Up-234/00

Opravilna št.:
Up-234/00
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.01.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:Up.234.00
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 177/2000 z dne 13. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 223/99 z dne 28. 9. 1999
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 177/2000 z dne 13. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 223/99 z dne 28. 9. 1999 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspela, še ne pomeni kršitve temeljnih pravic in svoboščin.


Geslo:
Načelo enakosti pred zakonom.

Enako varstvo pravic.

Pravica do sodnega varstva.
Pravna podlaga:
Ustava, 2. odst. 14., 22., 23. čl.

Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. al. 2. odst. 55. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-234/00-6

21. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 21. januarja 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 177/2000 z dne 13. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 223/99 z dne 28. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1. Sodišče prve stopnje je kljub upiranju tožene stranke dopustilo spremembo prvotne tožbe, v kateri je tožnica od tožene stranke zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja z zasutjem in utrditvijo v pot izkopane luknje v izmeri 80 cm x 130 cm (globine 70 cm) tako, da bo v prihodnje možna uporaba te poti peš in z vozili. Na podlagi te spremembe tožbe je sodišče prvotno tožbo štelo za umaknjeno. Novo tožbo, ki se je glasila na vzpostavitev prejšnjega stanja poti z zasutjem in utrditvijo v pot izkopane luknje v izmeri 80 cm x 29,5 m (globine 40-60 cm), je kot prepozno zavrglo, ker je menilo, da je sodno varstvo pred motenjem posesti mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da gre za spremembo tožbe, utemeljilo z navedbo, da gre za spremembo istovetnosti zahtevka. Menilo je, da je tožnica v prvotni tožbi zahtevala zasutje prečnega jarka oziroma luknje, v spremenjeni tožbi pa zasutje vzdolžnega jarka v dolžini 29, 5 m. Pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena. Višje sodišče v obrazložitvi navaja, da je tožnica v prvotni tožbi želela vzpostaviti prejšnje stanje v delu jarka, ki je pot sekal prečno. Toda, tožnica je po mnenju Višjega sodišča pravni interes za prvotno tožbo že izgubila, ker je bil del jarka, ki je prej onemogočal vožnjo z vozilom po poti, že zasut. Novi zahtevek po mnenju sodišča predstavlja spremembo tožbe, saj je z njim tožnica zahtevala zasutje jarka, ki poteka vzdolž poti in ne tistega, ki je potekal prečno. Vendar pa Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je nova tožba prepozna. Višje sodišče tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ob tem sicer opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo dve postopkovni kršitvi. Prva naj bi bila v tem, da sodišče ni izdalo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, druga pa v tem, da je sodišče z ugotovitvijo, da je prvotni zahtevek umaknjen, odločilo o zahtevku, ki ni več obstajal. Toda, v obeh primerih gre po mnenju Višjega sodišča za kršitev določb postopka, ki niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožnica v ustavni pritožbi opozarja, da je bila sestavina tako prve kot druge tožbe prepoved bodočih motenj in stroškov postopka ter da v tem delu tožba ni bila spremenjena. V tem delu pritožba zato nikakor ni bila prepozna in bi jo sodišče moralo obravnavati. Z zavrženjem tega zahtevka naj bi sodišča pritožnici tako kršila pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). S tem, ko naj bi po navedbah pritožnice sklepa prve in druge stopnje ne imela razlogov o tem, zakaj je bil zahtevek za prepoved bodočih motenj zavržen, pa naj bi ji bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

2. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v postopkih kaže kot kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

3. Ustavno sodišče ugotavlja, da ne drži očitek pritožnice, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrglo tudi zahtevek za prepoved bodočih posegov. Ta zahtevek je namreč v tem sporu zaradi motenja posesti neločljivo povezan z dajatvenim restitucijskim zahtevkom, zato se je vsebina prepovednega zahtevka spremenila s spremembo restitucijskega zahtevka, čeprav je formulacija prepovednega zahtevka tudi v spremenjeni tožbi ostala ista. Tako sta sodišči z navedbo, da je spremenjena tožba (v celoti) prepozna, ker je 30 dnevni rok za vložitev motenjske tožbe že potekel, pritožnici odgovorili tudi, da je prepovedni del prav tako prepozen.

4. Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude


Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
07.07.2000
Datum odločitve:
21.01.2002
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US21200