U-I-247/96

Opravilna št.:
U-I-247/96
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 195 | 22.10.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:U.I.247.96
Akt:
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) (ZKND)
Izrek:
Določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi.
Evidenčni stavek:
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo ob osamosvojitvi ni postal sestavni del pravnega reda Republike Slovenije. Za oceno ustavnosti takšnega predpisa Ustavno sodišče praviloma ni pristojno, razen v primeru, ko je njegova pristojnost izjemoma vzpostavljena z določbo Zakona o kazenskem postopku, po kateri je dovoljeno zahtevati spremembo pravnomočne obsodilne kazenske sodbe na temelju poprejšnje ustavnosodne presoje predpisa, na podlagi katerega je bila sodba izdana.

Z določbo Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki je določala, da se ta zakon uporabi za sojenje za dejanja, ki so bila storjena pred njegovo uveljavitvijo, če so njegove določbe milejše, tedanji zakonodajalec ni retroaktivno uveljavil zakonskih določb v nasprotju s splošnim pravnim načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ampak je z njo uveljavil splošno priznano načelo uporabe milejšega zakona.

Predpise, s katerimi so bila v času po drugi svetovni vojni uzakonjena kazniva dejanja, Ustavno sodišče presoja po kriteriju njihove skladnosti s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že v času njihovega nastanka in veljavnosti priznavali civilizirani narodi. Eno od teh načel je načelo zakonitosti v pravu in v njegovem okviru posebej načelo določne opredelitve kaznivih dejanj v zakonu. Ni mogoče odrekati skladnosti s tem načelom določbam, ki so zaradi varstva ustavne ureditev in ozemeljske integritete države inkriminirale kot kazniva pripravljalna dejanja, ki bi jih bili storilci izvrševali z izrecnim namenom nasilne zrušitve obstoječe državne ureditve. Kolikor je šlo v tedanjih postopkih za zlorabo kazenskega prava v politične namene, to ne predstavlja razloga za ugotovitev neskladnosti zakonskih določb, ampak razlog, zaradi katerega mora zakonodajalec omogočiti odpravo krivic, povzročenih s takšnimi zlorabami.

Zakonodajalec je določil dve pravni sredstvi, s katerima naj bi bil prizadetim, ki so bile žrtve opisanih zlorab prava, omogočil, da dosežejo rehabilitacijo: revizijo po Zakonu o popravi krivic in zahtevo za varstvo zakonitosti po Zakonu o kazenskem postopku. Glede na kratek rok za vložitev revizije po Zakonu o popravi krivic, in glede na čas trajanja sodnih kazenskih postopkov se izkaže, da je bila revizija neučinkovito pravno sredstvo. V času izdaje odločbe je že iztekel tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je prav na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo prišlo do množičnih in hudih zlorab prava, je Ustavno sodišče pozvalo zakonodajalca, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti čimprej podaljša.
Geslo:
Presoja predustavnega predpisa.
Splošna pravna načela civiliziranih narodov.
Načelo zakonitosti v kazenskem pravu.
Načelo uporabe milejšega kazenskega zakona.
Načelo določnosti kaznivih dejanj.
Politična kazniva dejanja.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 28., 161., 162. čl.
Uvodni zakon h Kazenskem zakonu, 18., 22. čl.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 416., 559. čl.
Kazenski zakonik (KZ), 348., 360., 368. čl.
Zakon o popravi krivic (ZPKri), 22., 23. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21., 23., 44. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III,33).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-247/96
22.10.1998


O D L O Č B A


Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Generalnega državnega tožilca, na seji dne 22. oktobra 1998

o d l o č i l o:

Določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Generalni državni tožilec z zahtevo, vloženo dne 5.4.1994 in dopolnjeno dne 16.2.1995, izpodbija Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju: ZKND). Meni, da Zakon ni niti v skladu s tedanjim niti s sedanjim pravnim redom. Zakona naj ne bi bil sprejel in razglasil ustavno določen zakonodajni organ po ustavno predpisanem postopku, zato naj ne bi bil pravno veljaven zakon, ampak revolucionaren dekret. Kazniva dejanja naj bi bila določena za nedoločen čas za nazaj in na način, ki naj bi bil v nasprotju s tedaj v civiliziranih državah splošno priznanimi pravnimi načeli kazenskega prava. Za Zakon naj bi bilo značilno to, da so ga takratna sodišča uporabljala v škodo obsojencev v najekstenzivnejšnem obsegu.
Omogočal naj bi pravnomočne obsodbe že na podlagi golih inkriminacij statusa, kot na primer članstvo v Kulturbundu in NSDAP, ne da bi se sodišča spuščala v obrazložitev, ali samo članstvo že predstavlja kaznivo dejanje in ne da bi se spuščala v oceno ravnanja posameznega obdolženca, ki naj bi imelo znake dejanja po 2. členu ZKND.

2. Ekstenzivna razlaga ZKND in premajhna določnost abstraktnega dejanskega stanja posameznih izvršitvenih oblik naj bi povzročali, da so sodišča poljubno prilagajala svoje odločitve opisom dejanj, ki naj sploh ne bi bila kazniva po tem zakonu. K takšnemu sojenju naj bi prispeval tudi komentar k 2., 8., 14. točki 3. člena in k 9. členu ZKND. Dejansko stanje po 9. členu in prvem odstavku 10. člena ZKND naj bi bilo formulirano tako splošno, da je omogočalo sodiščem popolnoma subjektivno oceno opisa vsakovrstnih dejavnosti posameznih obtožencev. Po 10. členu ZKND naj bi bil obsojen vsakdo, ki se je ukvarjal s kakršnokoli pridobitno dejavnostjo. Okoliščine, ki naj bi po določbi 4. člena ZKND lahko pripeljale do smrtne obsodbe, so bile v celoti prepuščene oceni sodišča. Posebej v nasprotju z načeli civiliziranih narodov naj bi bila določba 13. člena ZKND, ki je omogočala sojenje vrhovnega sodišča na prvi in zadnji stopnji, kar naj bi imelo značaj zastraševalne jurisdikcije. Člen 18 ZKND pa naj bi uveljavljal retroaktivnost.

3. Zahteva je bila poslana Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

B.- I.

4. Ustavno sodišče je moralo pri odločanju o zahtevi najprej ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za presojo ustavnosti Zakona. Zakon je bil najprej uveljavljen kot Zakon o kaznivih dejanjih zoper državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 - v nadaljevanju: ZKD) in je kot tak veljal od 1.9.1945. Zatem je bil tako kot vsi tedanji povojni zakoni po sprejetju Ustave FLRJ potrjen in hkrati dopolnjen oziroma spremenjen z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46). Dobil je ime Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo in je veljal od 23.7.1946 do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951 (Uradni list FLRJ, št. 13/51). Prenehal je veljati na podlagi določbe 4. točke 18. člena Uvodnega zakona h Kazenskemu zakoniku (Uradni list FLRJ, št. 11/51), razen določbe 3. a člena. Ta je bil uzakonjen z Zakonom o dopolnitvi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 106/47) in spremenjen z 22. členom navedenega Uvodnega zakona. Iz zahteve Generalnega državnega tožilca ni videti, da bi se nanašala tudi na 3. a člen, zato se Ustavno sodišče v njegovo presojo ni spuščalo niti s procesnega niti z vsebinskega vidika. V okviru zahtevane presoje je tako Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil ZKND razveljavljen že leta 1951 in tako ob osamosvojitvi niti ni mogel postati sestavni del pravnega reda Republike Slovenije. Za presojo ustavnosti takšnega predpisa Ustavno sodišče praviloma ni pristojno.

5. Ne glede na navedeno pa je treba ugotoviti, da pristojnost Ustavnega sodišča za presojo tega zakona vzpostavlja določba 416. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). Ustava določa v prvem odstavku 161. člena, da Ustavno sodišče zakon v celoti ali delno razveljavi, če ugotovi, da je protiustaven. Določa tudi, da razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče. V prvem odstavku 162. člena pa Ustava določa, da postopek pred Ustavnim sodiščem ureja zakon. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Člen 416 ZKP daje pravico zahtevati spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZKP o obnovi kazenskega postopka. Določba 416. člena ZKP je torej v odnosu do določbe 44. člena ZUstS lex specialis glede določitve učinkov presoje Ustavnega sodišča o ustavnosti zakona. Določba drugega odstavka 28. člena Ustave zahteva od kazenskega sodišča, da ugotovi kaznivo dejanje in izreče kazen zanj po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja (razen če je novi zakon milejši) - torej po zakonu, ki v času sojenja lahko ne velja več. Določba 416. člena ZKP pa narekuje Ustavnemu sodišču ob zahtevi upravičenega udeleženca ustavnosodnega postopka presojo vsakega predpisa, ki določa ali je določal kazniva dejanja, četudi v času presoje ne velja več. Pristojnost Ustavnega sodišča za presojo ZKND je zato podana.

6. Procesni pogoj, da je zahtevo vložil upravičeni predlagatelj, je izpolnjen. Državni tožilec lahko vloži zahtevo samo, kadar nastane vprašanje ustavnosti in zakonitosti v zvezi s postopkom, ki ga vodi (peta alinea prvega odstavka 23. člena ZUstS).
Generalni državni tožilec je na zahtevo Ustavnega sodišča predložil kopije že vloženih zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe, izdane na podlagi izpodbijanega zakona, ter kopije sodb Vrhovnega sodišča v primerih, ko je bilo o takšnih zahtevah za varstvo zakonitosti že odločeno.

