Up-762/03

Opravilna št.:
Up-762/03
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 46/2005 in OdlUS XIV, 39 | 07.04.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.762.03
Akt:
Odločba Senata za prekrške št. Pp-2156/02 z dne 30. 1. 2003 in odločba Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-44506/01 z dne 25. 1. 2002
Izrek:
Odločba Senata za prekrške št. Pp-2156/02 z dne 30. 1. 2003 in odločba Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-44506/01 z dne 25. 1. 2002 se razveljavita. Postopek o prekršku v zadevi št. P-44506/01 Sodnika za prekrške v Ljubljani zoper obdolženega A. A. se ustavi. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun. Upravna enota Domžale vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 161833, izdanega dne 11. 4. 1995 pri Upravni enoti Ljubljana, v evidenco vozniških dovoljenj.
Evidenčni stavek:
V pritožnikovem primeru zahteva o upoštevanju absolutnega zastaranja postopka o prekrških ni bila spoštovana, saj je bila odločba Senata za prekrške odpravljena na pritožnikov naslov šele po tem, ko je že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Zato so bile v postopku o prekršku zoper pritožnika določbe Zakona o prekrških o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.9 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev izpodbijanega akta.
1.5.51.1.22 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Določitev načina izvršitve odločbe .
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja .
Pravna podlaga:
Člen 15, 22, Ustava [URS]
Člen 40.2, 49, 59.1, 60.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-762/03-22
7. 4. 2005
 
ODLOČBA
 
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 7. aprila 2005
 
 
odločilo:
 
 
1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-2156/02 z dne 30. 1. 2003 in odločba Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-44506/01 z dne 25. 1. 2002 se razveljavita.
 
2. Postopek o prekršku v zadevi št. P-44506/01 Sodnika za prekrške v Ljubljani zoper obdolženega A. A. se ustavi.
 
3. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.
 
4. Upravna enota Domžale vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 161833, izdanega dne 11. 4. 1995 pri Upravni enoti Ljubljana, v evidenco vozniških dovoljenj.
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočni odločbi, izdani v postopku o prekršku, s katerima je bil spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnih prekrškov po točki c) četrtega odstavka in točki č) petega odstavka 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili enotna denarna kazen ter stranski kazni treh kazenskih točk in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožniku so bili v plačilo naloženi tudi stroški postopka.
 
2. Pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in kršitve drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom, prvega odstavka 23. člena, 24. in 25. člena, četrte alineje 29. člena Ustave in točke g) tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). V utemeljitev kršitve 24. člena Ustave pritožnik navede, da je Senat za prekrške o pritožbi odločal na nejavni seji že po preteku absolutnega zastaralnega roka. Meni, da je Senat za prekrške "zlorabil tajno sejo in antidatiral dan svojega odločanja z namenom, da prepreči zastaranje postopka o prekršku". V zvezi s tem navede, da je iz odločbe Senata za prekrške razvidno, da je bilo o zadevi odločeno na seji 30. 1. 2003, da je bila odločitev "prepisana" 23. 6. 2003 in da je bila njemu in njegovemu odvetniku drugostopenjska odločba vročena šele 25. 9. 2003. Ker po mnenju pritožnika izpodbijani odločbi nista argumentirani, naj bi bili s tem podani kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 25. člena Ustave pritožnik navede, da je Senat za prekrške o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo odločal po preteku enoletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP), da se do kršitev ustavnih pravic, ki naj bi jih navajal v pritožbi, ni opredelil, in da svoje odločitve ni obrazložil. V zvezi z zatrjevano kršitvijo četrte alineje 29. člena Ustave in točke g) tretjega odstavka 14. člena MPDPP pritožnik navaja, da se izpodbijani odločbi nedopustno opirata na njegovo priznanje, ki naj bi bilo pridobljeno brez opozorila o tem, da ni nihče dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti naj bi podpisal proti svoji volji, saj naj bi mu drugače grozil nasilen odvzem krvi.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-762/03 z dne 9. 6. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Senatu za prekrške in Sodniku za prekrške Ljubljana. Na ustavno pritožbo je odgovoril le Senat za prekrške. V zvezi s pritožnikovimi navedbami o "antidatiranju seje senata" je pojasnil, da je bila pritožnikova zadeva ob doslednem upoštevanju prednostnega vrstnega reda obravnave uvrščena na sejo senata 30. 1. 2003, kar je razvidno iz sejne knjige, ki se vodi pri Senatu za prekrške. Iz odgovora izhaja, da je bila odločba Senata za prekrške odpravljena organu prve stopnje 23. 6. 2003, kar pomeni dobre štiri mesece od datuma seje. Pojasnil je še, da je do daljšega časovnega zamika pri izdelavi in odpravi odločbe prišlo zaradi objektivnih okoliščin, vendar se je zadeva reševala ob doslednem spoštovanju vrstnega reda, ko ji ni grozilo niti relativno niti absolutno zastaranje. Kot izhaja iz odgovora, zadeva ni bila zastarana niti ob odpravi pisnega odpravka odločbe Senata za prekrške organu prve stopnje.
 
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-44506/01.
 
 
B.
 
5. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnikovo zatrjevanje in utemeljevanje kršitev 24. in 25. člena Ustave je Ustavno sodišče, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, presojalo z vidika 22. člena Ustave.
 
6. Postopek o prekršku je celota dejanj, ki jih izvršujejo državni organi in drugi udeleženci z namenom, da bi se ugotovilo, ali je dejanje, ki je bilo storjeno, prekršek, ali ga je storil obdolženec in ali so po predpisih prava o prekrških podani pogoji, da se storilcu izreče ustrezna sankcija. Kazenskopravna teorija uvršča prekrške med kazniva ravnanja. Prekrški so praviloma lažje kršitve z manjšimi posledicami tako za varovane dobrine kot za storilca. Pri prekrških, kot je bil predmet postopka v pritožnikovem primeru, gre z vidika izrečene sankcije (stranske kazni) za takšno kaznovalno sankcijo, ki je po svoji pravni naravi primerljiva s kaznimi, izrečenimi za kazniva dejanja. Zato morajo biti obdolžencu v takšnem postopku zagotovljena enaka temeljna jamstva poštenega postopka kot obdolžencu v kazenskem postopku (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126).
 
7. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po poštenem postopku (fair trial oziroma fair hearing). Navedeno jamstvo urejata tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in 14. člen MPDPP.
 
8. Zapoved o poštenem postopku iz 22. člena Ustave med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Posegi v človekove pravice posameznika so lahko najhujši prav v kazenskih postopkih in v posameznih postopkih o prekršku. V navedenih postopkih se lahko uporabijo kaznovalne sankcije, s katerimi se posamezniku odvzamejo ali omejujejo njegove pravice. Posebna lastnost kaznovalnih sankcij je v uporabi organizirane, s pravom urejene in vnaprej določene prisile. Kazensko represijo izvajajo s pravnimi predpisi določeni državni organi v okviru predpisanega postopka in v predpisanih oblikah zoper tistega, ki krši pravno normo. Glej npr. Bavcon, Šelih in drugi, Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 34. Kadar država s kazensko represijo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, je zavezana k temu, da lahko vanje posega samo takrat, kadar je to izrecno določeno, pri čemer je njeno omejevanje človekovih pravic posameznika dopustno, če je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave.
 
9. Navedene zahteve, ki naj preprečijo samovoljne in nedopustne posege države in hkrati zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnim organom tekel pošten postopek, je upošteval zakonodajalec z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Država v pravice posameznika torej ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo. Institut zastaranja je uveljavljen tako v kazenskem pravu Določbe 111. do 115. člena Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ).
Edina izjema od tega je določba o nezastarljivosti kazenskega pregona in izvršitve kazni za kazniva dejanja genocida in vojnih hudodelstev ter za kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah takšno zastaranje ne more nastati (116. člen KZ). Glej tudi Bavcon, Šelih in drugi v že citiranem delu, str. 521. kot v pravu o prekrških. ZP, ki se je uporabljal v postopku o prekršku zoper pritožnika, je urejal zastaranje v členih 55 do 57.
V primerih, ko od storitve prekrška oziroma od izreka kazni (sankcije) zanj preteče določen čas, nastopi zastaranje postopka o prekršku oziroma zastaranje izvršitve kazni. Zastaranje je torej tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev "pravice" države, da preganja posameznika v postopku o prekršku, da mu, če spozna, da je prekršek storil in je zanj tudi odgovoren, izreče sankcijo in da jo tudi izvrši, če je od storitve prekrška oziroma od izreka sankcije preteklo daljše časovno obdobje. Ta vidik zastaranja, ki je namenjen zlasti varstvu oziroma uresničitvi pravice posameznika do poštenega postopka zahteva od države, da postopek o prekršku konča v omejenem času, tj. v zastaralnem roku. Hkrati je s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice.
 
10. Zakonodajalec ima pri določanju dolžine zastaralnih rokov sorazmerno široko polje presoje, ko jih enkrat določi, pa jih morajo državni organi pri vodenju kaznovalnih postopkov upoštevati. To pomeni, da morajo znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče (uveljavljeno v sodni praksi) pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
11. Po prvem odstavku 55. člena ZP postopek za prekršek ni bil več dopusten, če je preteklo eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). Po tretjem odstavku istega člena postopek o prekršku v nobenem primeru ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zahteval zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).
 
12. Kot je razvidno iz spisa Sodnika za prekrške, je pritožnik storil prekršek 19. 7. 2001. Prvostopenjska odločba je bila izdana 25. 1. 2002. O pritožbi pritožnikovega zagovornika je Senat za prekrške odločil na seji 30. 1. 2003. Na pisnem odpravku odločbe je naveden datum 23. 6. 2003, kar je skoraj pet mesecev po odločitvi Senata za prekrške. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo 19. 7. 2003. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, ki jo je Sodnik za prekrške prejel 23. 6. 2003, odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, kar pomeni 48 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Pritožniku je bila drugostopenjska odločba vročena 25. 9. 2003 (nekaj manj kot osem mesecev po odločitvi Senata za prekrške in skoraj dva meseca po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku), njegovemu zagovorniku pa 26. 9. 2003.
 
13. Postopek o prekršku po določbi tretjega odstavka 55. člena ZP ni bil več mogoč, ko je poteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je za zastaranje postopka o prekršku zahteval zakon. Glede na to v pritožnikovem primeru zahteva o upoštevanju poteka časa ni bila spoštovana. Odločba Senata za prekrške je bila odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, torej po tem, ko je 19. 7. 2003 že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Zato so bile v postopku o prekršku zoper pritožnika določbe ZP o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo (1. točka izreka).
 
14. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo že iz navedenega razloga, ni presojalo drugih zatrjevanj pritožnika o kršitvah človekovih pravic. Zato se tudi ni spuščalo v vprašanje, ali so za obravnavo zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave izpolnjene procesne predpostavke.
 
15. Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena ZP odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je bilo treba v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločiti tudi o stroških postopka o prekršku (3. točka izreka).
 
16. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih odločb tako, da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).
 
 
C.
 
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnica Wedam Lukić je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
Up-762/03
21. 4. 2005
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja, ki se mu pridružuje sodnica Modrijan 
 
 
1. V tej zadevi je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi pritožnika in s svojo odločbo razveljavilo odločbi senata pa prekrške in prvostopenjskega sodnika za prekrške, ker je ugotovilo, da je v postopku prišlo do kršitve 22. člena Ustave.
 
