U-I-94/93

Opravilna št.:
U-I-94/93
Objavljeno:
Ur. list RS, št. 20/95 in OdlUS IV, 14 | 16.02.1995
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1995:U.I.94.93
Akt:
Odlok Vlade Republike Slovenije o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur. list RS, št. 47/92)
Izrek:
Odlok Vlade Republike Slovenije o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine se razveljavi.
Evidenčni stavek:
Odlok, s katerim je Vlada za nazaj določila nižje obrestne mere zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, čeprav za čas, ko je bila o obrestni meri še pristojna odločati, in čeprav enako, kot to za kasneje določa Zakon o obrestni meri, veljaven v času izida izpodbijanega odloka, ni bil v skladu z določbo 1. odstavka 155. člena Ustave.

Naknadna odprava posledic takega odloka bi škodovala zaupanju v pravo, bistvenemu za uveljavljanje ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave).
Geslo:
Retroaktivnost vladnega predpisa.
Načelo zaupanja v pravo.
Načelo pravne države.
Določitev nižjih obrestnih mer za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 2., 1. odst. 155. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21. in 45. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-94/93-16
16.2.1995



O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s predlogom Izvršnega sveta Skupščine Občine Izola, ki ga zastopa Javno pravobranilstvo Koper, na seji dne 16.2.1995

o d l o č i l o:

Odlok Vlade Republike Slovenije o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 47/92) se razveljavi.


O b r a z l o ž i t e v
 
A.

Dne 24.6.1993 je Izvršni svet Občine Izola vložil pobudo, po vsebini in po položaju vlagatelja pa predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku navedenega odloka. Ker je bil po tedaj veljavnih predpisih upravičen vložiti predlog, obravnava po uveljavitvi Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v skladu z določbo 82. člena tega zakona Ustavno sodišče to vlogo kot zahtevo v smislu 22. člena Zakona.

Predlagatelj očita izpodbijanemu predpisu, da učinkuje za nazaj in da je zato v nasprotju s 155. členom Ustave.

Odlok določa, da se zamudne obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine za čas od 7/12-1991 do 27/3-1992, ko je glede njih veljal odlok Izvršnega sveta, objavljen v Uradnem listu RS, št. 28/91 oziroma št. 1/92, preračunajo po obrestni meri zamudnih obresti, kot jo je od 28/3-1992 uvedel Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 - v nadaljevanju: ZOMZO); zapadle zamudne obresti, ki dotlej še niso bile plačane, se za toliko zmanjšajo; če so bile že izplačane, se razlika poračuna pri drugih obveznostih istih zavezancev, sicer pa vrne. Ta odlok je stopil v veljavo 1.10.1992.

Vlada kot nasprotna udeleženka je pojasnila, da je bila pred uveljavitvijo Zakona z obema odlokoma v pristojnosti Izvršnega sveta, določeni v sedmih materialnih zakonih, določena obrestna mera (najprej 2,2% , nato 1,2 % za vsak dan zamude) tako visoka, da je presegala sprejemljivo raven zamudnih obresti kot instrumenta vzpodbujanja plačevanja dajatev v predpisanih rokih. Zato se je Vlada odločila z izpodbijanim odlokom določiti za zavezance ugodnejše obresti, ne glede na to, da ji v zakonu ni bilo dano izrecno pooblastilo za to.

B.

Izpodbijani predpis sicer formalno še velja, vendar se ne uporablja več: upravičenci so morali po 4. in 5. členu Odloka predložiti potrebno dokumentacijo in soglasje za poračun oziroma zahtevati vračilo razlike v 30 dneh, torej do 1.11.1992, pristojni organi so morali vrniti razliko v 15 dneh po prejemu zahteve (7. člen Odloka). Po sporočilu nasprotne udeleženke so še zadnji primeri uporabe Odloka prenehali najkasneje s potekom 1993. leta. Ustava v 155. členu določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon pa lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Izpodbijani odlok kot podzakonski predpis po vsebini ureja zadeve za čas, ki je ob njegovi uveljavitvi že minil, torej retroaktivno, kar ni v skladu z navedeno ustavno določbo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov.

Po določbi 45. člena ZUstS Ustavno sodišče protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise odpravi ali razveljavi. Odpravi jih, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj.

Pobudo za oceno ustavnosti je dala občina v obrambi svojih interesov oziroma interesov občin nasproti državi oziroma njeni izvršilni oblasti. Neposredna posledica izpodbijanega odloka je bila, da so se v občinske proračune in na račune skladov iz naslova zamudnih obresti stekla manjša sredstva. Po naravi obveznosti je šlo za nepredvidljive prihodke, ki jih zaradi tega niti proračuni občin niti finančni načrti zavodov niso vsebovali. Na javno porabo v okviru občin izvajanje odloka zaradi načina ugotavljanja in poračunavanja sredstev za javno porabo občin s sredstvi za finančno izravnavo ni moglo vplivati ali vsaj ne znatno.

