Up-632/05

Opravilna št.:
Up-632/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.12.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.632.05
Akt:
Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1329/04 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 798/2003 z dne 14. 9. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-275/01 z dne 7. 1. 2003
Izrek:
Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1329/04 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 798/2003 z dne 14. 9. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-275/01 z dne 7. 1. 2003 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Pritožniki izpodbijajo odločitev, ki se nanaša na vprašanje, ali obstoji razlog za ničnost upravne odločbe o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, in ne na vprašanje, kdo je lahko upravičenec do denacionalizacije. Ne gre torej za dve različni odločitvi o istem vprašanju. Kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tudi sicer ni mogoče utemeljiti zgolj z okoliščino, da odločitve o isti zadevi temeljijo na različnih stališčih oziroma na različni oceni dejanskega stanja.

Zgolj ena drugačna odločitev Vrhovnega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse in s tem kršitve pravice iz 22. člena Ustave še ne utemeljuje. Poleg tega iz sodbe Vrhovnega sodišča, na katero se pritožniki sklicujejo, ne izhaja stališče, po katerem bi na razlago pojma "drugega nedovoljenega dejanja" vplivala okoliščina, da se posledice pravnomočne odločitve ne dajo odpraviti po drugi poti.

Odločbe Ustavnega sodišča same po sebi niso razlog za ničnost že pravnomočnih odločb. Izpodbijana odločitev pa ne temelji na stališčih, ki bi se nanašala na premoženjskopravna oziroma dednopravna vprašanja. Zato stališča, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne morejo biti sporna z vidika pravice iz 33. člena Ustave.

Zgolj dejstvo, da se z odločitvijo sodišč ne strinjajo, oziroma da s pravnimi sredstvi, ki so jih uporabili, niso uspeli, pa za sklep o kršitvah pravic iz 23. in 25. člena Ustave ne zadošča.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, 23, 25, 33, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-632/05-5
21. 12. 2005
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž. Ž., ki jih zastopa Č. Č., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1329/04 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 798/2003 z dne 14. 9. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-275/01 z dne 7. 1. 2003 se ne sprejme.
 
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. Upravna enota Škofja Loka z odločbo z dne 16. 9. 2002 je glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) za nično izrekla delno odločbo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo enega izmed zahtevanih zemljišč, ki je postala pravnomočna že 11. 2. 2002. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je kot drugostopenjski upravni organ odpravil odločbo Upravne enote Škofja Loka o ničnosti navedene delne odločbe. Ministrstvo je tako odločilo, ker po njegovi oceni ni dokaza, da bi upravni organ prve stopnje omenjeno zavrnilno denacionalizacijsko odločbo izdal zaradi nedovoljenega dejanja druge osebe. Upravno sodišče je tožbo pritožnikov zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njihovo pritožbo. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču, po katerem je treba 5. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) razlagati restriktivno glede na okoliščine vsakega primera posebej. Obenem je presodilo, da prvotna razlaga določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), na kateri temelji zavrnilna denacionalizacijska odločba, sama po sebi ne pomeni pojma "nedovoljenega dejanja" v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
 
2. Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijani odločitvi o odpravi odločbe, s katero je bila za nično izrečena delna odločba o zavrnitvi dela zahteve za denacionalizacijo, očitajo kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Dve različni odločitvi glede upravičenosti do denacionalizacije naj bi pomenili kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave utemeljujejo tudi z očitkom, da sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse glede opredelitve drugega nedovoljenega dejanja. V zvezi s tem omenjajo sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1351/94 z dne 17. 4. 1996. Menijo, da je ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP izkazan, ker je odločitev o zavrnitvi dela zahteve za denacionalizacijo nezakonit in v nasprotju z Ustavo, posledice te odločitve pa se ne dajo odpraviti po drugi poti. Ker jim je zaradi izpodbijane odločitve onemogočen postopek, v katerem bi jim bilo lahko vrnjeno premoženje, naj bi jim bila posredno kršena tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.
 
 
B.
 
3. Ustavne pritožbe zoper izpodbijano odločitev ni mogoče utemeljevati z očitki, ki se nanašajo na odločitev drugostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi pritožbe zoper zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Predmet te ustavne pritožbe je odločitev o odpravi odločbe, s katero je prvostopenjski upravni organ za nično izrekel zavrnilno odločbo o denacionalizaciji. Pritožniki torej izpodbijajo odločitev, ki se nanaša na vprašanje, ali obstoji razlog za ničnost upravne odločbe iz 5. točke 279. člena ZUP, in ne na vprašanje, kdo je lahko upravičenec do denacionalizacije. Ne gre torej za dve različni odločitvi o istem vprašanju. Poleg tega Vrhovno sodišče o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo ni odločalo, saj tožba v upravnem sporu ni bila vložena. Kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) tudi sicer ni mogoče utemeljiti zgolj z okoliščino, da odločitve o isti zadevi temeljijo na različnih stališčih oziroma na različni oceni dejanskega stanja.
 
4. Za kršitev pravice iz 22. člena Ustave bi sicer lahko šlo, če bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse, vendar pritožniki tega očitka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1451/94 ne izkažejo. Zgolj ena drugačna odločitev Vrhovnega sodišča namreč odstopa od ustaljene sodne prakse še ne utemeljuje. Poleg tega iz sodbe Vrhovnega sodišča, na katero se pritožniki sklicujejo, ne izhaja stališče, po katerem bi na razlago pojma "drugega nedovoljenega dejanja" vplivala okoliščina, da se posledice pravnomočne odločitve ne dajo odpraviti po drugi poti. V omenjeni sodbi je Vrhovno sodišče le pojasnilo, da je institut odprave in razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici (za kar je v zadevi šlo) izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku pod zakonsko določenimi pogoji uporablja predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugi poti.
 
5. Z izpodbijano odločitvijo pritožnikom tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika 33. člena Ustave nesprejemljivo. Obravnavani primer ni tak, saj izpodbijana odločitev ni bila sprejeta na podlagi stališč, za katere je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 ugotovilo, da niso v skladu z Ustavo. Tudi sicer izpodbijana odločitev ne temelji na stališčih, ki bi se nanašala na premoženjskopravna oziroma dednopravna vprašanja. Odločbe Ustavnega sodišča pa same po sebi tudi niso razlog za ničnost že pravnomočnih odločb.
 
6. Pritožniki zatrjujejo še kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vendar jih ne utemeljijo. Zgolj dejstvo, da se z odločitvijo sodišč ne strinjajo oziroma da s pravnimi sredstvi, ki so jih uporabili, niso uspeli, pa za sklep o kršitvah teh pravic ne zadošča.
 
7. Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
05.07.2005
Datum odločitve:
21.12.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US25562