Up-168/98

Opravilna št.:
Up-168/98
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 52/2001 in OdlUS X, 116 | 10.05.2001
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2001:Up.168.98
Akt:
Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 574/97 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 106/96 z dne 30. 9. 1997
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 574/97 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 106/96 z dne 30. 9. 1997 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Izpodbijana oprostilna sodba v kazenskem postopku se namreč na pritožnika - zasebnega tožilca v kazenskem postopku neposredno ne nanaša, saj z njo ni bilo odločeno o njegovih pravicah. Ker je ustavno pritožbo po stališču Ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba zavreči.
Geslo:
Ustavno sodišče, zavrženje ustavne pritožbe, zaradi neupravičenega vlagatelja.
Enako varstvo pravic.
Ustavna pritožba, ustavni pritožnik.
Kazenski postopek, zasebni tožilec.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 22., 31. čl.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 100. do 111., 144. čl.
Kazenski zakonik (KZ), 171. čl.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 14. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 50., 3. in 1. al. 1. odst. 55. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. Up-35/93 z dne 19. 9. 1995 - OdlUS IV,170.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-168/98-7
10. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji dne 10. maja 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 574/97 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 106/96 z dne 30. 9. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero sta bili dve osebi oproščeni obtožbe, da sta storili, prva dve kaznivi dejanji in druga eno kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Obtožbo je pritožnik vložil kot zasebni tožilec.

2. Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev "načel zakonitosti in enakosti pred zakonom (člen 14 Ustave), varstva človekove osebnosti in dostojanstva (člen 21 Ustave) in enakega varstva pravic (člen 22 Ustave)". Iz ustavne pritožbe pa je razvidno, da uveljavlja tudi kršitve 2., 15. in 23. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče razpiše javno obravnavo in izda odločbo, da se izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavita.

B.

3. Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4. Po določbi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Po praksi Ustavnega sodišča lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se neposredno nanaša z ustavno pritožbo izpodbijani akt državnega organa.

5. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z izpodbijano oprostilno sodbo, nastopal kot zasebni tožilec.

Funkcija pregona storilcev kaznivih dejanj je sicer v pristojnosti države. V nekaterih primerih, ko država sama ni zainteresirana za pregon storilcev z zakonom določenih kaznivih dejanj oziroma ko državni tožilec ne začne oziroma odstopi od pregona storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je država svojo pristojnost z zakonom prenesla na oškodovanca. Po določbi 144. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ko nastopa kot upravičeni tožilec, je država oškodovancu z Zakonom zagotovila tak procesni položaj, kot ga ima v kazenskem postopku državni tožilec, ko zastopa kazenske obtožbe, ni pa nanj prenesla tistih pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Takšen oškodovanec je bodisi kot zasebni tožilec bodisi kot subsidiarni tožilec na podlagi Zakona upravičen vložiti ustrezno pravno sredstvo, da bi od pristojnega organa (sodišča) dosegel začetek kazenskega postopka. V konkretnem kazenskem postopku je pritožnik zoper dve osebi vložil zasebno tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Na podlagi prvega odstavka 178. člena KZ se pregon zaradi navedenega kaznivega dejanja začne na zasebno tožbo. Z vložitvijo zasebne tožbe je oškodovanec (pritožnik) postal stranka v kazenskem postopku in s tem nosilec procesnih pravic po ZKP. Kazenski postopek, ki je tekel zoper obdolženi osebi na podlagi zasebne tožbe pritožnika, se je pravnomočno končal z oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 171. člena KZ (ker dejanja, za katera sta bili osebi obtoženi, po zakonu niso kazniva dejanja).

6. Temeljni namen kazenskega postopka je ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv, ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo. Kazenski pregon sproži upravičeni tožilec, odločanje sodišča pa poteka po natančnih, z Zakonom določenih pravilih v poštenem postopku, ki ga zagotavljata Ustava in Zakon. Zasebni tožilec je edini od subjektov kazenskega postopka, ki se povsem svobodno odloča o tem, ali naj stopi v procesno razmerje ali ne. V primerih, ko je funkcija kazenskega pregona v rokah zasebnega tožilca, uvedba kazenskega postopka in kaznovanje storilca sicer lahko pomenita tudi moralno zadoščenje oškodovancu za zlo, ki mu je bilo prizadejano s kaznivim dejanjem. Vendar pa ta nagib, ki ga morebiti zasleduje zasebni tožilec s sprožitvijo kazenskega pregona, v ničemer ne vpliva na kazenski pregon sam; tudi za odločanje sodišča je pravno povsem irelevanten. Zadoščenje zaradi posega v svoje pravice, v konkretnem primeru zaradi varovanja osebnega dostojanstva, lahko uveljavlja oškodovanec v kazenskem postopku neposredno in sicer z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v t.i. adhezijskem postopku (členi 100 do 111 ZKP), vendar bo ta odločitev sodišča o njegovem zahtevku v mnogočem odvisna od odločitve v kazenski zadevi. V okvirih postavljenih dovoljenih zahtevkov (povrnitev škode, vrnitev stvari, razveljavitev pravnega posla) sme kazensko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, prisoditi oškodovancu zahtevek v celoti ali deloma (in ga s presežkom napotiti na pravdo) ali pa ga napotiti na pravdo s celotnim zahtevkom. Če izda kazensko sodišče oprostilno ali zavrnilno sodbo ali kazenski postopek ustavi ali obtožnico zavrže, vselej napoti oškodovanca, naj svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi.

7. Primarno pa ima oškodovanec pravico uveljavljati svoj civilni zahtevek v pravdi in sicer povsem neodvisno od tega, ali je bil kazenski postopek sploh uveden in kako se je končal. Iz 14. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) namreč izhaja, da pravdno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Varstvo civilnih pravic, kamor sodi tudi pravica do osebnega dostojanstva, je torej v prvi vrsti zagotovljeno v pravdnem postopku. V kazenskem postopku že pojmovno ne bi bilo mogoče varovati vseh pravic, ki jih priznava pravni red, temveč kvečjemu tiste, ki so (neposredno ali posredno) objekt varstva pri posameznem kaznivem dejanju.

Poleg tega je uvedba kazenskega postopka vselej predvidena le kot zadnja možnost (ultima ali extrema ratio), ki jo ima družba za reagiranje na nevarna dejanja. Če se oškodovanec kljub temu odloči, da bo sprožil kazenski pregon, se mora podrediti temeljnemu namenu kazenskega postopka, pravilom, ki uveljavljajo ta namen, in zlasti upoštevati z Ustavo zagotovoljene pravice obdolženca. V kazenskem postopku je zaradi njegovega posebej občutljivega položaja obdolženec tisti subjekt, kateremu so na podlagi Ustave, veljavnih mednarodnih instrumentov in Zakona priznana in zagotovljena pravna jamstva v največjem obsegu. Med tem je zlasti treba opozoriti na ustavno določbo o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave), ki preprečuje razveljavitev oziroma spremembo pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bil obtoženec oproščen od obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje. Glede na to varstvo pravice do časti in dobrega imena po pravnomočnosti oprostilne sodbe v kazenskem postopku tudi ne bi moglo biti več učinkovito. Poleg tega pa oškodovancu v kazenskem postopku ni mogoče priznati večjega obsega varstva njegovih materialnopravnih pravic samo zato, ker v njem nastopa kot zasebni tožilec, v primerjavi z varstvom, ki bi ga užival, če bi kazenski postopek tekel po obtožbi državnega tožilca.

8. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca1. V tem je kazenski postopek bistveno drugačen od pravdnega postopka, v katerem stoji stranki, ki uveljavlja svoj civilnopravni zahtevek, nasproti druga stranka, ki ji grozi obveznost izpolnitve tega zahtevka. S civilno sodbo se praviloma odloča o zahtevku, ki ga ima tožnik proti tožencu in ki ima svojo podlago v materialnem pravu. Od izida postopka je odvisno, kateri udeleženec v postopku bo imel pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Če bi mu bile v pravdnem postopku kršene njegove človekove pravice, bi imel možnost po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev ob pogojih, določenih v ZUstS, zoper odločitev sodišča vložiti tudi ustavno pritožbo.

9. Glede na navedeno (kot to izhaja iz 7. in 8. točke te obrazložitve) zasebnemu tožilcu zgolj s tem, da je bil obtoženec v kazenskem postopku oproščen od obtožbe, da je storil kaznivo dejanje, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato se postavlja vprašanje, ali je upravičen vložiti ustavno pritožbo iz razloga, da mu je bila v kazenskem postopku kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru zasebnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da zasebni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Če bi temu ne bilo tako, bi prišli v nelogičen in nesprejemljiv položaj, ko bi celo stranka, ki je s svojim materialnopravnim zahtevkom uspela, z ustavno pritožbo lahko uveljavljala morebitne kršitve njenih temeljnih procesnih pravic.

