U-I-327/04

Opravilna št.:
U-I-327/04
Objavljeno:
Neobjavljeno | 20.09.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:U.I.327.04
Akt:
Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b.) (ZON), 171. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b.) se zavrne.
Evidenčni stavek:
Izpodbijana določba 171. ZON ni mogla poseči po tistih naravnih znamenitostih, ki so bile iz kakršnega koli razloga že v zasebni lastnini. Očitek o kršitvi ustavnih določb, ki varujejo zasebno lastnino, je neutemeljen, ker izhaja iz pravice uporabe in upravljanja na sredstvih zavarovanih naravnih znamenitosti kot sredstvih v družbeni lastnini, ki ne more uživati tega ustavnega varstva.

Pričakovanje drugačne pravne obravnave glede lastninjenja sredstev s statusom zavarovane naravne znamenitosti ne pomeni, da bi bile pravice v skladu s tem pričakovanjem pravno zagotovljene. Naravne znamenitosti so kot del naravne dediščine že po prej veljavni ustavi uživale posebno varstvo. Tudi veljavna Ustava zavezuje državo k skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in s tem izkazuje javni interes za ohranjanje in varstvo naravne dediščine. Ustavno varstvo je bilo ves čas natančneje urejeno z zakoni. Z lastninjenjem naravnih znamenitosti v korist države se je zasledoval javni interes primernega varovanja posebej pomembnih naravnih znamenitosti. Očitki o posegu v pričakovalne pravice in s tem v 2. člen Ustave so zato neutemeljeni.

Ustavno sodišče se v presojo javnega interesa za zavarovanje konkretne naravne vrednote, ne more spuščati, ker je to strokovno vprašanje in stvar primernosti. Ureditvi (režimu) varstva naravne znamenitosti se mora prilagoditi tudi izvajanje gospodarske dejavnosti, sicer to varstvo ne bi doseglo cilja. Ker že Ustava v drugem stavku drugega odstavka 74. člena določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, so očitki v zvezi s posegom v svobodno gospodarsko pobudo očitno neutemeljeni.

ZON omogoča podjetjem in drugim pravnim osebam ohraniti podoben položaj kot so ga imela na sredstvih s statusom naravne znamenitosti v pogojih družbene lastnine, na katerih so imela pravico uporabe in upravljanja, zato je njihov ustavno varovani premoženjskopravni položaj pri lastninjenju teh sredstvih upoštevan. Glede na to niso utemeljeni očitki o neskladju izpodbijane ureditve s 50., 66. in 74. členom Ustave.

Očitek o neenakopravnem obravnavanju pravic na spornih sredstvih glede na pravice drugih upravičencev v postopkih lastninjenja in glede na pravice upravičencev v postopkih denacionalizacije ni utemeljen, ker ne izhaja iz primerljivih položajev, povezanih s sredstvi zavarovane naravne dediščine. Ni utemeljeno sklicevanje na primere ustavnosodne presoje, ki se nanašajo na povsem druge in zato različne situacije.

Z očitki o prepozno uveljavljenem zakonu, ki ureja lastninjenje naravnih znamenitosti, ni mogoče utemeljiti neskladja s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. ZON pa je pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu, zato je očitek pobudnice o neskladnosti izpodbijane ureditve s 155. členom Ustave neutemeljen.
Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
5.3.36.4 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67) - Privatizacija.
5.4.55 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Varovanje naravne in kulturne dediščine (73).
3.9 - Splošna načela - Vladavina prava.
5.4.14 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Pravica do socialne varnosti (50).
5.4.6 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Svobodna gospodarska pobuda (74).
5.4.51 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Varstvo dela (66).
5.4.5 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Svoboda dela za plačilo (49).
1.5.51.1.29 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Načelo samoomejitve (self-restraint).
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.35 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Prepoved povratne veljave zakonov (155).
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 2, 14.2, 33, 67, 49, 50, 73, 66, 74, 155, Ustava [URS]
Člen 26.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-327/04-6
9. 12. 2004
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Ribe, d.o.o., Maribor, ki jo zastopa direktor Dušan Rapoc, na seji dne 9. decembra 2004
 
sklenilo:
 
Predlog, naj se do končne odločitve zadrži izvrševanje odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 354-16-3/00 z dne 25. 10. 2002 in odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo, št. 461-01-1/2002 z dne 17. 9. 2003, se zavrže.
 
