Up-573/05

Opravilna št.:
Up-573/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 21.12.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.573.05
Akt:
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 281/2004 z dne 30. 3. 2005
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 281/2004 z dne 30. 3. 2005 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Pritožnika zatrjevane kršitve enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave nista izkazala, ker njuna trditev, da je Vrhovno sodišče drugače odločilo v drugem enakem primeru, ne drži.

Iz stališč, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče odločilo v drugem primeru, tudi ne izhaja, kot to zmotno menita pritožnika, da bi že zgolj zaradi splošnih družbenih razmer v času sklepanja pogodbe, zmoto prejšnjega lastnika lahko pripisali zvijačnemu ravnanju državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-573/05-5
21. 12. 2005
 
 
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 281/2004 z dne 30. 3. 2005 se ne sprejme.
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo ustavnih pritožnikov zoper sklep Višjega sodišča v Kopru, s katerim je to sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru o zavrnitvi predloga za denacionalizacijo zemljišča, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 17. 11. 1961. Vrhovno sodišče je odločitvam sodišč prve in druge stopnje pritrdilo glede na ugotovitev, da pritožnika nista dokazala zatrjevanega zvijačnega ravnanja državnega organa ali predstavnika oblasti. Po stališču Vrhovnega sodišča za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen) ne zadošča ugotovitev, da je bil prejšnji lastnik ob sklepanju pogodbe v zmoti, ker mora imeti napaka volje vzrok v grožnji, sili ali zvijači, ki izvira iz sfere državnega organa ali predstavnika oblasti. Za ugotovitev, da je bil pravni posel sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, pa po mnenju Vrhovnega sodišča navajanje splošnih družbenih razmer v času podržavljenja ne zadošča.
 
2. Pritožnika izpodbijani odločitvi Vrhovnega sodišča očitata kršitev enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Navajata okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil prejšnji lastnik v zmoti o tem, kakšen pravni posel je sklenil, saj naj bi bil še leta 1980 prepričan, da zemljišča ni odsvojil, temveč da ga je dal le v zakup. Navajata tudi razloge, ki naj bi utemeljevali trditev, da je bila ta zmota posledica prevare državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Menita, da je na prevaro (zaradi katere naj bi prejšnji lastnik darilno pogodbo podpisal v zmoti) mogoče sklepati iz splošnih razmer v času sklenitve pravnega posla. To mnenje utemeljujeta s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 141/99 z dne 13. 10. 1999, s katerim naj bi Vrhovno sodišče o enakem primeru, kot je njun, odločilo drugače.
 
 
B.
 
3. Pritožnika sicer zatrjujeta kršitev enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar teh kršitev s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 141/99 ne izkažeta. Trdita, da je primer, o katerem je Vrhovno sodišče odločilo z navedenim sklepom, enak kot njun, vendar to ne drži.
 
4. Vrhovno sodišče je s sklepom št. II Ips 141/99 sklep Višjega sodišča razveljavilo, ker Višje sodišče v pritožbenem postopku dela dejanskih ugotovitev, ki so se nanašale na zvijačno ravnanje državnega organa, ni preizkušalo. Iz stališča, ki izhaja iz omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča, pa ne izhaja, kot to zmotno menita pritožnika, da bi že zgolj zaradi splošnih družbenih razmer v času sklepanja pogodbe zmoto prejšnjega lastnika lahko pripisali zvijačnemu ravnanju državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Po stališču, na katerem temelji omenjeni sklep, je treba preizkusiti, ali je bil (ob upoštevanju socialno ekonomskih razmer v tistem času, zaradi katerih so lastniki nepremičnin te prepuščali državi v zameno za otroške dodatke oziroma v zameno za socialno pomoč) v okoliščinah konkretnega primera nagib za daritev nepremičnin (pričakovanje socialne pomoči oziroma otroških dodatkov, ki se kasneje ni uresničilo) posledica prevare, ki jo je storil državni organ ob sklepanju darilnih pogodb.
 
5. Poleg tega je bilo (za razliko od primera, na katerega se sklicujeta pritožnika) v obravnavanem primeru zatrjevano zvijačno ravnanje predmet presoje sodišč prve in druge stopnje, vendar ga pritožnika nista dokazala. S trditvami v ustavni pritožbi, da je nadomestno zemljišče obljubil takratni direktor Kmetijske zadruge V., da je bil prejšnji lastnik preprost človek, da je šlo za veliko kmetijsko zemljišče in podobno, pritožnika sicer navedeno dokazno oceno sodišč izpodbijata, vendar Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Da bi sodišče izpodbijano dokazno oceno sprejelo v postopku, v katerem bi bile pritožnikoma kršena ustavno procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, pa pritožnika ne zatrjujeta. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da tega tudi v reviziji nista utemeljevala.
 
6. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
7. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
20.06.2005
Datum odločitve:
21.12.2005
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US25563