U-I-189/93

Opravilna št.:
U-I-189/93
Objavljeno:
OdlUS II, 107 | 18.11.1993
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1993:U.I.189.93
Akt:
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 61/92) (ZDRS), 5. tč. 1. odst. 10. čl.
Izrek:
Pobuda za oceno ustavnosti izpodbijane določbe zakona se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Določbe 5. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da mora prosilec za državljanstvo obvladati slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem, ni mogoče razlagati kot nepotrebne omejitve prosilčevih pravic in interesov, saj se mora prosilec vključiti v okolje, v katerem namerava živeti in ga razumeti. Ta določba velja za vse prosilce enako in je pogoj za pridobitev državljanstva. Pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo tudi ni pravica prosilca in ne sodi med zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato ni utemeljenih razlogov za pritrditev pobudi, da ta določba nasprotuje 14. in 15. členu ustave.
Geslo:
Pridobitev slovenskega državljanstva z naturalizacijo - pogoji - znanje slovenskega jezika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14. in 15. čl. ter. 50. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Ustave (UZIU), 7. čl.
Zakon o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (ZUSS), 15. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-189/93-7
18/11-1993
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je na seji dne 18/11-1993 obravnavalo pobudo Vojislava Tomića iz Ljubljane in
 
s k l e n i l o :
 
Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 61/92).
 
O b r a z l o ž i t e v
 
Pobudnik v obširni vlogi izpodbija ustavnost prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, torej določbe tega zakona, ki urejajo pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva z naturalizacijo. Iz vloge smiselno izhaja, da pobudnik izpodbija pogoj za pridobitev državljanstva iz 5. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, ki določa, da mora oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, obvladati "... slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem." To sledi iz vloge in prilog, saj je priloženo tudi vabilo pobudniku, naj se oglasi v Ministrstvu za notranje zadeve, da bi strokovna komisija preverila njegovo znanje slovenskega jezika, pa tudi iz njegovih navedb, saj meni, da slovenščino razume, saj da je to jezik, ki je zelo soroden srbščini oziroma hrvaščini in da ni potrebe, da strokovna komisija preverja njegovo jezikovno znanje. Sicer pa predvsem meni, da je zahteva, da obvlada slovenski jezik, v nasprotju z ustavo, zlasti z določbami njenega 14. in 15. člena. Te zagotavljajo enake človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi ne glede na rojstvo, jezik ali katerokoli drugo osebno okoliščino ter enakost vseh pred zakonom, pa tudi, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave in da jih ni mogoče omejevati z izgovorom, da jih ustava ne priznava ali da jih priznava v manjši meri. Poleg tega omenja tudi določbo tretjega odstavka 50. člena ustave, ki zagotavlja vojnim veteranom posebno varstvo. Pobudnik je nato svojo pobudo dopolnil še z dvema enako obširnima vlogama, s katerima predvsem očita organu, ki vodi postopek za pridobitev državljanstva, da ravna v nasprotju z ustavo in zakoni, navaja težave, ki jih ima zaradi tega, ker ni slovenski državljan in se sklicuje tudi na svoje slabo zdravje.
 
Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.
 
Pobudnik izpodbija ustavnost zakonskih določb, ki urejajo pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo. Pridobitev državljanstva po tej poti zahteva in predpostavlja dejansko vključitev prosilca za sprejem v državljanstvo v okolje, v katerem živi, v taki meri, da ga sprejema in priznava za svojo novo domovino z vsemi posledicami, ki veljajo za razmerje med državo in državljani, vključno z vsemi obveznostmi in ne le s pravicami.
 
Zato je mogoče pridobiti državljanstvo na ta način po eni strani le na podlagi prošnje zainteresiranega, po drugi strani pa ob izpolnitvi vseh tistih pogojev, ki jih predpisuje zakon, da bi bila izkazana prosilčeva dejanska vključitev v okolje ter njegova primernost in sposobnost razumeti in izpolnjevati državljanske pravice in obveznosti. Zaradi tega tudi z zakonom določenega pogoja obvladati slovenski jezik vsaj v taki meri, da se lahko prosilec za državljanstvo sporazumeva z okoljem, ni mogoče razlagati kot nepotrebno omejitev prosilčevih pravic oziroma interesov. Prosilec, ki sprejema državljanstvo, mora razumeti pravni, ekonomski, socialni in politični red okolja, v katerem namerava živeti in delovati, ga sprejeti in s tem izkazati, da je podelitev državljanstva tudi v javnem interesu in da bo izpolnil pričakovanja, ki so temelj za podelitev državljanstva na podlagi redne naturalizacije. Pridobitev državljanstva z naturalizacijo ni pravica zainteresiranega in ne sodi med zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne glede na to pa določbe 10. člena zakona, katerih ustavnost izpodbija pobudnik, ne posegajo v načelo pravne enakosti; veljajo namreč za vse prosilce enako. Če niso izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 10. člena izpodbijanega zakona, državljanstva ni mogoče pridobiti in mora Ministrstvo za notranje zadeve prosilčevo prošnjo zavrniti.
 
Pobudnik torej ni navedel utemeljenih razlogov za svojo trditev, da določba 5. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije nasprotuje določbam 14. in 15. člena ustave. Prav tako tudi ni razlogov, da bi navedena zakonska določba nasprotovala določbi tretjega odstavka 50. člena ustave. Ta namreč obravnava pravice vojnih veteranov v okviru pravic do socialne varnosti in prepušča njihovo ureditev zakonu, ki pa v okviru pridobitve državljanstva z redno naturalizacijo ni bil na podlagi ustave dolžan urediti posebnih pravic vojnih veteranov tudi na tem področju. Ostale navedbe pobudnika, tudi tiste, ki se nanašajo na postopek za pridobitev slovenskega državljanstva, pa za odločitev o utemeljenosti pobude niso pomembne. Ustavno sodišče tudi ni pristojno, da posega v postopke odločanja o posameznikovih pravicah in pravnih interesih s posamičnimi akti, razen v postopku odločanja o ustavni pritožbi, vendar tudi v tem primeru le, če so kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in če je izčrpano pravno varstvo.
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Peter Jambrek
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Vojislav Tomić, Ljubljana
Datum vloge:
25.10.1993
Datum odločitve:
18.11.1993
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem pobude
Dokument:
US16962