Up-683/04

Opravilna št.:
Up-683/04
Objavljeno:
Neobjavljeno | 09.01.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.683.04
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1814/2003 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 757/2002 z dne 19. 6. 2003
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1814/2003 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 757/2002 z dne 19. 6. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
Evidenčni stavek:
Kršitev 22. člena Ustave ni podana, saj sta sodišči razumno obrazložili, zakaj štejeta, da pritožnica ni upravičena do odkupa stanovanja po 117. členu SZ.
Stališče, po katerem nima pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ oseba, ki na tem stanovanju v času uveljavitve SZ ni imela statusa uporabnika, ker v njem dalj časa ni prebivala, ni v nasprotju s 33. členom Ustave
S tem ko naj bi pritožnica ne mogla vložiti revizije, njene ustavne pravice niso mogle biti kršene.
Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v delu, s katerim pritožnica uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrglo, ker pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
5.3.16 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do odškodnine za škodo, povzročeno s strani države (26).
1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev .
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 26, 33, Ustava [URS]
Člen 55.1.2, 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-683/04-10
9. 1. 2006
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1814/2003 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 757/2002 z dne 19. 6. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
 
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. Okrajno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice), s katerim je ta od Mestne občine Ljubljana zahtevala, naj ji po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ) proda stanovanje v V., U. 14. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvah, da pritožnica ni živela v spornem stanovanju niti v času smrti imetnice stanovanjske pravice niti v času uveljavitve SZ in da je izgubila status uporabnice stanovanja zato, ker v njem več kot šest mesecev ni bivala.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 25., 33. in drugega odstavka 14. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navaja, da ji je bila zato, ker o njeni tožbi ni bilo odločeno v razumnem roku, s sprejemom (novega) Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) retroaktivno odvzeta pravica do revizije zoper izpodbijano sodbo. V tem vidi pritožnica kršitev 25. člena Ustave in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ker naj bi za razliko od drugih kupcev stanovanj ne imela pravice do revizije, naj bi bil kršen tudi 22. člen Ustave. Obširno opisuje svoje videnje dogodkov, ki so predmet dejanskega stanja izpodbijane odločitve, in podaja svoja pravna naziranja o domnevnih upravičenjih na spornem stanovanju. Trdi, da je s smrtjo matere – imetnice stanovanjske pravice že pred uveljavitvijo SZ pridobila pravico zahtevati dodelitev stanovanjske pravice, s tem pa na dan uveljavitve SZ tudi pravico odkupiti stanovanje. Poudarja, da je mati stanovanjsko pravico obdržala vse do svoje smrti v domu za ostarele dne 30. 7. 1991, kljub temu da stanovanja od marca 1990 dalje ni uporabljala. Zaradi tega in ker naj bi pritožnica z materjo več kot dve leti živela v ekonomski skupnosti, naj bi tudi sama ne mogla izgubiti statusa uporabnice. Drugačno stališče sodišč po pritožničinem mnenju temelji na povsem napačni uporabi določb SZ ter 5. in 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. – v nadaljevanju ZSR), razlaga slednjih je po njenem mnenju "v nasprotju z gramatikalno razlago". Zato naj bi bila izpodbijana odločitev arbitrarna. Nasprotuje oceni sodišč, po kateri njen uspeh v motenjski pravdi ne vpliva na ugotovitev o uporabi stanovanja. Sodišči naj bi prezrli njene trditve o tem, da stanovanja od požara marca 1990 dalje zaradi adaptacijskih del in zaradi nezakonite vselitve C. v stanovanje ni mogla uporabljati sama. Višje sodišče je po njenem mnenju kršilo ZPP, ker naj bi njene navedbe o souporabi stanovanja ocenilo za nedopustne novote. Z napačno odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka naj bi sodišči kršili tudi pritožničino pravico do zasebne lastnine. Ker naj bi imeli pravico do odkupa stanovanj vsi imetniki stanovanjske pravice in uporabniki stanovanj, izpodbijana odločitev po njeni oceni krši načelo enakosti pred zakonom. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
 
 
B.
 
3. Z večino navedb pritožnica nasprotuje materialno pravnim stališčem sodišč (o vsebini in o prenehanju statusa uporabnika stanovanja po določbah ZSR), ugotovitvam dejanskega stanja (o prebivanju v spornem stanovanju) in uporabi procesnega prava. Vendar z njimi pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP pa v 33. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnice o kršitvi teh konvencijskih pravic presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.
 
4. Pritožnica očita, da je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da jo je treba šteti za arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče lahko izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta razumno obrazložili, zakaj štejeta, da je pritožnica, s tem ko od marca 1990 do marca 1998 (torej niti v času smrti imetnice stanovanjske pravice niti v času uveljavitve SZ) v stanovanju ni živela, izgubila status uporabnice stanovanja in s tem pravico do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Odločitev sta sodišči oprli na določbi prvega odstavka 58. člena ZSR in 117. člena SZ. Pri razlagi teh določb sta uporabili pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča. Dejstvo, da je ta razlaga drugačna od tiste, s katero bi se strinjala pritožnica, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.
 
5. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Trditev pritožnice, da sta sodišči prezrli njene navedbe o adaptacijah in o prebivanju drugih oseb v stanovanju, ne drži. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je namreč razvidno, da je sodišče te trditve upoštevalo in da se je pri presoji vprašanja prenehanja pritožničinega statusa uporabnice stanovanja nanje oprlo. Prav tako je Višje sodišče pojasnilo, zakaj soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča o teh pritožničinih navedbah. Pritožničino nezadovoljstvo, ker sta sodišči iz njenih trditev o dejstvih izpeljali drugačen sklep kot pritožnica, pa zatrjevane kršitve procesnega jamstva ne more utemeljiti.
 
6. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavali.
 
7. Pritožnica tudi zatrjevane kršitve lastninske pravice iz 33. člena Ustave ne izkaže. Kršitev te pravice bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Stališče v izpodbijanih sodbah, po katerem nima pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ oseba, ki na tem stanovanju v času uveljavitve SZ ni imela statusa uporabnika, ker v njem dalj časa ni prebivala, ni takšno.
 
8. Pritožnica v tem, da ni mogla odkupiti stanovanja, čeprav naj bi to pravico imeli vsi imetniki stanovanjske pravice oziroma vsi uporabniki stanovanj, vidi kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče je namreč njen tožbeni zahtevek zavrnilo prav zato, ker je presodilo, da pritožničin pravni položaj ni enak pravnemu položaju imetnikov stanovanjske pravice in uporabnikov stanovanj.
 
9. S tem, ko naj bi pritožnica ne mogla vložiti revizije, njene ustavne pravice prav tako niso mogle biti kršene. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da iz 25. člena Ustave izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. To je pritožnici bilo zagotovljeno. S sklepom št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166) je Ustavno sodišče zavrnilo očitek, da bi bil 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo. V tem sklepu je tudi pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da pritožnici ta pravica med postopkom ni mogla biti odvzeta.
 
10. Ker človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica, očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
11. Pritožničine navedbe o dolgotrajnosti postopka je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.
 
 
C.
 
12. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in mag. Marija Krisper Kramberger. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Namestnik predsednice senata
Jože Tratnik
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
15.10.2004
Datum odločitve:
09.01.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US25566