Up-265/98

Opravilna št.:
Up-265/98
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 65/2002 in OdlUS XI, 267 | 05.07.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:Up.265.98
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 226/98 z dne 2. 7. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 331/97 z dne 2. 7. 1998
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 226/98 z dne 2. 7. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 331/97 z dne 2. 7. 1998 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Od odločitve v ustavni pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, saj je bil zakon, ki je bil podlaga izpodbijanima sklepoma, med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen. Morebitna kršitev ustavnih pravic ali temeljnih svoboščin tudi ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Ustavno pritožbo, s katero pritožnik izpodbija sklepa, s katerima mu je bilo kljub umiku tožbe naloženo plačilo sodne takse v celotnem znesku, je Ustavno sodišče zato zavrnilo.
Geslo:
Sodne takse.
Ustavna pritožba, pomembno pravno vprašanje in posledice za pritožnika.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. al. 2. odst. 55., 1. odst. 59. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-265/98
5.7.2002


ODLOČBA


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 5. julija 2002

odločilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 226/98 z dne 2. 7. 1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. P 331/97 z dne 2. 7. 1998 se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklepa, s katerima mu je bilo v pravdnem postopku naloženo plačilo sodne takse za tožbo, ki jo je vložil, ter, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, umaknil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa Višjega sodišča je razvidno, da je oprlo svojo odločitev na določbo 4. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in nasl. - nadaljevanju ZST), ki v prvem odstavku določa, da je takso treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Po določbi drugega odstavka 4. člena ZST pa za vlogo (po določbi prvega odstavka 106. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP-77 je tožba vloga) nastane taksna obveznost takrat, ko se vloga izroči.

2. Pritožnik meni, da sodišča ne bi smela zahtevati plačila taks za delo, ki ga niso opravila. Tožbo je namreč pravočasno umaknil, tako da še ni bila razpisana obravnava in taksni stroški še niso nastali. Meni, da sodišče zato ne bi smelo zaračunati takse v celotnem znesku, temveč le v višini, ki ustreza delu, ki ga je opravilo. Po mnenju pritožnika je praksa sodišč, da zaračunavajo takso v celotnem znesku kljub umiku tožbe, v nasprotju s človekovimi pravicami, z izpodbijanima sklepoma pa naj bi bila kršena njegova pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. B. - I.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-265/98 z dne 7. 5. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Celju. Sodišče na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. V postopku odločanja o ustavni pritožbi bi moralo Ustavno sodišče za odločitev o tem, ali je obravnavana ustavna pritožba utemeljena, zlasti presoditi, ali dejstvo, da ZST ne vsebuje posebne določbe, ki bi določala nižje takse za primere, ko stranka tožbo umakne, predstavlja protiustavno pravno praznino.

4. Med postopkom odločanja o ustavni pritožbi pa je bil dne 13. 11. 2001 sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 93/01 - v nadaljevanju ZST-I). Ta je ZST med drugim spremenil tudi tako, da mu je dodal 32.a člen, ki v drugem odstavku določa: "Če stranka vlogo, za katero je plačala takso, umakne preden je sodišče razpisalo narok za obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe ali če stranki pred izdajo odločbe skleneta sodno poravnavo, se stranki vrne polovico takse, ki je plačana v skladu s tem zakonom."

5. Ker je bil ZST prav v delu, v katerem predstavlja podlago izpodbijanih sodnih odločb, spremenjen, je Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi preverilo, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS. Ta določa, da Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. B. - II.

6. ZUstS sicer predvideva, da v primeru, kadar sta izpolnjena pogoja iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS, o nesprejemu ustavne pritožbe odloči senat Ustavnega sodišča, vendar iz celotne zakonske ureditve izhaja, da vsako odločitev, ki jo lahko sprejme senat Ustavnega sodišča, lahko sprejme tudi Ustavno sodišče v celotni sestavi. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi zato kljub že sprejeti ustavni pritožbi lahko presodilo, ali so izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS.

