Up-34/03

Opravilna št.:
Up-34/03
Objavljeno:
Neobjavljeno | 08.03.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.34.03
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 142/2000 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1219/99 z dne 2. 3. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 63/97 z dne 31. 5. 1999
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 142/2000 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1219/99 z dne 2. 3. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 63/97 z dne 31. 5. 1999 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 27, 28, 29, Ustava [URS]
Člen 6.3, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [URS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-34/03-4 
8. 3. 2005 
 
 
 
SKLEP 
 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. februarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)  
 
sklenilo: 
 
 
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 142/2000 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1219/99 z dne 2. 3. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 63/97 z dne 31. 5. 1999 se ne sprejme.  
 
Obrazložitev 
 
 
A. 
 
1. S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ. Pritožniku je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je sodišče v preizkusni dobi treh let določilo enotno kazen dveh let zapora in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtožbo, ki je pritožniku očitala kaznivo dejanje krive ovadbe, zavrnilo. Odločbo o kazenski sankciji je spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen enega leta zapora in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.  
 
2. V ustavni pritožbi pritožnik opisuje svoje videnje dejanskega stanja dogodka, ki mu je bilo očitano kot kaznivo dejanje. V zvezi s kazenskim postopkom in z obsodbo za kaznivo dejanje pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi s kršitvijo pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik meni, da je zatrjevana kršitev podana že samo zaradi dejstva, da ni imel možnosti zaslišati obremenilne priče. Navaja, da je v vseh fazah postopka zahteval zaslišanje obremenilne priče in da je za izvedbo predlaganega dokaza, katerega obstoj in možnost izvedbe naj bi ne bila vprašljiva, izkazal tudi njegovo materialnopravno relevantnost.  
 
3. V zvezi z odločitvijo o stroških kazenskega postopka pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v zvezi z 22. členom Ustave. Navaja, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena in arbitrarna. Vrhovno sodišče naj bi zakonsko besedilo, ki je bilo podlaga za odločitev o stroških kazenskega postopka zgolj prepisalo, razlogov, zakaj in na kakšen način je normo uporabilo, pa naj bi ne navedlo. Odločitev o stroških naj bi tudi odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Glede na pritožnikove osebne okoliščine, med katerimi navaja brezposelnost in prestano enoletno zaporno kazen, naj bi bilo to odstopanje še bistveno večje. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi.  
 
 
B. 
 
4. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predmet presoje v ustavni pritožbi ne morejo biti tisti očitki pritožnika, ki se nanašajo na uporabo prava in zmotno ter nepopolno ugotavljanje dejanskega stanja. Zato zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe. 
 
5. Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165), kar pomeni, da le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju tega, da določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še 27. in 28. člena Ustave. 
 
6. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Navedena pravica naj bi mu bila kršena, ker je sodišče zavrnilo njegov in zagovorničin predlog za zaslišanje obremenilne priče. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128) in št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129). izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. 
 
7. V konkretnem primeru je pritožnikova zagovornica predlagala, naj sodišče zasliši obremenilno pričo, ker naj bi bilo njeno zaslišanje nujno. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog in nekatere druge dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je stanje stvari razjasnjeno v tolikšni meri, da omogoča meritorno odločitev. Na zatrjevano kršitev v pritožbi je pritožniku odgovorilo Višje sodišče, ki je pojasnilo, da ne dvomi v dokumentacijo, ki jo je v zvezi z dogodkom poslal Interpol-Moskva, pri čemer po oceni Višjega sodišča pritožnikova zagovornica tudi ni izkazala dvoma v njeno pristnost. Glede na takšno oceno je Višje sodišče ugotovilo, da tudi nadaljnja izvajanja dokazov z zaslišanjem obremenilne priče ne bi v ničimer pripomogla k boljši razjasnitvi obravnavane kazenske zadeve, temveč bi to pomenilo le nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka. Z navedenim očitkom se je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče. Ocenilo je, da sta prvo in drugostopenjsko sodišče dejansko podali utemeljitev, zakaj predlagani dokazi ne morejo spremeniti zaključka v zvezi z okoliščino, da osebni avtomobil ni bil ukraden. Po presoji Vrhovnega sodišča navedbe obrambe, ki so se sklicevale na nujnost zaslišanja obremenilne priče, niso prepričale sodišča, da bi bila izvedba teh dokazov pravno relevantna. V zvezi z zatrjevano kršitvijo tretje alineje 29. člena Ustave in določbe tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) je Vrhovno sodišče v zadostni meri ocenilo, da mora obramba v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper odločitev o zavrnitvi dokazov, s konkretnimi navedbami izpodbijati utemeljitev sodišča glede nepotrebnosti izvedbe takega dokaza in da mora obramba kot verjetno izkazati njegovo pravno relevantnost. Po oceni Vrhovnega sodišča obramba zavrnitve predlaganih dokazov ni izpodbijala z navedbami, ki bi bile dovolj konkretizirane in zato upoštevne. Iz izpodbijanih sodb je torej razvidno, da so sodišča ugotavljala, ali je bilo predlagan dokaz treba izvesti in so svojo odločitev razumno obrazložila. Ker so s tem zadostila kriterijem ustavnosodne presoje, očitno niso kršila pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave in s tem tudi ne pravice iz 22. člena Ustave.  
 
8. Prav tako niso utemeljeni očitki pritožnika, s katerimi zatrjuje, da je odločitev o stroških kazenskega postopka neobrazložena in arbitrarna. Oceno arbitrarnega ravnanja namreč lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve ni utemeljijo s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju (odločanju) ne bi smeli priti v poštev oziroma v primeru, ko bi bila odločitev sodišča že na prvi pogled očitno napačna. Tega izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svojo odločitev o tem, da je pritožnik dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino, oprlo na določbe 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Višino povprečnine je Vrhovno sodišče utemeljilo z upoštevanjem trajanja in zamotanosti zadeve ter z premoženjskimi razmerami pritožnika. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana sodba v tem delu ustrezno obrazložena. Zato ji arbitrarnosti, in s tem kršitve 22. člena Ustave, ni mogoče očitati.  
 
9. Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten tudi pritožnikov očitek, da je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine odstopilo od ustaljene sodne prakse. Pritožnikove trditve so v tem delu zgolj pavšalne in kot take ne zadoščajo za ugotovitev kršitve pravice do enakega varstva pravic.  
 
10. Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.  
 
 
C. 
 
11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.  
 
 
 
Predsednik senata 
dr. Zvonko Fišer 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
20.01.2003
Datum odločitve:
08.03.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US24422