Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 14422 odločitev)

Opravilna št.:
Up-87/95
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1999:Up.87.95
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. U 391/93-13 z dne 13.4.1995 in odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 371-104-92- 49-IV/VH z dne 25.2.1993
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča in odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo se odpravita. Zadeva se vrne Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo v ponovno obravnavo in odločanje.
Evidenčni stavek:
Sodba Vrhovnega sodišča in Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, ki temeljita na očitno napačni razlagi prvega odstavka 57. člena Zakona o zadrugah posegata v legitimni poslovni interes pritožnika, povezan s premoženjskimi pravicami in njegovim lastninskim položajem, ki ga Ustava v 33. členu varuje, zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za kmetijstvo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavo in odločanje.
Geslo:
Lastninjenje podjetij iz seznama priloženega k Zakonu o zadrugah.
Napačna uporaba materialnega prava.
Poseg v premoženjske pravice in lastninski položaj zavezancev.
Načelo enakosti pred zakonom.
Enako varstvo pravic.
Pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
Pravica do zbiranja in združevanja.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 22., 33., 42. čl.
Zakon o zadrugah (ZZ), 52., 54., 57., 62. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Opomba:

Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-87/95
14. 1. 1999



O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Podjetja KGR, p.o., R., ki ga zastopa J. Š., odvetnik v L. na seji dne 14. januarja 1999

o d l o č i l o :

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 391/93-13 z dne 13.4.1995 in odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 371-104-92- 49-IV/VH z dne 25.2.1993 se odpravita.

2. Zadeva se vrne Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo v ponovno obravnavo in odločanje.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Podjetje KGR (v nadaljevanju: pritožnik ali KGR) navaja, da je Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (v nadaljevanju:
Ministrstvo) z odločbo št. 371-104-92-49-IV/VH z dne 25. februarja 1993 odločilo, da so v postopku lastninskega preoblikovanja KGR, TMK L. (v nadaljevanju: TMK L.) upravičeni sodelovati tudi KZL, z.o.o., SKZ P. B., z.o.o., SKZ P. C., z.o.o., SKZ P. P., z.o.o. in SKZ P. P., z.o.o., čeprav te zadruge s pritožnico v obdobju od 1. januarja 1986 pa do 31. decembra 1990 v smislu prvega odstavka 57. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93 - v nadaljevanju: ZZ) niso sodelovale ne proizvodno in ne poslovno. Menilo je, da zakonodajalec sodelovanja v postopku lastninjenja podjetij iz priloženega seznama ni omejil le na dolgoročno proizvodno oziroma poslovno sodelovanje in ne tudi z obsegom sodelovanja.

2. Pritožnik je zoper odločbo Ministrstva v upravnem sporu vložil tožbo, ki pa jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Ministrstva, da zakonodajalec v 57. členu ZZ pravice zadružnih upravičenk do sodelovanja v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij oziroma njihovih delov s seznama k ZZ, ni omejil le na dolgoročno proizvodno oziroma poslovno sodelovanje. Svoje stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo z jezikovno razlago 57. člena ZZ in sistemsko razlago ZZ kot celote. Vrhovno sodišče je navedlo, da zakonodajalec pravice zadružnih upravičencev do sodelovanja v lastninskem preoblikovanju ne veže na poseben poslovni temelj in ne na obseg poslovnega sodelovanja. Obseg sodelovanja zadružnih upravičencev z zavezanci naj bi bil pravno pomemben le za določitev kapitalskih razmerij med upravičenci, če se o teh ne morejo sporazumeti. Vrhovno sodišče je ocenilo, da Ministrstvo z izpodbijano odločbo ni prekršilo materialnega prava. V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da je Ministrstvo kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo dokaznega postopka in na podlagi dokazov ugotovilo, katere zadružne organizacije izpolnjujejo pogoje iz 57. člena ZZ, je Vrhovno sodišče menilo, da določba drugega odstavka 62. člena ZZ ne vsebuje nikakršnega pravila, ki bi Ministrstvo zavezovalo, da mora upoštevati zavezančeve dokaze. Določb Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je postopalo Ministrstvo pri izdaji odločbe, po presoji Vrhovnega sodišča Ministrstvo ni prekršilo, zato je pritožnikovo tožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/92 z dne 9. 12. 1993 (OdlUS II/117), iz katere povzema, da obseg proizvodnega oziroma poslovnega sodelovanja med zavezanci s seznama k ZZ in zadružnimi upravičenci ni služil zakonodajalcu kot kriterij za lastninjenje, da preteklo sodelovanje med njimi predstavlja podlago za utemeljeno pričakovanje, da bodo zadružni upravičenci motivirani za učinkovito gospodarjenje v gospodarskih družbah, katerih kapitalski upravičenci bodo postali in da je zakonodajalec v korist zadružnih organizacij določil 45 odstotni delež kapitala zavezanca oziroma njegovega dela, do katerega so upravičene zadruge, v polju svoje proste presoje.