Obrazložitev
 
1. Pobudnica izpodbija 171. člen Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – ZON). Predlaga, naj Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti te določbe Zakona do končne odločitve zadrži izvrševanje v izreku navedenih upravnih odločb, izdanih na njeni podlagi.
 
2. V postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, sme Ustavno sodišče na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona ali drugega predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Iz citirane določbe ZUstS ne izhaja možnost, da se v postopku presoje predpisov predlaga začasno zadržanje izvrševanja posamičnih pravnih aktov. Ustavno sodišče je zato takšen predlog pobudnice zavrglo.
 
3. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena v zvezi s 6. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
U-I-327/04
15. 12. 2004
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča
 
 
V tem ločenem mnenju pojasnjujem razloge, zaradi katerih nisem mogel glasovati za Sklep Ustavnega sodišča v zadevi U-I-327/04, s katerim je zavrglo predlog pobudnika družbe Ribe d.o.o., da se zadržita odločbi Ministrstva za okolje, prostor in energijo z naslednjo obrazložitvijo: "Iz citirane določbe Zakona o Ustavnem sodišču ne izhaja možnost, da se v postopku presoje predpisov predlaga začasno zadržanje izvrševanja posamičnih pravnih aktov..."
 
Po mojem mnenju se Ustavnemu sodišču v naslovnem primeru ni bilo treba opredeliti do spornega vprašanja. Predlog o zadržanju bi lahko zavrglo iz različnih drugih specifičnih razlogov konkretnega primera (na primer zato, ker ni mogoče zadržati izvršitve ugotovitvenih sodnih odločb) ali pa zavrnilo, ker po njegovi oceni niso izpolnjeni pogoji za zadržanje. Ustavno sodišče je v nešteto primerih ravnalo tako, da je v obrazložitvi svoje odločitve povedalo, da se mu pri njej ni bilo treba spuščati v presojo drugih kršitev in/ali se mu ni bilo treba opredeliti do tega, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za odločanje. V naslovnem primeru bi se ta del obrazložitve lahko glasil: "Pri tem se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali pobudnik sploh lahko predlaga zadržanje posamičnega akta v postopku ustavne presoje predpisa..." Pristop, za katerega se zavzemam, ima to prednost, da o nekem spornem vprašanju odločamo na podlagi takšnih primerov, v katerih bi poskušali pobudniki bolj prepričljivo utemeljiti argumente, zaradi katerih je smiselno, da lahko predlagajo zadržanje posamičnega akta v postopku ustavne presoje predpisa. Takšni predlogi pobudnikov ne morejo škodovati (ker Ustavno sodišče itak samo presoja, ali je predlog vsebinsko upravičen ali ne), lahko pa je takšen predlog koristen kot opozorilo Ustavnemu sodišču, da v konkretnem primeru zadržanje predpisa ni smiselno ali ne more biti učinkovito, če ne pride do zadržanja izvrševanja posamičnega akta. Destimuliranje takšnih predlogov s stališčem, zavzetim v naslovnem primeru, se mi ne zdi smiselno in upravičeno.
 
Ustavno sodišče je pogosto bralo in razlagalo Ustavo in Zakon o Ustavnem sodišču na drugačen način kot v naslovnem primeru. Tipičen primer so ti. interpretativne odločbe, ki so bile po besedah Franca Testena[1] uvedene na naslednji način: "Brez izrecne ustavne ali zakonske podlage je Ustavno sodišče razvilo t. i. interpretativne odločbe..." Če je takšna razlaga mogoča v primerih, ki se nanašajo na širjenje pristojnosti Ustavnega sodišča pri ustavni presoji predpisov, je toliko bolj možna in sprejemljiva, ko gre za razlago Ustave in Zakona o Ustavnem sodišču pri tej presoji v korist ustavnih pobudnikov. Pri tem me argumentacija, da je bila široka razlaga Ustave in Zakona o Ustavnem sodišču v nekem obdobju (obdobje po osamosvojitvi Slovenije) sicer upravičeno, danes pa zaradi povečanja pripada ni več, ne prepriča. Preobremenitev Ustavnega sodišča ne sme biti podlaga za restriktivno razlago Ustave in Zakona o Ustavnem sodišču, še posebej ne takrat, ko gre za pravice pobudnikov in pritožnikov glede dostopa do Ustavnega sodišča.
 