10. Ker je ustavno pritožbo po stališču Ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba zavreči.

11. Ustavno sodišče je do sedaj vsebinsko presojalo le eno ustavno pritožbo, ki jo je kot ustavni pritožnik vložil zasebni tožilec iz kazenskega postopka (sklep št. Up-35/93 z dne 19. 9. 1995, OdlUS IV, 170). V tej zadevi Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ker očitno ni šlo za kršitev človekovih pravic, pri tem pa se izrecno ni opredelilo do tega ali je zasebni tožilec iz kazenskega postopka upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe. Nekaj tovrstnih ustavnih pritožb je bilo obravnavanih tudi zgolj s procesnega vidika, vendar so bile zavržene zaradi pomanjkanja različnih drugih procesnih predpostavk po ZustS. Zato se z vprašanjem, ali je zasebni tožilec iz kazenskega postopka upravičen vložiti ustavno pritožbo, Ustavno sodišče v teh primerih ni ukvarjalo. Od takrat, pa do odločitve v tem konkretnem primeru je na Ustavno sodišče prispelo večje število tovrstnih ustavnih pritožb, kar je terjalo bolj poglobljeno analizo teh primerov, predvsem z vidika obstoja aktivne legitimacije zasebnega tožilca iz kazenskega postopka za vložitev ustavne pritožbe. Na podlagi tako opravljene analize in razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve tega sklepa, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da takšna ustavna pritožba ni dopustna, ker jo je vložila neupravičena oseba.

12. Ker ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožnikovega predloga za razpis javne obravnave.

C.

13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Čebulj, Janko, Ribičič in Ude, odklonilna ločena mnenja so dali sodniki Čebulj, Ribičič in Ude, sodnik Janko je napovedal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Testen je dal pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k
Franc Testen


Opomba:
1Evropska komisija za človekove pravice (v nadaljevanju Komisija) je v zadevi X. v. Federal Republic of Germany dne 4.10.1976 (Appl. 7116/75, D&R 7) zavzela stališče, da kazenski pregon, ki ga je pritožnik sprožil z namenom, da bi dosegel rehabilitacijo zaradi zatrjevanih napadov na njegovo čast, ni zajet v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Komisija nadalje ugotavlja, da za razliko od civilnega postopka zaradi obrekovanja, ki bi ga pritožnik tudi lahko sprožil na podlagi 823. člena BGB, kazenski pregon poteka po procesnih pravilih kazenskega postopka, katerega namen je kaznovati obtoženo osebo zaradi storitve kaznivega dejanja.
Pravica do dostopa do sodišča, ki jo prvi odstavek 6. člena EKČP zagotavlja vsakomur, ki skuša doseči odločitev o njegovih civilnih pravicah, po mnenju Komisije ne vsebuje pravice sprožiti kazenski postopek zoper drugega niti na podlagi javne niti zasebne obtožbe.

 


Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja, ki se mu pridružuje sodnik dr. Ude 


1. V obeh navedenih zadevah sem glasoval proti odločitvi večine sodnic in sodnikov, ki je bila sprejeta na seji Ustavnega sodišča 10.5.2001 in s katero sta bili ustavni pritožbi zavrženi. Zavrženi sta bili, ker naj bi ju vložili neupravičeni osebi. Ustavna pritožnika sta bila oškodovanec kot tožilec (zadeva št. Up- 285/97) in zasebni tožilec (zadeva št. Up-168/98). Temeljno vprašanje je bilo, ali jima je lahko v kazenskem postopku kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in ali takšna kršitev uživa ustavnosodno varstvo.

2. Proti zavrženju sem glasoval zato, ker se ne strinjam z ugotovitvami večine, na katerih zavrženje temelji. Ker gre v obeh zadevah za iste ugotovitve, bom v nadaljevanju govoril o njih ne glede na to, v katerem od sklepov se nahajajo.

3. Strinjam se z ugotovitvijo, da to, da ima oškodovanec (ali zasebni tožilec) v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči obsodbo. Seveda ne. Nihče nima ustavno varovane pravice doseči obsodbo, enako kot nima nihče ustavno varovane pravice uspeti v kateremkoli postopku.

4. V vsakem postopku pa ima vsakdo, ki v njem nastopa kot enakopravna stranka, pravico do poštenega sojenja oziroma pravico do enakega varstva njegovih pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. In zasebni tožilec (oškodovanec kot tožilec) je stranka v postopku, ki je nasproti obdolžencu v prirejenem položaju. Nima ustavno varovane pravice doseči obsodbo, ima pa ustavno varovano pravico do enakega vasrtva pravic. Z drugimi besedami - če mu Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne bi dajal možnosti začeti (predlagati) kazenskega postopka, po mojem mnenju ne bi bilo ustavnopravo nič narobe. Če pa mu ZKP to možnost daje, mu morajo biti zagotovljena vsa procesna jamstva. Vsa tista, ki jih ima obdolženec. Pri tem je popolnoma nerelevantno to, da lahko doseže odškodovanje v pravdnem postopku.