Taka razlaga 57. člena ZZ je za pritožnika sprejemljivo.

Pritožnik pa se ne strinja z razlago te določbe, po kateri naj ne bi bilo pomembno, na kakšni podlagi je v obdobju od 1. januarja 1986 pa do 31. 12. 1990 med zavezancem in zadružnim upravičencem potekalo sodelovanje. Po mnenju pritožnika je zakonodajalec pridobitev pravice zadrug pogojil s tem, da morajo dokazati, da so z zavezancem trajneje proizvodno oziroma poslovno sodelovale, vsaj na način, kot ga ureja Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 42. člena in da je to sodelovanje med zavezanci in upravičenci obsegalo določeno skupno planiranje in dogovarjanje o letnih dobavah surovin, izkoriščanju predelovalnih kapacitet in podobno. Tak zaključek naj bi izhajal tudi iz drugega odstavka 62. člena ZZ, ki zadružnim upravičencem nalaga, da morajo k zahtevku priložiti dokazila. Pritožnik navaja, da zadružni upravičenci v postopku, ki ga je vodilo Ministrstvo, niso predložili nobenih dokazil, kar naj bi bilo v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi Vrhovno sodišče. Le na podlagi predloženih dokazov bi po mnenju pritožnika lahko Ministrstvo odločilo o materialnopravnih upravičenjih zadružnih organizacij in organizacij kooperantov do lastninjenja kapitala zavezanih podjetij.

4. Nezakonitost izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča ima po navedbah pritožnika za posledico, da so postali lastniki njegovega kapitala pravni subjekti, ki jim ta pravica po ZZ ne gre, s tem pa so se v nasprotju s 33. členom Ustave zmanjšali kapitalski deleži tistih zadružnih organizacij in organizacij kooperatov, ki jim ZZ to pravico priznava. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo odločbo Ministrstva, ki jo je to izdalo ne da bi bilo izvedlo dokazni postopek in v njem na podlagi pritožničinih dokazov ugotovilo, katere zadružne organizacije so po ZZ upravičene do kapitalskih deležev na delu pritožničinega kapitala. S takim nezakonitim postopanjem naj bi bilo Ministrstvo oziroma Vrhovno sodišče spravilo tiste upravičence, ki so po ZZ dejansko upravičeni do kapitalskih deležev, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave v neenak položaj z onimi, ki do take udeležbe niso upravičeni, hkrati pa naj bi bile tem subjektom v nasprotju z 22. členom Ustave kršene pravice do enakega varstva pravic pred državnimi organi. Sodba Vrhovnega sodišča po mnenju pritožnika v nasprotju z drugim odstavkom 42. člena Ustave posega v njegovo pravico do svobodnega združevanja.

5. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča odpravi in o zadevi samo odloči.

6. Senat Ustavnega sodišča za ustavne pritožbe je s sklepom z dne 24. 11.1998 pritožnikovo ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče na pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo.

B.

7. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva, zato se lahko kršitev procesnega in napačna uporaba materialnega prava z ustavno pritožbo uveljavljata le toliko, kolikor so s tem pritožnici kot pravnemu subjektu kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

8. ZZ v prvem odstavku 57. člena določa, da imajo zadružne organizacije in organizacije kooperantov ter zadruge, ki jih ustanovijo oziroma v katere se včlanijo fizične osebe, ki so od 1. 1. 1986 do 31. 12. 1990 na podlagi pogodb proizvodno oziroma poslovno sodelovale s podjetji s seznama (priloženega k ZZ), pod pogoji in na način, določen z ZZ, v postopku lastninskega preoblikovanja teh podjetij oziroma njihovih delov pravico pridobiti kapitalske deleže.

