega sistema pomenila seveda novo upanje. Da bi bilo res treba omogočiti neko izredno pravno sredstvo, s pomočjo katerega bi bilo možno ugotoviti, katera od teh dolgoletnih vztrajnih pritoževanj so upravičena in katera ne, je možno - kljub pretežno nasprotnim navedbam - sklepati tudi iz referata, ki ga je na seminarju o neodvisnosti sodstva ob udeležbi predstavnikov Evropskega sveta (decembra 1992) imel namestnik predsednika Sodišča združenega dela Slovenije. V tem referatu je bilo namreč med drugim zapisano tudi tole: "Posamezniki iz CK ZKS, Izvršnega sveta, Skupščine in sindikatov so skušali v nekaterih zadevah intervenirati v korist predlagateljev - delavcev ali pa v korist delovnih organizacij oziroma zavodov. Te intervencije so bile običajno naslovljene neposredno in telefonično na predsednika pritožbenega sodišča, včasih pa so se izražale tudi tako, da je bil predsednik pritožbenega sodišča skupaj s posameznim sodnikom poklican na 'razgovor' k osebi, ki je skušala intervenirati (npr. na CK ZKS)." Vse te, javnosti znane ugotovitve samo še dodatno podkrepljujejo utemeljenost pobude, ki pa bi jo bilo po mojem mnenju treba sprejeti tudi v primeru, če javnosti vse to niti ne bi bilo znano - torej že izključno na podlagi abstraktne pravne presoje utemeljenosti dvoma v ustavnost izpodbijane zakonske ureditve, kolikor se ta dvom nanaša na to, da v postopku pred sodišči združenega dela zakon ne omogoča zahteve za varstvo zakonitosti ali podobnega izrednega pravnega sredstva.
 
Dvom v ustavnost izpodbijane zakonske ureditve je po mojem mnenju očitno utemeljen. Dejstvo, da je v vseh sodnih postopkih možna uporaba zahteve za varstvo zakonitosti ali podobnega izrednega pravnega sredstva za popravljanje možnih sodnih zmot (napačne uporabe materialnega ali procesnega prava), le v postopku pred sodišči združenega dela to ni bilo in ni možno, pomeni očitno in grobo kršitev načela enakosti pred zakonom. Da je to neenakost strank pred "delavskimi" sodišči nasproti strankam v vseh drugih postopkih uvedla država, ki naj bi bila socialistična in "delavska", je absurd, ki si ga je možno razložiti le s takratnim nekritičnim poveličevanjem vsega, kar je bilo v zvezi s samoupravljanjem in "združenim delom", na podlagi česar je bilo edino možno (ideološko) koncipirati sodišča združenega dela kot (skoraj) nezmotljiva. Pred nezmotljivim sodiščem namreč ni potrebno izredno pravno sredstvo za popravljanje sodnih zmot. Da bi tudi sedanja Slovenija kot pravna država, v kateri pa se to nevzdržno stanje še kar nadaljuje in naj bi se spremenilo šele z izdajo novega zakona o sodiščih za delovne in socialne spore, ne imela posluha za odpravo vsaj najhujših tovrstnih krivic prejšnjega sistema (bodisi na podlagi odločitve ustavnega sodišča, ki je zdaj žal ne bo, bodisi z možnostjo retroaktivne uporabe ustreznega izrednega pravnega sredstva v bodočem zakonu vsaj za najhujše primere), bi bilo zame zelo boleče spoznanje.
 
Pri oceni, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni očitno kršitev ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom, ni bistveno, ali mislimo pri tem na splošno načelo o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) ali na njegovo aplikacijo na področje sodnega in drugega varstva pravic, kjer 22. člen ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v kateremkoli postopku.
 
Glede uporabe 22. člena ustave se ne strinjam z ozko interpretacijo, podano v obrazložitvi tega sklepa, po kateri ta člen zahteva le, da morajo biti v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju. Da morajo biti v istovrstnih primerih npr. vsi tožniki ali toženci v civilnih pravdah, pa vsi obtoženci v kazenskih postopkih itd. v enakem položaju, in da med njimi ne sme biti diskriminacije, je samo po sebi razumljivo in je vprašljivo, ali bi bila ustavna določba s tako zoženim pomenom sploh potrebna. Tudi če zgolj gramatična interpretacija (ker je v besedilu člena uporabljena ednina) morda napeljuje k takemu razumevanju, govorita logična in sistematična interpretacija po mojem mnenju v prid širše razlage. Le omejitve pravic je treba vedno interpretirati restriktivno, določbe o pravicah samih pa praviloma ekstenzivno (široko). Določbo 22. člena ustave bi bilo v skladu s tem torej treba razumeti kot aplikacijo splošnega načela enakosti pred zakonom na področje sodnega in drugega varstva pravic, ki med drugim pomeni tudi to, da pred specializiranimi sodišči ne sme biti standard pravnega varstva bistveno nižji kot pred običajnimi oziroma drugimi sodišči, na primer tako, da bi bila onemogočena odprava morebitnih sodnih zmot z ustreznimi izrednimi pravnimi sredstvi.
 
Toda tudi v primeru, če taka širša interpretacija 22. člena ustave ne bi bila sprejemljiva, bi bilo pobudo še vedno treba sprejeti in sicer zaradi utemeljenega dvoma v skladnost izpodbijane zakonske ureditve s splošnim načelom enakosti vseh pred zakonom, torej z drugim odstavkom 14. člena ustave.
 
 
S o d n i k
mag.Matevž Krivic
 
 
S o d n i k
dr. Lovro Šturm
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Vasja Majhen in drugi, Ljubljana
Datum vloge:
19. 5. 1992
Datum odločitve:
17. 6. 1993
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem pobude
Objava:
OdlUS II, 54
Dokument:
US16704

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser