U-I-32/94

Opravilna št.:
U-I-32/94
Objavljeno:
OdlUS III, 82 | 30.06.1994
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1994:U.I.32.94
Akt:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 71/93) (ZDR-B), 2. odst. 7. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. odst. 7. člena izpodbijanega zakona se zavrne.
Evidenčni stavek:
Ureditev Zakona o delovnih razmerjih, ki določa soglasje delodajalca za primere, ko želi ženska nadaljevati z delovnim razmerjem po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine do izpolnjenih 40 let zavarovalne dobe ne glede na pogoje, določene s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ni v nasprotju s 14. členom Ustave.
Geslo:
Načelo enakosti pred zakonom.
Enakost moških in žensk pri pridobitvi soglasja za nadaljevanje delovnega razmerja do 40 let zavarovalne dobe.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14.
Zakon o Ustavnem sodišču RS (ZUstS), 2. odst. 26. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-32/94-8
30/6-1994
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Pie Šumak iz Maribora na seji dne 30/6-1994
 
s k l e n i l o:
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 71/93) se zavrne.
 
O b r a z l o ž i t e v
 
A.
 
Pobudnica meni, da je izpodbijana določba Zakona v nasprotju s 14. členom Ustave, ker postavlja ženske v neenak položaj v primerjavi z moškimi. Ženske morajo za nadaljevanje delovnega razmerja do 40 let zavarovalne dobe namreč pridobiti soglasje delodajalca oziroma organizacije, kar moškim ni potrebno.
 
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da je bila sprememba 101. člena Zakona o delovnih razmerjih predlagana zaradi nujne uskladitve z novim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Drugi odstavek tega člena je bil predlagan v besedilu, ki je zagotavljalo enakopraven položaj delavk in delavcev. Predlagano besedilo je bilo spremenjeno v zakonodajnem postopku in sprejeto v izpodbijanem besedilu z utemeljitvijo, da je na problematiko potrebno gledati kompleksno in ne zgolj z vidika Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in enakopravnosti spolov.
 
B.
 
Pobuda je očitno neutemeljena. Prvi odstavek 101. člena Zakona o delovnih razmerjih po noveli, uveljavljeni s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1993, določa, da delavcu preneha delovno razmerje, ko dopolni pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, če pristojni organ organizacije oziroma delodajalec v skladu s pogoji, določenimi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ne odloči, da lahko nadaljuje z delovnim razmerjem. Poleg tega je bil z navedeno novelo dodan nov drugi odstavek 101. člena (izpodbijani drugi odstavek 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih), ki določa, da lahko delavka ne glede na določbo njegovega prvega odstavka nadaljuje z delovnim razmerjem, dokler ne dopolni 40 let zavarovalne dobe, če s tem soglaša delodajalec.
 
Sedmi člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih je torej s spremembo prvega odstavka 101. člena Zakona o delovnih razmerjih določil, da vsem zaposlenim preneha delovno razmerje v trenutku, ko dopolnijo pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine. Ta ureditev torej velja tako za moške kot tudi za ženske. Za oboje tudi velja, da lahko nadaljujejo z delovnim razmerjem samo, če pristojni organ organizacije oziroma delodajalec v skladu s pogoji, določenimi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, tako odloči. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da tudi moški potrebuje soglasje delodajalca, če želi nadaljevati z delovnim razmerjem po izpolnitvi pogojev za pridobitev polne starostne pokojnine.
 
Poleg tega morajo biti izpolnjeni še pogoji, določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.
 
Z drugim odstavkom 7. člena, s katerim je bil dopolnjen 101. člen Zakona o delovnih razmerjih in ki ga izpodbija pobudnica, pa je določena izjema od navedenega pravila, veljavnega za vse zaposlene ne glede na njihov spol. Z njo je dana zaposlenim ženskam v primerjavi z moškimi možnost, da nadaljujejo z delovnim razmerjem po izpolnitvi pogojev za pridobitev polne starostne pokojnine, dokler ne dopolnijo 40 let zavarovalne dobe in sicer ne glede na pogoje, določene s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Ker gre za izjemo od pravila, jo po oceni Ustavnega sodišča zakonodajalec lahko veže na soglasje delodajalca, ne da bi s tem kršil določbe 14. člena Ustave.
 
Do različnih položajev pri uporabi izpodbijane določbe glede na to, ali gre za žensko ali moškega, pa prihaja zaradi tega, ker se izpodbijana ureditev navezuje na izpolnjenost pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine. Ti so določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94) in sicer v njegovem 39. členu, ki pa za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa različno starost in različno pokojninsko dobo za moške in za ženske.
 
C.
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) na seji v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Krivic, Šturm in Zupančič. Sodnik Krivic je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
P r e d s e d n i k
dr. Tone Jerovšek
 





 
2
 
 
REPUBLIKA SLOVENIJA 
USTAVNO SODIŠČE 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 
 
Ne morem se strinjati z zavrnitvijo pobude. Pobuda po mojem mnenju namreč ni niti očitno neutemeljena, kakor se zatrjuje v obrazložitvi, niti ni po vsebini taka, da v primeru njenega sprejetja v obravnavo od odločitve ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi bil drugi možni razlog za zavrnitev. Mislim namreč, da je pobuda utemeljena in da je izpodbijana zakonska določba protiustavna - toda tudi v primeru, če bi pri končnem odločanju prevladalo drugačno stališče, bi šlo pri tem za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Ustavno sodišče se je namreč v tej zadevi prvič srečalo z vprašanjem enakopravnosti glede na spol, kar je v svetu - v drugih državah in pred mednarodnimi organizmi za varstvo človekovih pravic - zelo pomembno in pogosto obravnavano vprašanje, ki bi mu tudi pri nas morali posvetiti ustrezno pozornost.
 
Res je sicer, da tu ne gre za eno od običajnih vprašanj diskriminacije žensk nasproti moškim, ampak za povsem specifično vprašanje, ali lako posamezna ženska (in človekove pravice so individualne) šteje splošno ugodnost za upokojevanje žensk s 35 leti zavarovalne dobe za omejitev svoje pravice do poklicnega udejstvovanja enakopravno z moškimi, če te pravice ne more izkoristiti po svoji volji, ampak potrebuje za to privoljenje delodajalca. To specifično vprašanje pa je prav tako pomembno pravno vprašanje, še zlasti, če ga razumemo širše - kot vprašanje, ali se ima pripadnik neke skupine oziroma kategorije ljudi, ki ji zakon podeljuje neke ugodnosti ali privilegije, pravico odpovedati tem ugodnostim in zahtevati, da ga pravni red obravnava enako z vsemi drugimi, in da mu zato - hkrati z obveznostmi - prizna tudi pravice, ki jih sicer pripadniki njegove 'privilegirane' skupine nimajo.
 
Na začetku želim poudariti, da splošna ugodnost za upokojevanje žensk s 35 leti zavarovalne dobe (nasproti 40 letom za moške) ni nujno kršitev načela enakosti pred zakonom. V nasprotju s tem načelom je namreč tako neenako obravnavanje enakih situacij kakor tudi enako obravnavanje neenakih situacij oziroma primerov. Omenjeno ugodnost pri upokojevanju žensk je v tem smislu možno šteti za nekakšen ekvivalent za (povprečno) večji prispevek žensk k družbenemu bogastvu (povprečno še vedno bistveno večja obremenjenost žensk z gospodinjstvom, vzgojo otrok itd.) oziroma za ureditev, ki upošteva to različnost v (povprečnem) delovnem prispevku moških in žensk. Konkretno zakonsko kvantificiranje tega ekvivalenta je stvar zakonodajalca oziroma vprašanje primernosti izbrane ureditve in ne vprašanje njene ustavnosti.
 