9. Osnutek Zakona o zadrugah (Poročevalec št. 18/90) še ni predvideval udeležbe zadružnih organizacij in organizacij kooperantov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. Na podlagi predloga Odbora za kmetijstvo in gozdarstvo, kluba delegatov Slovenske kmečke zveze, Zadružne zveze Slovenije in posameznih zadružnih organizacij je tako možnost predlagatelj ZZ vključil šele v predlog ZZ (Poročevalec št. 9/91). Tako je predlog ZZ v tretjem odstavku 52. člena določal, da postane premoženje podjetij ali organizacij združenega dela, ki je nastalo na podlagi trajnejšega poslovnega ali proizvodnega sodelovanja z zadrugo ali zadružno zvezo, zadružno premoženje.

Zadruga oziroma zadružna zveza naj bi na tej podlagi pridobila pravico do sodelovanja pri upravljanju zavezanega podjetja oziroma druge pravne osebe in pravico do udeležbe na ustvarjenem dobičku. Pravica zadružnih organizacij do lastninskega deleža naj bi izvirala iz trajnejšega poslovnega sodelovanja z zavezanimi podjetji, zadružni upravičenci pa naj bi jo bili po predlogu ZZ upravičeni uveljaviti v upravnem postopku, ki bi se začel z vložitvijo vloge. V četrtem odstavku 54. člena je predlog ZZ določal, da mora upravni organ pri priznavanju deleža posameznega zadružnega upravičenca upoštevati obseg in trajanje poslovnega sodelovanja med zadružno upravičenko in zavezanim podjetjem. Predlog ni opredeljeval obdobja poslovnega sodelovanja zadrug oziroma organizacij kooperantov z zavezanimi proizvodnimi organizacijami. To je bilo opredeljeno šele z amandmajem k 57. členu ZZ. Amandma je pravico zadružnih upravičencev do pridobitve kapitalskih deležev na kapitalu zavezancev pogojil z zahtevo, da so upravičenci trajno poslovno oziroma proizvodno sodelovali z zavezanci v obdobju od 1. 1. 1986 pa do 31. 12. 1990. Iz opisanega zakonodajnega postopka izhaja ratio legis za uzakonitev pravice zadružnih upravičencev do pridobitve deležev na kapitalu z zakonom določenih proizvodnih organizacij. Pravico do pridobitve kapitalskih deležev na kapitalu podjetij iz seznama naj torej pridobijo le tiste zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma preko novoustanovljenih zadrug fizične osebe, ki so s trajnejšim proizvodnim oziroma poslovnim sodelovanjem kot člen v reprodukcijski verigi prispevale k razvoju in rasti zavezanih proizvajalnih podjetij, ne pa katerakoli zadružna organizacija.

S priznanjem kapitalske udeležbe zadrug na kapitalu proizvodnih organizacij jim je zakonodajalec odmeril delež, ki naj bi ga bile k njenemu nastanku prispevale s svojim trajnejšim proizvodnim oziroma poslovnim sodelovanjem. Posamezni pogodbeni stiki pridelovalcev kmetijskih pridelkov z zavezanci zato ne morejo biti podlaga, na kateri bi tudi ti bili upravičeni do sodelovanja v postopkih lastninskega preoblikovanja zavezancev.

Tak zaključek izhaja tudi iz drugega odstavka 62. člena ZZ, ki upravičencem nalaga, da morajo k zahtevku za sodelovanje pri lastninjenju konkretnega podjetja, s katerim so na podlagi pogodbe trajneje proizvodno in poslovno sodelovali, predložiti dokazila. Na podlagi dokazil naj bi se torej šele ugotovilo, ali so in v kakšnem obsegu upravičene zadruge v obdobju, opredeljenem z ZZ, sodelovale z zavezanci.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da Ministrstvo pri odločanju o pravici posameznih zadružnih organizacij ni izvedlo dokaznega postopka in ni ugotovilo, ali so posamezne zadružne organizacije, ki jim je priznalo korporacijske pravice na kapitalu pritožnice, v času od 1. 1. 1986 pa do 31. 12. 1990 (prvi odstavek 57. člena ZZ) s pritožnico resnično na podlagi sklenjenih pogodb proizvodno oziroma poslovno sodelovale.

