Up-209/97

Opravilna št.:
Up-209/97
Objavljeno:
OdlUS VIII, 113 | 14.01.1999
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1999:Up.209.97
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 132/96 z dne 8.4.1997, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št.

Psp 236/95-3 z dne 20.6.1996, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 608/94-26 z dne 11.9.1995, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P- 9.875.186 z dne 2.3.1994 in odločba Območne enote Ljubljana Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. V- 9875186 z dne 24.5.1993
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in odločba Območne enote Ljubljana Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se razveljavijo. A. M. je upravičen do akontacije vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. To odločbo izvrši Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tako, da odmeri in izplačuje A. M. akontacijo pokojnine.
Evidenčni stavek:
Člen 2 Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predstavlja posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine oziroma so izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine po 25.6.1991 (OdlUS III,7). Ugodnosti, ki jih daje Odlok, je treba razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom tako, da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak oziroma primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-89/94 z dne 12.3.1998 - OdlUS VII, 104).

V primeru pritožnika kot invalidskega upokojenca le ustrezno široka razlaga Odloka zagotavlja njegov enak položaj z drugimi vojaškimi zavarovanci, ki so bili pri priznanju pravice do akontacije vojaške pokojnine v primerljivem dejanskem in pravnem položaju (starostni upokojenci). Tudi pri vojaških zavarovancih je bistveni pogoj za priznanje pravice do vojaške invalidske pokojnine ugotovitev o trajni nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledici bolezni ali poškodb. Šteti je torej, da je pritožnik zadostil z Odlokom določenemu pogoju - "izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine" - tudi, kolikor je bila do 18.10.1991 po pristojnem organu ugotovljena njegova trajna nesposobnost za aktivno vojaško službo. V tem smislu je treba razumeti tudi uporabo predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.
Geslo:
Določitev izvršitve odločbe Ustavnega sodišča.
Odločitev Ustavnega sodišča o pravici.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vojaški zavarovanci.
Enakost pred zakonom.
Enako varstvo pravic.
Pravica do socialne varnosti.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 22., 50. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZIUTL), 18. čl.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), 14., 24., 35., 69. čl.
Zakon o službi v oboroženih silah (ZSOSI), 397., 399. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 59., 60 čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločiteve se Ustavno sodišče sklicuje na svoji zadevi št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (OdlUS III,7), št.
Up-89/94 z dne 12. 3. 1998 (OdlUS VII,104)
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-209/97
14.1.1999



O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. M. iz M., ki ga zastopa N. G., odvetnik v M. na seji dne 14. januarja 1999

o d l o č i l o :

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 132/96 z dne 8.4.1997, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 236/95-3 z dne 20.6.1996, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 608/94-26 z dne 11.9.1995, odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. P- 9.875.186 z dne 2.3.1994 in odločba Območne enote Ljubljana Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. V- 9875186 z dne 24.5.1993 se razveljavijo.

2. A. M. je upravičen do akontacije vojaške pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92).

3. To odločbo izvrši Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tako, da odmeri in izplačuje A. M. akontacijo pokojnine.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Z odločbami, ki jih pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo, je bila pravnomočno zavrnjena njegova zahteva za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine, ker naj bi pogojev za priznanje pravice do pokojnine ne izpolnil do 18.10.1991. Po pritožnikovem mnenju naj bi ta pogoj za upravičenost do akontacije vojaške pokojnine bil izpolnjen. Navedel je, da mu je pristojna zdravniška komisija 5.9.1991 priznala trajno nesposobnost za opravljanje aktivne vojaške službe in da je bil nato do dneva razrešitve, to je do 31.12.1991, v bolniškem staležu. Z izpodbijanimi odločbami naj bi bili kršeni določbi 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pritožnik predlaga razveljavitev odločbe Vrhovnega sodišča in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

2. Senat Ustavnega sodišča je dne 11.12.1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.

3. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

B.

4. Sporno vprašanje v tej zadevi je izpolnjevanje pogojev po drugi alinei prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: Odlok). Po tej določbi se za upravičence do akontacije vojaške pokojnine štejejo tudi osebe, "ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev". Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje: izpolnitev pogojev za pokojnino do 18.10.1991, vložitev zahtevka za upokojitev do 18.10.1991 in določen status po 18.7.1991.