Z Zakonom o Ustavnem sodišču je omogočeno Ustavnemu sodišču, da v postopku ustavne pritožbe zadrži ne samo posamičen akt, ki ga pritožnik izpodbija, temveč tudi zakon ali drugi predpis, na podlagi katerega je bil posamični akt sprejet (58. člen). Res je, da Zakon izrecno ne določa možnosti, da bi pobudnik predlagal zadržanje posamičnega akta v postopku presoje ustavnosti predpisa. Toda, ali ni logično in vsestransko koristno, če bi lahko pobudnik ustavne presoje predpisa, ki lahko predlaga zadržanje tega predpisa, predlagal tudi manj od tega, torej samo zadržanje posamičnega akta za čas, ko Ustavno sodišče odloča o njegovi pobudi. Ustavno sodišče takšnega predloga ni dolžno upoštevati, poleg tega pa lahko zadržanje posamičnega akta uveljavi prek načina izvršitve svoje odločitve o sprejemu pobude, kar oboje še dodatno govori za to, da bi Ustavno sodišče takšne predloge lahko zavrnilo v primerih, ko ne bi bili vsebinsko upravičeni in jih ni smiselno zavreči kot nedovoljenih. Zato se zavzemam za širšo razlago 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče v naslovnem Sklepu.
 
dr. Ciril Ribičič
 
Opomba:
[1]Komentar Ustave RS, (ur. dr. L. Šturm), FDŠ, Ljubljana, 2002, s. 1131.
 
 
U-I-327/04-17
20. 9. 2006
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Ribe, d.o.o., Maribor, ki jo zastopa direktor Dušan Rapoc, na seji dne 20. septembra 2006
 
 
sklenilo:
 
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. p. b.) se zavrne.
Obrazložitev
A.
 
1. Pobudnica izpodbija ustavnost 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZON), ki naj bi bil v neskladju s členi 2, 14, 33, 49, 50, 66, 67, 69, 71, 74, 153 in 155 Ustave. Navaja, da je pravna oseba, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo ribogojstva in trgovine. Meni, da bi ribnike ribogojnice Rače in ribogojnice Pernica, s katerimi opravlja dejavnost, glede na prvi odstavek 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) lahko lastninila v skladu ZLPP. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82 – v nadaljevanju Pravilnik) naj bi uvrščal zemljišče pod gradbenim objektom ribogojnica v vrsto rabe pod oznako "funkcionalni objekt". Zato po mnenju pobudnice v postopku lastninjenja po ZLPP teh zemljišč z ribniki ne bi bilo treba izločiti iz sredstev podjetja, tako kot je to na primer veljalo za kmetijska zemljišča in gozdove. Občina Maribor je konec leta 1992 z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor (Medobčinski vestnik št. 72/92) Turnove in Račke ribnike ter Perniško jezero razglasila za naravne spomenike v krajinskih parkih Rački ribniki-Požeg in Jareninski dol. Po mnenju pobudnice naj to dejstvo ne bi bilo ovira za lastninjenje funkcionalnih objektov ribogojnice po ZLPP. Poudarja, da Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81 in nasl. – v nadaljevanju ZNKD), Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVO), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (Uradni list RS, št. 24/96 – ZLPPTR), ter tudi ZON dopuščajo lastninsko pravico na nepremičninah, ki se nahajajo na območju zavarovanega naravnega bogastva. Dopustnost lastninjenja po ZLPP v korist pobudnice naj bi izhajala tudi iz ustavnosodne presoje. V zvezi s tem se pobudnica sklicuje na več odločitev Ustavnega sodišča.
 