7. Na vprašanje, po kakšnih kriterijih se presoja ustavnost predustavnih predpisov, je Ustavno sodišče odgovorilo že ob presoji Uredbe o vojaških sodiščih (odločba št. U-I-6/93 z dne 1.4.1994, OdlUS III, 33). Presojati jih je treba s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, glede njihove uporabnosti v novih sojenjih pa tudi s stališča skladnosti z Ustavo.

8. Stališče predlagatelja, da Zakona ni izdal pristojni organ in da v času sojenja ni bil veljaven zakon, ampak revolucionaren dekret, ni utemeljeno. Ustavno sodišče je že v citirani odločbi o ustavnosti Uredbe o vojaških sodiščih ugotovilo, da je bila zakonodajna funkcija dana od II. zasedanja AVNOJ-a naprej nedvomno samo AVNOJ-u in med dvema zasedanjema tega organa Predsedstvu AVNOJ-a. AVNOJ se je 10. avgusta 1945 preimenoval v Začasno narodno skupščino DFJ, ki je izdala ZKD. ZKD je 1.12.1945 potrdila Ustavodajna skupščina, kot ZKND pa je bil sprejet po postopku, ki ga je Ustava FLRJ posebej predpisala. Zato je treba šteti, da je izpodbijani zakon sprejelo telo, ki je bilo tedaj pristojno za izvrševanje zakonodajne funkcije.

B. - II.

9. Z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo je bil ZKD, zlasti glede materialnopravnih določb, le delno spremenjen. Razlike pa niso takšne, da bi po svoji vsebini bistveno vplivale na odločitev Ustavnega sodišča, zato je bilo mogoče presojati kar ZKND kot celoto.

10. ZKND je določal v prvem odstavku 18. člena: "Kazniva dejanja, določena s tem zakonom, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni izrečena pravnomočna sodba, se kaznujejo po tem zakonu, če so njegove določbe milejše od prejšnjih.". Generalni državni tožilec zatrjuje, da je bila s to določbo uveljavljena retroaktivnost Zakona. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Z navedeno določbo je bilo uveljavljeno načelo uporabe milejšega zakona, ki ga tudi Ustava povzdiguje na raven ustavne pravice v določbi drugega odstavka 28. člena.1 Ustavno sodišče je v že citirani zadevi št. U-I-6/93 spoznalo za dopustno retroaktivno veljavo Uredbe o vojaških sodiščih v delu, v katerem je bila ta sicer v skladu s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Z določbo prvega odstavka 18. člena ZKND je bila torej za dejanja, storjena pred njegovo uveljavitvijo, zapovedana uporaba Uredbe o vojaških sodiščih, uporaba določb ZKND pa v primeru, ko so bile njegove določbe milejše od določb Uredbe. Zato ta določba ni pomenila uveljavitve nedopustne retroaktivnosti, ampak uveljavitev načela o uporabi milejšega zakona, ki je bilo kot splošno načelo uzakonjeno tudi s splošnim delom Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 106/47) v drugem odstavku 95. člena.

11. Načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja predstavlja eno temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz širše formuliranega načela zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če le-to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo (nullum crimen sine lege praevia). Načelo zakonitosti je uveljavljeno kot ena od človekovih pravic tudi v Ustavi2. Že v času uveljavitve ZKND pa je bilo to načelo priznano tudi kot eno od splošnih pravnih načel, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Predlagatelj zatrjuje, da inkriminacije kaznivih dejanj v izpodbijanem zakonu ne izpolnjujejo zahteve načela zakonitosti.

12. Z določbo 2. člena je ZKND generalno opredeljeval kaznivo dejanje zoper narod in državo:
"Kaznivo dejanje zoper narod in državo je vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za kaznivo dejanje po tem zakonu velja ob pogoju vzajemnosti tudi vsako dejanje iz prednjega odstavka, ki je naperjeno zoper varnost kake druge države, s katero ima FLRJ zavezniško ali prijateljsko pogodbo ali pogodbo o sodelovanju."

13. V določbi 3. člena je ZKND opredeljeval, kdo "zlasti velja" za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena in pri tem primeroma določal njegove posamezne izvršitvene oblike. Vendar pa je tudi sam 2. člen ZKND po svoji vsebini opredeljeval kaznivo dejanje, ki se sicer označuje za kaznivo dejanje veleizdaje (objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev).

14. Razsežnost določbe 2. člena ZKND postane razumljivejša, če jo primerjamo s kasnejšo ureditvijo tega kaznivega dejanja ter z ureditvijo v veljavni kazenski zakonodaji in z ureditvami v veljavnih kazenskih zakonodajah nekaterih drugih demokratičnih držav.

15. V Kazenskem zakonu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 - v nadaljevanju: KZ SFRJ) je bilo v 114. členu3 opredeljeno kaznivo dejanje kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve, s katerim se je kazenskopravno varovala obstoječa ustavna ureditev. Bistvena razlika med 2. členom ZKND in 114. členom KZ SFRJ je bila v tem, da je 2. člen ZKND vseboval kot sestavni del kaznivega dejanja element sile, ki ga v prvotnem 114. členu4 KZ SFRJ ni bilo.5 Določba 2. člena ZKND je primerljiva z določbami v nekaterih veljavnih kazenskih zakonikih drugih držav6, ki nam pokažejo, da pravzaprav vsaka država kazenskopravno varuje svojo obstoječo ustavno ureditev pred nasilnim rušenjem. Pokažejo nam tudi, da v ta namen demokratične države še vedno poznajo kot veljavno ureditev inkriminacijo pripravljalnih kaznivih dejanj. Nekoliko drugače pa to kaznivo dejanje opredeljuje naše veljavno kazensko pravo, ki v določbi 348. člena Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) ureja kaznivo dejanje veleizdaje.7

16. S posameznimi točkami 3. člena ZKND so inkriminirana dejanja, od katerih so nekatera po vsebini identična ali pa zelo podobna veljavnim inkriminacijam v KZ.

17. S 1. točko 3. člena ZKND je bilo inkriminirano pripravljalno dejanje za zrušenje najvišjih državnih organov, z 2. točko tega člena je bilo inkriminirano dejanje, s katerim se prizadane škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države oziroma ogrožanje neodvisnosti ali teritorialne integritete države. S 3. točko je bilo opredeljeno vojno zločinstvo in služba v sovražnikovi vojski8. S točko 4 je bilo inkriminirano organiziranje ali vstop v kvislinške formacije med vojno, s točko 6 pa politično sodelovanje s sovražnikom in konkretna dejanja posameznika v sovražnikovi službi, katerih inkriminacijo pozna tudi veljavni KZ9. Točka 7 3. člena ZKN inkriminira oborožen upor10, točka 8 združevanje za sovražno delovanje11 in točka 9 ščuvanje na vojno12. S točko 10 je bilo inkriminirano vohunstvo13 točko 11 pa pripravljalno dejanje za uničenje vojaških in obrambnih objektov med vojno. Veljavni KZ je v določbi 368. člena opustil inkriminacijo pripravljalne faze. V točkah 12, 13 in 14 člena 3 ZKND so bili inkriminirani politični umor, diverzija in pomoč storilcem s tem zakonom določenih dejanj. Z 9. členom je bilo inkriminirano kasnejše kaznivo dejanje sovražne propagande, le da je bilo dejanje iz 9. člena ZKND bolj podobno današnjemu dejanju iz 360. člena KZ kot pa kasnejšemu dejanju sovražne propagande iz 133. člena KZ SFRJ14. Člen 10 je inkriminiral gospodarsko sodelovanje s sovražnikom v vojni, člen 11 pa je bil dodan ob potrditvi ZKD in je predstavljal posebno obliko vohunstva na gospodarskem področju. Z vsemi navedenimi določbami je bila določena cona kaznivosti po ZKND.

18. Podrobnejši pregled posameznih formulacij iz 3. člena, če bi ga obravnavali izolirano, bi sicer pokazal, da so bile nekatere formulacije dokaj široke in da bi posamezne med njimi morda tudi že lahko prestopile mejo dopustne analogije inter legem v smeri zakonske analogije - na primer določba 3. točke 3. člena ZKND, ki je na koncu določala: "ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo", ali pa določba 5. točke tega člena, ki je na koncu določala "ali s čimerkoli podpira tujo državo", ali pa določba 14. točke tega člena, ki je določala "kdor na kakršenkoli način podpira osebe". Vendar pa ni mogoče spregledati, da je bilo treba vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKND, obravnavati skupaj z določbo 2. člena, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala torej biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je torej moral obstajati "cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev".

Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to tako pri 2. členu ZKND kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKND.

19. Res je, da je ZKND nastal v specifičnih razmerah obdobja po drugi svetovni vojni, pa vendar je treba ugotoviti, da je vseboval nekatere inkriminacije, ki so jih tudi že pred drugo svetovno vojno vsebovale pravne ureditve posameznih držav in ni mogoče spregledati tega, da imajo podobno ureditev še danes tudi v nekaterih demokratičnih državah zahodne Evrope. Vsaj toliko, kolikor je mogoče v teh državah še danes opravičiti obstoj takšnih določb v kazenskem pravu, je treba tudi določbam ZKND priznavati, da v času svojega nastanka in uporabe niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi - torej tudi z načelom lex certa ne. Pri tem tudi ni mogoče spregledati tega, da je tedanji zakonodajalec s primeroma določenimi izvršitvenimi oblikami v nekaterih primerih dejanje naredil določno, v nekaterih pa vsaj določljivo, kar bi ob pravilni uporabi kazenskega materialnega prava lahko preprečilo zlorabe, ki so se dogajale v tedanjih povojnih postopkih, še posebej, če bi obtoženci v njih tedaj uživali takšna procesna jamstva, kot so jih kot del splošnih pravnih načel že tedaj priznavali civilizirani narodi.

