U-I-41/93

Opravilna št.:
U-I-41/93
Objavljeno:
OdlUS II, 88 | 07.10.1993
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1993:U.I.41.93
Akt:
Zakon o pravni pomoči (Ur. list SRS, št. 23/79) (ZPraP), 3. odst. 60. čl.

Statut Odvetniške zbornice Slovenije z dne 20/7-1987, 11. čl.
Izrek:
Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb statuta in zakona se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Določba statuta, ki glede pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti pomeni le prepis zakonske norme, se ne more več uporabljati po uveljavitvi novega zakona, ki teh pogojev več ne določa ali jih določa drugače.
Geslo:
Pravna narava statuta odvetniške zbornice in posameznih njegovih določb.
Uporaba splošnega akta, ki mu je prenehala pravna podlaga.
Povzemanje zakonske materije v splošni akt.
Določanje pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti (poklica). Pravna sredstva v postopku ugotavljanja pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti.
Nepristojnost ustavnega sodišča za oceno zakonske določbe, ki je po vložitvi pobude prenehala veljati.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Zakon o odvetništvu (ZOdv), 72. čl., 7. tč. 1. odst. 25. čl., 1. odst. 27. čl. in 31. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Ustave (UZIU), 7. čl.
Zakon o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (ZUSS), 15. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-41/93
7/10-1993
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je na seji dne 7/10-1993 obravnavalo pobudo Jožefa Antauerja iz Ljubljane in
 
s k l e n i l o :
 
Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb:
 
- 11. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije z dne 20/7-1987, - tretjega odstavka 60. člena zakona o pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 23/79),
 
O b r a z l o ž i t e v
 
Pobudnik z vlogama z dne 24/2-1993 in 1/6-1993 izpodbija 11. člen statuta Odvetniške zbornice Slovenije in smiselno tudi navedeno določbo zakona o pravni pomoči. Po njegovem mnenju je 11. člen statuta v neskladju z ustavo in zakonom, ker vsebuje diskrecijsko pravico. Po tem členu daje območni zbor odvetnikov komisiji za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti mnenje o kandidatovi politični in moralni primernosti in mnenje o tem, ali ima kandidat zagotovljene primerne prostore in druge materialne pogoje za opravljanje odvetniške dejavnosti. Po pobudnikovem mnenju je statut v neskladju z zakonom tudi zato, ker zoper odločitev o izpolnjevanju pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti dopušča sodno varstvo pred splošnim sodiščem združenega dela, ne pa upravni spor, pri čemer se pobudnik sklicuje na 18. člen zakona o odvetništvu in drugi pravni pomoči iz leta 1972, ki pa že od leta 1979 ne velja več. Glede na to, da statut tega vprašanja ne ureja, pač pa je tako določbo imel zakon o pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 23/79, tretji odstavek 60. člena), ki je ob vložitvi pobude še veljal, je ustavno sodišče štelo, da pobudnik smiselno izpodbija to zakonsko določbo.
 
Pobudnik izpodbija tudi določbo drugega odstavka 5. člena pravilnika o ugotavljanju primernosti poslovnih prostorov, materialnih in drugih pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti z dne 3/11-1990. O tej zadevi, ki se vodi pod opr. štev. U-I-179/93, bo ustavno sodišče posebej odločalo.
 
Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.
 
Izpodbijana določba statuta odvetniške zbornice ima značaj splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ker ima odvetniška zbornica zakonsko pooblastilo za ugotavljanje pogojev za opravljanje odvetniškega poklica. Zato je ustavno sodišče na podlagi določbe 5. alinee prvega odstavka 160. člena ustave pristojno za oceno njene skladnosti z ustavo in zakonom.
 
Izpodbijani statut ima pravno podlago v zakonu o pravni pomoči, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) dne 24. aprila 1993. Pobudnik je torej vložil pobudo v času, ko je še veljal zakon o pravni pomoči, ki pa je med postopkom pred ustavnim sodiščem prenehal veljati. Ta zakon je v 20. členu določal pogoje, ki jih je moral izpolnjevati odvetnik, za odvetnika posameznika pa je v 46. členu tudi določal, da mora imeti zagotovljen primeren prostor in izpolnjevati materialne in druge pogoje, ki jih določi odvetniška zbornica s samoupravnim splošnim aktom. Statut odvetniške zbornice je navedene zakonske pogoje prevzel v 8. in 9. člen in v 10. členu določil, da o izpolnjevanju pogojev odloča komisija za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti, ki si na podlagi 11. člena statuta pridobi predhodno mnenje območnega zbora odvetnikov.
 