5. Večina, ki je sprejela sklepa o zavrženju, sicer poudarja razliko med državnim tožilcem in oškodovancem ter zasebnim tožilcem. Poudarja, da je država oškodovancu z zakonom zagotovila tak procesni položaj, kot ga ima v kazenskem postopku državni tožilec, ko zastopa kazenske obtožbe, ni pa nanj prenesla tistih pravic, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Prav - ampak, kakšen položaj pa potem ima? Če nima nobene pravice, ki jo ima državni tožilec kot državni organ, potem ima glede na četrti odstavek 45. člena ZKP lahko samo tiste pravice, ki jih ima v postopku obdolženec. Je torej za razliko od državnega tožilca kot državnega organa v položaju, ki je z obdolženčevim prirejen.

6. Večina navaja, da je temeljni namen kazenskega postopka ugotoviti, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv, ter mu, če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, izreči kazensko sankcijo. Zasebni tožilec je edini od subjektov kazenskega postopka, ki se povsem svobodno odloča o tem, ali naj stopi v procesno razmerje ali ne. V primerih, ko je funkcija kazenskega pregona v rokah zasebnega tožilca, uvedba kazenskega postopka in kaznovanje storilca sicer lahko pomenita tudi moralno zadoščenje oškodovancu za zlo, ki mu je bilo prizadejano s kaznivim dejanjem. Vendar pa ta nagib, ki ga morebiti zasleduje zasebni tožilec s sprožitvijo kazenskega pregona, v ničemer ne vpliva na kazenski pregon sam; tudi za odločanje sodišča je pravno povsem irelevanten. Z vsem tem se strinjam. Vendar to ni v nobeni zvezi z vprašanjem, ali mu morajo biti zagotovljene vse procesne pravice in posledično tudi varstvo njegovih ustavnih pravic.

Večina sama je v obrazložitvi sklepa zapisala stavek: "Kazenski pregon sproži upravičeni tožilec, odločanje sodišča pa poteka po natančnih, z zakonom določenih pravilih v poštenem postopku, ki ga zagotavljata Ustava in zakon."

7. Večina večkrat poudarja, da ima primarno oškodovanec pravico doseči zadoščenje oziroma uveljavljati svoj civilni zahtevek v pravdi in sicer povsem neodvisno od tega, ali je bil kazenski postopek sploh uveden in kako se je končal. To je res. Vendar - oškodovanca in zasebnega tožilca je uzakonil zakonodajalec in to (prav gotovo) z določenim namenom, sicer so te določbe ZKP nesmiselne. Ta namen seveda ni mogel biti, da na oškodovanca in zasebnega tožilca prenese funkcijo pregona in kaznovanja storilcev kaznivih dejanj, ki jo opravlja država. Namen je bil lahko le zagotoviti tudi kazenskopravno varstvo določenih pravic, čeprav so te po svoji naravi civilne. Pri tem zakonodajalec ni določil kazenskopravnega varstva kot subsidiarnega. Poleg tega pa, tudi če ne bi bilo tako, zopet ne vidim povezave med obravnavanim vprašanjem in vprašanjem o zagotovitvi pravice do enakega varstva pravic in možnosti njenega varstva z ustavno pritožbo.

8. Da se vsega navedenega zaveda tudi večina, ki je izglasovala oba sklepa o zavrženju ustavnih pritožb, izhaja iz dejstva, da je zavrženje oprlo na pomanjkanje aktivne legitimacije. To je storilo (v obeh primerih z v bistvenih delih identičnim besedilom) z naslednjo obrazložitvijo (9. točka obrazložitve v obeh sklepih): "9. Glede na navedeno (kot to izhaja iz 7. in 8. točke te obrazložitve) zasebnemu tožilcu zgolj s tem, da je bil obtoženec v kazenskem postopku oproščen od obtožbe, da je storil kaznivo dejanje, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato se postavlja vprašanje, ali je upravičen vložiti ustavno pritožbo iz razloga, da mu je bila v kazenskem postopku kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru zasebnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da zasebni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Če bi temu ne bilo tako, bi prišli v nelogičen in nesprejemljiv položaj, ko bi celo stranka, ki je s svojim materialnopravnim zahtevkom uspela, z ustavno pritožbo lahko uveljavljala morebitne kršitve njenih temeljnih procesnih pravic."

