Up-478/03

Opravilna št.:
Up-478/03
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 47/2005 | 14.04.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.478.03
Akt:
Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2003 z dne 10. 4. 2003
Izrek:
Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2003 z dne 10. 4. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Po ureditvi v Zakonu o pravdnem postopku je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora – na takšno oceno pa se nato vežejo določene procesne posledice. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP. Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi (gre za zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2.955.060 SIT), je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Stališče Vrhovnega sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep o zavrženju revizije, da je v takem primeru, kot je obravnavani, za zagotovitev revizije potrebna še navedba vrednosti spornega predmeta, nasprotuje logični razlagi določbe drugega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je v nasprotju z namenom zahteve po navedbi vrednosti spornega predmeta. Je torej očitno napačno 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-478/03-4 
4. 1. 2005  
 
 
SKLEP 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. ml. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) 
 
sklenilo: 
 
1. Ustavna pritožba A. A. ml. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2003 z dne 10. 4. 2003 se sprejme v obravnavo. 
 
2. Ustavna pritožba A. A. ml. se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže. 
 
Obrazložitev 
 
1. V pravdnem postopku zaradi ugotovitve terjatve do zapuščine je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo tožeče stranke (sedaj pritožnika), ker je ugotovilo, da pritožnik ob objektivni in subjektivni spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2. 955. 060 SIT, ni navedel vrednosti spornega predmeta. 
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zoper sklep o zavrženju revizije Vrhovnemu sodišču očita, da je stališče, ki ga je zavzelo, napačno in pravno zmotno. Navaja, da je Okrajno sodišče v Grosupljem štelo, da zaradi navedene vrednosti spornega predmeta ni pristojno, in je spis odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki naj bi ves čas štelo, da je pritožnik navedel vrednost spornega predmeta. Pritožnik meni, da so bili z izpodbijanim sklepom kršeni 2. člen Ustave ter njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člen Ustave, zaradi dolgotrajnosti celotnega postopka pa tudi njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. 
 
3. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.  
 
4. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči. 
 
5. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. V delu, v katerem senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba v tem delu ni bila sprejeta v obravnavo.  
 
 
 
Predsednica senata 
mag. Marija Krisper Kramberger 
 
 
 
Up-478/03-8 
14. 4. 2005  
 
 
ODLOČBA 
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. ml. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 14. aprila 2005. 
 
odločilo: 
 
Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 67/2003 z dne 10. 4. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje. 
 
Obrazložitev 
 
 
A. 
 
1. Pritožnik je s tožbo v pravdnem postopku od svojih staršev zahteval, naj mu povrneta vrednost izboljšav, ki so nastale z njegovim vlaganjem v njuno hišo. Po njuni smrti je pritožnik v zapuščinskem postopku uveljavljal izločitev dela premoženja iz zapuščine, sodišče pa ga je napotilo na pravdo. V že začeto pravdo je zato na stran tožene stranke vstopila pritožnikova sestra kot dedinja, pritožnik pa je spremenil dajatveni zahtevek v ugotovitvenega in zahteval ugotovitev, da obstaja njegova terjatev do zapuščine v višini 2.955.060 SIT. Na prvi in drugi stopnji je bilo pritožnikovemu zahtevku le delno ugodeno (do višine 353.468 SIT). Zoper sodbo Višjega sodišča je zato pritožnik v zavrnilnem delu vložil revizijo. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom revizijo zavrglo, ker je ugotovilo, da pritožnik ob objektivni in subjektivni spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine, ni navedel vrednosti spornega predmeta. 
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi Vrhovnemu sodišču očita, da je stališče, ki ga je zavzelo, napačno in pravno zmotno. Navaja, da je v tej pravdni zadevi Okrajno sodišče v Grosupljem štelo, da zaradi navedene vrednosti spornega predmeta ni pristojno, in je spis odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki naj bi ves čas štelo, da je pritožnik navedel vrednost spornega predmeta. Pritožnik meni, da so bili z izpodbijanim sklepom kršeni 2. člen Ustave ter njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zaradi dolgotrajnosti celotnega postopka pa tudi njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. 
 
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 23. 12. 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, razen v delu, ki se nanaša na kršitev pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v katerem je ustavno pritožbo zavrglo. Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, ter v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki iz pravdnega postopka, in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.  
 
 
B. 
 
4. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik nasprotuje pravnemu stališču iz izpodbijanega sklepa o dovoljenosti revizije in s tem Vrhovnemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da je pravno stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep, napačno in pravno zmotno, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje uporabe zakonskega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic), ali je izpodbijani sklep tako očitno napačen in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljnega oziroma arbitrarnega. V tem primeru bi bilo z njim kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.  
 
5. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da si pritožnik, ki je s (spremenjeno) tožbo v pravdnem postopku uveljavljal zahtevek za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2.955.060 SIT, ni zagotovil pravice do revizije, ker ob spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek, ni navedel vrednosti spornega predmeta. Vrhovno sodišče je zato s sklicevanjem na določbo 377. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) njegovo revizijo zavrglo. V obrazložitvi je navedlo še, da je po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP predpogoj za dovoljenost revizije v sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, da je tožnik vrednost spornega predmeta navedel v tožbi ali v spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek. 
 
6. ZPP v drugem odstavku 180. člena res določa, da mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Zahteva po navedbi vrednosti spornega predmeta, ki izhaja iz navedene določbe, pa ni sama sebi namen. Zato se nanaša le na primere, v katerih vrednosti spornega predmeta ni mogoče ugotoviti, ker ta niti ni razvidna že iz samega tožbenega zahtevka, niti je ni mogoče ugotoviti s pomočjo pravil, ki jih za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določa ZPP (40.─ 43. člen).  
 
7. (Spremenjena) tožba v obravnavanem primeru ni takšen primer. Iz tožbenega zahtevka za ugotovitev terjatve do zapuščine v višini 2.955.060 SIT (pred spremembo tožbe je bil zahtevek celo dajatveni), je mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost spornega predmeta, saj vsebuje denarni znesek. Pri tem je treba upoštevati, da smisel določitve vrednosti spornega predmeta ni v tem, da bi si stranka z njeno poljubno določitvijo lahko zagotovila določeno stvarno pristojnost (okrajnega ali okrožnega sodišča), določeno vrsto postopka (spor majhne vrednosti ali redni pravdni postopek), kasnejšo možnost revizije v tem postopku ali čim manjše stroške postopka. Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora ─ na takšno oceno pa se nato vežejo omenjene procesne posledice.[1] 
 
Res je sicer, da gre v obravnavnem primeru za ugotovitveni zahtevek in ne za dajatvenega, zato sodba na podlagi takega zahtevka ni neposredno izvršljiva. Vendar na ugotovitev, kolikšna je vrednost spornega predmeta, in s tem na odločitev o dovoljenosti revizije to ne bi smelo vplivati. Vrednost spornega predmeta je namreč razvidna že iz samega tožbenega zahtevka. Stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep, da je v takem primeru, kot je obravnavani, za zagotovitev revizije potrebna še navedba vrednosti spornega predmeta, nasprotuje logični razlagi določbe drugega odstavka 180. člena ZPP, saj je v nasprotju z namenom zahteve po navedbi vrednosti spornega predmeta. Je torej očitno napačno ter zato v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. 
 
8. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic. 
 
 
C. 
 
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. 
 
Predsednik 
dr. Janez Čebulj 
 
 
 
Opomba: 
[1] Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166). 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
11.07.2003
Datum odločitve:
14.04.2005
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US24530