Up-321/96

Opravilna št.:
Up-321/96
Objavljeno:
OdlUS VI, 80 | 15.01.1997
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:Up.321.96
Akt:
Ustavna pritožba A. M. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 828/96 z dne 11.9.1996 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 820/95 z dne 22.5.1996
Izrek:
Ustavna pritožba A. M. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
V postopku za izdajo začasne odredbe se pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) uresničuje z možnostjo, da stranka vloži ugovor proti začasni odredbi, na podlagi katerega sodišče, ki je začasno odredbo izdalo, odloči, ali jo bo vzdržalo v veljavi.
Geslo:
Enako varstvo pravic.
Pravice in dolžnosti staršev.
Dodelitev otrok v varstvo in vzgojo po razvezi zakonske zveze.
Pravica otrok.
Začasna odredba v pravdnem postopku.
Pravna podlaga:
Ustava, 22., 54. čl.
Konvencija o varstvu otrokovih pravic, 2. tč. 9. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. al. 2. odst. 55. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-321/96-3
15.1.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. M. iz L., ki jo zastopa J. D., odvetnica v L. na seji senata dne 15. januarja 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. M. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 828/96 z dne 11.9.1996 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 820/95 z dne 22.5.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnica, v pravdnem postopku toženka, izpodbija v izreku navedena sklepa, s katerima sta sodišči v pravdnem postopku zaradi predodelitve otroka z začasno odredbo odločili, da se do pravnomočne rešitve spora otrok dodeli v varstvo in vzgojo tožniku - otrokovemu očetu.

2. Pritožnica (otrokova mati) navaja, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave ter 9. člen Konvencije o otrokovih pravicah s tem, ko je pravnomočno odločitev sprejelo, ne da bi zaslišalo stranki, in s tem, ko ni izvedlo dokazov in ni postavilo izvedenca, temveč je upoštevalo mnenje izvedenca in centra za socialno delo, ki je bilo izdelano v upravnem postopku. Pritožnica oporeka pravilnosti odločitve sodišč ter meni, da sta sodišči odločili v nasprotju s koristmi otroka, s čimer sta kršili tudi njeno pravico iz 54. člena Ustave.

B.

3. Ustava v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Iz te določbe izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem je vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka - tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa je potrebno upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave začasne odredbe, predvsem, da gre za ukrep zavarovanja zahtevka, da za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka ter da lahko ta ukrep doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku, v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki.

4. Vendar pritožnica nima prav, ko meni, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do enakega varstva pravic s tem, ko ni izvedlo zaslišanja strank. Zaslišanje strank je namreč le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku. V postopku za izdajo začasne odredbe, glede na zgoraj obrazložene posebnosti, ki izhajajo njene narave, pa je utemeljena takšna ureditev, ki načelo kontradiktornosti ne zagotavlja že na glavni obravnavi, pač pa naknadno. Tožena stranka ima namreč po izdaji začasne odredbe možnost vložiti ugovor proti začasni odredbi in sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, mora po presoji ugovora odločiti, ali jo bo vzdržalo v veljavi. Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnica imela možnost, da proti začasni odredbi vloži ugovor, kar je tudi storila, sodišče prve stopnje pa je ob presoji, ali bo začasno odredbo vzdržalo v veljavi, tudi obravnavalo vse bistvene navedbe pritožnice v ugovoru. S tem je sodišče ravnalo v skladu z zahtevo 22. člena Ustave ter tudi v skladu z 2. točko 9. člena Konvencije o varstvu otrokovih pravic (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/90), ki določa, da imajo prizadete stranke v postopku pravico, da izrazijo svoja mnenja. Ob ugotovitvi, da zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi, Ustavno sodišče še dodaja, da sodišče v zvezi z zaslišanjem strank kot dokazom tudi ni kršilo zahteve po zagotovitvi enakopravnosti strank v dokaznem postopku, kar tudi izhaja iz pravice do enakega varstva pravic.

Neenakopraven položaj strank v dokaznem psotopku bi lahko bil podan, če bi sodišče v dokazne namene zaslišalo le eno, ne pa obeh strank, v obravnavanem primeru pa sodišče ni zaslišalo nobene od strank.

5. Ob upoštevanju, da za izdajo začasne odredbe ni potrebno, da se sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepriča o utemeljenosti zahtevka, zadošča že verjetnost, da je zahtevek utemeljen ter ob upoštevanju potrebe po tem, da se začasna odredba izda brez odlašanja, tudi ni videti kršitev v okoliščini, da je sodišče začasno odredbo izdalo, ne da bi predhodno izvedlo celoten dokazni postopek ter postavilo izvedenca. Iz navedenih razlogov je sprejemljivo, da se je sodišče o utemeljenosti predloga za začasno odredbo oprlo tudi na mnenje Centra za socialno delo, ki je bilo izdelano v drugem (upravnem) postopku (v katerem pa je pritožnica tudi sodelovala). Ob tem tudi ni nepomembno, da se je pritožnica strinjala s takšnim načinom ugotavljanja dejanskega stanja - to namreč izhaja iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča, tej ugotovitvi pa pritožnica tudi v ustavni pritožbi ne oporeka.

6. Glede pritožničinega očitka o kršitvi pravice iz 54. člena Ustave Ustavno sodišče ugotavlja, da je z izdajo začasne odredbe sodišče sicer delno poseglo v pravico pritožnice (matere) do vzdrževanja, izobraževanja ter vzgajanja svojih otrok, ki je utemeljena v tem členu Ustave. Vendar pa že iz navedene določbe izhaja, da ta pravica staršev ni neomejena, saj jo je mogoče omejiti iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Da so razlogi za izdajo začasne odredbe, ki izhajajo iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 14/89) ter Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ št. 20/78 ter 27/90), podani, pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili in v obrazložitvi svojih odločb tudi prepričljivo obrazložili.

7. Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika dr. Lojze Ude ter Franc Testen.


P r e d s e d n i k s e n a t a
mag. Janez Snoj
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
20.11.1996
Datum odločitve:
15.01.1997
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US18175