20. Na podlagi določb ZKND pa je v času njegove veljavnosti prišlo do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih. O tem se je mogoče prepričati tako iz podatkov kazenskih spisov in kazenskih sodb tistega časa, kakor tudi iz že narejenih zgodovinskih študij15 obdobja, v katerem se je uporabljal ZKND.

Iz njih je mogoče nedvomno skleniti, da so se na podlagi določb ZKND odvijali številni politični procesi proti industrialcem in trgovcem, katerih namen je bil zapleniti njihovo premoženje, pa tudi večje število procesov proti duhovnikom in redovnikom, proti informbirojevcem ter procesi, v katerih se je preganjalo verbalno kritiziranje oblasti. Posebno skupino političnih procesov pa nedvomno predstavljajo tako imenovani dachauski procesi16 - stalinistični kazenski postopki na slovenskem ozemlju.

21. Kolikor je šlo v tedanjih postopkih za zlorabo kazenskega prava v politične namene, to ne predstavlja razloga za ugotovitev neskladnosti zakonskih določb, ampak razlog, zaradi katerega mora zakonodajalec omogočiti odpravo krivic, povzročenih s takšnimi zlorabami. Po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-6/93 je zakonodajalec sicer določil dve pravni sredstvi, s katerima naj bi bil prizadetim, ki so bile žrtve opisanih zlorab prava, omogočil, da dosežejo rehabilitacijo.

Tako je bila z določbo 559. člena ZKP prizadetim dana možnost, da pravnomočne kazenske sodbe, izdane pred uveljavitvijo tega zakona, v dveh letih po njegovi uveljavitvi izpodbijajo z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta rok je iztekel 31.12.1996. V 22. členu Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 - v nadaljevanju: ZPKri) pa je zakonodajalec predvidel revizijo, s katero je dovolil izpodbijanje pravnomočnih kazenskih sodb, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. Vendar pa je to pravno sredstvo ZPKri vezal na pogoj, da zlorab kazenske zakonodaje ni mogoče uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi po določbah ZKP. Določbo je mogoče razumeti tudi tako, da je morala prizadeta oseba najprej vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po ZKP in šele potem, ko tej ni bilo ugodeno, naj bi bila lahko vložila revizijo. Glede na kratek rok za vložitev revizije, to je osemnajst mesecev po uveljavitvi ZPKri (drugi odstavek 23. člena ZPKri), in glede na čas trajanja sodnih kazenskih postopkov se izkaže, da je bila revizija neučinkovito pravno sredstvo. V času izdaje te odločbe pa je že iztekel tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Glede na to, da je prav na podlagi ZKND prišlo do množičnih in hudih zlorab prava, Ustavno sodišče poziva zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša. Dokler zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo ustavnost te določbe v smislu razlogov, navedenih v tej odločbi, Ustavno sodišče presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.

22. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče ugotovilo, da določbe ZKND, s katerimi so bila inkriminirana kazniva dejanja, v času svojega nastanka in veljavnosti niso bile v neskladju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ki so ga in kakor so ga že tedaj kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi. Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

C.

23. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr.Boštjan M. Zupančič in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Šturm, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm



Opombe:
1 Ta določa: "Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši."
2 Prvi odstavek 28. člena določa: "Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanej storjeno."
3 Člen 114 KZ SFRJ: "Kdor stori dejanje, ki meri na to: da bi se omejila ali zrušila oblast delavskega razreda in delovnih ljudi; da bi se izpodkopala z ustavo določena družbenoekonomska ureditev, družbenopolitični ali samoupravni sistem; da bi se protiustavno strmoglavili organi družbene samouprave in oblasti, njihovi izvršilni organi ali predstavniki najvišjih državnih organov; da bi se izpodkopal gospodarski temelj države; da bi se razbila bratstvo in enotnost ali okrnila enakopravnost narodov in narodnosti; ali da bi se protiustavno spremenila federativna ureditev države, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta."
4 Šele z zadnjo novelo KZ SFRJ (Uradni list RS, št. 38/90) je bilo to kaznivo dejanje spremenjeno tako, da je bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje "Napada na ustavno ureditev" in se je glasilo: "Kdor poskuša s silo ali grožnjo sile spremeniti z ustavo določeno državno in družbeno ureditev SFRJ ali strmoglaviti najvišje državne organe, njihove izvršilne organe, se kaznuje z zaporom najmanj petih let."
5 Element sile je vsebovala tudi inkriminacija kaznivega dejanja iz P 94 Kazenskega zakonika za kraljevino Jugoslavijo z dne 27.1. 1929, ki je bila uvrščena v poglavje z naslovom "Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev" in se je glasila: "Z robijo ali zatočenjem se kaznuje, kdor započne dejanje, ki meri na to: 1. da bi se s silo ali s pretnjo, da se uporabi sila zoper osebe ali stvari, izpremenila državna ustava ali izpremenil ustavni red prestolonasledstva; 2. da bi se vladar, narodno predstavništvo in druga državna oblastva, predvidena z ustavo, s silo odstavili ali da bi se jim s pretnjo sile preprečilo vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti, ali da bi se prisilili vršiti svoje ustavne pravice in dolžnosti v odrejenem pravcu; 3. da bi se nezakonito pridobila vrhovna državna oblast zaradi neposrednega izvrševanja ali njenega prenosa na druge osebe; 4. da bi se kraljevina Jugoslavija ali njen del protiustavno spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna država." P 98 pa je določal: " Kdor ustanovi društvo zaradi prepričevanja ali nasnavljanja drugih, da bi se na nasilen način uničil ustavni red v državi ali uničile osnove vsakega državnega ali ustavnega reda, kakor tudi kdor ve za svrho takega domačega ali inozemskega društva, pa mu vendarle pristopi kot član ali mu s čimerkoli pomaga ali sprejme od njega pomoč, se kaznuje z robijo do desetih let ali s strogim zaporom in z izgubo častnih pravic."
6 Veljavni določbi P 81 in 82 nemškega kazenskega zakona določata: P 81 (veleizdaja države): "Kdor se loti tega, da bo s silo ali z grožnjo s silo 1. škodoval (krnil) obstoj(u) Zvezne republike Nemčije ali 2. da bo spremenil ustavno ureditev, ki temelji na ustavi Zvezne republike Nemčije, se kaznuje z doživljenjsko zaporno kaznijo ali s kaznijo najmanj do deset let zapora.
V manj hudih primerih se izreče kazen od enega do deset let." P 82 (veleizdaja dežele): "Kdor se loti tega, da bo s silo ali z grožnjo s silo 1. ozemlje dežele ali njenega dela priključil drugi deželi ali da bo izključil del dežele ali 2. da bo spremenil ustavno ureditev, ki temelji na deželni ustavi, se kaznuje z zaporno kaznijo od enega do desetih let. V manj hudih primerih se izreče kazen od šestih mesecev do petih čet zapora." Francoski kazenski zakonik določa v 86., 87. in 88. členu: 86. člen
" Napad, kateremu je cilj, da bi se (l' attentat dont le but aura ete) ali uničil ali spremenil ustavni red ali da bi se ščuvali državljani ali prebivalci k orožju proti državni oblasti ali k orožju drug proti drugemu ali da bi se škodovalo (porter atteinte a) integriteti državnega ozemlja, bo kaznovan z doživljenjskim zaporom. (...)." 87. člen " Zarota, ki ima za cilj kazniva dejanja iz 86. člena, če so ji sledila izvršena dejanja ali dejanja, začeta, da bi se pripravila izvršitev, bo kaznovana z zaporom od deset do dvajset let. Če zaroti niso sledila izvršena ali začeta dejanja, se kaznuje s kaznijo zapora od pet do deset let. Zarota je, če sta odločitev o delovanju načrtovali in sprejeli dve ali več oseb. Če je bil predlog za oblikovanje zarote za izvrševanje kaznivih dejanj iz 86. člena dan in ne sprejet, se tisti, ki je dal predlog, kaznuje z zaporom od enega do deset let in z denarno kaznijo od 3 000 do 80 000 F. (...)" 88. člen "Kdorkoli se, zunaj primerov, določenih v 86. in 87. členu, loti s katerimkoli sredstvom škodovati integriteti državnega ozemlja ali odtegniti oblasti Francije del ozemlja, na katerem se ta oblast izvršuje, bo kaznovan z zaporom od enega do deset let in z denarno kaznijo od 3 000 do 80 000 F. (...)".Švedski kazenski zakonik v prvem odstavku 18. člena določa: "Oseba, ki se z namenom, da se z orožjem ali nasilno zruši oblika vladavine ali izsili ali prepreči ukrep ali odločitev šefa države, vlade, parlamenta ali vrhovnega sodišča, loti dejanj, ki nevarno podpirajo realizacijo tega namena, bo, če ne gre za veleizdajo, kaznovana za upor z zaporom 10 let ali doživljenjsko, če je nevarnost manjša, pa z zaporom od štirih do deset let."17 Švicarski kazenski zakonik določa v 265. členu: Kdor stori dejanje, ki meri (un acte tendant a) k nasilni spremembi zvezne ustave ali ustave kantona, k nasilni zrušitvi političnih oblasti, vzpostavljenih na podlagi ustave, ali jih z nasiljem spraviti v položaj, v katerem bi bile nezmožne izvrševati svojo oblast, ali k nasilni ločitvi dela švicarskega ozemlja od Konfederacije ali dela ozemlja kantona od kantona, bo kaznovan z zaporom od enega do pet let.
7 Člen 348 KZ: "Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj RS, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev, ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. "
8 Tudi veljavni KZ opredeljuje kot kaznivo dejanje službo v sovražnikovi vojski v 370. členu: "Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do osmih let. "
9 Člen 372 veljavnega KZ določa: "(1) Državljan RS, ki med vojno pomaga sovražniku pri rekviziciji, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Enako se kaznuje državljan RS, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom."
10 Določba 354. člena veljavnega KZ določa: "(1) Kdor organizira ali vodi oborožen upor z namenom ogroziti obstoj RS, spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti njene najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(2) Kdor sodeluje v oboroženem uporu iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom do petih let."
11 Člen 361 veljavnega KZ določa: "(1) Kdor ustanovi kakšno združbo, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Kdor postane član kakšne združbe iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom do treh let. (3) Storilec dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prepreči izvršitev kaznivih dejanj, določenih v prvem odstavku, ali jih pravočasno naznani, se kaznuje z zaporom do enega leta, sme pa se mu tudi odpustiti kazen".
12 Določbi 360. in 385. člena veljavnega KZ določata: 360. člen "(1) Kdor z namenom, da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost RS, poziva ali ščuva k neposredni izvršitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) (...) (3) Kdor izdeluje ali razmnožuje material, s katerim se poziva ali ščuva k izvršitvi kaznivih dejanj iz prvega odstavka tega člena, z namenom, da bi ga sam ali kdo drug razširjal, ali kdor z enakim namenom hrani večjo količino takega materiala, ali kdor tak material razširja, se kaznuje z zaporom do treh let. 385. člen Kdor poziva ali ščuva k napadalni vojni, e kaznuje z zaporom od enega do desetih let."
13 Prvi odstavek 358. člena veljavnega KZ določa: "(1) Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njenemu agentu tako, da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podtake ali dokumente, ali jim jih sporoči ali izroči, ali jim omogoči, da pridejo do njih se kaznuje z zaporom od enega leta do osmih let. "
14 Bavcon: Materialno kazensko pravo v času dachauskih procesov, Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist,1990, str. 120: "Posebej pa velja opozoriti na 9. člen ZKLD, ki je bil predhodnik poznejšega kaznivega dejanja sovražne propagande, in ki se je glasil: "Propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve, se kaznujeta (...)". Ta kratka in za tisti čas kar dovolj jasna definicija bi morala preprečiti njene zlorabe, če bi seveda spoštovali temeljna pravna načela in pravila kazenskopravne stroke. A pozneje bomo videli, da so to inkriminacijo razlagali in jo uporabljali v praksi tako, kot je bilo pozneje (...) tudi zakonodajno oblikovano kaznivo dejanje iz druge alternative prvega odstavka tedanjega 118. člena KZ oziroma sedanjega 133. člena KZ SFRJ, se pravi kot "klevetniško propagando". 15Na primer študija Milka Mikole: Sodni procesi na celjskem 1944-1951, Publikacija Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1995, str. 104-106: "V večini povojnih procesov pred okrožnim in okrajnim sodiščem v Celju, ki jih lahko označimo kot politične in montirane, so bili obsojenci obsojeni na osnovi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ali pa na osnovi Zakona o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Zoper dejanske in domnevne politične nasprotnike nove državne in družbene ureditve je bil naperjen predvsem Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki se je zgledoval po kazenskem zakoniku RSFSR iz leta 1926. (...) Da je šlo pri sodnih procesih, v katerih so obtoženim sodili na osnovi teh dveh zakonov, za politične sodne procese, dokazuje že dejstvo, da so obsojence v njih obravnavali kot politične nasprotnike tedanje oblasti in jih označevali npr. za razredne sovražnike, kulake, kapitalistične elemente in podobno." Mikola citira iz poročila predsednika okrožnega sodišča v prvem polletju 1948, ki je bilo namenjeno Mestnemu ljudskemu odboru Celje: "Brez dvoma je sodišče borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnike. Posebej mora paziti na ostanke kapitalizma, ki se pojavljajo v kakršnikoli obliki, paziti mora na zakrite sovražnike, ki na rafiniran način delujejo proti interesom ljudstva in na prikrit način, bilo neposredno bilo posredno po raznih kanalih služijo in podpirajo mednarodno reakcijo. Sodišče mora biti ostro orodje v rokah ljudstva, s katerim se isto bori proti nasprotnikom in s katerim bije boj za zmago socializma. (...) Zlomiti in popolnoma zadušiti odpor strmoglavljenih in razlaščenih zemljiških gospodov in kapitalistov je nujna potreba (...) Za dosego tega se delovno ljudstvo v svoji borbi poslužuje svojega borbenega organa sodišča, zlasti pa kazenskega sodnika." Ilustracijo navedenih trditev predstavlja Mikola na str. 107 in 108, ko pravi: "(...) kaznovalna politika je temeljila na segregaciji državljanov v privilegirane in neprivilegirane. Medtem ko sta (Okrajno in Okrožno sodišče v Celju, op.p.) industrialcem, trgovcem, obrtnikom, kmetom, duhovnikom in celo delavcem že za najmanjša kazniva dejanja izrekali najostrejše kazni (več let odvzema prostosti, zaplembe premoženja in celo smrtne kazni), pa sta pripadnikom vladajočih struktur (partijcem) tudi za najhujša kazniva dejanja (umore) izrekali izredno mile kazni." Mikola navaja primer odposlanca Ljudske skupščine LRS in ravnatelja preboldske tekstilne tovarne, ki ga je Okrožno sodišče v Celju avgusta 1949 zaradi umora obsodilo na eno leto odvzema prostosti ali "pa morilci za svoje dejanje sploh niso prišli pred sodišče, čeprav je bil primer raziskan in so v preiskovalnem postopku svoje dejanje v celoti priznali". 16Dušan Nećak: Dachauski procesi v kraju in času nastanka, Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist, Ljubljana 1990, str. 68,87: "Obračunavanja z vojnimi zočinci, domnevnimi in resničnimi zelenaši ter razrednimi sovražniki (trgovci, industrialci, veliki kmeti itd.), ideološkimi nasprotniki iz vrst meščanskih strank, pripadniki različnih oboroženih skupin, sodelavci okupatorja, volksdeutscherji in kulturbundovci ... so bili sestavni del utrjevanja oblasti, izgradnje socializma in kaznovanja vojnih hudodelstev. (...) Ta proces (proti Diehlu in soobsojenim, op. p.), kot tudi še osem drugih, ki jih imenujemo "dachauski procesi", je izstopal iz konteksta prej omenjenih procesov tega časa in je pomenil "jugo" varianto stalinističnih procesov. "Klasične" stalinistične procese karakterizira nekaj značilnosti, od katerih tu navajam samo tri najpomembnejše:
a. boj za oblast
b. sojenje pripadnikom iste stranke oz. ideološkim istomišljenikom
c. skonstruirane oz. izmišljene obtožbe. (...)
Naše dachauske procese označujeta dve od zgoraj navedenih značilnosti - druga in tretja -, saj ne moremo trditi, da so bili dachauski procesi sestavni del boja za oblast in obračuna z ljudmi, ki bi bili lahko nevarni takratnemu oblastnemu in partijskemu vodstvu. (...) Pa vendar je prišlo na osnovi skonstruiranih obtožb do hudih, deloma nepopravljivih obsodb lastnih ljudi, soborcev v vojni in sodelavcev pri izgradnji socializma. Zato dachauski procesi so in niso "stalinistični procesi", odvisno kateri od treh prej navedenih značilnosti dajemo večji poudarek in pomen. Zagotovo pa so bili politični procesi. Meni druga in tretja značilnost odtehtata prvo, saj eliminacijo (ne fizično ||) političnih nasprotnikov lahko razumemo v kontekstu časa, v katerem se je nova oblast utrjevala in se je, objektivno ali subjektivno, počutila ogroženo. Po politični logiki te oblasti in zmagovalcev nasploh so bili obsojenci v drugih procesih tega razdobja, čeprav je bilo tudi tu dosti izjem, obsojeni za dejanja ali drugačno politično prepričanost, ki so jih zares storili ali so jih zares imeli.
Obsojenci na dachauskih procesih pa ne dejanj in ne političnega prepričanja, ki ne bi bilo v skladu z intencijami nove oblasti in protinacističnih zmagovalcev, niso imeli."



Opomba:
1Besedilo je prevedeno iz uradnega prevoda v angleščino, ki ga je izdalo švedsko ministrstvo za pravosodje leta 1990: "A person who, with intent that the form of governement be overthrown by force of arms or other violent means or that a measure or decision of the head of state, the Governement, the Parliament or the Supreme Court be thus extorted or prevented, takes action which dangerously favours the realization of such intent, shall, if it is not high treason, be sentenced for sedition to imprisonment for ten years, or for life or, if the danger is minor, for at least four and at most ten years."



Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Šturma 


I.

1. Glasoval sem proti sprejeti odločitvi Ustavnega sodišča zato, ker sem se zavzemal za odločitev, s katero bi Ustavno sodišče odločilo, da so bile določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46) v času nastanka in uporabe tega zakona v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, kolikor so zaradi svoje nedoločnosti predstavljale podlago za arbitrarno uporabo zakona. V obsegu, ki izhaja iz nadaljnje obrazložitve, bi bila njihova uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z Ustavo.