Po 72. členu zakona o odvetništvu je zbornica dolžna uskladiti statut in druge splošne akte zbornice z določbami tega zakona v šestih mesecih od njegove uveljavitve, to je do 24/10-1993. Vendar se ne glede na to izpodbijana določba 1. alinee prvega odstavka 11. člena statuta, v kolikor se nanaša na v njej navedena pogoja za opravljanje odvetniške dejavnosti, ne more več uporabljati oziroma se že z uveljavitvijo zakona o odvetništvu ni več mogla uporabljati. Ta zakon namreč ne določa več pogoja, ki ga je moral odvetnik izpolnjevati po določbi 4. alinee prvega odstavka 20. člena zakona o pravni pomoči iz leta 1979 ("- da se zavzema za razvoj socialističnih samoupravnih demokratičnih družbenih odnosov ter da ni moralno neprimeren za opravljanje odvetniške dejavnosti"), o katerega izpolnitvi je moral dati mnenje komisiji območni zbor odvetnikov. Namesto tega pogoja sedaj veljavni zakon o odvetništvu v 7. točki prvega odstavka 25. člena določa pogoj, da je odvetnik lahko, kdor je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po prvem odstavku 27. člena se šteje, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Po tej ureditvi se torej kandidatova moralna primernost predpostavlja, le v primeru, če se dokaže, da obstoji okoliščina iz prvega odstavka 27. člena zakona, nastopi zakonska domneva, da posameznik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Navedeni zakonski določbi pa je organ, ki odloča o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov, dolžan neposredno uporabiti. Ustavno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi določba 2. alinee prvega odstavka 11. člena statuta ne pogojuje arbitrarnosti pri odločanju, saj mora pristojna komisija, ki ni vezana na mnenje območnega zbora odvetnikov o tem, ali ima predlagatelj za vpis v imenik odvetnikov zagotovljene primerne prostore, ugotavljati, ali predlagatelj izpolnjuje ta pogoj, ki je objektiviziran v izpodbijanem pravilniku. Ta namreč v 2. členu določa, da mora odvetnik oziroma kandidat za vpis v imenik odvetnikov imeti poslovni prostor, ki obsega sobo za odvetnika, sobo za tajnico, ki je lahko tudi čakalnica, telefon in sanitarije s tekočo vodo.
 
Določbo o tem, da je zoper odločitev organa, ki ugotavlja izpolnjevanje pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti in pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti odvetnika posameznika, dopustno sodno varstvo pred splošnim sodiščem združenega dela, je vseboval tretji odstavek 60. člena zakona o pravni pomoči in ne statut odvetniške zbornice, kot zmotno meni pobudnik. Med postopkom pred ustavnim sodiščem je dne 24/3-1993 pričel veljati novi zakon o odvetništvu, ki je to vprašanje drugače uredil. V 31. členu je določil, da o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s statutom Odvetniške zbornice Slovenije, v upravnem postopku. Zoper njegovo odločbo ni pritožbe in je torej mogoč upravni spor. To pomeni uveljavitev ureditve, za kakršno se zavzema tudi pobudnik v svoji pobudi.
 
Po načelnem stališču ustavnega sodišča (14. seja z dne 9/4-1992) ustavno sodišče v primeru, če so posamezne določbe zakona ali zakon v celoti prenehali veljati po vložitvi pobude, postopka praviloma ne začne, razen če nove zakonske določbe vsebinsko prevzemajo prej veljavne sporne določbe zakona ali če se sporne določbe zakona v prehodnem obdobju še uporabljajo. Ker v tej zadevi ne gre za tak primer, ustavno sodišče pobude tudi v delu, v katerem smiselno izpodbija določbo tretjega odstavka 60. člena zakona o pravni pomoči, ni sprejelo in ni začelo postopka za oceno ustavnosti.
 
Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek

 
 
Odklonilno ločeno mnenje 
dr. Lovra Šturma in dr. Lojzeta Udeta, kolikor se nanaša na nesprejem pobude za oceno ustavnosti 11. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije z dne 20/7-1987  
 
Podpisana sodnika sva glasovala za sprejem pobude za oceno ustavnosti določbe 1. alinee prvega odstavka 11. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije iz leta 1987 iz naslednjih razlogov:
 
1. V 1. alinei prvega odstavka 11. člena vsebuje statut Odvetniške zbornice Slovenije še vedno določbo o pogoju za opravljanje odvetniške dejavnosti, ki se nanaša na tako imenovane moralno-politične kvalifikacije kandidata. Območni zbor odvetnikov da po tej določbi mnenje o izpolnitvi pogoja, da se kandidat "zavzema za razvoj socialističnih samoupravnih demokratičnih družbenih odnosov ter da ni moralno neprimeren za opravljanje odvetniške dejavnosti". Isto določbo o pogoju za opravljanje odvetniške dejavnosti vsebuje tudi 5. alinea 8. člena statuta.
 
Statut iz leta 1987 je v času odločanja ustavnega sodišča še vedno veljaven akt. To sledi tudi iz 72. člena zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93), ki določa, da je zbornica dolžna statut in druge splošne akte uskladiti z določbami tega zakona v šestih mesecih od njegove uveljavitve (torej do 24/10-1993).
 