Z odločitvijo US se ne strinjam, zato bom v nadaljevanju opisal poglavitne razloge, ki so me pripeljali do drugačnega stališča. Glede na to, da je ključna prva točka izreka odločbe, se bom ukvarjal samo z njo; preostale tri so njena posledica in so sporne samo zaradi tega, ker se navezujejo na prvo točko.
 
2. Preden se bom lotil vsebinskega obravnavanja številnih problemov, ki jih vidim v takšni odločitvi, želim poudariti, da dela in odločanja organov za prekrške v tej zadevi z nekaterih aspektov ni mogoče oceniti kot korektno. Toda, za razliko od sodišča, zaradi tega po mojem mnenju ni prišlo do kršitve niti omenjene niti katere druge ustavne pravice.
 
Pri tem bi rad posebej opozoril na ugotovitve v 12. točki obrazložitve odločbe in tudi sam poudaril, da je med odločitvijo prvostopenjskega organa in odločitvijo drugostopenjskega organa minilo več kot leto dni (ne da bi pri tem prišlo do zastaranja pregona), da je od dneva seje drugostopenjskega organa, ki je odločil o pritožnikovi pritožbi, do trenutka, ko je bil pisni odpravek odločbe poslan prvostopenjskemu organu, poteklo skoraj pet mesecev in končno, da je prvostopenjski organ poslal odločbo na pritožnikov naslov skoraj dva meseca in pol po dnevu, ko jo je prejel (in potem, ko je že potekel rok za absolutno zastaranje pregona zaradi prekrška).
 
Ne veliko drugačen, včasih za spoznanje boljši, včasih celo slabši potek dogodkov je US razbralo iz številnih drugih prekrškovnih zadev, ki jih je obravnavalo v zadnjih nekaj letih. Očitno so organi, ki so odločali v postopku zaradi prekrška, neredko s težavo "lovili" skrajnje roke za odločanje tik preden je prišlo do zastaranja pregona in se s tem izpostavljali različnim nevarnostim in ugovorom, podobnim tistim v tem postopku, ki jih ne bi bilo, če bi odločili prej. Čeprav je dejstvo, da so (bili)[1] vzroki za takšno stanje kompleksni[2] in da zanj nikakor niso odgovorni samo organi za prekrške, je v kaznovalnih postopkih delovanje države, ki se s težavo drži rokov, ki si jih je sama postavila, sicer legalno, vendar na robu legitimnosti.
 
3. Odločba posega v dvoje pomembnih pravnih institutov, v zastaranje, in concreto predvsem zastaranja pregona, in v pravnomočnost ter spreminja njuno doslej standardno vsebino in učinke. Glede prvega, to je zastaranja, odločba to jasno pove, drugemu vprašanju pa se nekako izogne, čeprav je povezava tako močna, da se to ne bi smelo zgoditi. Ko odločba zahteva, da mora državni organ pred potekom absolutnega zastaralnega roka za pregon storilca storiti še nekaj več, nekaj, česar dosedanja doktrina ni zahtevala, premika mejo pravnomočnosti, o tem ne more biti nobenega dvoma. Zaradi tega bi bilo pričakovati - poleg velike previdnosti in zadržanosti pri odločanju - da se bo odločba opredelila do poglavitnih problemov, ki jih je s tem odprla, vendar se to ni zgodilo. Zdi se, da je odločba ostra reakcija na številne napake in nepravilnosti v postopkih zaradi prekrška, ki jih je US pri svojem delu ugotovilo skozi čas, vendar se ustavlja ob posledicah, medtem ko se ji do vzrokov ne uspe prebiti[3].
 
Določanje ohlapnejših kriterijev za opredeljevanje pravnomočnosti ne pomeni samo posega v ta pravni institut - ki je izjemno pomemben sam po sebi - in v doktrino o pravnomočnosti, temveč pomeni tudi poseg v avtoriteto pravosodja, za katerega je pravnomočnost sodnih odločb eden izmed temeljnih kamnov.
 
4. Kar zadeva zastaranje naj že takoj na začetku povem, da se v nobenem pogledu ne morem strinjati s tezo, po kateri je država prosta pri določanju (če ostanem pri konkretnem primeru) dolžine rokov za zastaranje kazenskega pregona, češ, če se zaveda, da ne more izvesti postopka do pravnomočnosti (ali tako, kakor zahteva US v obravnavanem primeru), lahko določi daljši zastaralni rok. Bojim se, da takšno sporočilo, seveda zgolj posredno, izhaja tudi iz te odločbe in da ta s tem, prav tako posredno in ex post facto, legitimira dvoje nadvse spornih odločitev našega zakonodajalca na področju zastaranja pregona v zadnjih nekaj letih. Ta je najprej na področju kaznivih dejanj[4] in nazadnje še pri prekrških[5], bistveno podaljšal zastaralne roke za pregon in svoje početje pojasnil s tem, da v dotlej veljavnih zastaralnih rokih, ob velikih zaostankih v slovenskem pravosodju, postopkov ni mogoče končati. Takšno razmišljanje je popolnoma napačno, saj vsebinsko izprazni institut zastaranja pregona, ne glede na to kakšno teoretično podlago ali izhodišče mu pripisujemo. Med težo kaznivega dejanja ali prekrška in dolžino zastralnega roka za pregon storilca takšnega kaznivega ravnanja, mora obstajati pravilno sorazmerje. Za manj huda kazniva ravnanja ni dopustno določati nesorazmerno dolgih zastaralnih rokov za pregon, zlasti pa je nedopustno in kriminalitetnopolitično popolnoma zgrešeno podaljševati zastaralne roke le ali predvsem pri lažjih kaznivih ravnanjih. Prav nasprotno, pri lažjih kršitvah bi morali biti zastaralni roki za pregon sorazmerno krajši[6], praviloma celo bistveno krajši, kakor pri hujših kaznivih ravnanjih![7] Pri teh so zastaralni roki dolgi (ali jih sploh ni), zato pride do zastaranja pregona zelo poredkoma ali sploh nikoli. Skušnjava je za državo huda predvsem pri lažjih kršitvah: teh je po eni strani veliko več in pregon bi utegnil zastarati v krajših rokih, zaradi česar bi utegnila otopeti ost njene represivne oblasti. Temu se skuša, napak, kot rečeno, izogniti s podaljševanjem zastaralnih rokov za lažja kazniva ravnanja.
 