2. Temeljno vprašanje, ki se tu zastavlja, je, ali je šlo zgolj za zlorabe prava v kazenskih postopkih, ki jih je morda bolj kot tedanje materialno kazensko pravo omogočalo kazensko procesno pravo in organizacija pravosodja v najširšem pomenu te besede (1), ali pa so bile tudi materialne kazenske določbe takšne, da so že same po sebi dopuščale arbitrarno uporabo zakona - torej, da niso ustrezale enemu temeljnih načel kazenskega materialnega prava, to je načelu določnosti.

3. Določbi 2. člena ZKND je nedvomno mogoče nasloviti ta očitek v vseh primerih, ko se je ta določba uporabljala za opredelitev samostojnega kaznivega dejanja, torej dejanja, ki je bilo kaznivo samo po 2. členu ZKND. Iz prikazane ureditve kazenskopravnega varovanja v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah je sicer razvidno, da so ponekod še v današnjem času v veljavi povsem podobne zakonske ureditve, kakor je bila ureditev v izpodbijani določbi. Vendar pa Ustavno sodišče ne bi smelo iti mimo tega, da takšni ureditvi ni mogoče priznavati niti legitimnosti in še manj njene skladnosti z načelom lex certa.

Pri tem se v celoti sklicujem na argumentacijo, ki je bila že zdavnaj sprejeta v sodobni slovenski kazenskopravni teoriji (2) in teoriji prava (3). Pomanjkljivosti takšne materialnopravne ureditve so skupaj z določbo tretjega odstavka 5. člena KZsd (4), pa tudi z določbo 12. člena ZKND (kot kazniv je bil opredeljen že poskus kakega dejanja, določenega s tem zakonom), povzročale konvergentne učinke. Pravilo lex certa je bilo kot sestavni del načela zakonitosti priznano s strani civiliziranih narodov že v času nastanka ZKND. Temu kriteriju 2. člen ZKND ni ustrezal že tedaj, še manj pa mu ustreza danes, zato mu je tudi z vidika njegove današanje uporabe v sodnih postopkih treba odreči ustavno dopustnost.

4. Prav enake očitke je mogoče nasloviti tudi določbi 1. točke 3. člena ZKND, pa tudi 11. točki 3. člena, kolikor predstavlja v opisanem obsegu nedopustno inkriminacijo pripravljalne faze. Pa tudi sicer so bili nekateri deli posameznih točk 3. člena ZKND po svoji vsebini tako široki, da jim ni mogoče priznavati določnosti. Posebej to velja za del določbe 3. točke 3. člena ZKND, ki je določal: "ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo", ali pa določba 5. točke tega člena, ki je na koncu določala "ali s čimerkoli podpira tujo državo", ali pa določba 14. točke tega člena, ki je določala "kdor na kakršenkoli način podpira osebe". Takšne določbe so že same po sebi predstavljale uveljavitev nedopustne zakonske analogije (16. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-67/94 z dne 21.3.1996, OdlUS V, 31).

5. Na podlagi navedenega je možen le tak zaključek, da del določb ZKND in sicer posebej določbe 2. člena, 1. točke 3. člena ter del določb 3., 5., 11. in 14. točke 3. člena ZKND že v času njihovega nastanka in uporabe ni bil v skladu z načelom zakonitosti kot enem od splošnih pravnih načel, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče bi zato moralo ugotoviti njihovo neskladnost z Ustavo in prepovedati njihove morebitne nadaljnje uporabe v sodnih postopkih v Republiki Sloveniji.

II.

6. Nobene pravne norme, kar velja toliko bolj za kazensko pravne norme, ni mogoče obravnavati izolirano od časa in prostora njene (zlo) uporabe v resničnem življenju. V tesni zvezi s tem je tudi vloga in položaj sodne voje oblasti v obdobju, v katerem je veljal ZKND. Zato namenjam poseben del ločenega mnenja kratki predstavitvi takratnih razmer v slovenskem pravosodju.

7. Načelo enotnosti oblasti, ki je dejansko pomenilo monopolno oblast vladajoče komunistične partije, osredotočeno v njenem politbiroju, ni moglo priznavati sodišč kot neodvisnih in samostojnih organov države. Zato je bila prioritetna naloga komunistične oblasti podreditev sodnikov. Pritiski na delo sodnikov so bili raznovrstni, od najbolj grobih čistk med sodniškimi vrstami ter njihove prevzgoje do kasnejših bolj prefinjenih oblik podrejanja sodne veje oblasti.

8. Že zasedanje Začasne Ljudske Skupščine AVNOJ III od 7. do 26. avgusta 1945 v Beogradu je v razpravi o kvalifikacijah za sodnika zahtevalo od sodnikov politično primernost, pod katero se razume vdanost tekoči politiki vladajoče stranke. Sodniki so lahko tudi pravniki, vendar samo pod pogojem, da so "brezmejno vdani". Zato je treba v primeru, če je potrebno izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, dati absolutno prednost laikom (Koštunica-Čavoški, str. 131).

Temeljna naloga sodstva mora biti likvidacija političnih nasprotnikov in sovražnikov, ne pa reševanje nastalih sporov z uporabo zakona. Zato je razumljivo gledanje na sodišča kot na odvisne in borbene oblastvene organe, na "trdnjavo, iz katerih bo ljudstvo obračunalo s svojimi sovražniki" (prav tam, str. 107). Čiščenje sodniških vrst se je formalno začelo z odlokom revolucionarne oblasti z dne 31. oktobra 1945 o postavitvi vseh državnih uslužbencev na razpolago. V resnici je šlo za to, da so bili vsi uslužbenci nekdanje Kraljevine Jugoslavije do nadaljnjega suspendirani oz. začasno odstavljeni. Nove oblasti so v službo sprejele le tiste izmed njih, ki so se ji zdeli primerni (Vodušek-Starič -- 1992 b, str. 185). Vse preostale sodnike je nova oblast začela sistematično prevzgajati. V Sloveniji je to nalogo prevzelo Ministrstvo za pravosodje Ljudske Republike Slovenije. V ta namen je začelo z organiziranjem t. i. sektorskih konferenc. To so bile konference s predsedniki sodišč in sicer posebej za Višja in Okrožna oz.

Okrajna sodišča. Sektorske konference so bile sprva vsak mesec, nato pa četrtletno. Poleg predstavnikov Ministrstva za pravosodje in predsednikov sodišč so sektorskim konferencam prisostvovali še javni tožilci, sekretarji partijskih celic na sodiščih in lokalni partijski sekretarji (občinski, okrožni), običajno tudi pripadniki politične tajne policije. Iz razpoložljivih arhivskih dokumentov je razvidno, da so tovrstne sektorske konference obstajale še v drugi polovici petdesetih let. Dr. Jože Goričar, pomočnik ministra za pravosodje je tako npr. na sektorski konferenci s predsedniki Okrajnih sodišč na sedežu Okrožnega sodišča v Mariboru 27. junija 1949 ugotavljal: "Tretja osnovna naloga je vzgajanje in utrjevanje socialistične pravne zavesti. V tej zvezi se je pokazala potreba za osvojitev marksistično-leninističnega svetovnega nazora" (Šturm --1995, str. 309).

9. Pomembno vlogo v povojnem času, vse do leta 1951, so imeli sodniki laiki. Zakon o ureditvi ljudskih sodišč iz leta 1945 je predvideval, da sodniško funkcijo lahko opravljajo tudi osebe brez kakršnekoli izobrazbe. V letih 1945 in 1946 je bil temeljni cilj tedanje slovenske oblasti, da pridejo kot sodniki nepravniki na slovensko sodišče politično trdi ljudje.

Komunistična oblast ni čutila potrebe po pravnih strokovnjakih, ampak potrebo po "političnih aktivistih pri sodiščih, kar so sodniki nepravniki od prvega časa dejansko bili" (Pregledno poročilo o delu Ministrstva za pravosodje v letu 1947 z dne 12. marca 1948, str. 8, gl. Ferjančič -- Šturm, str. 16, 17 in 18).

Oglejmo si nekaj primerov o sodnikih laikih. Potem, ko so v letu 1945 zaradi premilega sojenja v Ljubljani odpoklicali štiri sodnike, so na predlog člana mestne skupščine L. K., krojača iz Ljubljane, izvolili naslednje sodnike laike:. študent G. Z. je postal sodnik okrajnega sodišča, novi sodniki okrožnega sodišča pa I. R. (delavec), L. S. (mizar), L. J. (uradnik), I. P. (krojač) in A. B. (kapetan JA). Zamenjali so tudi 25 sodnikov prisednikov in izvolili 24 novih s prej preverjenimi karakteristikami.

Inštitucija sodnikov laikov se je zaradi čiščenja v sodstvu in na pobudo CK KPS z leti še okrepila, ker je primanjkovalo politično ustreznih strokovnjakov. Predsedstvo SNOS je okrepilo tudi vrhovno sodišče Slovenije in mu 18. decembra dodalo še novega podpredsednika, dr. Helija Modica, in člane J. D., pravnika iz Trbovelj, A. D., delavca iz Ljubljane, A. H., delavko iz Kranja, dr. F. N., zdravnika, in T. H., kmeta iz Ljubljane. Javni tožilec Stante pa je konec januarja 1946 poročal, da so se razmere v sodstvu izboljšale zaradi učinkov množičnih akcij, propagande dnevnega tiska in odstavitve sodnikov (Vodušek Starič -- 1992 b, str. 414).