9. Zasebni tožilec torej uživa vsa temeljna procesna jamstva v kazenskem postopku, le z ustavno pritožbo jih ne more uveljavljati, ker (poenostavljeno glede na 7. in 8. točko obrazložitve) se ga tisto, o čemer se odloča v kazenskem postopku, sploh ne tiče. In o čem se odloča v kazenskem postopku? Jasno, odloča se ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in ali je zanj kriv. Vendar se s tem istočasno odloča o tem, ali je bilo tisto, kar je storil v enem od konkretnih primerov, žaljiva obdolžitev. Je takšna ugotovitev, ki bo dobila svoj odraz v izreku odločbe kazenskega sodišča, vsaj njegov pravni interes, o katerem govori 22. člen Ustave. Po mojem mnenju vsaj to. Zato mu tudi ni mogoče odreči legitimacije za vložitev ustavne pritožbe zaradi kršitve pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave.

10. Zavedam se, da v primeru odločanja o takšnih ustavnih pritožbah Ustavno sodišče ne bi moglo razveljaviti oprostilne sodbe in zadeve vrniti v ponovno odločanje, ker mu to preprečuje 31. člen Ustave (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari). Vendar je povsem enak položaj v primeru drugega odstavka 426. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo. Pravzaprav ni povsem enak - v primeru ustavne pritožbe bi šlo za kršitev človekove pravice in ne le za kršitev zakona, ki ne pomeni nujno tudi kršitve kakšne človekove pravice. Ugovor proti temu je lahko, da je ureditev iz drugega odstavka 426. člena ZKP v nasprotju z 31. členom Ustave. Morda, če bi se postavili na stališče, da že senca dvoma v poštenost sojenja pomeni kršitev prepovedi ponovnega sojenja v kazenskih zadevah. Vendar bi rad spomnil na to, da nobena človekova pravica ni absolutna. Za vse, tudi za prepoved ponovnega sojenja, velja tretji odstavek 15. člena Ustave, po katerem so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih. Zato po mojem mnenju ni nobene ovire, da bi Ustavno sodišče izdalo v obravnavanih primerih ugotovitveni odločbi o kršitvi 22. člena Ustave.


dr. Janez Čebulj

dr. Lojze Ude



Odklonilno ločeno mnenje dr. Ribičiča 


1.

V obeh zadevah, h katerima pišem to odklonilno ločeno mnenje, je Ustavno sodišče zapisalo: Ker je ustavno pritožbo po stališču Ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba zavreči. To novo stališče Ustavnega sodišča, ki nima neposredne podlage v kakšni izrecni normi veljavne pravne ureditve, zame ni sprejemljivo, niti v konkretnih dveh zadevah in še manj kot načelno stališče, po katerem naj bi se sodišče ravnalo v vseh drugih podobnih zadevah. Ne morem se namreč strinjati s stališčem, ki odreka zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu pravico, da vloži ustavno pritožbo zaradi kršitve njegovih procesnih pravic v kazenskem postopku. Glede na to, da gre za spremembo prakse, za novo stališče Ustavnega sodišča, se z njim na novo omejuje oz. zožuje dostop do varstva pravic pred Ustavnim sodiščem. Odločitev je toliko bolj sporna, ker gre praviloma za stare zadeve (obravnavani zadevi sta na primer iz 1997. in 1998. leta), ki dolga leta čakajo, da pridejo na vrsto in bodo sedaj zavržene, češ da jih je pred leti vložila neupravičena oseba.

2.

Naj najprej poudarim, da so nekateri pomisleki zoper preširoko varovanje pravic zasebnega oz. subsidiarnega tožilca, upravičeni in se z njimi strinjam. Vsekakor je ena od absolutnih meja, ki jih tudi na podlagi ustavne pritožbe ni mogoče prekršiti, ustavno načelo iz 31. člena Ustave, ki določa prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. Pravnomočna oprostilna sodba je nedotakljiva, in sicer ne samo formalno, ampak tudi vsebinsko. To pomeni, da tudi na podlagi ustavne pritožbe ni mogoče dokazovati, da je nekdo, ki je bil pravnomočno oproščen krivde, storil kaznivo dejanje. Zato tudi zasebni oz. subsidiarni tožilec ne bi mogel v postopku na podlagi ustavne pritožbe doseči več kot le ugotovitveno odločbo o tem, da so mu bile kršene njegove pravice v kazenskem postopku in s tem ustavna pravica do poštenega sojenja.

3.