4. Če grem po vrsti, moram odločbi najprej očitati, da je njen prehod z abstraktne ravni, na katero nimam bistvenih pripomb (tč. 9 obrazložitve)[8], na konkretno raven (točka 10 obrazložitve in naslednje), nesprejemljiv.
 
Tako na načelni ravni ni sporno, da mora država znotraj zastaralnega roka dokončno odločiti o kaznovalnem zahtevku, kar je v slovenski sodni praksi s področja kaznovalnega prava pomenilo, da mora v tem času odločitev postati pravnomočna, ni pa treba, da bi bila tudi vročena tistemu, na katerega se nanaša. Rešitev je ustrezna, saj pravilno postavlja kot poglavitni kriterij za razmejitev - odločitev sodnika, to je nosilca sodne funkcije. Znana so mi teoretična prizadevanja na področju civilnega procesnega prava, da bi pravnomočnost vezali na kakšen drug akt ali trenutek v postopku, kar bi bilo glede na drugačno naravo tega postopka morda celo (bolj) utemeljeno, vendar takšna stališča do tega trenutka pri nas očitno niso prevladala niti med teoretiki niti med praktiki s področja pravdnega postopka.
 
V nadaljevanju (10. točka) zahteva odločba US bistveno več, saj pravi, da mora državni organ pred potekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločbe, kar naj bi pomenilo, da mora odločbo vsaj odpraviti na obdolženčev naslov. To naj bi bila v konkretnem primeru zahteva, ki izhaja iz 22. člena Ustave: takšno vsebino ji je dalo US samo, ne izhaja pa (niti posredno, kaj šele, neposredno) iz nobenega veljavnega predpisa[9] in tudi ne iz stališč teorije. Dvomim, da bi bilo mogoče na način, ki je skrajnje odprt, negotov in ki mu je mogoče skorajda poljubno spreminjati vsebino, kreirati norme, zlasti norme v kaznovalnem pravu - pa čeprav gre za obveznosti na strani države, torej nosilca represivne oblasti in jih je mogoče razumeti le kot njeno omejevanje.
 
Za kaj takega v obravnavanem primeru, konec koncev ni nobene potrebe. Sedanja ureditev zastaranja v kaznovalnem pravu (govorim na splošno, saj v bistvu ni razlik med kazenskim pravom in pravom o prekrških) in doslej tako rekoč enoglasna praksa sodišč, je povsem ustrezna. Še več, v svoji končni posledici je morda celo bolj garantistična od negotove doktrine, ki izhaja iz odločbe v tej zadevi. Če za izhodišče vzamemo pravnomočno obsodilno sodbo, je sicer res, da z njeno pravnomočnostjo preneha teči zastaralni rok za pregon, toda vsako morebitno nadaljnje počasno poslovanje sodišč za obsojenca nima negativnih posledic. Nasprotno, s pravnomočnostjo odločbe začno teči zastaralni roki za izvršitev kazenske sankcije[10] in čim dlje bodo sodišča oklevala z njeno vročitvijo, tem kasneje bo odločba postala izvršljiva in tem manj časa jim bo ostalo za izvršitev kazni, saj zastaralni rok za izvršitev kazenske sankcije teče neodvisno od vsega tega že vse od pravnomočnosti sodbe[11]. Nobene nevarnosti ni, da bi se odločba izvršila, ne da bi bil obdolženec predhodno seznanjen z njeno vsebino.
 
Zato ni bilo nobene potrebe, da je US s svojo odločbo med pravnomočnost kazenske odločbe in njeno izvršljivost vgradilo še neko nejasno in nedoločeno kategorijo dogajanja, ki ga ne znam niti poimenovati z eno samo besedo, še opisati ga je zaradi njegove neopredeljenosti težko.
 
Sodna odločba je odločitev sodnika in ne kakršenkoli drug akt kogarkoli drugega na sodišču. Pošiljatev pisnega odpravka odločbe udeležencu v postopku je zgolj administrativno opravilo in v nobenem pogledu ne more soditi niti v najširši krog tistega, čemur pravimo sojenje. Zato je nesprejemljivo navezovanje tako pomembne posledice, kakor je nastanek pravnomočnosti[12], na katerikoli drug akt, kakor je akt sodnika - nosilca sodne oblasti.
 
5. Tisto, kar je bilo v konkretnem primeru narobe (in v tem ima odločba, kot rečeno, prav), namreč, da je bil obdolženec še nekaj časa po poteku zastaralnega roka za pregon v negotovosti, ali je bil obsojen ali ne, je v prvi vrsti posledica načina odločanja, ki je predpisan v zakonu. Kadar odloča sodišče na nejavni seji ali svoje odločbe takoj ne razglasi, po naravi stvari same pride do zamika med odločitvijo samo in trenutkom, ko za odločitev izvedo tisti, ki jim je namenjena. Če bi hoteli to težavo odpraviti, bi morali v tem delu preurediti pravila v procesnih zakonih.[13]
 
Strinjam pa se z zahtevo, da mora biti zamik med odločitvijo in trenutkom, ko za odločitev izvedo udeleženci v postopku, čim krajši. Da bi to dosegli, ni treba spreminjati doktrine o pravnomočnosti in o zastaranju, temveč bi napredek dosegli že, če bi v pravu o prekrških posegli po rešitvah, ki so znane v procesni zakonodaji in jih morebiti še dopolnil. Nekateri naši procesni zakoni poznajo roke, v katerih je treba izdelati odločbo v pisni obliki[14]. Ti roki so resda instrukcijski in ne morejo vselej in v celoti preprečiti tega, da bi bila pisna odločba izdelana prepozno: nedvomno pa pomenijo pritisk na tistega, ki jo mora izdelati; kršitev roka je lahko izhodišče za njegovo neugodno službeno oceno, še zlasti, če bi se to zgodilo večkrat ali preveč pogosto.
 