V prvem tromesečju leta 1947 je delež sodnikov nepravnikov na slovenskih sodiščih znašal 17 % (31 od 186 sodnikov). Iz tedanjih poročil je razvidno, da so ti sodniki nepravilno uporabljali predpise in izrekali kazni, ki jih zakon ni poznal ali pa odmerjali v nasprotju z zakonom prekomerne kazni (Ferjančič -- Šturm, str. 20 in 19).

10. Sodišča so morala nadrejenim organom redno poročati o svojem delu in predložiti delovne plane za vnaprej. Značilno je Poročilo o delu Okrajnega sodišča v Gorici za leto 1952, ki se začenja z ugotovitvijo: "Med zlatimi sadovi svobode se blesti tudi ljudsko sodstvo, ki je važno in ena izmed temeljnih pridobitev narodnoosvobodilne vojne. Načelo: oblast delovnemu ljudstvu, ki je visoko načelo Ustave, se zrcali tudi v sodni oblasti, ki je in mora biti ob vsakem času in povsod močno orožje delavskega razreda, tako pri razbijanju ostankov kapitalističnega sveta, kakor tudi pri izgradnji socializma sploh /.../. IV. Plenum CK KPJ je dolžnosti sodišč skladno s časom poglobil in pojme prečistil /.../. Kontinuitete naših sodišč s sodišči pretekle dobe ni, saj je bilo osnovno načelo naše revolucije porušiti vso staro oblast in na razvalinah izgraditi novo, našo socialistično" (št. III-30/52-7, str. 1 in 2) -- Arhiv RS.

11. Na vseh sodiščih so bile organizirane partijske celice, ki so prirejale redne konference. Na partijski konferenci pravosodnih ustanov 21. februarja 1952 v Ljubljani je tedanji minister za notranje zadeve Boris Kraigher poudaril, da je treba "gledati na to konferenco s stališča politične vloge Partije v sodstvu .... Razjasniti je treba pojem neodvisnosti sodstva. Če hočemo, da je sodstvo tak steber naše države kot mora biti, potem mora biti njegova osnova to, da je neodvisno od starih tendenc, od buržoaznega sodstva" (Ferjančič -- Šturm, str. 191).

12. Na isti konferenci je nastopil tudi tedanji javni tožilec LRS Mitja Ribičič z naslednjimi stališči: "Samo v naši državi je mogoče govoriti o razrednem poreklu sodišč, samo pri nas lahko jasno in odločno postavimo, da je naše sodstvo v službi delavskega razreda. Zato bi morali biti osnovni principi v tem, da se sodišča dnevno povezujejo z našimi političnimi forumi ...

Partijske organizacije morajo skrbeti za to, da se doseže čimbolj ažurno in efektno kaznovanje. Dejstvo je, da če ne udarimo krepko po tistih področjih, kjer se sovražnik pojavlja, se pojavlja vse polno drugih takih in podobnih primerov" (Ferjančič -- Šturm, str. 195).

13. Zaključno besedo k delu konference je podal sekretar osnovne partijske organizacije pri Vrhovnem sodišču LRS Lojze Piškur: " Današnja konferenca je ugotovila važno okolnost, da se mora Partija zelo brigati za to, kakšno je delo sodišč, kako sodišče vodi borbo za socializem in da ne more biti partijski organizaciji še manj pa članom Partije vseeno, kako se sprovaja linija Partije v tako važni ustanovi kot so ljudska sodišča.

Pribiti je treba, da mora biti sodstvo steber borbe za socializem. To dovolj jasno nalaga linijo in metode dela članom Partije v teh partijskih organizacijah. Če se bodo naše partijske organizacije zavedale, da mora biti sodstvo steber borbe za socializem in tudi tako usmerjale svoje delo, potem bo mogoče vplivati na delo naših sodišč v vseh smereh, tako v pogledu kazenskega, kakor tudi v pogledu civilnega sodstva.

Glede metod dela naših partijskih organizacij bi bilo težko postaviti nekakšne kalupe po katerih naj bi iste razvijale svoje delo. Današnja razprava je dala obilo gradiva v tej smeri, da partijske organizacije s predpostavko, da naj bo sodstvo popolnoma zanesljiva opora naši borbi za socializem, da je funkcija sodnika izrazito politična funkcija, iščejo metode svojega dela na podlagi teh ugotovitev. S tem v zvezi je tudi vprašanje neodvisnosti sodišč. Gotovo je, da del partijske organizacije ne more v kakršni koli smeri ogrožati neodvisnost sodišč, če bo ta zasledovala, ali sodišče izvaja osnovno nalogo, ki mu je postavljena: Borbo proti razrednemu sovražniku" (Ferjančič -- Šturm, str. 197 in 198).

14. Strokovno in politično vplivanje na sodni kader je bila ena izmed temeljnih nalog Ministrstva za pravosodje LRS v času ljudske demokracije, pri čemer je bil poudarek na političnem oz. ideološkem vplivu. Zapisnik s konference Ministrstva za pravosodje s predsedniki Okrožnih sodišč z dne 10. decembra 1947 navaja na 3. strani uvodno besedo pomočnika ministra dr. Helija Modica: "Sodišča morajo postati borbeni organ ljudske oblasti.

Na naših sodiščih je treba z naprednimi delovnimi metodami vzgojiti nove ljudi, nov kader socialističnih juristov" (Šturm - - 1995, str. 222). Sodnik je moral biti torej tudi politični delavec. Strokovne ocene o kvaliteti sodnikov je Ministrstvo za pravosodje oblikovalo na podlagi sodnih spisov, mnenja predsednika sodišča in mnenja predsednika nadrejenega sodišča, medtem ko so podatke za oceno o političnih kvalitetah posameznih sodnikov zbirali na pristojnem okrajnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Glede ugotavljanja političnih in strokovnih kvalifikacij vsega sodnega kadra je bilo ministrstvo v stalni zvezi z odsekom za kadre Centralnega komiteja komunistične partije Slovenije (Pojasnila k poročilu za tretje tromesečje, Ministrstvo za pravosodje LRS, 24. november 1947, str. 2) -- (Šturm -- 1995, str. 40). Ilustrativno je tudi poročilo Ministrstva za pravosodje z dne 15. aprila 1948 o prvem tromesečju 1948, ki na prvi strani pove: "Zaradi temeljite priprave in postopne izvedbe pravilne diferenciacije sodnega - predvsem sodniškega osebja, je ministrstvo nadaljevalo s sistematičnim pregledom sodišč in njihovih poročil, konsultiralo vse v poštev prihajajoče faktorje, pristopilo k analizi njihove obremenjenosti ter storilnosti kadrov, premestitvi in razvrstitvi po kvaliteti in sposobnosti, novim postavitvam in redukcijam" (Šturm -- 1995, str. 67).

15. Konferenca Predsednikov Okrajnih sodišč in sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani 14. decembra 1951 je sprejela naslednje sklepe:

"I. Zavedajoč se, da so ugotovitve IV. Plenuma CK KPJ in iz teh ugotovitev izvirajoče naloge za nadaljno krepitev in utrditev pravosodja odločilnega pomena za naše sodstvo, si hočemo predvsem te sklepe tako osvojiti, da nam bo ravnanje po njih prešlo v meso in kri /.../ (str. 1).

II. Ker vemo, da naši razredni nasprotniki še niso položili orožja, nasprotno, da se njihovo protirevolucionarno delovanje kaže v vedno novih oblikah ... bomo proti vsem tem vodili neizprosno borbo /.../ (str. 1).

III. Skrbno bomo preučevali govore naših voditeljev tovariša Tita, Kidriča, Todoroviča in drugih, ki jih smatramo za direktivne /.../ (str. 1).

IV. Zavedajoč se, da je takšnim nalogam kos le politično zrel in trden sodnik, se bomo stalno idejno izobraževali in dvigali" (str. 2) (dopis Predsedništva Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. decembra 1951 opr. št. Su 25/2/51-10 Ministrstvu za pravosodje LRS) - Arhiv RS.

16. Konferenca Predsednikov Okrožnih sodišč 23. oktobra 1951 pri Vrhovnem sodišču LRS je pod prvo točko dnevnega reda obravnavala, kako sodišča tolmačijo sklepe IV. Plenuma CK KPJ. Iz zapisnika je razvidno: "Mnenje sodnikov je, da mora imeti sodišče prvenstveno pred očmi našo pot graditve socializma, zlasti linijo, ki jo daje KP. Tako Rankovičev referat kot tudi sklepi Plenuma CK KPJ so bili predmet študija, tako na sodišču samem, kot tudi v sindikalnih podružnicah /.../. Sodniki so na splošno pravilno razumeli in tolmačili sklepe CK-ja /.. /. Največja naloga je sedaj, da se pripravi primerno sodelovanje med sodniki in Okrajnim političnim aktivom." (Zapisnik Konference predsednikov Okrožnih sodišč dne 23. oktobra 1951 pri Vrhovnem sodišču LRS) - Arhiv RS.

17. Ilustrativen je delovni plan Okrožnega sodišča v Gorici za leto 1951 št. Pov.Su 2/51-2 , ki na str. 1. pod I. navaja ideološko politično izgradnjo. Delovni kolektiv sodišča bo imel reden študij vsak teden, na katerem bo obravnaval govore maršala Josipa Broza -- Tita, Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja, Milovana Djilasa, Leninova dela in vse aktualne govore voditeljev v teku leta in pomembne članke iz Komunista, Dela in Ekonomske revije. Delovni kolektiv bo nudil tudi vso pomoč ljudskim množicam pri politični izgradnji in sicer preko Društva pravnikov LRS in preko OF - Arhiv RS.