Po določbi drugega odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije je mogoče začeti postopek za oceno ustavnosti predpisov in drugih splošnih aktov (torej tudi statuta odvetniške zbornice v določbah, ki se nanašajo na izvrševanje javnih pooblastil - 5. alinea prvega odstavka 160. člena ustave), sprejetih do razglasitve Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, če ti predpisi in drugi splošni akti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. To velja tudi za splošne akte, ki jih je treba v določenem časovnem roku uskladiti z novimi predpisi, na primer z novim zakonom.
 
Določba 1. alinee prvega odstavka 11. člena in določba 5. alinee 8. člena statuta odvetniške zbornice sta v očitnem neskladju z ustavo. Določata namreč kot pogoj za opravljanje odvetniške dejavnosti tako imenovan moralno-politični kriterij, to je zavzemanje za družbeno ureditev samoupravnega socializma. Taka določba pa ni skladna s temeljno človekovo pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Po tej ustavni določbi so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, na raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ne glede na to, da je zakon o odvetništvu v 72. členu predpisal rok za uskladitev statuta in drugih splošnih aktov zbornice z novim zakonom, je bilo mogoče že pred sprejemom novega zakona in je mogoče tudi po njegovem sprejemu ocenjevati ustavnost statutarnih določb in določb splošnih aktov odvetniške zbornice v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena ustavnega zakona.
 
2. Drži sicer, da sta omenjeni določbi statuta v bistvu prepis prejšnjega zakona o pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 23/79), ki je v 20. členu predpisoval med pogoji za opravljanje odvetniške dejavnosti tudi izpolnjevanje moralno-političnih kriterijev, pri čemer je ta pogoj opredeljeval enako, kot ga je kasneje v obeh določbah prevzel statut. Statut v teh določbah torej ni bil izviren. Novi zakon o odvetništvu sedaj v 7. točki prvega odstavka 25. člena določa pogoj za opravljanje odvetniške dejavnosti tako, da predpisuje, da je odvetnik lahko, kdor je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.
 
V času odločanja ustavnega sodišča je novi zakon o odvetništvu, ki je pogoj moralnih kvalitet za opravljanje odvetniškega poklica opredeljeval drugače kot prej veljavni zakon o pravni pomoči, veljal že več mesecev. Ker je bil statut v določbah, ki so se nanašale na izpolnjevanje tega pogoja, prepis prej veljavnega zakona, organi odvetniške zbornice niso več mogli uporabljati teh določb in jih tudi dejansko niso uporabljali. Ta ugotovitev v obrazložitvi odločbe ustavnega sodišča drži.
 
Kljub temu pa meniva, da bi moralo sodišče sprejeti pobudo za oceno ustavnosti tistih določb statuta, ki se nanašajo na opredeljevanje opisanega pogoja za opravljanje odvetniške dejavnosti. Dejstvo je, da te določbe vsebuje veljavni statut. Če so prepis prejšnjih zakonskih določb in sploh niso izvirne, za oceno njihove ustavnosti ni bistveno. Tudi neizvirne določbe podzakonskih predpisov in splošnih aktov je mogoče preizkušati z vidika njihove ustavnosti in zakonitosti. Prepisovanje zakonskih določb v splošne akte lahko povzroči številne nejasnosti, zlasti tedaj, kadar gre za delen prepis ali morebiti drugače formuliran prepis zakonskih določb. Še vedno pa so tudi take prepisane določbe lahko predmet ocene z vidika njihove ustavnosti in zakonitosti. Tudi kot neizvirne določbe jih je namreč mogoče uporabljati in se v posamičnih aktih nanje sklicevati. V konkretnem primeru pa sta določbi statuta, ki opredeljujejo kot pogoj za opravljanje odvetniške dejavnosti moralno-politične kvalifikacije kandidata, celo v nasprotju z novim zakonom. Glede na rok za uskladitev statuta z novim zakonom sicer preizkus zakonitosti teh določb ni mogoč, tudi v tem roku pa je mogoče in je treba ocenjevati ustavnost statutarnih določb, kolikor se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine.
 
Podpisana sodnika se zavedava, da bo v času objave odločbe ustavnega sodišča in zlasti ločenega mnenja najverjetneje statut Odvetniške zbornice Slovenije usklajen tako z novim zakonom kot z ustavo. Izrazila pa sva ločeno mnenje, ker meniva, da je to mnenje pomembno za načelno opredelitev odnosa med ustavo, zakonom in statutarnimi akti.
 
 
Sodnik
dr. Lovro Šturm
 
Sodnik
dr. Lojze Ude
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Jožef Antauer, Ljubljana
Datum vloge:
24.02.1993
Datum odločitve:
07.10.1993
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US16860