Na podoben način je mogoče roke določiti tudi za tipična administrativna opravila, v konkretnem primeru npr. za pošiljatev odločbe v vročitev obdolžencu in tudi v tem primeru bi kršitev roka lahko bila podlaga za ugotavljanje odgovornosti kršitelja.
 
Ne morem pa si zamišljati, kako bi takšne kršitve (recimo: administrativne, zgolj zato, da bo razlika bolj plastična) po vsebinski plati lahko povratno vplivale na že sprejeto in v pisni obliki izdelano odločitev o stvari samo, to je na meritum: tu gre vendarle za dvoje povsem različnih stvari, za dvoje popolnoma neprimerljivih kategorij.
 
Takšnega učinka, kakor ga odločba navezuje na ugotovljeno kršitev, si ne znam predstavljati niti po procesni plati, tudi če odmislim, da v tem trenutku odločitev US v nobenem pogledu ni (in ne more biti) postopkovno operacionalizirana. Z obstoječimi rednimi pravnimi sredstvi takšne domnevno sporne odločbe ni mogoče izpodbijati. V kazenskem postopku bi morda prišla v poštev zahteva za varstvo zakonitosti, v postopku zaradi prekrška pa takšnih pravnih sredstev, ki bi jih imel na razpolago obsojenec, ni. Torej ostane kot edina učinkovita možnost le še ustavna pritožba?
 
6. V razpravi v tej zadevi se je večkrat pojavilo stališče, da je šele dejanje odprave pisne odločbe tisto dejanje, ki povzroči, da postane odločba s strani sodišča nespremenljiva, saj tedaj ni več mogoča revotacija. Takšno stališče v odločbi sicer ni izrecno zapisano, vendar obstoji kot izhodišče za izbiro, zakaj je, po odločitvi US, ključni trenutek - trenutek odprave odločbe. Če bi ne bilo tako, potem bi ključni trenutek lahko bil npr. trenutek, ko je obdolženec odločbo prejel, kajti šele tedaj bo zares izvedel, kako je bilo odločeno v njegovem primeru. Čeprav, kot rečeno, ne sprejemam načina razmišljanja, ki izhaja iz odločbe, je dejstvo, da bi bilo v tej logiki dosledneje vezati posledice na vročitev odločbe obdolžencu. Sodišče tako daleč ni šlo, ker se je zavedalo, da bi s tem vneslo v kaznovalne postopke visoko stopnjo negotovosti, saj bi državi naložilo v breme posledice morebitnega izigravanja pri vročanju s strani obdolženca in s tem še dodatno poslabšalo že tako ne preveč visoko učinkovitost kaznovalnih postopkov.
 
Toda tudi argument morebitne revotacije je šibak argument: revotacija je izjema, celo zelo redka izjema in na podlagi izjeme ni dopustno oblikovati pravila za običajne situacije. Poleg tega ima argument morebitne revotacije še eno pomembno slabost, saj v podtonu vsebuje očitek, da bo sodišče v morebitni časovni stiski sicer odločilo pred potekom zastaralnega roka, nato pa revotacijo in morebitno ponovno odločanje vezalo na trenutek prve odločitve in na ta način morebiti celo izigralo institut zastaranja, ali se revotaciji, ki bi potegnila odločanje čez kritično točko, celo odreklo. Na sumničenju v korektnost in profesionalno integriteto nosilcev sodne oblasti ni dopustno graditi pravne ureditve.
 