18. Vrhovno sodišče LRS v Poročilu o delu za čas od 1. 1. do 30. 6. 1952 navaja, da je partijska konferenca osnovnih partijskih organizacij republiških pravosodnih ustanov 21. februarja 1952 potegnila za seboj vse osnovne partijske organizacije na sodiščih in javnih tožilstvih v LRS v borbo za pravilno razumevanje sodišč v socialistični državi in za novega socialističnega sodnika (Poročilo o delu Vrhovnega sodišča LRS št. Pov.Su 3/52-2 z dne 30. 7. 1952, str. 1) - Arhiv RS.

19. Poleg direktiv sodnikom in njihove prevzgoje je povojna komunistična oblast uporabljala tudi druge načine za sistematsko podreditev sodstva.

Sodnike so volili tedanji ljudski odbori. Veljalo je načelo, da je v ljudskem odboru "združena ne samo zakonodajna in izvršilna funkcija državne oblasti, ampak tudi pravosodna, ki pa jo ljudski odbori opravljajo po svojem izvoljenem sodišču" (Poročilo Okrajnega sodišča v Postojni z dne 17. februarja 1950, str. 1). "Sodišč namreč ni mogoče ločiti od drugih državnih organov glede njihove splošne dejavnosti, ki je usmerjena v varstvo koristi delovnega ljudstva, ker skupna delavnost in skupne naloge vseh državnih organov izhajajo iz enotnosti oblasti" (Poročilo Okrajnega sodišča v Trbovljah Ljudskemu odboru v Trbovljah za čas od 1. januarja 1950 do 31. maja 1950, str.1) -- (Šturm -- 1995, str. 411).

20. Sodišča so morala o svojem delu redno poročati tudi občinskim ljudskim odborom.

Predsednik Okrožnega sodišča v Gorici Boris Sartori je na zasedanju Občinskega ljudskega odbora 29. julija 1950 vlogo, ki jo je imela pravosodna veja oblasti v obdobju ljudske demokracije, obrazložil takole: "Pravosodna funkcija kot del enotne ljudske oblasti je zelo pomembna v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem, to je v dobi diktature proletariata, ko je naperjena ost sile državne oblasti proti tistim elementom, ki skušajo preprečiti ali ovirati naš razvoj v socializem.

Sodišča so tudi eden od organov ljudske oblasti, ki zadajajo udarce po liniji kazenskega sodstva izkoriščevalskim elementom in škodljivcem vseh vrst, obenem pa ščitijo poštene delovne državljane, da lahko delajo nemoteno. Zato je važno, kako izvajajo sodišča kaznovalno politiko, ki ima namen, da vpliva poboljševalno na storilce kaznivih dejanj, obenem pa odvrača druge državljane od kaznivih dejanj. Zato je pravilna kaznovalna politika močno orožje v rokah delovnega ljudstva, ki služi tudi prevzgoji ljudskih množic." (Polletno poročilo Okrožnega sodišča Gorica, 29. julij 1950, str. 1) - (Šturm -- 1995, str. 460).

21. Iz prikazanega mnenja lahko razberemo močan "očiščevalni" značaj takratnega kazenskega sodstva, ki naj bi bilo po trditvah predsednika Okrajnega sodišča v Celju tudi "učinkovito sredstvo za omejevanje delovanja ljudskih škodljivcev oz. za njihovo uničenje" (Poročilo Okrajnega sodišča v Celju, 19. junij 1950, str. 1) -- (Šturm -- 1995, str. 417).

22. Zgodovinar Milko Mikola v uvodu k svoji raziskavi o sodnih procesih na Celjskem v letih 1944--1951 ugotavlja: "Če se izrazimo z besedami, ki jih je leta 1948 zapisal takratni predsednik celjskega okrožnega sodišča je sodišče v tisem času predstavljalo 'borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnosti'. Takšna vloga sodišč je prišla do izraza predvsem v izvajanju političnih in zrežiranih sodnih procesov, ki so bili v Sloveniji množični zlasti od 1948 do 1951, kar pa nikakor ni bilo slučajno, saj je to tisto obdobje v slovenski povojni zgodovini, ki ga lahko označimo kot obdobje stalinizma" (Mikola -- 1995, str. 1).

23. Iz prikazanih primerov je razvidno, da v tedanjih razmerah ni bilo osnovnih pogojev za takšno uporabo ZKND, ki bi bila v skladu s standardi uporabe prava pri civiliziranih narodih.


III.

24. V vsebinskem pogledu se strinjam z ugotovitvami in stališči Ustavnega sodišča iz točk 20. in 21. sprejete odločitve. Seveda podpiram tudi poziv Ustavnega sodišča zakonodajalcu za čimprejšnje podaljšanje oz. ponovno vzpostavitev že zapadlega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP. Iz raziskave in analiz sodnih procesov po ZKND, ki so bile ob obravnavanju te zadeve opravljene v Ustavnem sodišču, namreč izhaja, da gre za veliko število obsojenih oseb. Mnogi med njimi, ki so preživeli, so že v pozni starosti.

25. Ker si številni prizadeti obsojenci ne morejo privoščiti visokih gmotnih stroškov pravne pomoči za spremembo pravnomočne obsodilne sodbe pozivam Vlado Republike Slovenije, da zaradi spoštovanja načela pravne in socialne države prizadetim osebam, ki so bile žrtve nekdanjega slovenskega komunističnega sistema, brez odlašanja zagotovi učinkovito brezplačno pravno svetovanje in pravno pomoč pri njihovih zahtevkih za spremembo tedanjih kazenskih obsodilnih sodb.

26. Posebej pozivam zakonodajno vejo oblasti države Slovenije, da sprejme Zakon o simbolni razveljavitvi vseh kazenskih obsodilnih sodb in vseh upravnokazenskih ukrepov iz obdobja revolucionarnega brezpravja po letu 1945. Podobno je ravnala npr. Zvezna republika Nemčija, ki je 25. avgusta 1998 s posebnim zakonom simbolno razveljavila vse kazenske obsodilne sodbe nemškega nacionalsocialističnega totalitarnega sistema iz let 1933 - 1945. Sprejem takšnega zakona ni samo dejanje pietete in izkaz pravne higiene ampak tudi kulturno civilizacijski imperativ, ki se mu slovenska zakonodajna veja oblasti ne more izogniti.