Kaj je torej lahko predmet ustavne pritožbe, če to tudi po mojem stališču ne more biti ugotavljanje krivde pravnomočno oproščenega posameznika? Gre za vprašanje, ali so bile zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu v kazenskem postopku kršene njegove procesne pravice, ali mu je bilo, kot to izrecno zahteva Ustava v 22. členu zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem? Ni si težko zamisliti primerov, ko so zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu kršene njihove pravice in ni razumljivo, zakaj tega ne bi mogel dokazovati pred Ustavnim sodiščem na podlagi ustavne pritožbe. Dejstvo, da je centralna figura kazenskega postopka obdolženec in da je posebnost kazenskega postopka varovanje njegovih pravic, govori za in ne proti temu, da lahko zasebni oz. subsidiarni tožilec sproža tudi ustavno pritožbo. Kazenski postopek tožilca in obdolženca ne obravnava enakopravno, saj upravičeno daje poseben poudarek varovanju pravic obdolženca. Toda, če se mora tožilec podrejati takšnemu nesimetrično urejenemu postopku, zakaj ne bi mogel z ustavno pritožbo dokazovati, da so mu bile kršene njegove procesne pravice, ki so z zakonom o kazenskem postopku že itak restriktivno določene.

Ne gre za to, da bi hotel zasebni oz. subsidiarni tožilec doseči enakopraven položaj z obdolžencem, ali da bi hotel posegati v pravno varovane pravice obdolženca; gre le za možnost, da pred Ustavnim sodiščem dokaže kršitev tistih pravic, ki so v kazenskem postopku dane zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu. Če je kazenski postopek do zasebnega in subsidiranega tožilca že itak mačehovski, je to kvečjemu dodatni razlog, da lahko vložita ustavno pritožbo in na njeni podlagi dokazujeta kršitev njunih restriktivno določenih procesnih pravic in garancij.

4.

Prepričan sem, da bo Ustavno sodišče prej ali slej moralo odstopiti od stališča, ki zasebnega oz. subsidiarnega tožilca opredeljuje kot neupravičeno osebo za vložitev ustavne pritožbe. Življenje bo namreč prineslo nove in nove primere kršitev ustavnega načela poštenega sojenja in logično je pričakovati, da bo med njimi kdaj tudi takšna, ki bo zaradi očitnosti in prepričljivosti kršitve procesnih pravic zasebnega ali subsidiarnega tožilca, prepričala večino ustavnih sodnikov, da je smiselno sprejeti odločbo, s katero bodo te kršitve ugotovljene. Takrat bosta odločbi, s katerima se ne strinjam, predstavljali težko premostljivo oviro za obravnavo očitnih kršitev tožilčevih procesnih pravic. Zato imata ti odločbi tudi dolgoročno škodljive posledice.

5.

Ustavno sodišče je preobremenjeno in prepričan sem, da bi bilo smiselno in koristno z ustavnimi in zakonskimi spremembami ožje določiti njegove pristojnosti. Prepričan pa sem tudi, da zoževanje dostopa do sodišča na način, za katerega se je odločila večina v obravnavanih dveh primerih, ni sprejemljiva oblika prizadevanj za razbremenitev sodišča.

6.

Prepričan, da bo življenje ponudilo mnogo bolj prepričljive razloge za spremembo sprejetega stališča Ustavnega sodišča, se na tem mestu omejujem na prikaz temeljnih splošnih razlogov, zaradi katerih bi veljalo omogočiti zasebnemu in subsidiarnemu tožilcu, da z ustavno pritožbo dokazujeta kršitev svojih pravic.

Prvi, najbolj pomembni in prepričljiv razlog, ki govori za to, da lahko zasebni oz. subsidiarni tožilec vložita ustavno pritožbo, je v njunem interesu, da Ustavno sodišče kot vrhovni varuh človekovih pravic ugotovi, da so jima bile v kazenskem postopku kršene ustavne pravice. Gre za moralni interes prizadetega, ki mu je praviloma veliko do tega, da se avtoritativno ugotovi nekaj, kar doživlja kot kršitev svojih pravic. Ta interes je praviloma moralen.

Ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča, ki bi ugotovila kršitev procesnih pravic zasebnega oz. subsidiarnega tožilca, pa ne bi bila pomembna le za konkreten primer, temveč bi prispevala k temu, da se podobne kršitve procesnih pravic ne bi ponavljale.

Ugotovitvena odločba je lahko koristna in pomembna z vidika spoštovanja pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) tudi takrat, ko ne bi imela neposrednega pravnega učinka za zasebnega oz. subsidiarnega tožilca. To je drugi, načelni razlog zoper odločbi, ki omejujeta dostop do sodišča in zožujeta možnost Ustavnega sodišča, da preprečuje kršitev tožnikovih procesnih pravic.

