Up-336/97

Opravilna št.:
Up-336/97
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.01.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:Up.336.97
Akt:
Ustavna pritožba J. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS se ne sprejme v obravnavo.
Izrek:
Ustavna pritožba J. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS se ne sprejme v obravnavo.
Evidenčni stavek:
S pravnim stališčem, da je z določbo prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona o izvrševanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91) pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na RS z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91) takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil, zaradi česar je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito, izpodbijana sodba pritožniku ni kršila človekove pravice iz 14. člena Ustave.

Pritožnica je zaradi izpodbijane sodbe prikrajšana le za izboljšanje stanovanjskih razmer, ki se ji je v zvezi z izrednimi razmerami in dogodki obetalo, a se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in pravice do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave.


Geslo:
Načelo enakosti pred zakonom.

Enako varstvo pravic.

Pravica do socialne varnosti.

Pravica do primernega stanovanja.

JLA, vojaška stanovanja.

Stanovanja, vojaška stanovanja (JLA).

Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 15., 78. čl.

Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. al. 2. in 4. odst. 55. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo obrazložitev Up-65/94 in Up-119/94.


Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-336/97

21.1.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Jovana Bunčića z Vrhnike, ki ga zastopa Milomir Jovanović, odvetnik v Ljubljani, na seji senata dne 21. januarja 1998 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba Jovana Bunčića zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 663/95 z dne 10.7.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Z izpodbijano sodbo je pritožniku naložena izpraznitev vojaškega stanovanja, ki mu je bilo dodeljeno s strani organa JLA z odločbo z dne 26.8.1991, nasprotna stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, pa mu mora predati v posest stanovanje, ki ga je pritožnik kot imetnik stanovanjske pravice uporabljal do preselitve, ali drugo primerno stanovanje, na katerem bo imel povsem enake pravice, vključno s pravico odkupa stanovanja,tako da se pritožniku in njegovi družini stanovanjske razmere ne bodo poslabšale.

2. Pravna podlaga te sodbe je ugotovitev, da zaradi prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju: Ustavni zakon) organi JLA po 25.6.1991 niso mogli več zakonito razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda.

3. Pritožnik očita sodbi napačno uporabo materialnega prava, saj naj bi se določba prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona nanašala na upravljanje s premoženjem po prevzemu, ki naj bi bil glede spornega stanovanja opravljen šele v marcu 1992. Republika Slovenija naj v času, ko je bilo stanovanje dodeljeno pritožniku, s premoženjem ne bi upravljala. Do sprejema Uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na RS naj bi bila lastnica stanovanj SFRJ oz. JLA. Tudi ta uredba se zdi pritožniku sporna, saj vojaški stanovanjski sklad predstavlja skupno premoženje novo-nastalih držav, ki pa še vedno ni razdeljeno.

4. Pritožniku naj bi bile z izpodbijano odločbo kršene pravice iz 14. člena Ustave (enako varstvo previc), 15. člena (načelo neposredne uresničljivosti pravic na podlagi Ustave) in 78. člena Ustave (pravica do primernega stanovanja).

5. Predlaga, da Ustavno sodišče ugodi ustavni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ter sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote na Vrhniki, št. P 179/92 z dne 23.6.1994 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1112/94 z dne17.5.1995, ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku pritožnika iz nasprotne tožbe, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožečo stranko obveže na plačilo stroškov postopka ali razveljavi navedene sodbe in zadevo vrne v ponovno odločanje.

B.

6. Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati, ali so pravdna sodišča pravilno uporabila materialno pravo. Zaradi večjega števila sodnih primerov, kakršen je obravnavani, zaradi socialne pomembnosti in občutljivosti njegove vsebine in ker v njih sodišča neposredno uporabljajo pravne norme z ustavno veljavo, je Ustavno sodišče vendarle sprejelo v obravnavo ustavni pritožbi v materialnopravno enakih primerih, št. Up 65/94 in Up 119/94 (Uradni list RS, št. 24/97). Ugotovilo je, da Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustavni zakon tudi ob upoštevanju zavezujoče Skupne deklaracije (Sklep Skupščine RS z dne 10.7.1991) ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena tudi v tu izpodbijani sodbi. S tako uporabo materialnega prava pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine niso mogle biti kršene.

