Up-552/03

Opravilna št.:
Up-552/03
Objavljeno:
Neobjavljeno | 22.03.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.552.03
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1426/2002 z dne 28. 5. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 21. 5. 2002 in dopolnilno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 19. 3. 2003
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1426/2002 z dne 28. 5. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 21. 5. 2002 in dopolnilno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 19. 3. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Odstopa od sodne prakse, ki bi pomenil kršitev pravice do enakega varstva pravic, ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je isto sodišče v isti pravdni zadevi, dvakrat drugače odločilo. Kršitve te pravice tudi ni mogoče utemeljevati zgolj z zatrjevanjem, da je odločitev sodišča arbitrarna. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je v pravdni zadevi meritorno odločilo, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do sodnega varstva. Z odločitvijo sodišč v pravdni zadevi preneha dejanje s katerim, naj bi bila stranki kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Kršitve pravice do zasebne lastnine ni mogoče utemeljiti zgolj z navedbo, da zakon glede časovne zmožnosti dograditve lastne hiše, zaradi se je po stanovanjski zakonodaji lahko izgubila stanovanjska pravica, ne bi smel določiti roka, kot ga je ugotovilo sodišče v konkretni pravdi. V ustavni pritožbi se ni mogoče samostojno sklicevati na določbo 2. člena Ustave, ker ta člen ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. 
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev .
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 33, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, 55.1.2, 34.1, 49, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-552/03-7  
22. 3. 2005 
 
SKLEP 
 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)  
 
sklenilo: 
 
 
1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1426/2002 z dne 28. 5. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 21. 5. 2002 in dopolnilno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 206/2001 z dne 19. 3. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže. 
 
2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. 
 
Obrazložitev 
 
A. 
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek ustavne pritožnice za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ). Uporabilo je določbo drugega odstavka 128. člena SZ, ki je občinam, lastnicam privatiziranih stanovanj, omogočal zavrnitev sklenitve kupoprodajne pogodbe za ta stanovanja, če je bilo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice na podlagi določb Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/82 in nasl. – v nadaljevanju ZSR) možno odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Sodišče je ugotovilo, da so obstajali pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZSR, ker je ustavna pritožnica z možem gradila stanovanjsko hišo, ki jo je bilo mogoče dograditi v primernem roku. Višje sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo. 
 
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 2. člena Ustave, načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) v povezavi s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Poudarja, da je sodišče, ko je tretjič odločalo o tožbenem zahtevku, drugače kot v primeru prejšnjih odločitev, presodilo, kakšen je primeren rok, v katerem lahko pritožnica zgradi hišo, zaradi česar je izgubila pravico do odkupa stanovanja. Pritožnica sodišču očita, da je v tretjem odstavku 60. člena ZSR določene okoliščine, na podlagi katerih je ugotavljalo primernost tega roka, uporabilo arbitrarno. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnica utemeljuje z navedbo, da je od vložitve tožbe do pravnomočne sodbe preteklo enajst let, od razveljavitve prve sodbe do ponovnega obravnavanja zadeve pa kar pet let. Kršitev 2. in 33. člena Ustave pojasnjuje z navedbo, da tudi zakonodajalec ne bi mogel določiti roka petih let kot primerno obdobje, v katerem je mogoče dograditi hišo, saj bi tako dolg rok bivšemu imetniku stanovanjske pravice odvzel pravico do stanovanja. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in odloči o povrnitvi stroškov. 
 
 
B. 
 
3. Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano odločbo bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe samostojno ni mogoče sklicevati. 
 
4. ZSR je v tretjem odstavku 60. člena določal, da sodišče potrdi odpoved stanovanjskega razmerja, kadar ugotovi, da ima imetnik stanovanjske pravice nedokončano stanovanjsko hišo, ki bi jo lahko dogradil, pri čemer se glede možnosti dograditve upoštevajo okoliščine posameznega primera, zlasti pa premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice in čas, v katerem bi bilo mogoče hišo dograditi. Pritožnica arbitrarnost sodne odločitve in s tem kršitev 22. člena Ustave uveljavlja z navedbo, da sodišči nista obrazložili, zakaj sta pri ugotavljanju okoliščin iz prej navedene zakonske določbe kot primeren rok za dokončanje hiše šteli rok petih let. Očitek, da sta sodbi glede te okoliščine neobrazloženi, ne drži. Obe sodišči sta ugotovili, da so pri pritožnici obstajale okoliščine iz tretjega odstavka 60. člena ZSR. Pojasnili sta, na podlagi česa sta šteli, da pritožnica v primernem roku lahko dogradi hišo. Pri tem sta se sklicevali na pritožničine premoženjske razmere ter na dejstvo, da je bila hiša zgrajena v letu 1997 (to je v roku petih let po zavrnitvi zahteve za odkup stanovanja in pred izdajo sodbe). Pritožnici je bilo tudi obrazloženo, da je treba čas (primeren rok), v katerem lahko imetnik stanovanjske pravice, ki ima hišo v gradnji, to dokonča, ugotavljati v vsakem primeru posebej. Glede na navedeno je pritožničin očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen. 
 
5. Z izpodbijanima odločitvama pritožnici tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavni zadevi prišlo. Zgolj dejstvo, da pritožnica z odločitvijo sodišč ne soglaša, ne zadošča za sklep o kršitvi te pravice.  
 
6. Kršena ji tudi ni bila pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pritožničine navedbe, da tudi zakon ne bi smel določiti tako dolgega roka (petletnega), kot ga je pri ugotavljanju časa, v katerem je mogoče dograditi hišo, v njenem primeru uporabilo sodišče, za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostujejo. Iz česa naj bi izhajalo, da zakon ne bi smel določiti takega roka, za primere, kot je pritožničin, pritožnica ne pojasni. Po ustaljeni ustavnosodni praksi je zakonodajalec na področju lastninjenja družbene lastnine (in s tem tudi stanovanj v družbeni lastnini) imel široko polje proste presoje. To pomeni, da tudi določitev takega roka sama po sebi ne bi bila ustavno sporna. 
 
7. Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.  
 
8. Kolikor pritožnica uveljavlja, da je v postopku, v katerem sta bili izdani izpodbijani sodbi, prišlo do kršitve njene pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), ji Ustavno sodišče pojasnjuje, da je z odločitvijo sodišč v obravnavani zadevi dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena navedena ustavna pravica, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnica v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpane vse oblike pravnega varstva, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo. 
 
9. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka. 
 
C. 
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. in druge alineje prvega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije izmed sodnic in sodnikov, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.  
 
 
 
 
Predsednica senata 
mag. Marija Krisper Kramberger 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
19.08.2003
Datum odločitve:
22.03.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US24486