Up-162/03

Opravilna št.:
Up-162/03
Objavljeno:
Neobjavljeno | 20.04.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.162.03
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 94/97 z dne 5. 12. 2002
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 94/97 z dne 5. 12. 2002 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ker ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.21 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Domneva nedolžnosti (27).
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 27, 28, 29, 31, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-162/03-7 
20. 4. 2005 
 
 
 
SKLEP 
 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)  
 
sklenilo: 
 
 
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 94/97 z dne 5. 12. 2002 se ne sprejme. 
 
 
Obrazložitev 
 
 
A. 
 
1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 862/95 z dne 15. 6. 1995 je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter poskusa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem odstavku 310. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in desetih mesecev zapora. Višje sodišče je s sodbo in sklepom št. Kp 884/95 z dne 23. 11. 1995 prvostopenjsko sodbo za kaznivo dejanje po drugem odstavku 310. člena KZ v celoti razveljavilo. Razveljavilo je tudi odločbo o enotni kazni in stroških postopka. V preostalem delu je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti je bila s sklepom Okrožnega sodišča št. I K 13/96 z dne 2. 4. 1997 zavržena kot prepozna. Zoper sklep Višjega sodišča št. I Kp 613/97 z dne 9. 10. 1997, ki je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V ponovljenem sojenju je sodišče s sodbo št. I K 13/96 z dne 13. 6. 1996 za kaznivo dejanje po drugem odstavku 310. člena KZ izdalo zavrnilno sodbo. Kazen enega leta in šest mesecev za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 212. člena KZ, ki je bila s sodbo št. K 862/95 le določena, pa je izreklo. Višje sodišče je s sklepom št. Kp 860/96 z dne 14. 11. 1996 pritožbo pritožnika zavrglo kot nedovoljeno. Zoper sklep je pritožnik vložil pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožba je bila s sklepom Okrožnega sodišča št. I K 13/96 z dne 6. 1. 1997 zavržena kot nedovoljena. Zoper sklep Višjega sodišča št. I Kp 55/97 z dne 5. 2. 1997, ki je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo vse tri zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene. Vrhovno sodišče je odločalo tudi o četrti zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na predlog za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, ki pa jo pritožnik z ustavno pritožbo ne izpodbija. 
 
2. V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja nepravilno uporabo prava in kršitve 22., 23., 25., 28., 29. in 31. člena Ustave. Po njegovem mnenju je stališče sodišča, da zoper sodbo, s katero je sodišče sicer določeno kazen izreklo, ni pritožbe, ker je bilo o stvari že pravnomočno odločeno, nepravilno in nezakonito, ker gre za kršitev z ustavo varovane pravice do pritožbe zoper sodbo (25. člen Ustave). Poleg tega pritožnik še navaja, da po takšnem stališču ta sodba pomeni ponovno sojenje (31. člen Ustave). V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe (prva in druga alineja 29. člena Ustave) pritožnik navaja, da ni smiselno zagotavljati obvezne obrambe in obdolženemu postavljati zagovornika po uradni dolžnosti, če sodišče šteje, da rok za vložitev izrednega pravnega sredstva teče od vročitve pravnomočne odločbe obdolženemu in ne šele zagovorniku. Kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da se Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe do kršitve pravice do pritožbe sploh ni opredelilo.  
 
 
B. 
 
3. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbah in zahtevah za varstvo zakonitosti. Z večino navedb oporeka uporabi prava. V zvezi s tem mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, zato zgolj z očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo prava, pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pritožnik ne utemelji. 
 
4. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo tudi izkoristil. Sodišče druge stopnje je o njegovi pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča št. K 862/95 presojalo in o njej tudi odločilo. Z odločitvijo drugostopenjskega sodišča je sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila potrjena, postala pravnomočna. Pravnomočne sodbe pa ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. Ker pa je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je o tem delu moralo sodišče ponovno odločiti in je zaradi umika obtožbe izdalo zavrnilno sodbo. Ker je s tem odpadla potreba po izreku enotne kazni, je sodišče prve stopnje doslej določeno kazen iz tistega dela obsodilne sodbe, ki je z odločitvijo drugostopenjskega sodišča postala pravnomočna, le še izreklo. S tem ni sodišče z ničimer poseglo v meritorno odločitev. Pritožniku je bila torej pravica do pritožbe omogočena in jo je tudi izkoristil, zato za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre. 
 
5. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe o kršitvi pravice do pritožbe v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem. Vendar pa ni treba, da bi bila obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi iz izpodbijanih odločb, tako široka kot obrazložitev odločb prvo in drugostopenjskega sodišča. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče argumentirano zavrnilo vse pritožnikove očitke, svojo odločitev pa je razumno obrazložilo, zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre. 
 
6. Zatrjevano kršitev pravnih jamstev v postopku (29. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo prava. Ali je sodišče pri odločanju o pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti z dne 20. 4. 1996 pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), je zgolj vprašanje pravilne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega. Zato pritožnik kršitve pravice iz 29. člena Ustave samo z zatrjevanjem o nepravilni uporabi prava ne more utemeljiti.  
 
7. Člen 31 Ustave določa, da nihče ne more biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. V sklepu št. U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 (Uradni list RS, št. 29/97 in OdlUS VI, 60) je Ustavno sodišče izpostavilo dva bistvena vidika ustavne pravice prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po določbi 27. člena Ustave velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi, ni mogoče izvesti ponovnega sojenja. Sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni pa ne pomeni novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen. Sodba, s katero sodišče prej določeno kazen izreče, ne spreminja krivdoreka pravnomočne sodbe, temveč se spremeni le odločitev o kazni. Zato za kršitev 31. člena Ustave očitno ne gre. 
 
8. V čem naj bi bila z izpodbijanimi odločbami podana kršitev 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem postopku), pritožnik ne utemelji. Zato Ustavno sodišče teh očitkov v ustavni pritožbi ni moglo presojati. 
 
9. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 
 
 
 
C. 
 
10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.  
 
 
 
Predsednik senata 
dr. Zvonko Fišer 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
01.04.2003
Datum odločitve:
20.04.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US24523