Tretji razlog je povezan z morebitnimi odškodninskimi pravdami, na katere bi lahko imela ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča o kršitvi procesnih pravic vsaj posreden vpliv.

To so nekateri razlogi zaradi katerih bi veljalo zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu priznati možnost, da z ustavno pritožbo dokazuje kršitev pravice do poštenega sojenja in enakega varstva svojih pravic, določenih z 22. členom Ustave in zaradi katerih Ustavno sodišče ne bi smelo zavračati ustavnih pritožb zasebnih in subsidiarnih tožilcev z utemeljitvijo, da so jih vložile neupravičene osebe.


dr. Ciril Ribičič



Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Testena 


1. Soglašam z zavrženjem ustavnih pritožb v obeh zadevah, pritrdilno ločeno mnenje pa pišem, ker mislim, da je v obeh sklepih premalo jasno, delno tudi nepravilno utemeljeno, zakaj je treba ustavne pritožbe v takšnih zadevah zavračati.

2. Predvsem mislim, da je večina preveč formalistično iskala podlago za zavrženje v enem izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZUstS. Za vsa sodišča - za Ustavno sodišče pa morda še bolj kot za redna sodišča - velja, da je treba zakone uporabljati in razlagati ustvarjalno, Ustavi prijazno. Večina se je po moji presoji po nepotrebnem trudila, da bi pri utemeljitvi razloga za zavrženje ostajala v okviru besedne razlage 55. člena ZUstS in je končno kot podlago za zavrženje našla tretjo alineo prvega odstavka navedenega člena: ustavno pritožbo naj bi bila vložila neupravičena oseba (tč. 10 v obeh sklepih).1

3. Najprej je treba povedati, da je 55. člen res napisan tako, da navaja k sklepu, da so razlogi za zavrženje ustavne pritožbe navedeni taksativno. Takšno razlago je Ustavno sodišče že doslej nekajkrat preseglo: pritožbe je zavračalo tudi v primerih, ki v navedeni določbi niso izrecno navedeni, pri tem pa se je sklicevalo na 6. člen ZUstS, ki napotuje na smiselno uporabo določb analognih postopkov. Vsekakor je med razloge za zavrženje treba uvrstiti tudi vse primere, ko ustavna pritožba zoper posamični akt ni dopustna - naj navedem samo posamične akte, ki so bili izdani pred uveljavitvijo Ustave (82. člen ZUstS). Prav gotovo je treba šteti, da je ustavna pritožba nedopustna tudi, če za njeno presojo obstajajo ustavne ovire.

4. In ravno za takšno nedopustnost ustavne pritožbe gre v obeh tu obravnavanih primerih sklepov Ustavnega sodišča. Zame neprepričljiv je poskus utemeljitve, da je zasebni tožilec oziroma oškodovanec kot tožilec, ki napada oprostilno kazensko sodbo, "neupravičena oseba". Večina v sklepih (obakrat v tč. 4) v zvezi z vprašanjem, kdo je upravičena oseba, korektno navaja prakso Ustavnega sodišča, po kateri lahko ustavno pritožbo vloži oseba, na katero se neposredno nanaša z ustavno pritožbo izpodbijani akt državnega organa. V nadaljevanju pa se sklepa ne ukvarjata neposredno z vprašanjem, ali so oprostilni kazenski sodbi, kjer sta pritožnika delovala kot zasebni oziroma subsidiarni tožilec, nanju nanašata, - kar bi po povedanem predstavljalo kriterij za presojo, ali sta upravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe, ampak po drugi poti pride do sklepa, da pritožnika nista aktivno legitimirana.

5. Ne morem soglašati z vsemi deli obrazložitve, ki kakorkoli problematizirajo pravno varovalni interes zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca, da dosežeta obsodilno sodbo. Zakon o kazenskem postopku je dal zasebnemu tožilstvu in oškodovancu kot tožilcu položaj stranke v postopku, s tem je priznal tudi njun pravni interes, ki je glede na njuno vlogo v postopku logično lahko le obsodilna sodba. V tem smislu se tako obsodilna kot oprostilna kazenska sodba nanašata tudi nanju in sta seveda tako zasebni kot subsidiarni tožilec tudi edini upravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe, ki si jo je v primeru oprostilne sodbe sploh mogoče zamisliti. Če ta dva nista upravičeni osebi, potem upravičene osebe sploh ni - in že iz tega zame logično sledi sklep, da ustavne pritožbe zoper oprostilne kazenske sodbe niso dopustne.