5. V primeru pritožnika je bilo sporno, ali je do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Dejansko stanje, ugotovljeno v sodnem postopku, pokaže, da je bil pritožnik v času od 3.6.1991 do 19.7.1991 v bolnišnici, od 20.7.1991 dalje pa v bolniškem staležu. Dne 5.9.1991 je vojaška zdravniška komisija podala mnenje, da je trajno nezmožen za aktivno vojaško službo, dolžnosti pa je bil razrešen 9.9.1991. Aktivna vojaška služba mu je prenehala z 31.12.1991, tako da mu je bila pravica do invalidske pokojnine priznana od 1.1.1992 dalje.

6. Po 23. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85 - v nadaljevanju: ZPIZVZ) je podlaga za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja tudi invalidnost. Vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost, pridobi pravico do invalidske pokojnine (35. člen ZPIZVZ). Kdaj nastane invalidnost, določa 24. člen ZPIZVZ: ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo. Po 69. členu pripada pokojnina upravičencu od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do pokojnine. Vsa tri sodišča so v izpodbijanih sodbah obširno obrazložila, zakaj naj bi pritožnik pogoje za priznanje invalidske pokojnine po vojaških predpisih izpolnil šele s prenehanjem aktivne vojaške službe - torej po 18.10.1991. Podrobno je tudi obrazložena razlika glede na pogoje, določene z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

7. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-89/93 z dne 20.1.1994 (OdlUS III, 7) že zavzelo stališče, da 2. člen Odloka predstavlja posebno ugodnost za določene vojaške osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine oziroma so izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine po 25.6.1991. V odločbi št. Up-89/94 z dne 12.3.1998 (OdlUS VII, 104) pa je - izhajajoč s prej navedenega stališča - presodilo, da je treba ugodnosti, ki jih daje Odlok, razlagati široko in v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) tako, da veljajo enako za vse posameznike, katerih dejanski in pravni položaj je enak oziroma primerljiv. To toliko bolj, ker gre v primeru pokojnine za zagotavljanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

8. Pritožnik je bil celotno relevantno obdobje (od 18.7. do 18.10.1991) v bolniškem staležu. Do 18.10.1991 je pridobil mnenje pristojne zdravniške komisije, da je trajno nesposoben za aktivno vojaško službo, in bil razrešen dolžnosti. Le določitev datuma 31.12.1991 je tisto dejstvo, ki za pritožnika pomeni nepriznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine. Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo v odločbi št. Up-89/94, pa je pogoje za priznanje akontacije vojaške pokojnine za nekatere vojaške zavarovance določil Odlok šele 25.1.1992. Če bi pritožnik pravočasno vedel, da si samo s tem zagotavlja vsaj minimum socialne varnosti, bi na podlagi drugega odstavka 399. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) lahko zahteval tudi hitrejšo razrešitev.

9. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, je Odlok za nekatere vojaške zavarovance datum uveljavitve 18. člena UZITUL pomaknil na 18.10.1991, s tem da zanje tudi ne zahteva izdane odločbe o odmeri pokojnine v tem roku, ampak le, da so vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o PIZVZ (torej ne glede na to, kdaj jim je bila izdana odločba o odmeri pravice oziroma ali jim je bila sploh izdana s strani SPIZVZ). Odlok kot pogoj za priznanje pravice do akontacije določa torej le izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine, ne pa tudi že pridobitev pravice do pokojnine.

10. Invalidnost ni pogoj[1] za pridobitev pravic, ampak je zavarovani primer, z nastankom katerega je podana podlaga za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. ZPIZVZ invalidnosti niti ne navaja kot pogoj, ampak kot podlago za pridobitev pravic. Izpolnitev pogojev za priznanje (pridobitev) pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ne pomeni nujno tudi istočasnega pričetka uživanja teh pravic. Tudi po ZPIZVZ je temeljni pogoj za uveljavitev pravic prenehanje zavarovanja. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobi vojaški zavarovanec, ki je ob prenehanju zavarovanja izpolnjeval pogoje za pridobitev pravic (14. člen ZPIZVZ). V primeru starostnih (in predčasnih) upokojencev se upošteva, da morajo do 18.10.1991 izpolniti predpisane pogoje - leta starosti oziroma pokojninsko dobo - ne glede na to, od kdaj jim pravica pripada oziroma kdaj jim je bila odmerjena, torej ne glede na to, kdaj jim je prenehalo zavarovanje. Pri invalidskih upokojencih pa definicija invalidnosti po ZPIZVZ pomeni, da se pokrivata datum nastanka invalidnosti in datum prenehanja aktivne vojaške službe - s tem pa tudi datum prenehanja zavarovanja. ZPIZVZ določa trenutek nastanka invalidnosti kot zakonsko fikcijo. Določa, kdaj se šteje, da na podlagi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo zaradi bolezni ali poškodb nastanejo pravne posledice iz naslova zavarovanja za primer invalidnosti.