7. Ker je ZST-I v ureditev sodnih taks vnesel posebno določbo za primere, ko stranka tožbo umakne, vprašanje, ali je ureditev, ki takšnih položajev posebej ne ureja, protiustavna, ni več aktualno. Obravnavani primer torej ne predstavlja več pomembnejšega pravnega vprašanja, ki bi ga Ustavno sodišče moralo rešiti.

8. Izpolnjen pa je tudi drugi od kumulativno predpisanih pogojev iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS. Po presoji Ustavnega sodišča morebitna kršitev ustavnih pravic ali temeljnih svoboščin za pritožnika ni imela pomembnejših posledic.

Pritožniku je bilo z izpodbijanim sklepom naloženo plačilo sodne takse v višini 68 150 SIT. Ker takse ni plačal pravočasno, je ta znesek višji še za znesek takse za opomin v višini 3 000 SIT ter morebitno kazensko takso in stroške prisilne izterjave, če taksa tudi po opominu ni bila plačana. Ta znesek je torej nizek, zato tudi če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijanima sklepoma pritožniku kršena kakšna izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kršitev zanj ne bi imela pomembnejših posledic.

9. Ker torej od odločitve v ustavni pritožbi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in ker zatrjevana kršitev določb Ustave za pritožnika ni imela pomembnejših posledic, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo, ne da bi se mu bilo treba spuščati v vprašanje, ali so bile v tem primeru z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

C.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i c a
dr. Dragica Wedam-Lukić



Up-265/98
24. 7. 2002


Odklonilno ločeno mnenje Sodnika dr. Ribičiča 


Glasoval sem proti odločitvi, s katero je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo A. A. iz Ž. Prepričan sem namreč, da ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da sodišča ne bi smela zahtevati plačila taks za delo, ki jim ga ni bilo treba opraviti, ker je pritožnik tožbo pravočasno umaknil in ni bilo treba razpisati glavne obravnave. S tem, ko je sodišče od pritožnika terjalo plačilo celotne takse, je poseglo v njegove ustavne pravice.

Senat Ustavnega sodišča je pritožbo sprejel v obravnavo (7. maja 2001) s posebnim Sklepom, v katerega je zapisal, da bo Ustavno sodišče "presodilo, ali so bile z izpodbijanima sklepoma pritožniku kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine". Kljub temu se Ustavno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ki ga zastavlja ustavni pritožnik v zvezi s kršitvijo svojih ustavnih pravic. Pol leta po sprejemu ustavne pritožbe (13. novembra 2001) je prišlo do spremembe Zakona o sodnih taksah, na podlagi katerih se stranki vrne polovica sodne takse, kadar pravočasno umakne svojo vlogo (pred razpisom obravnave oziroma pred izdajo odločbe). Po stališču Ustavnega sodišča, s katerim se osebno ne morem strinjati, je s spremembo zakona nastopila okoliščina, ki jo določa 55. člen Zakona o Ustavnem sodišču, po katerem se ustavna pritožba ne sprejme, če od odločitve o njej ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

S spremembo zakona ni bilo razrešeno vprašanje, ki ga v ustavni pritožbi zastavlja A. A., ki zatrjuje, da predstavlja sklep sodišča o plačilu sodne takse protiustavni poseg v njegove pravice, ker je tožbo pravočasno umaknil. Res je sicer, da je sprememba zakona omogočila vračilo polovice takse za primer pravočasnega umika vloge, toda s tem ni odločeno o ustavnosti dotedanje ureditve. Teoretično je možno celo, da bi prišlo ponovno do uvedbe prejšnje ureditve, iz česar je očitno, da vprašanje, ki ga zastavlja pritožnik, ni niti nepomembno, niti ne moremo zanj trditi, da "ni več aktualno" (kot je zapisano v 7. točki Odločbe). Še zlasti ostaja aktualno za ustavnega pritožnika.

Opozoriti velja, da sprememba zakona nima nobenega učinka na pritožnikov pravni položaj, saj se nanaša na bodoče primere in ne na njegov primer, ki se je zgodil pred spremembo zakona. Iz ustavne pritožbe je očitno, da ni bila vložena (samo) zato, da se drugim bodočim tožnikom ne bi zgodila ista krivica, kot se je njemu, ampak predvsem zato, ker meni, da pomeni plačilo takse v njegovem primeru neupravičen poseg v njegove ustavne pravice.

Skratka, za ustavnega pritožnika je pravno vprašanje, ki ga je z ustavno pritožbo zastavil, ostalo aktualno in pomembno tudi po spremembi zakona.

Ustavno sodišče se je odločilo, da zavrne ustavno pritožbo na podlagi 55. člena ZUstS, ker ne gre za reševanje pomembnega pravnega vprašanja in morebitna kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Čeprav bi bilo bolj normalno in smiselno, da bi to storil že senat ob preizkusu ustavne pritožbe, je v konkretnem primeru do neke mere razumljivo, da je to storilo Ustavno sodišče v celotni sestavi, ker je do spremembe Zakona o sodnih taksah prišlo šele po sprejemu ustavne pritožbe v senatu. Namen 55. člena ZUstS je, da omogoči Ustavnemu sodišču, ki je vsestransko preobremenjeno, da opravi nujno selekcijo ustavnih pritožb tako, da se ne bo ukvarjalo z nepomembnimi zadevami. Toda v obravnavanem primeru je bila ustavna pritožba leta 1998 sprožena o pomembnem pravnem vprašanju, ki je po stališču Ustavnega sodišča postalo nepomembno šele s spremembo Zakona o sodnih taksah v novembru 2001, torej več kot tri leta po vložitvi ustavne pritožbe. Če bi Ustavno sodišče ustavno pritožbo rešilo pred novembrom 2001, kot je to storilo pri veliki večini ustavnih pritožbo iz leta 1998, ne bi prišlo do njene zavrnitve, ampak bi Ustavno sodišče vsebinsko presodilo, ali so bile tožniku kršene ustavne pravice. Čeprav velja priznati, da gre za zahtevno ustavnosodno presojo, ker ni povsem jasno, ali gre za poseg v pravico dostopa do sodišča ali kakšno drugo ustavno pravico pritožnika (pritožnik navaja pravico do socialne varnosti), bi moralo Ustavno sodišče takšno presojo opraviti. Po mojem mnenju bi moral biti končni odgovor na vprašanje, ali so bile pritožniku kršene ustavne pravice, pritrdilen. Menim namreč, da ni bila skladna z Ustavo ureditev v Zakonu o sodnih taksah, kolikor v njem ni bilo urejeno vprašanje sodnih taks za primere, ko je tožba pravočasno umaknjena (protiustavna pravna praznina), izterjava celotne sodne takse kljub pravočasnemu umiku tožbe pa predstavlja prekomeren poseg v ustavne pravice pritožnika. Pokaže se, da je dolgotrajno reševanje zadeve privedlo do bistvenega poslabšanja položaja ustavnega pritožnika, namesto da bi si ga s spremembo Zakona o sodnih taksah, za katero se je zavzemal, izboljšal.

Tudi utemeljitev v 8. točki Odločbe, ki govori o tem, da morebitna kršitev ustavnih pravic za pritožnika "ni imela pomembnejših posledic", je vprašljiva. Ne gre le za to, da znesek 68.150,00 SIT, ki mu je treba prišteti še stroške opomina in prisilne izterjave, v posameznem primeru lahko ima pomembne posledice za posameznika (pritožnik zatrjuje kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave) glede na socialne razmere, v katerih živi, višino prejemkov itd. Zastavlja pa se tudi vprašanje, ali je izključena možnost, da bi moral ustavni pritožnik poleg navedenega zneska plačati še zamudne obresti, s katerimi bi dolg nesorazmerno močno narasel.

Glede na to, da po mojem mnenju v obravnavanem primeru nista podana pogoja, ki ju predpisuje 55. člen ZUstS, nisem mogel glasovati za zavrnitev ustavne pritožbe.


dr. Ciril Ribičič
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
16.09.1998
Datum odločitve:
05.07.2002
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US21630