6. Soglašam s tistim delom obrazložitve, ki utemeljuje, da morajo biti tudi zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu zagotovljene vse ustavne procesne pravice - zlasti tudi enako varstvo pravic po 22. členu Ustave. V celoti pa soglašam tudi s tistim delom obrazložitve, ki utemeljuje, zakaj bi Ustavno sodišče tudi v primeru, če bi ugotovilo, da so bile pritožnikoma v kazenskih postopkih kršene zatrjevane človekove pravice, ne moglo poseči v oprostilni sodbi. Razlog za to je prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave). Zaradi te posebnosti kazenskih postopkov, ki so se pravnomočno končali z oprostilno sodbo, pa se po moji presoji ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali naj ima stranka, ki trdi, da so ji bile v sodnem postopku kršene procesne pravice, nasploh možnost to uveljavljati v postopku ustavne pritožbe ne glede na izid (ali možen izid) (ustavno)sodnega spora. (Dovoljeni in pravno korektni) argumentum ad absurdum, da bi potem tudi stranka, ki je v sporu uspela, lahko vlagala ustavno pritožbo, me preliminarno prepričuje, da tudi v primerih, kjer Ustavno sodišče ne more storiti drugega, kot ugotoviti, da je bila procesna pravica kršena, ustavne pritožbe ni mogoče dovoliti - vendar zaradi pomanjkanja pravovarstvene potrebe, ne morda zato, ker bi pritožbe ne vložila upravičena oseba.2

7. Vendar po mojem stališču v tem primeru tudi na to vprašanje še ni bilo potrebno dokončno odgovoriti. Sam zaenkrat ne izključujem, da bo Ustavno sodišče kdaj, ko se bo srečalo s hudimi procesnimi kršitvami, poseglo tudi po takšni goli ugotoviti, ki bo pritožniku predstavljala določeno satisfakcijo - kar lahko pomeni tudi določeno izboljšanje pravnega položaja. Vendar tega Ustavno sodišče nikoli ne bo moglo storiti v primerih, ko se je kazenski postopek končal s pravnomočno oprostilno sodbo. Naj se ustavna pritožba še tako osredotoča na golo kršitev procesnih pravic, v primeru njenega uspeha nikoli ne bo mogoče preprečiti še enega učinka: ugotovitev, da so bile zasebnemu tožilcu oziroma oškodovancu kot tožilcu v postopku, ki se je (sicer) končal z oprostitvijo kršene ustavne pravice, bo vrgla senco dvoma na utemeljenost in pravilnost oprostilne sodbe. Pri tem je treba upoštevati še, da pravnomočno oproščeni obdolženec v takšnem postopku ne bo imel na razpolago nobenih sredstev, da bi dokazoval, da ugotovljene kršitve niso vplivale na pravilnost oprostilne sodbe.

8. V vseh takšnih primerih torej kolidirata pravica zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca po 22. členu Ustave na eni strani in pravica pravnomočno oproščenega obdolženca iz 31. člena Ustave na drugi strani. Konkurirata pa si tako, da mora v tem primeru ena v celoti izpodriniti drugo. Pri tehtanju sem dal prednost pravici obdolženca iz 31. člena Ustave. Pri tem sem upošteval zlasti to, da ti pravici trčita šele v fazi postopka po pravnomočnosti kazenske sodbe. V primeru pravice iz 22. člena gre za zahtevo, neposredno naslovljeno na redna sodišča in jo ta lahko izvršujejo v celoti neposredno na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave. Ni torej mogoče trditi, da ta pravica, ki je sestavni del rednega dela sodišč, ne uživa sodnega varstva. Nadalje je pri teži posega treba upoštevati, da ima oškodovanec vedno na razpolago tudi pravdni postopek, kjer ovire, ki jo na koncu kazenskega postopka lahko predstavlja 31. člen Ustave, ni. Končno pa tudi to, da bi postopek, ki se pred Ustavnim sodiščem lahko konča le z ugotovitveno sodbo, pomeni poseg v obdolženčevo pravico iz 22. člena: pred implicitnim očitkom, da je bil "po krivici oproščen", se v takšnem postopku sploh ne bi mogel braniti.


Franc Testen


Opombi:
1Z zavrženjem zaradi tega, ker je bila ustavna pritožba (delno) tudi prepozna (Up-285/97), tu ne polemiziram.
2Zavedam se, da ZUstS za vložitev ustavne pritožbe ne zahteva izrecno pravnega interesa, vendar ne more biti drugače, kot da mora biti tudi za ta (predlagalni) postopek izpolnjena temeljna procesna predpostavka: pravovarstvena potreba. Pritožnikov pravni položaj se mora v primeru uspeha v postopku izboljšati.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
22.06.1998
Datum odločitve:
10.05.2001
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US20811