Če se je zakonodajalec pri tem odločil za ublažitev tega pogoja za upokojitev pri vseh ženskah, pa to ni utemeljen razlog za to, da potem tudi tistim ženskam, ki pa te ugodnosti ne bi hotele izkoristiti, tega ne bi dovolil oziroma bi jim to dovolil le ob pogoju, da se z nadaljevanjem delovnega razmerja do dopolnitve 40 let delovne dobe strinja delodajalec. Izpodbijana ureditev je kar v dveh pogledih neskladna z Ustavo: neka pomembna pravica je na ta način lahko odvisna od povsem arbitrarne odločitve (ene prosilke dovoljenje delodajalca dobijo, druge pa ne), zlasti pa je povsem brez vsakega razloga ustvarjena neenakopravnost moških in tistih žensk, ki bi enako kot moški želele delati oziroma opravljati svoj poklic do dopolnitve 40 let delovne dobe. Če je vsem ženskam priznana ugodnost, da lahko gredo v pokoj že s 35 leti delovne dobe, to ne pomeni, da se posamezna ženska tej ugodnosti ne bi smela odpovedati. To bi smela storiti iz kakršnegakoli razloga - eden od možnih razlogov pa je tudi ta, da ona sama te ureditve (v svoji konkretni situaciji) sploh ne šteje za ugodnost ali za privilegij, ampak za diskriminacijo.
 
Diskriminacijo je upravičena izpodbijati (s pobudo in z ustavno pritožbo), privilegiju ali ugodnosti pa se lahko odpove. Seveda pa bi v takem primeru morala izgubiti tudi vse druge ugodnosti, vezane na pogoj 35-letne dobe, in se v vsem izenačiti s tistimi, ki imajo pogoj 40-letne delovne dobe, torej z moškimi. Ena od teh ugodnosti je po mojem mnenju tako in tako neskladna z Ustavo. O tem sem v svojem ločenem mnenju v zadevi U-I-85/93 z dne 10.12.1993 napisal naslednje:
 
"Tudi pobudo za oceno 13. člena zakona (namreč Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih) bi bilo treba sprejeti in v postopku ocenjevanja izvesti t.i. tehtanje pravic oziroma dobrin, ki so tu v koliziji: ali ima večjo težo enakost vseh, ki dosežejo polno pokojninsko dobo (da pri tem lahko moški in ženske dosežejo 20%) - ali pa bi bilo treba dati prednost temu, da vsako dodatno leto delovne dobe vsem enako povečuje osnovno plačo, ne pa da so leta po 25. letu dela pri ženskah več vredna kot pri moških. Za slednje ne vidim nikakršnega utemeljenega razloga. Po 35 letih enakega dela bi morala imeti torej moški in ženska enako plačo, ne pa ženska za 2,5% večjo. Če ji zakon ne omogoča, da bi, kadar to želi, tudi brez soglasja delodajalca smela nadaljevati delo še pet let in v 40 letih dela doseči 20-odstotno povečanje osnovne plače, enako kot moški, je potem to vprašanje ustavnosti te zakonske določbe - tista, ki njena leta od 26-tega do 35-tega vrednoti višje kot ista leta pri moškem, pa po mojem mnenju ni v skladu z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom."
 
Odločba, zoper katero pišem pričujoče ločeno mnenje, pa ne obravnava izpodbijane zakonske ureditve z gledišča, da odreka ženski pravico delati 40 let, če to želi, ampak z gledišča, da ji daje (poleg ugodnosti možne upokojitve s 35 leti) še eno dodatno ugodnost, ki je moški nimajo: moški lahko po izpolnitvi svoje (40- letne) zavarovalne dobe dobijo od delodajalca soglasje za nadaljevanje delovnega razmerja le "v skladu s pogoji, določenimi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom", ženske pa da po izpolnitvi svoje (35-letne) zavarovalne dobe lahko dobijo to soglasje od delodajalca brez vsakih pogojev. Ker naj bi bilo po tej logiki temeljno pravilo torej za vse enako, izjema od tega pravila pa le še ena dodatna ugodnost za ženske (možnost pridobitve delodajalčevega soglasja brez dodatnih pogojev), naj s tem enakost pred zakonom ne bi bila kršena. Po tej logiki seveda ne, vsaj ne v škodo žensk - toda ta logika izhaja iz napačnega izhodišča: da je možnost upokojitve s 35 leti za vsako žensko ugodnost, torej pravica in ne dolžnost. To pa je po mojem mnenju treba presojati individualno: če posamezna ženska želi delati do izpolnitve 40-letne delovne dobe, enako kot moški, je to njena pravica in ne le možnost, katere realizacija je odvisna od soglasja delodajalca.
 
 
Sodnik
Matevž Krivic
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Piea Šumak, Maribor
Datum vloge:
12.02.1994
Datum odločitve:
30.06.1994
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US17126