dr. Zvonko Fišer
Milojka Modrijan
 
Opombe:
[1]Žal se podobni primeri pojavljajo še vedno, torej v času, ko že velja novi zakon o prekrških.
[2]Začnejo se pri hipertrofiji norm, ki vsebujejo prekrške in ki je ključni problem našega prava o prekrških, pa se ga pravkar uveljavljena reforma ni niti dotaknila. Nadaljujejo se prek številnih materialnopravnih in procesnopravnih problemov prekrškovnega prava in spornih rešitev v njem ter organizacijskih problemov pri organih, ki delujejo na tem področju in odločajo o prekrških, pa vse do odločno prepozno uveljavljene in očitno slabo pripravljene reforme na področju prekrškov.
[3]Seveda ne mislim, da bi lahko US s svojim odločanjem odpravilo poglavitne vzroke, ki so pripeljali do krize v postopkih zaradi prekrškov; pokazati nanje pa bi smelo.
[4]Gl. spremembo 111. čl. KZ, do katere je prišlo s prvo novelo KZ (KZ-A) v letu 1999 in s katero bili so povsem nesorazmerno podaljšani zastaralni roki predvsem za pregon najlažjih kategorij kaznivih dejanj.
[5]Gl. 42. čl. ZP-1 iz leta 2003, ki je kar podvojil dotlej običajni zastaralni rok za pregon zaradi prekrška in 43. čl. istega zakona, ki je v posebnih primerih dopustil določitev še daljšega zastaralnega roka za pregon zaradi prekrška.
[6]Pri tem bi se lahko zgledovali npr. pri Franciji, ki ima za vsa najlažja kazniva ravnanja (contraventions) predpisan en sam (kratek: eno leto) zastaralni rok za pregon, pa čeprav so njihovi prekrški razdeljeni na pet kategorij in so za nekatere izmed njih zagrožene tudi razmeroma hude kazni. Triletni zastaralni rok za pregon, ki je pri nas po že omenjeni noveli najkrajši zastaralni rok za kazniva dejanja in zastaralni rok za pregon storilcev nekaterih hujših prekrškov, je tamkaj predviden kot enotni zastaralni rok za pregon za vsa srednje huda kazniva ravnanja (délits).
[7]To je še toliko bolj jasno zato, ker je za nekatera najhujša kazniva dejanja zastaranje kazenskega pregona izključeno.
[8]Razen morebiti tega, da bi bilo dobro, če bi institutu zastaranja pregona, v katerega je tako radikalno posegla, že na načelni ravni posvetila še več pozornosti, kakor mu jo je. Med številnimi instituti, ki naj v kaznovalnem pravu preprečujejo samovoljne in nedopustne posege države ter zagotavljajo pošten postopek, kakor pravi odločba, ima zastaranje pregona razmeroma majhen pomen in zelo omejen domet. Kot podlaga za zastaranje kazenskega pregona mi je teorija generalne in specialne prevencije (da niti ne omenjam čisto praktičnih procesnih razlogov za zastaranje kazenskega pregona) veliko bližja od teorije o vzpostavitvi pravnega miru, ki jo omenja odločba in ki je pri nas ni srečati.
[9]Pri tem moram opozoriti, da se US ni odločilo, da bi po uradni dolžnosti sprožilo postopek za presojo ustavnosti morebiti spornih določb ali ugotavljanja, ali ne obstoji v tem pogledu v predpisih pravna praznina.
[10]Tako izrecno 1. odst. 115.čl. KZ.
[11]Ne glede na vse to bi bilo v prvi vrsti zaželeno, da bi se kazenski (in drugi podobni postopki) začeli čimprej po storjenem dejanju, tekli kontinuirano in se končali brez nepotrebnega odlašanja. Prav tako bi morale biti v kratkih rokih izdelane sodne odločbe, hitro bi moralo biti odločeno o pravnih sredstvih; če je bila izrečena obsodilna sodba, bi vsemu temu morala neposredno slediti izvršitev kazenske sankcije. Žal so dandanašnji razmere takšne, da je to pravilo, ki je eden izmed najpomembnejših naukov kriminalitetne politike, že skoraj povsem pozabljeno.
[12]Prim. v tem pogledu nesporno sodno prakso, ki je učinek pretrganja teka zastaranja kazenskega pregona povsem pravilno vezala na akt (odločitev) sodnika in ne morebiti na akt koga drugega, npr. sodnega uslužbenca (kar bi bilo z aspekta učinkovitosti postopka veliko bolj preprosto, a tudi povsem napak!). Ta primer zelo plastično pokaže, da nikakor ni vseeno na čigav akt v postopku se vežejo različne posledice.
[13]Glej opombo št. 9.
[14]Tipičen primer je 1. odst. 363. čl. ZKP, po katerem mora biti razglašena sodba pisno izdelana v petnajstih dneh, če je obdolženec v priporu, sicer pa v tridesetih dneh. Zakon o prekrških, ki je veljal v času odločanja v obravnavani zadevi, takšne norme ni imel in nima je niti novi zakon.
 
Up-762/03
19. 4. 2005
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam Lukić, ki se mu pridružuje sodnik dr. Ribičič 
 
 
Glasovala sem za odločbo, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo odločbo Senata za prekrške in Sodnika za prekrške v Ljubljani ter postopek o prekršku ustavilo. Ocenilo je, da je postopek o prekršku zastaral, saj je bila odločba odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, rok, ki ga zakon določa za absolutno zastaranje postopka o prekršku, pa je potekel že 19. 7. 2003. Predvidevam, da bo odločitev v strokovni javnosti naletela na precej različne odmeve, zato se mi zdi potrebno, da v ločenem mnenju prikažem še nekaj dodatnih pogledov na obravnavano problematiko.
 
Odločitev temelji na dveh stališčih, ki sami po sebi ne moreta biti sporni. Prvo je, da mora država, potem ko v skladu s splošnim načelom sorazmernosti z določitvijo zastaralnega roka časovno omeji možnost, da njeni organi zaradi storjenega prekrška posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, zagotoviti, da so pred iztekom roka opravljena vsa tista dejanja, ki so potrebna za učinkovanje njihove odločitve. Drugo stališče pa je, da odločba, s katero se posega v pravice posameznika, proti njemu ne more začeti učinkovati, dokler ni imel (vsaj) možnosti, da se z njo seznani. Čeprav se odločitev z vprašanjem pravnomočnosti neposredno ne ukvarja, pa so se že v razpravi pojavljali očitki, da se z njo ruši koncept pravnomočnosti. Splošno sprejeto stališče naj bi bilo, da postanejo odločbe, izdane na zadnji stopnji, pravnomočne že z dnevom izdaje, s trenutkom pravnomočnosti pa zastaranje postopka o prekršku preneha teči.
 
Pravnomočnost je nedvomno eden od najpomembnejših institutov procesnega prava. Ker pa se v zvezi z njo odpira vrsta zapletenih teoretičnih vprašanj, se bom omejila samo na tiste vidike, ki so za obravnavano problematiko pomembni. S pravnomočnostjo pridobi sodna odločba avtoriteto ("pravno moč"), s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, ter preprečuje, da bi se o pravnomočno razsojeni stvari ponovno odločalo. Podlago za to daje tudi Ustava, ki v 158. členu določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Na nastop pravnomočnosti vežejo procesni zakoni za različne subjekte različne pravne posledice, pri tem pa ne dajejo jasnega odgovora na vprašanje, kdaj pravnomočnost nastopi. Za odločbe, izdane na prvi stopnji, sicer določajo, da postanejo pravnomočne, ko jih ni mogoče več izpodbijati s pritožbo,[1] vendar že v zvezi s tem nastanejo težave, če rok za pritožbo ne poteče za obe stranki istega dne. Še bolj sporno pa je vprašanje, kdaj postanejo pravnomočne inštančne odločbe, ki jih po zakonu ni več mogoče izpodbijati s pritožbo ali kakšnim drugim rednim pravnim sredstvom.
 