7. Tudi za kršitev načela enakosti prad zakonom iz 14. člena Ustave očitno ne gre, saj je temelj izpraznitvenega zahtevka dejstvo, da je JLA nepooblaščeno in torej nezakonito razpolagala s stanovanjem, ne pa kakšna osebna okoliščina na strani pritožnika.

8. Določba 78. člena Ustave zavezuje državo k ustvarjanju razmer, da si državljani lahko pridobijo primerna stanovanja, ne daje pa ta določba iztožljive pravice do uporabe konkretnega stanovanja.

9. Po 15. členu Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine resda uresničujejo tudi neposredno na podlagi Ustave. Vendar pa je Ustavno sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da pritožniku z izpodbijano odločbo ni bila kršena nobena od zatrjevanih pravic. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

10. Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr.Lojze Ude. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena še ostalim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se je izrekel za sprejem le sodnik mag. Krivic, je bil s tem sprejet sklep, da se ustavna pritožba ne sprejme v obravnavo. Sodnik mag. Krivic je dal odklonilno ločeno mnenje.

Predsednik senata

mag.Janez Snoj

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

I.

1. Strinjam se z ugotovitvijo v 12. točki odločbe, da moratorij Slovenije ni zavezal "k suspendiranju ali celo derogiranju pravnih in dejanskih razmerij, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona o njenem izvrševanju". Pravna in dejanska razmerja, ki so bila takrat (dne 25.6.1991) vzpostavljena - še več: tudi tista, ki so bila vzpostavljena še do 8. julija 1991, ko je stopil v veljavo trimesečni moratorij - so tudi po mojem mnenju ireverzibilna.

Toda ne 25.6.1991 ne 8.7.1991 Slovenija še ni prevzela niti "pravne oblasti" (in še manj dejanske oblasti, torej posesti) nad premoženjem JLA (oziroma nad premoženjem "v upravljanju JLA"), kot to na podlagi očitno napačne interpretacije določb 9. člena UZITUL zatrjuje 11. točka obrazložitve.

2. Vojaška stanovanja so bila torej najmanj do 8.10.1991, če ne celo do 25.10.1991 (dan umika JLA iz Slovenije) še vedno v upravljanju JLA. Kolikor odhajajoča JLA v času moratorija s temi stanovanji ni razpolagala v skladu z dotlej (in še takrat) veljavnimi pravili in s skrbnostjo dobrega gospodarja, potem takih razpolaganj Slovenija kot pravna naslednica ne bi bila dolžna priznati, ampak bi jih z ustreznimi pravnimi sredstvi lahko razveljavila. A tudi, če je bila velika večina teh razpolaganj morda taka in bi zato na podlagi njih nastala pravna razmerja Slovenija razveljavila (torej ne zato, ker jih JLA a priori ne bi smela vzpostavljati, ampak ker jih je vzpostavljala nezakonito oziroma ob kršitvi veljavnih pravil), pa torej tega Slovenija ne bi smela storiti nasproti tistim pravnim razmerjem, ki pa so bila morda v času moratorija vzpostavljena ob spoštovanju veljavnega prava. Če je npr. neki vojaški upokojenec končno dobil vojaško stanovanje, na katerega je zaman čakal dolga leta in do katerega je bil po veljavnih pravilih povsem upravičen, ne vidim razloga, zakaj bi Slovenija smela ali celo morala to veljavno vzpostavljeno pravno razmerje šteti za nenastalo in za nično.

3. Primere, kakršen je hipotetični primer iz konca prejšnjega odstavka, še posebej poudarjam zato, ker je v 10. točki obrazložitve celo povedano, da je bil eden od dveh razlogov, zakaj je bila v obravnavani zadevi ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, prav potreba po odgovoru na pomembno pravno vprašanje "o uporabi načel pravne in socialne države za konkretne primere, izvirajoče iz procesa osamosvajanja RS oziroma v zvezi z njim".