Vsekakor bi odpravljanje posledic izvajanja izpodbijanega odloka naknadno poslabšalo položaj zavezancev. Potem ko so upravičeno šteli, da so poravnali svoje obveznosti, saj so o njih tako ugotavljali pooblaščeni državni organi in v skladu s tem tudi ukrepali, bi se zdaj spet znašli v položaju dolžnikov. Zato bi bil hudo prizadet njihov občutek pravne varnosti in njihovo zaupanje v pravo. Na takem primeru bi se upravičeno zdelo, da država svojih pooblastil in moči ne uporablja z zadostno mero vestnosti.

Pretežni ustavovarstveni razlogi torej govore zoper to, da bi Ustavno sodišče, ko je ugotovilo neustavnost izpodbijanega odloka, zahtevalo tudi odpravljanje posledic njegovega izvajanja. Zato se je odločilo za razveljavitev in ne za odpravo izpodbijanega odloka.

Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Krivic, Šinkovec, Ude in Zupančič, od katerih so prvi trije dali odklonilna ločena mnenja.


P r e d s e d n i k
dr. Tone Jerovšek



Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica, 
ki se mu pridružujeta sodnika dr. Šinkovec in dr. Ude 


Odlok po mojem mnenju ni v neskladju z Ustavo oziroma z njeno prepovedjo retroaktivnosti, ker je prepoved retroaktivnosti v Ustavi določena zaradi varstva zaupanja v pravo, zaradi pravne varnosti, varovanja pridobljenih pravic itd. - nič od tega pa ne more biti prizadeto, če država nosilcem pravic njihove pravice za nazaj poveča (in pri tem ne prizadene pravic koga drugega) oziroma jim (ob enakem pogoju) obveznosti zmanjša. Če je za tisto obdobje Vlada smela določati višino zamudnih obresti, jih je smela po mojem mnenju naknadno (za nazaj) tudi zmanjšati.

Tak pogled na retroaktivnost je kot nesporen veljal v našem prejšnjem sistemu, tudi v (kratkem) času, ko je bila celo retroaktivnost zakonov absolutno prepovedana. Takrat tudi za zakone, v vsem ostalem obdobju pa za vse podzakonske predpise in splošne akte je veljalo kot nesporno, da so vsi ti akti lahko retroaktivni, če za nazaj pravice povečujejo oziroma obveznosti zmanjšujejo. Ne vidim razloga, da bi sedaj gledali na to drugače. V našem konkretnem primeru se je s tem sicer zmanjšal priliv tudi v občinske proračune, toda občino je bilo še zlasti v prejšnjem sistemu treba šteti za del državne organizacije, ne pa za samostojnega nosilca pravic, ki bi moral uživati varstvo pred posegi te iste državne organizacije. (Katere od pravic sedanjih občin bo treba kljub temu šteti za pravice, ki uživajo podobno pravno varstvo kot ustavne pravice in svoboščine vseh drugih, je težje vprašanje, ki ga tu lahko pustimo še ob strani - vsaj v zvezi z nekaterimi bo najbrž občine tudi sedaj treba tretirati kot del državne oblasti oziroma aparata oblasti v širšem smislu in ne kot nosilce ustavnih pravic, vsaj ne tistih iz II. poglavja Ustave in njim enakih.[1])

Zato sem glasoval proti sprejeti odločitvi o razveljavitvi spornega odloka. Tudi ne glede na zgoraj navedene razloge nasprotujem takim, zgolj simboličnim razveljavitvam brez pravnega učinka (ki bi ga lahko prinesla le odprava). Če odprava v takem primeru ni možna - in strinjam se z razlogi obrazložitve, zakaj ni možna - bi bilo v takem primeru potem treba postopek zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa ustaviti, ne pa izdati tovrstno razveljavitveno odločbo.


Matevž Krivic
 
dr. Janez Šinkovec
 
dr. Lojze Ude



Opomba:
[1] Sam sem se v ločenem mnenju z dne 6.3.1995 (v zadevi U-I-179/94) že postavil na stališče, da je zakonski poseg v občinsko lastnino lahko protiustaven le, če poseže "v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti", zaradi česar občina po 91. členu Zakona o lokalni samoupravi tak zakonski poseg lahko izpodbija pred Ustavnim sodiščem - torej le zaradi kršitve ustavnih določb o lokalni samoupravi in ne tudi zaradi kršitve ustavnih določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
podzakonski akt
Vlagatelj:
Izvršni svet Skupščine Občine Izola
Datum vloge:
21.04.1993
Datum odločitve:
16.02.1995
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US17348