Na področju civilnega procesnega prava se je po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1957 (Uradni list FLRJ, št. 4/57 in nasl.) razvila razprava o tem, kdaj nastopi pravnomočnost, v povezavi z vprašanjem tako imenovane enotne ali deljene (Juhart je uporabljal izraz "deljive") pravnomočnosti. Juhart je v svojem sistemu civilnega procesnega prava iz leta 1961[2] zastopal stališče, da postanejo sodne odločbe formalno (in s tem tudi materialno) pravnomočne[3] za vsako stranko posebej: prvostopenjske takrat, ko je posamezna stranka ne more več izpodbijati s pritožbo, sodbe, ki jih ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi,[4] pa z vročitvijo vsaki stranki. Triva je nato v prvi izdaji svoje knjige[5] razvil koncept enotne pravnomočnosti. Glede odločb vrhovnih sodišč (in pritožbenih sodišč, če proti njim ni dopustna revizija) je zavzel stališče, da so pravnomočne že s trenutkom izdaje.[6] Pri tem se je skliceval na določbo prvega odstavka 322. člena ZPP 1957, po kateri postane sodba, ko (v zakonskem besedilu je v resnici uporabljena besedica "ki") se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, to lastnost pa naj bi taka odločba pridobila že s trenutkom izdaje. [7]
 
Juhart je v recenziji Trivinega dela to stališče označil kot nesprejemljivo in navedel številne nasprotne argumente.[8] Juhart poudarja, da je treba razlikovati med izdajo, objavo in učinkovanjem sodne odločbe. Pod pojmom izdaje odločbe razume določitev njene vsebine, ki je po njegovem mnenju "interni akt" sodnika oziroma sodnega kolegija. Po njegovem mnenju v tem trenutku sodna odločba kot "perfekten sodni akt" še ne obstaja, sodišče jo lahko še vedno spremeni in zato o njeni pravnomočnosti ni mogoče govoriti.[9] Juhart se pri tem sklicuje na nekatere nemške teoretike, ki izdano, a ne objavljeno sodbo uvrščajo med tako imenovane neobstoječe sodbe. Perfektna naj bi sodba postala šele z objavo - šele s tem trenutkom zapusti "internum" sodišča in stopi v zunanji svet. Če se sodba ustno razglasi, vročitev na njeno "perfekcijo" ne vpliva (je pa pogoj za nastop nekaterih drugih pravnih posledic, npr. za tek roka za pravna sredstva, vložitev predloga za dopolnilno sodbo in za nastop izvršljivosti). Drugače je po Juhartovem mnenju v primeru, če sodba ni ustno objavljena. Takšna sodba postane perfektna šele s pismeno objavo, to pa je takrat, ko je vročena strankam. Tudi za sodbe vrhovnega sodišča velja, da morajo "zapustiti internum sodišča in stopiti v zunanji svet". Zato morajo biti objavljene, to pa je mogoče doseči samo z vročitvijo strankam, saj vrhovno sodišče ne sodi zaradi sebe, temveč o pravnem razmerju med strankama. Juhart na koncu pojasni, da nastop pravnomočnosti s trenutkom vročitve ni nujno povezan s sistemom deljene pravnomočnosti. Pri tem se sklicuje na nemško pravo, kjer naj bi bil za nastop pravnomočnosti v primeru, ko je sodba udeležencem vročena na različne dneve, odločilen dan zadnje vročitve.[10]
 
Kljub tem pomislekom je v sodni praksi prevladalo stališče, da postanejo sodbe, proti katerim ni rednega pravnega sredstva, pravnomočne z dnevom izdaje. Problem pa je nastal v zvezi z vprašanjem začetka teka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je po 392. členu ZPP 1957 začel rok za vložitev tega pravnega sredstva teči od dneva, ko je odločba postala pravnomočna. Vrhovno sodišče Jugoslavije je o tem izdalo načelno mnenje, v katerem je zavzelo stališče, da začne rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti proti odločbam, proti katerim ni več rednega pravnega sredstva, teči od dneva vročitve odločbe strankam.[11] Po mnenju VSJ začetka roka ne kaže povezovati z določbo prvega odstavka 322. člena ZPP 1957, temveč je treba upoštevati določbo drugega odstavka 323. člena, po kateri odločba učinkuje proti strankam šele od dneva, ko jim je vročena. VSJ ugotavlja, da ima stališče, da pravnomočnost nastopi že z izdajo odločbe, lahko za posledico, da tega pravnega sredstva ni mogoče vložiti, saj lahko rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti poteče v času med izdajo in vročitvijo odločbe. VSJ opozarja, da je za vložitev tega pravnega sredstva pooblaščen samo javni tožilec, ki v pravdnem postopku praviloma ne sodeluje, zato za odločbo ne more izvedeti, dokler ni vročena strankam. Po mnenju VSJ stališče, da začne rok teči že z izdajo odločbe, ni v skladu "s samim institutom tega izrednega pravnega sredstva", saj onemogoča njegovo realizacijo. Zato je v nasprotju z družbenim ciljem, zaradi katerega je bilo to pravno sredstvo, predvideno v ustavi, uvedeno. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl.) je nato tek roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti uredil v skladu z navedenim načelnim mnenjem (primerjaj 401. člen ZPP 1977 ter 385. člen slovenskega ZPP).
 