Ministrstvo je zmotno štelo, da za priznanje kapitalskega deleža na kapitalu pritožnice zadostuje že kakršnakoli oblika pogodbenega sodelovanja, torej tudi posamični posel, ki za reprodukcijsko verigo med posameznimi zadružnimi organizacijami in pritožnico nimajo nobenega bistvenega pomena. Tako razumevanje prvega odstavka 57. člena ZZ, ki mu je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo pritrdilo, je očitno napačno in je lahko privedlo do tega, da so bile posameznim zadružnim organizacijam korporacijske pravice priznane v nasprotju z ZZ.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 57. člena ZZ) so lahko zadružni upravičenci, ki so bili s pritožnico na podlagi pogodb trajneje povezani v reprodukcijsko verigo, pridobili manjše kapitalske deleže kot pa so jih bili upravičeni. Uveljavitev manjših deležev teh upravičencev kot pa bi jim pripadali, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo Ministrstva citirane določbe ZZ ne razlagalo očitno napačno, pa lahko posega v poslovna in s tem premoženjska razmerja pritožnice. Pritožničin interes, da postanejo kapitalski upravičenci na 45 odstotkih njenega kapitala le tiste zadružne organizacije, s katerimi je trajno povezana v reprodukcijsko verigo, ne pa tudi tiste zadružne organizacije, s katerimi takih trajnejših razmerij nima, je njen legitimen poslovni interes, povezan s premoženjskimi pravicami, katerih varstvo je zaobseženo s 33. členom Ustave. Taki družbeniki oziroma delničarji, ki trajneje proizvodno oziroma poslovno sodelujejo s pritožnico, imajo drugačne upravljalske interese, kot pa oni, ki so pridobili kapitalske deleže, pa s pritožnico trajneje poslovno niso povezani. Interes prvih se kaže v krepitvi proizvodnih funkcij pritožnice in njenem stabilnem obstoju, interes drugih pa je največkrat v čim večji dobičkonosnosti in čim večjih dividendah. Od ugotovitve, ali so posamezne zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov s pritožnico na podlagi pogodb trajneje proizvodno oziroma poslovno sodelovale, je odvisno, ali so te sploh upravičene do pritožničinega kapitalskega deleža, od ugotovitve obsega tega poslovanja pa je odvisna višina kapitalskih deležev, ki jim pripadajo. Očitno napačna razlaga prvega odstavka 57. člena ZZ je torej v nasprotju s 33. členom Ustave privedla do posega v pritožnikov poslovni interes, povezan z njegovim lastninskim položajem, zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo in odločbo Ministrstva za kmetijstvo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo in odločanje.

11. Niso pa utemeljena pritožničina zatrjevanja, da izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave posega v njeno pravico do enakosti pred zakonom.

Pritožnica je imela kot stranka v postopku glede določitve lastninskega deleža drugačen položaj kot zadružne upravičenke, zato se v zvezi z uporabo materialnega prava, prvega odstavka 57. člena ZZ, s temi subjekti ne more primerjati. Prav tako niso utemeljene pritožničine navedbe, da ji izpodbijana sodba v nasprotju z drugim odstavkom 42. člena Ustave posega v pravico do svobodnega združevanja. Pri družbeništvu oziroma delničarstvu ne gre za združevanje v smislu drugega odstavka 42. člena Ustave, zato izpodbijana sodba v to pritožničino pravico ne posega. Dejstvo, da upravni organ ni izvedel dokaznega postopka, je posledica napačne razlage materialne določbe prvega odstavka 57. člena ZZ, zato njegova opustitev ne pomeni kršitve 22. člena Ustave, kot to pritožnik zmotno navaja.

C.

12. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Alojz Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Vlagatelj:
Datum vloge:
22. 6. 1995
Datum odločitve:
14. 1. 1999
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Objava:
Uradni list RS, št. 7/99 in OdlUS VIII, 111
Dokument:
US19254

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser