Up-310/03

Opravilna št.:
Up-310/03
Objavljeno:
Neobjavljeno | 08.03.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.310.03
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 161/2000 z dne 24. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 197/99 z dne 3. 6. 1999 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 1/99 z dne 11. 1. 1999
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 161/2000 z dne 24. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 197/99 z dne 3. 6. 1999 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 1/99 z dne 11. 1. 1999 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 21, 22, 23, 27, 28, 29, Ustava [URS]
Člen 55.2.1 Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-310/03-12 
8. 3. 2005 
 
 
 
SKLEP 
 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. februarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)  
 
sklenilo: 
 
 
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 161/2000 z dne 24. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 197/99 z dne 3. 6. 1999 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 1/99 z dne 11. 1. 1999 se ne sprejme.  
 
Obrazložitev 
 
 
A. 
 
1. S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je v preizkusni dobi enega leta določilo kazen enega meseca zapora. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.  
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo. Navaja, da kaznivega dejanja ni storil in da je bil po krivem obsojen. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitev drugega odstavka 14. člena, 21. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnik utemeljuje s svojim nestrinjanjem glede tega, kako je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo in ocenilo okoliščine, pomembne za njeno odmero. Kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi bila po mnenju pritožnika podana zato, ker prvostopenjsko sodišče ni opravilo ogleda kraja dejanja, ker ni zaslišalo priče in izvedenca ter s tem, ker je zavrnilo dokazni predlog, naj se pridobi pravdni spis. 
 
 
B. 
 
3. Pritožnik v zvezi z očitkom kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku sodiščem očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Glede na to je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, zato zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.  
 
4. V čem naj bi bila kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnik ne pojasni. Zatrjevane kršitve ne more utemeljiti zgolj s svojim nestrinjanjem glede tega, da je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo njegovo "fizično superiornost", medtem ko posebnih olajševalnih okoliščin, razen tistih, ki so vodile do izreka kazenske sankcije opominjevalne narave, ni zasledilo. Zato je očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave neutemeljen.  
 
5. Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165), kar pomeni, da le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju tega, da določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še 27. in 28. člena Ustave. 
 
6. Pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu pritožnikovega zagovornika, naj sodišče pridobi pravdni spis, ker ni opravilo ogleda kraja dejanja ter zato, ker ni zaslišalo priče in izvedenca. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganih dokazov, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.  
 
7. V konkretnem primeru je pritožnik predlagal, naj sodišče pridobi pravdni spis v zvezi z zapuščino, ki naj bi bila neposreden povod za domnevno krivo ovadbo s strani oškodovanke. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog pritožnikovega zagovornika, naj pridobi pravdni spis, zavrnilo z obrazložitvijo, da ni našlo nobenega razloga, da ne bi verjelo izpovedi oškodovanke, saj je ta vsebovala ustrezno in sprejemljivo podlago. Sodišče je pojasnilo, da je bila njena izpovedba v delu, ko je povedala, da je bila "sunjena" ob zid, podkrepljena z izvedenskim mnenjem. Pri tem je sodišče pojasnilo, da ni spregledalo izvedenskega mnenja niti v delu, ko je bilo zapisano, "da so poškodbe, ki so ostale zabeležene v medicinski dokumentaciji, rezultat navajanja oškodovanke, ne pa rezultat "observacij" zdravnika, ki je oškodovanko sprejel". Sodišče je ocenilo, da to ne pomeni, da si je oškodovanka poškodbe izmislila, saj ji je bila nameščena posebna opornica in predpisano mirovanje. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je iz navedenih razlogov zavrnilo dokazni predlog obrambe po pridobitvi pravdnega spisa, čeprav naj bi po navedbah obrambe dokazoval le oškodovankin premoženjski interes, zaradi katerega naj bi podala krivo ovadbo in izpovedbo. Tudi pritožbeno sodišče je pritrdilo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za pridobitev pravdnega spisa. Pri tem je tudi samo ocenilo, da vpogled v omenjeni spis ne bi v ničemer doprinesel k razjasnitvi dejanskega stanja. Presodilo je tudi, da je imelo prvostopenjsko sodišče za meritorno odločitev že dovolj podlage v zbranih dokazih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejanske ugotovitve utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je bila potrjena z izvedenskim mnenjem. Tudi samo je ocenilo, da tako ni bilo nobene potrebe za dodatno zaslišanje tega izvedenca. Sodišča so torej na podlagi proste ocene zbranih dokazov ugotovila, da je bilo dejansko stanje razjasnjeno v tolikšni meri, da je omogočalo meritorno odločitev. Glede na takšno presojo se sodiščem ni bilo treba ukvarjati več z vprašanjem, katere dokaze bi bilo še treba izvesti. Iz izpodbijanih sodb je torej razvidno, da so sodišča ugotavljala, ali je bilo pravdni spis treba pridobiti ali ne, in svojo odločitev, da to zaradi jasnosti zadeve ni potrebno, razumno obrazložila. Ker so sodišča s tem zadostila kriterijem ustavnosodne presoje, očitno niso kršila pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca.  
 
8. V čem naj bi bila z izpodbijanimi sodbami podana kršitev 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), pritožnik ne utemelji. Zato Ustavno sodišče tega očitka v ustavni pritožbi ni moglo presojati.  
 
9. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.  
 
 
C. 
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.  
 
 
 
Predsednik senata 
dr. Zvonko Fišer 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
06.05.2003
Datum odločitve:
08.03.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US24420