dr. Lovro Šturm


OPOMBE:
(1) Bavcon v "Poskusu pravne in politične analize dachauskih procesov", Dachauski procesi, Komunist,1990, str.133, 134: "Gre za cel sistem zamisli in pojmovanj, razporeditve družbene moči, organizacije in funkcioniranja organov kazenskega pregona, obtoževanja in sojenja, ki služi in je prirejen zato, da služi ideološki in politični kazenski represiji. Značilnosti tega sistema so naslednje: - Organom državne varnosti dodelijo vlogo in naloge ideološke in politične policije kot udarne sile vodilnega ideološko - političnega centra. (...);
- takšen položaj službe državne varnosti zahteva razširitev njenih pooblastil kot organa odkrivanja in kot procesnega organa in njen odločilen vpliv na začetek, potek in zaključek kazenskega postopka;
- zaradi takšnega politično močnega položaja politične policije se vzpostavijo na glavo obrnjeni odnosi med organi kazenskega pravosodja. Ne glede na formalne pravne predpise ima odločilno moč in avtoriteto politična policija, javno tožilstvo postane izvrševalec njenih odločitev in formulator pravne norme, sodišču pa pripada naloga, da s svojim pogosto tudi javnim ceremonialom potrdi vnaprejšnje odločitve političnega vodstva in politične policije o "dejstvih", o "krivcih" in o "kaznih";
- to ima za posledico degradacijo sodišč v instrument političnega vodstva in "nezgrešljivo orožje" za iztrebljanje razrednih ali kakih drugih "sovražnikov" (...);
- odtod izvirajo: opustitev načel in kavtel kazenskega procesnega prava, zlasti tistih, ki pomenijo procesne garancije za obdolženca in njegove pravice do obrambe; odprava rednih in izrednih pravnih sredstev itd., (...)
- vse povedano omogoča inscenacijo političnih procesov z vnaprej postavljenimi hipotezami politične narave, ko seveda niso pomembni ne materialna resnica, ne stvarni dokazi, marveč "priznanja" obtožencev in prič. Za to, da bi obtoženci in priče "priznali" (...), postanejo dovoljena vsa sredstva. (...)
Po tem modelu so bili organizirani tudi vsi povojni politični procesi pri nas, ne glede na to, ali je šlo za resnično krive (vojni zločinci, kolaboracionisti, izdajalci, vojni dobičkarji in špekulanti), ali pa za nedolžne obtožence, ali vsaj za obtožence, ki po normalnih standardih kazenskega prava ne bi mogli biti obsojeni (duhovniki, tako imenovana meščanska opozicija itd.)"
(2) Bavcon, Bele, Kobe, Pavčnik: Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve, Politični delikti, Globus, Zagreb, 1987, str. 86, 87, 88 in str. 90: Argumentacija Bavcona: "Inkriminacija pripravljalnih dejanj je v kazenskopravni in kriminalnopolitični teoriji eno najbolj spornih vprašanj. Poglavitna lastnost dejanj in ravnanj, ki jih imenujemo pripravljalna, je v tem, da sama po sebi praviloma sploh niso kriminalna, družbi nevarna. Takšno lastnost lahko dobijo praviloma le, če jih miselno povežemo s kaznivim dejanjem, za katero so ali bi lahko bila pripravljalna. Najbolj pogosto je o kakem takšnem dejanju mogoče zanesljivo trditi, da je bilo pripravljalno, šele potem, ko je bilo storjeno glavno kaznivo dejanje, se pravi za nazaj. Seveda pa so tudi nekatera takšna dejanja, ki imajo sama po sebi kriminalno in družbi nevarno vsebino in so obenem pripravljalna dejanja v razmerju do kakega končnega kaznivega dejanja. V takšnih primerih njihova inkriminacija sploh ni sporna. Dejanje, ki je po svoji naravi in objektivno pripravljalno dejanje, dobi v kazenski zakonodaji status posebnega, samostojnega kaznivega dejanja (delictum sui generis). Če storilec stori tudi končno kaznivo dejanje, izgubi pripravljalno dejanje svojo samostojnost zaradi razmerja subsidiarnosti (...)."
Za inkriminacijo pripravljalnih dejanj uporabljajo kazenske zakonodaje zelo različne pravne oblike, to pa predvsem v odvisnosti od tega, ali hočejo kaznivost pripravljalnih dejanj omejiti ali pa tega nočejo, torej, drugače povedano, hočejo na stežaj odpreti vrata za vstop kateregakoli dejanja v cono kaznivosti. (...)
Če hoče zakonodajalec kaznivost pripravljalnih dejanj omejiti, potem to lahko stori tako, da v posebni določbi splošnega dela kazenskega zakonika, sicer abstraktno, a vendarle natančneje določi dejanja, ki se lahko štejejo za kazniva pripravljalna dejanja. (...) Skrbi za omejitev cone kaznivosti na področju pripravljalnih dejanj pa lahko zakonodajalec ustreže tudi na kakšen drugačen način, npr. tako, da opredeli (...) delictum sui generis. Tako ravna npr. francoski kazenski zakonik, ko inkriminira praviloma samo zaroto kot pripravljalno dejanje za nekatera najhuša kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno notranjo ureditev.
Če pa zakonodajalec omejitve cone kaznivosti v pripravljalni fazi noče, potem uporabi konstrukcijo tako imenovanega delikta lotevanja (Unternehmensdelikt), konstrukcijo, ki je znana tudi kot formula "Kdor stori dejanje, ki meri na to ...". Kot že rečeno, je ta konstrukcija vsestransko sporna, nejasna in tudi zelo različno pojmovana tako v sodni praksi kot tudi v teoriji. (...)
Načeloma, zaradi pomembnosti obstoja države, njene zunanje in notranje varnosti in zaradi posebnih oblik napadov na to pravno dobrino v sodobnem svetu, je treba priznati legitimnost inkriminaciji pripravljalnih dejanj. Toda ta koncesija učinkovotosti varstva države ne sme in ne more biti neomejena, ker se lahko v tem primeru spremeni v "učinkovit" instrument kakega političnega režima za zatiranje svobode in pravic ljudi.
Zato ni mogoče priznati legitimnosti deliktu lotevanja, saj zajema ravnanja, ki so kriminalno irelevantna, od njihovega eventualnega subjektivnega končnega cilja pa še tako oddaljena, da so za družbo docela nenevarna."
V uvodnih pojasnilih h KZ pravi Bavcon: "Skupina kaznivih dejanj zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev, ki jih imenujemo tudi politična kazniva dejanja, pomeni eno najbolj občutljivih skupin, ker mora opravljati hkrati dve, lahko tudi nasprotujoči si nalogi. Na eni strani mora dovolj učinkovito varovati dva že v naslovu poglavja naznačena objekta kazenskopravnega varstva (zunanja in notranja varnost države), na drugi strani pa mora preprečevati zlorabo teh določb za kazenski pregon nasprotnikov vladajočega političnega režima.
Bogate izkušnje, ki jih imamo pri nas glede zlorab kazenskega in kaznovalnega prava za politične cilje, so povzročile sprejem načela, da politično delovanje prestopi meje dovoljenega šele, če storilec uporabi ali zagrozi z uporabo nasilja. Nadalje so te izkušnje povzročile odpravo instituta pripravljalnih dejanj, in sicer tako kot delictum preparatum, kakor tudi kot delikt lotevanja (kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi ...). Posamezne inkriminacije so oblikovane tako, da z določitvijo konkretnega objekta varstva ali celo predmeta napada in z opredelitvijo storilčevega namena, omogočajo njihovo prepoznavanje v praksi in izključujejo možnosti širjenja kriminalne cone in zlorab." Kazenski zakonik RS z uvodnimi pojasnili Bavcona, Beleta, Deisingerja, Demšarja, Fišerja, Kosterce, Martonošija in Šelihove, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1994, str. 93,94.
(3) Pavčnik je analiziral določbo 114. člena KZ SFRJ z vidika njene skladnosti z načelom zakonitosti in med drugim pravi: "Besedna zveza "dejanje, ki meri na to" je v nasprotju z načelom določnosti kaznivega dejanja v zakonu: (...).
Kaznivo dejanje z znakom "dejanje, ki meri na to" je oblikovano kot samostojno kaznivo dejanje. Vsebinsko gledano vključuje pripravljalna dejanja, ne da bi jih zakon vsaj določljivo (z uporabo anlogije intra legem), če že ne določno opredelil. (...) V nasprotju z načelom Nullum crimen sine lege praevia je, ko pravni naslovljenec vnaprej ne ve, v čem je oziroma naj bo prepovedano (zapovedano) vedenje in ravnanje, kot je tudi v nasprotju z načelom Nullum crimen sine lege praevia, ko je opredeljevanje sestavin (znakov) kaznivega dejanja preneseno s pristojnega zakonodajalca na nepristojnega sodnika oziroma javnega tožilca." Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 228 do 260.
(4) KZsd, katerega določbe so se uporabljale tudi v kazenskih postopkih po ZKND je kot splošno pravilo uveljavljal zakonsko analogijo. V določbi tretjega odstavka 5. člena je namreč določal: "(3) Kazenska odgovornost je podana za tako družbi nevarno dejanje, ki sicer ni izrečno določeno v zakonu, pa se po podobnosti svojih znakov ujema s kaznivim dejanjem, ki je v zakonu izrecno določeno. V takem primeru se podlaga za odgovornost in meje kaznivosti določijo po predpisih za tisto kaznivo dejanje, po katerega znakih je bila ugotovljena kazenska odgovornost." To pa pomeni, da je bila na podlagi posameznih kazenskih zakonov do leta 1948 lahko dopustna tudi pravna analogja, poslej pa se je štela za dopustno le zakonska analogija. Navedena določba, ki sicer ni predmet te ustavne presoje, je bila razveljavljena z Uvodnim zakonom h Kazenskem zakoniku iz leta 1951(Uradni list FLRJ, št. 13/51). Šele ta je v splošnem delu kazenskega zakonika formalnopravno v polni meri uveljavil načelo zakonitosti v kazenskem pravu ("Kaznivo dejanje je družbi nevarno dejanje, katerega znaki so določeni z zakonom.", prvi odstavek 4. člena).


LITERATURA k II.
BAVCON -- ŠELIH: Ljubo Bavcon -- Alenka Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana, 1978, 412 str.
ČEPIČ: Zdenko Čepič et al., Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 do 1955, Znanstveno poročilo, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 1995
FERJANČIČ -- ŠTURM: Roman Ferjančič -- Lovro Šturm, Brezpravje, Slovensko pravosodje po letu 1945, Založba Nova revija, Ljubljana, 1998, 198 str.
FALANDYSZ: Lech Falandysz, From Communist Legality to the Rule of Law, Helsinki Watch, Vol.2, 1991, No.2, str. 27-28 KOŠTUNICA -- ČAVOŠKI: Vojislav Koštunica -- Kosta Čavoški, Stranački pluralizam ili monizam: Obnova i zatiranje posleratne opozicije, 2. Izdaja. Beograd: 1990.
MIKOLA--1995: Milko Mikola, Sodni procesi na Celjskem -- 1944-- 1951, Zgodovinski arhiv Celje, 1995, 226 str.
MIKOLA -- 1998: Milko Mikola, Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega arhiva v Celju, Mali tiski 3, Zgodovinski arhiv v Celju, Celje, 1998, 61 str.
ŠTURM -- 1995: Lovro Šturm (ured.), Ozadje slovenskega pravosodja 1945--1950, Prispevki k zgodovini in pojasnjevanju ozadij sodnih procesov na slovenskem po komunističnem prevzemu oblasti leta 1945 (zbirka dokumentov iz obdobja 1945--1950). Ljubljana, 1995, 1. knjiga, str. 1--350, 2. knjiga, str. 351-- 633
Posamezne izvode hranijo: -- Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, sign. št. 449819 II/1--2
-- Univerzitetna knjižnica Maribor, sign. št. II 38987/1--2 -- knjižnica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, sign.št. 99.862, 99.863
-- knjižnica Ustavnega sodišča RS, sign. št. 5499/1, 5499/2 -- knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, sign. št. II/978 -- Centralna pravosodna knjižnica pri Vrhovnem sodišču RS, sign. št. B 2439/1, B 2439/2
VODUŠEK--STARIČ -- 1992 a: Jera Vodušek Starič, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem letu. Prispevki za novejšo zgodovino 32. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 1992, str. 139--153
VODUŠEK--STARIČ -- 1992 b: Jera Vodušek--Starič, Prevzem oblasti. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992, 455 str.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Generalni državni tožilec
Datum vloge:
05.04.1996
Datum odločitve:
22.10.1998
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US19133