Stališče, da nastopi pravnomočnost odločb, proti katerim ni pritožbe, z njihovo izdajo, prevladuje tudi v novejši teoriji civilnega procesnega prava.[12] Tudi sama proti njemu do sedaj nisem imela pomislekov, ta primer pa me je vzpodbudil k ponovnemu razmisleku, ali niso argumenti, s katerimi je Juhart utemeljil nasprotno stališče, bolj prepričljivi. Težko si je namreč zamisliti, da sodna odločba učinkuje, čeprav zunaj sodišča še nihče ne ve za njeno vsebino in niti še ni gotovo, ali bo s takšno vsebino sploh vročena strankam. Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), katere del je tudi zahteva po "poštenem" vodenju postopka (fair trial) pa se zastavlja vprašanje, ali je stališče, po katerem sodna odločba učinkuje proti posamezniku, na katerega se neposredno nanaša, še preden bi se lahko seznanil z njeno vsebino, združljivo s to pravico. To pa je po mojem mnenju zadosten razlog za ponovni razmislek in morebitno spremembo stališča. Omeniti velja, da niti Triva, ki je nedvomno utemeljitelj teze o pravnomočnosti z dnevom izdaje odločbe, svojega stališča ni štel za dokončno. Izrecno je poudaril, da ga ne sprejema zato, ker bi bil prepričan v njegovo hermetično, popolno pravilnost, saj je takih neizpodbitnih stališč v znanosti procesnega prava manj, kot se na splošno misli, temveč zato, ker se mu zdi bolj sprejemljivo od drugega, ki ga zaradi nekaterih nesprejemljivih posledic zavrača.[13]
 
Glede na povedano sem lahko glasovala za to odločbo, četudi pomeni, da se z njo spreminja stališče o nastopu pravnomočnosti. Kolikor se na področju civilnih sodnih postopkov, kjer praviloma nastopata dve enakopravni stranki z nasprotujočimi si interesi, lahko pojavi problem v zvezi z učinkovanjem sodne odločbe proti različnim osebam v različnih trenutkih (ki pa ni nepremostljiv[14]), pa v kazenskih postopkih, kjer gre za razmerje med posameznikom in državo, to vprašanje ne bi smelo povzročati težav. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi bilo še najbolj dosledno stališče, da postane odločba, izdana na zadnji stopnji, pravnomočna z dnevom vročitve osebi, o kateri je tekel postopek. Proti temu je bil v razpravi izražen pomislek, da bi se posameznik lahko izogibal vročitvi in s tem dosegel zastaranje pregona, vendar se Ustavnemu sodišču v konkretnem primeru do tega vprašanja ni bilo treba opredeliti. Odločba o prekršku je bila namreč odpravljena na pritožnikov naslov že po izteku zastaralnega roka, tako da datum vročitve v tem primeru niti ni bil pomemben.
 
 
 
dr. Dragica Wedam Lukić
dr. Ciril Ribičič
 
Opombe:
[1]Po prvem odstavku 129. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP - UPBP2, Uradni list RS, št. 96/04), postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Zakon o pravdnem postopku (ZPP- UPBP, Uradni list RS, št. 36/04) pa v prvem odstavku 319. člena določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe, po drugem odstavku 333. člena pa pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.
[2]Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 445-448. V jugoslovanski teoriji civilnega procesnega prava je stališče o "deljeni" pravnomočnosti zastopal tudi Poznić (glej Borivoje Poznić, Gradjanskoprocesno pravo, Savremena administracija, Beograd 1982).
[3]Po klasičnem procesnem pojmovanju pomeni formalna pravnomočnost predpostavko materialne pravnomočnosti in se kaže v tem, da proti sodbi ni več rednega pravnega sredstva, materialna pravnomočnost pa vezanost na vsebino odločbe (glej Juhart, str. 445).
[4]Ker je bila po ZPP 1957 revizija redno pravno sredstvo, so bile to drugostopenjske odločbe, proti kasterim ni bila dovoljena revizija, ter odločbe, izdane na tretji stopnji.
[5]Siniša Triva, Gradjansko procesno pravo, I. Parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1964.
[6]Triva, str. 528-529.
[7]Triva je vse do IV. izdaje svoje knjige (1980) kot formalno pravnomočnost opredeljeval učinek "ne bis in idem" (po večinskem stališču negativni učinek materialne pravnomočnosti), pod pojmom materialne pravnomočnosti pa je razumel pozitivno vezanost na vsebino odločbe (res iudicata facit ius inter prates, res iudicata pro veritate habetur). V V. izdaji (Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1983, str. 486) pa je to poimenovanje opustil. Po njegovem mnenju uporaba izraza formalna pravnomočnost za neizpodbojnost sodbe ni ustrezna, saj je neizpodbojnost vzrok in ne posledica pravnomočnosti (tako tudi v . Triva-Belajec-Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 515 in Triva-Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 2004, str. 630).
[8]Naša zakonitost, št. 2/1965, str. 176
[9]Juhart polemizira tudi s stališčem, da postane sodba pravnomočna z dnevom izdaje, pod rezolutivnim pogojem da ne bo spremenjena, saj sodba kot procesno dejanje "ne prenese ne roka ne pogoja". Triva je namreč to navedel glede na določbo prvega odstavka 323. člena ZPP 1957, po kateri sodba zavezuje sodišče, ko je razglašena, če ni bila razglašena, pa ko je odpravljena.
[10]Primerjaj Rosenberg,/Schwab – Gottwald, str. 1052-1054
[11]Zbirka sudskih odluka, XII/3, VII.
[12]Temu stališču se pridružuje tudi Ude, ki navaja, da je za sodno odločbo vendarle bistveno, da je pravnomočna tedaj, ko je ni več mogoče izpodbijati (glej Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list, Ljubljana, 2002, str. 314.)
[13]Triva, 1983, str. 498.
[14]Kot smo videli, ga je mogoče rešiti tako, da se šteje, da postane sodna odločba pravnomočna z zadnjo vročitvijo.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
25.11.2003
Datum odločitve:
07.04.2005
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US24550