11. V primeru pritožnika kot invalidskega upokojenca le ustrezno široka razlaga Odloka zagotavlja njegov enak položaj z drugimi vojaškimi zavarovanci, ki so bili pri priznanju pravice do akontacije vojaške pokojnine v primerljivem dejanskem in pravnem položaju (starostni upokojenci). Tudi pri vojaških zavarovancih je bistveni pogoj za priznanje pravice do vojaške invalidske pokojnine ugotovitev o trajni nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledici bolezni ali poškodb.[2] Šteti je torej, da je pritožnik zadostil z Odlokom določenemu pogoju - "izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine" - tudi, kolikor je bila do 18.10.1991 po pristojnem organu ugotovljena njegova trajna nesposobnost za aktivno vojaško službo. V tem smislu je treba razumeti tudi uporabo predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Ti so sicer res predvidevali, da nastane invalidnost šele z dnem, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo. Tako razumevanje pa bi pomenilo, da tisti vojaški zavarovanci, ki so v obdobju od 18.7.1991 do 18.10.1991 sicer izpolnili vse pogoje za priznanje invalidnosti, kot datum prenehanja aktivne vojaške službe pa je v odločbi naveden poznejši datum, ne bi prišli v poštev kot upravičenci do akontacije vojaške pokojnine. Zakon o službi v oboroženih silah je namreč določal, da se tistim aktivnim vojaškim osebam, ki jim služba preneha zaradi trajne nesposobnosti za aktivno vojaško službo, akt o prenehanju službe izda v roku največ treh mesecev od dneva, ko nastane razlog za prenehanje službe (drugi odstavek 397. člena ZSOSI). Po določbi prvega in drugega odstavka 399. člena ZSOSI pa je aktivni vojaški osebi, za katero je bil izdan akt o prenehanju službe, prenehala služba z razrešitvijo - v primeru prenehanja službe zaradi trajne nesposobnosti se je aktivna vojaška oseba razrešila po preteku treh mesecev od dneva vročitve akta o razrešitvi. Glede na tak postopek prenehanja vojaške službe bi praviloma za vse take invalidske upokojence veljal datum razrešitve - s tem pa tudi datum nastanka invalidnosti - po 18.10.1991. Ob taki razlagi zakona pa bi se ti zavarovanci znašli v neenakem položaju z vsemi drugimi vojaškimi zavarovanci, za katere ni bil relevanten datum izdaje odločbe o odmeri pokojnine, ampak izpolnitev dejanskih pogojev za priznanje pravice do pokojnine.

12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama in sodbo kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave oziroma pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in je zato v izreku navedene posamične akte razveljavilo.

13. Ustavno sodišče je odločitev v 2. točki izreka sprejelo na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS, ki pooblašča Ustavno sodišče, da samo odloči o sporni pravici ali svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti. Nujnost odločitve o sami pravici zaradi odprave posledic, ki so že nastale, utemeljuje že okoliščina, da je pritožnik kot državljan Slovenije že več let brez zagotovljene socialne varnosti. Za tako odločitev je Ustavno sodišče imelo tudi dovolj podatkov v spisu. Odločitev v 3. točki izreka je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi smiselne uporabe prvega in drugega odstavka 60. člena ZUstS. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije bo moral pritožniku odmeriti akontacijo pokojnine za ves čas, za katerega je po Odloku do nje upravičen.

C.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. in 60. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Alojz Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen


Opombi:
[1]V 26. členu ZPIZ je sicer invalidnost navedena kot eden od pogojev za pridobitev pravic, čeprav bi jih bilo točneje imenovati "zavarovane primere, katerih predhoden nastanek pogojuje določeno pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja" (Jože Kuhelj, Uvodna pojasnila ZPIZ, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1996).
[2]ZPIZ v 27. členu določa, da je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti ..
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
26.06.1997
Datum odločitve:
14.01.1999
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US19256