Odgovora, kakršen je v 13. točki obrazložitve, pa po mojem mnenju ni mogoče šteti niti za načelno niti za konkretno prepričljiv in sprejemljiv odgovor na zastavljeno pomembno pravno vprašanje. Načelnega odgovora na to vprašanje v 13. točki sploh ne najdem, v obravnavanem konkretnem primeru pa dani odgovor tudi ni odgovor na zastavljeno vprašanje, vsaj glede uporabe načel socialne države ne: odgovor "saj si bil prikrajšan le za izboljšanje stanovanjskih razmer", ki pa "se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage", je odgovor zgolj z gledišča načel pravne države (če seveda drži, da zakonite podlage res ni bilo - s čimer se ne strinjam), nikakor pa ne tudi z gledišča načel socialne države. Kadar je bil pritožnik do takega izboljšanja stanovanjskih razmer po takrat veljavnih pravilih upravičen, bi socialna država, če taka "moratorijska", a po vsebini upravičena izboljšanja stanovanjskih razmer pritožnika anulira, morala za vzpostavitev s tem prekršene socialne pravičnosti oziroma načel socialne države poskrbeti kako drugače - in Ustavno sodišče se je s sklepom o sprejetju ustavne pritožbe v obravnavo pravzaprav zavezalo, da bo v končni odločbi na to načelno pravno vprašanje dalo načelen odgovor, pa ga ni dalo.

4. Ključno v tej zadevi pa je seveda vprašanje spoštovanja ali nespoštovanja načel pravne države - tako pri izpodbijanih sodbah rednih sodišč kakor seveda tudi pri odločanju Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi. Pri tem gre zlasti za vprašanje pravilne interpretacije Temeljne ustavne listine in 9. člena ustavnega zakona za njeno izvedbo (s kartico: UZITUL). S temi vprašanji opravi odločba (v 11. točki) v enem samem stavku - ali točneje: v treh polstavkih.

5. Prvi polstavek, ki "opravi" s tretjim odstavkom I. točke Temeljne ustavne listine (TUL), se glasi (poudarki tu in kasneje - moji): "tretji odstavek I. točke TUL pomeni takojšen prenos pravic in dolžnosti, kolikor gre za Republiko Slovenijo, spet nanjo". Določba, ki naj bi to pomenila, in njej sledeči četrti odstavek, pa se glasita (poudarek moj):

"Republika Slovenija prevzema vse pravice in doložnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.

Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti se uredi z ustavnim zakonom."

6. Če bi šlo res za "takojšen prenos", potem bi se besedilo glasilo "prevzame"(dovršno) in ne "prevzema" (nedovršno) - in da res ni bil mišljen takojšen, ampak postopen prenos ali prevzem, potrjuje tudi vsebina 9. člena UZITUL, ki ni bil sprejet morda kdaj kasneje, ko bi se pojmovanja lahko že spremenila, ampak hkrati s samo Temeljno ustavno listino - kar dodatno pojasnjuje medsebojno vsebinsko skladnost v obeh hkratnih ustavnih aktih uporabljenih formulacij.

7. Drugi polstavek, ki "opravi" s prvim odstavkom 9. člena UZITUL, se glasi: "prvi odstavek 9. člena Ustavnega zakona ... pomeni takojšen prehod pravne oblasti nad tam navedenim premoženjem na Republiko Slovenijo". Določba, ki naj bi to pomenila, pa se glasi: "Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA."

8. Ali je gornjo kategorično in "brezprizivno" interpretacijo ("pomeni takojšen prehod") morda mnogoče utemeljevati s formulacijo v citirani določbi, da RS prevzame v upravljanje vse tisto premoženje, s katerim so na ozemlju RS upravljali zvezni organi in JLA "do uveljavitve tega zakona" - češ, do 25.6.1991 je bilo tako, dne 25.6.1991 pa je to upravljanje trenutno, naenkrat prešlo na Slovenijo? Ne, tako sklepanje bi bilo očitna logična napaka: omenjena formulacija s tem samo precizira, za katero premoženje gre (za tisto, s katerim je do 25.6.1991 upravljala federacija) - s tem pa ni še prav nič rečeno, da s tem istim premoženjem ne bi mogla federacija upravljati nekaj časa še tudi po tem datumu, dokler pač ne bo prišlo do prenosa oziroma prevzema (v skladu z nadaljnjimi določbami 9. člena UZITUL).

9. Najpomembnejši pa je tretji polstavek, ki še krajše "opravi" kar z dvema odstavkoma 9. člena UZITUL (z drugim in tretjim) - in se glasi: "določbe drugega in tretjega odstavka tega člena pa urejajo le postopek dejanskega prevzema premoženja". Določbi, ki naj bi to pomenili, pa se glasita:

"Prevzem premoženja JLA se izvrši postopoma, najkasneje do konca leta 1993, v skladu z odredbami Predsedstva RS o preimenovanju enot Jugoslovanske armade v enote Teritorialne obrambe Slovenije.

Republiški upravni organ, pristojen za obrambo, v skladu z zakonom oziroma dogovorom zagotovi, da v skladu z odločitvami Predsedstva RS premoženje iz prejšnjega odstavka, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, prevzemajo v upravljanje poveljstva, enote in zavodi Teritorialne obrambe RS."

10. Sam drugi odstavek 9. člena (brez povezave s tretjim) bi bilo do neke mere morda še možno interpretirati na ta način, ne da bi bila povsem očitna nepravilnost take interpretacije. Gre očitno za interpretacijo, po kateri naj bi čl. 9/I govoril o (trenutnem) prevzemu v upravljanje vsega federalnega premoženja na ozemlju RS, medtem ko pa naj se postopnost, izrecno določena v drugem odstavku, ne bi nanašala na "prevzem v upravljanje", ampak le na "dejanski prevzem premoženja". Pravni prevzem ali "prehod pravne oblasti" naj bi bil torej trenuten, le dejanski prevzem premoženja naj bi bil postopen. - Toda tudi drugega odstavka 9. člena samega (brez tretjega odstavka) tako vendarle ni mogoče prepričljivo interpretirati, saj bi to pomenilo, da federacija oziroma JLA že od 25.6.1991ni bila več

"lastnica"(točneje: upravljalka) premičnega (orožje, vozila itd.) niti nepremičnega premoženja (stavbe, stanovanja itd.), ampak da je vse to imela le še "v posesti", torej v dejanski, ne v pravni oblasti. To bi pomenilo, da npr. ob odhodu iz Slovenije s seboj ni odnesla dela svojega oziroma (dotlej) skupnega, federalnega premoženja, ki naj bi se šele s sukcesijskim dogovorom razdelilo med nekdanje federalne republike, ampak tuje (slovensko) premoženje oziroma orožje. Toda to pravno konstrukcijo v celoti in povsem nedvoumno izpodbija - poleg pravilne interpretacije 9. člena UZITUL - tudi "Dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije".

11. V 5. točki tega Dogovora je namreč določena le obveznost JLA, da "začne takoj vračati vso oborožitev in vojaško opremo, ki je last Teritorialne obrambe RS", medtem ko se v zvezi z drugo vojaško opremo ("borbena tehnika in materialno tehnična sredstva") v 6. točki ne govori o "vračanju", ampak o dolžnosti JLA, da ta sredstva skoncentrira na treh določenih lokacijah.

Predvsem pa je nato v 7. točki Dogovora izrecno napisano naslednje: "Sredstva iz prejšnje točke ostanejo do delitvene bilance last Jugoslovanske armade." V 8. točki sicer glede nepremičnin ni uporabljena ista formulacija ("last JA"), ampak naslednja formulacija: "nepremičnine, ki so ob podpisu tega dogovora pod nadzorom Jugoslovanske armade, se komisijsko predajo pristojnim organom Republike Slovenije" - toda temu sledi stavek: "Stanje se bo upoštevalo pri delitveni bilanci." - Besedilo Dogovora torej tako rekoč dobesedno potrjuje mojo interpretacijo 9. člena UZITUL.

12. Točka 12 Dogovora pa v prvem odstavku izrecno govori tudi o vojaških stanovanjih in sicer takole: "Delegacija ZSLO se obvezuje, da bo dokumentacijo o vojaških stanovanjih v Republiki Sloveniji izročila Republiki Sloveniji takoj po podpisu tega dogovora preko korpusnih komisij in najkasneje do 23.10.1991, Republika Slovenija pa bo po tem času prevzela v upravljanje in gospodarjenje vsa stanovanja." Torej tudi tu popolna potrditev mojih tez: Slovenija je vojaška stanovanja šele po odhodu JLA iz Slovenije prevzela v upravljanje (in gospodarjenje), ne pa zgolj fizično prevzela v posest.

13. Vztrajati pri temu nasprotnih pravnih konstrukcijah ob hkratnem pristajanju na brionsko deklaracijo (in iz tega izhajajoča sukcesijska pogajanja s pravnimi naslednicami SFRJ) seveda ni mogoče - oziroma to dvoje preprosto pravno ni združljivo. Pa ne le to dvoje. Taka pravna konstrukcija že z 9. členom UZITUL ni združljiva: tudi če brionske deklaracije in moratorija ne bi bilo, že s samim drugim odstavkom 9. člena, ki je (pred izbruhom vojaškega spopada) postopnost prevzemanja premoženja raztegoval celo do konca leta 1993, preprosto ni združljivo pojmovanje, da bi to sploh lahko bilo zamišljeno kot dveinpolletno stanje, v katerem JLA pravno ne bi razpolagala ne s svojim orožjem , ne z avtomobili, ne s kasarnami in stanovanji itd., ampak bi vse to imela le v posesti (v dejanski oblasti) - brez možnosti sklepanja veljavnih pravnih poslov itd. Izbruh vojaškega spopada, ki ni rezultiral v kapitulacijo JLA s prehodom njenega premoženja kot vojnega plena v last zmagovalca, ampak v brionski sporazum in v moratorij, vsekakor narekuje ustrezno drugačno interpretacijo drugega odstavka 9. člena od prvotne, toda le v tem smislu, da bi bilo dikcijo "postopoma, najkasneje do konca leta 1993" v spremenjenih okoliščinah treba razumeti kot "postopoma, najkasneje do konca moratorija oziroma do sporazumno dogovorjenega odhoda JLA iz Slovenije" - pri čemer pa celo izraz iz prvega odstavka 9. člena "prevzame v upravljanje" ne more pomeniti popolnega pravnega ekvivalenta pridobitvi lastninske pravice, ampak res le prevzem upravljanja s premoženjem, ki je del sukcesijske mase in katerega lastništvo torej še ni pravno dokončno urejeno. Če to velja za orožje in druga sredstva, ki jih je JLA odpeljala s seboj (in seveda tudi za tista, ki so bila in ostala zunaj Slovenije), velja seveda tudi za tisti, relativno seveda zelo majhni del premoženja v upravljanju JLA, ki je po njenem odhodu ostal v Sloveniji. Do njenega odhoda pa, o tem zame ni najmanjšega dvoma, je z vsem tem premoženjem pravno in dejansko upravljala še JLA.

12. Če drugi odstavek 9. člena sam (brez tretjega odstavka) vsaj na prvi pogled morda še dopušča možnost interpretacije, da se v njem omenjena postopnost nanaša le na dejanski in ne tudi na pravni prevzem premoženja (in šele natančnejša analiza pokaže, da že to ne drži), pa je pri tretjem odstavku 9. člena stvar mnogo prepostejša in bolj očitna - celo tako zelo, da se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ne gre pri zgoraj citiranem "tretjem polstavku" iz 11. točke obrazložitve in pri njegovi trditvi, da tudi tretji odstavek 9. člena ureja le dejanski prevzem premoženja, morda celo za očiten lapsus oziroma spregled tega, kaj v tretjem odstavku 9. člena res piše. Piše namreč, kot je razvidno iz citata zgoraj, o "prevzemanju (premoženja) v upravljanje" in ne zgolj o "dejanskem prevzemu premoženja". S tem je neizpodbitno demantirana teza, na kateri, domnevam, edino lahko temeljilo neobrazložene apodiktične trditve "treh polstavkov", namreč teza, da le prvi odstavek 9. člena govori o "prevzemanju premoženja v upravljanje" (ali o "prehodu pravne oblasti"), da pa drugi in tretji odstavek ne govorita o tem istem prevzemu, ampak o nekem drugem prevzemu, namreč o prevzemu zgolj dejanske oblasti nad premoženjem, medtem ko naj bi bila torej pravna oblast prevzeta ex lege že prej, že 25.6.1991. To tezo, ponavljam, tretji odstavek neizpodbitno in kategorično demantira, saj izrecno govori o "prevzemanju (premoženja) v upravljanje" (celo nedovršno: "prevzemanje"|) in ne zgolj o dejanskem prevzemu ali prevzemanju premoženja.

13. Tudi morebitnega poskusa, zatrjevati nujnost zgoraj izpodbijane "uradne" (sodne in ustavnosodne) razlage 9. člena s tem, da bi drugače nastala nerazrešljiva kontradikcija med prvim in drugima dvema odstavkoma 9. člena, ne bo težko zavrniti (češ, če bi vsi trije res govorili o istem prevzemu, to je o prevzemu pravne oblasti, potem se ne bi dalo pojasniti, kako lahko hkrati govori prvi odstavek o takojšnjem prevzemu, druga dva pa o postopnem prevzemanju istega). Vsi trije odstavki namreč res govorijo o iste vrste prevzemu (o prevzemu pravne, ne le dejanske oblasti), toda predmet tega prevzema ni v vseh treh odstavkih isti: prvi odstavek (izrecno) govori o celotnem federalnem premoženju na ozemlju Slovenije in zanj kot splošna določba (kot lex generalis) določa takojšen prevzem v upravljanje - kolikor seveda naslednje specialne določbe za del tega federalnega premoženja, to je za premoženje v upravljanju JLA, ne določajo izjeme od splošnega pravila iz prvega odstavka, namreč postopnosti prevzemanja namesto takojšnjega in enkratnega prevzema. Zakaj je bila ta postopnost kot izjema že pred izbruhom vojaškega spopada določena samo za vojaško premoženje, za "civilno" (upravno, finančno itd.) federalno premoženje pa ne, je povsem jasno: ker trenuten in enkraten prevzem vsega tega drugega premoženja delno ni predstavljal nikakršnega problema, kar se je tudi v praksi potrdilo - delno (glede mejnih prehodov, carinarnic in carin) pa je bilo že vnaprej jasno, da brez resničnega in popolnega (pravnega in dejanskega) prevzema navedenega samostojne Slovenije sploh ne more biti, zaradi česar je prav v zvezi z dejanskim in trenutnim prevzemom mejnih prehodov in carinarnic tudi izbruhnil vojaški spopad. Tega je Slovenija morala tvegati in ga je tudi uspešno izpeljala - v frontalen spopad z JLA pa ji ni bilo treba iti, zato je postopnost prevzemanja vojaškega premoženja v svojih osamosvojitvenih ustavnih aktih že vnaprej predvidela in zato je tudi na ta del kasnejših "moratorijskih" dogovorov toliko lažje pristala.

14. Quod erat demonstrandum (kar je bilo treba dokazati): da torej vojaških stanovanj Slovenija ni prevzela v upravljanje že 25.6.1991, ampak šele po odhodu JLA iz Slovenije - in da bi bilo obravnavano ustavno pritožbo konkretnega pritožnika torej treba sprejeti, ji ugoditi in zadevo vrniti v odločanje pristojnemu prvostopnemu sodišču: če bi to ugotovilo, da pritožniku stanovanje ni bilo dodeljeno zakonito (po takratnih pravilih), bi ga vseeno izgubil - drugače pa bi ga moral obdržati. Le tako bi bilo pritožniku zagotovljeno spoštovanje njegove ustavne pravice iz 22. člena Ustave (do enakega varstva pravic kot drugim) - sedaj pa mu ni.

Matevž Krivic


Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
26.11.1997
Datum odločitve:
21.01.1998
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US18747