2. Pobudnica navaja, da naj bi po letu 1994 zakonodajalec spremenil odnos do naravnih znamenitosti v družbeni lastnini. V postopkih lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala naj bi zahteval njihovo izločitev iz otvoritvene bilance stanja. Kasneje naj bi razglasil določene naravne znamenitosti, ki so bile družbena lastnina v sredstvih podjetij, za državno last. Na ta način naj bi onemogočil lastninjenje funkcionalnih objektov ribogojnice v skladu z ZLPP in posegel v njene pravice, ki jih je imela na njih kot imetnica pravice uporabe. S tem naj bi zakonodajalec kršil zgoraj navedene ustavne določbe. Pobudnica se sklicuje na varstvo premoženjskih pravic na družbenem kapitalu v postopkih lastninjenja in na varstvo pričakovalnih pravic v postopkih denacionalizacije. Navaja tudi ureditev v ZLPP in v Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 – v nadaljevanju ZSKZ), po kateri naj bi v državno last prenesena nepremičnina (pod določenimi pogoji) ostala v uporabi podjetja. Meni, da izpodbijana določba ZON take možnosti ne predvideva. Po mnenju pobudnice naj tudi ne bi bila izkazana javna korist za razglasitev funkcionalnih objektov ribogojnice za naravni spomenik, ne za njihov prehod v državno last. Odvzem ribnikov iz sredstev podjetja naj bi zaradi zmanjšane konkurenčnosti pomenil poseg v svobodo gospodarske pobude in v pravico do socialne varnosti ter v varstvo dela. Določitev varovalnega režima za ribnike naj bi bila v "direktnem nasprotju" s 67. členom Ustave.
 
3. Ministrstvo za okolje in prostor v svojem mnenju pojasnjuje pravno stanje na področju lastninjenja naravnih znamenitosti v družbeni lastnini. Meni, da je ureditev v 171. členu ZON skladna z ustavnimi določbami. Poudarja, da pobudnica tistih sredstev podjetja v družbeni lastnini, ki so bila razglašena za naravno vrednoto, ni mogla vključiti v otvoritveno bilanco podjetja za lastninjenje po ZLPP, ker naj bi bila taka sredstva ves čas pod posebnim režimom lastninjenja. Lastninjenje naravnih znamenitosti naj bi v letu 1996 uredil Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 16/96 – v nadaljevanju ZLSZDL). Ustavno sodišče ga je kasneje razveljavilo, vendar je bil še pred učinkovanjem te razveljavitve uveljavljen ZON. Lastništvo države naj bi bilo primerno zavarovanje pri posebej vrednih, redkih, znamenitih in izjemnih naravnih vrednotah. Temu naj bi sledil zakonodajalec z oblikovanjem seznama naravnih vrednot, ki so po ZON prešle v državno last. Pri tem naj bi bile upoštevane tudi usmeritve Evropske unije. Ministrstvo meni, da bi bilo treba lastninjenje naravnih znamenitosti obravnavati enako kot lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov. Šlo naj bi za podoben ali celo strožji pravni položaj. Pravni položaj pobudnice naj bi bil neprimerljiv s položajem denacionalizacijskih upravičencev. ZON naj bi uredil tudi pravice podjetij in drugih pravnih oseb do povračila vloženih sredstev ter vzpostavil varstvo obstoječih pravic, povezanih z upravljanjem naravne vrednote, pridobljenih po dotedanjih predpisih. Pobudnica naj bi na podlagi svojega predloga po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradnim list RS, št. 44/97 in nasl. – ZLNDL) v letu 2002, kljub odprtemu postopku lastninjenja po ZON, uspela funkcionalne objekte ribogojnice vpisati v zemljiško knjigo. Državni pravobranilec je na ta vpis vložil izbrisno tožbo.
 
 
B.
 
4. Pobudnica izpodbija 171. člen ZON, ker meni, da je po ZLPP upravičena lastniniti sredstva v družbeni lastnini, ki jih je sama zgradila, čeprav so bila nekaj dni po uveljavitvi tega zakona razglašena za naravno znamenitost (naravni spomenik). Očita preprečitev lastninjenja teh sredstev po ZLPP in s tem poseg v njena premoženjska upravičenja, ki naj bi jih imela kot imetnica pravice upravljanja na teh sredstvih v družbeni lastnini. Uveljavlja neskladje s 33., 67. in z 69. členom Ustave.
 
5. Izpodbijani 171. člen določa, da naravne znamenitosti v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ki so navedene v seznamu kot prilogi ZON, preidejo v last države. Tiste, ki niso navedene v seznamu, pa preidejo v last občine, na območju katere se nahajajo. Skupaj z znamenitostjo preidejo v last države ali občine tudi stvari, ki služijo njenemu upravljanju, vzdrževanju ali varstvu. Konkretna določitev znamenitosti in služečih stvari se izvede z ugotovitveno odločbo.
 
6. Po izpodbijani določbi se lastninjenje naravnih znamenitosti v korist države (in tudi lokalne skupnosti) nanaša le na naravne znamenitosti v družbeni lastnini, ki se nahajajo v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb. Če ta pogoj ni izpolnjen, do lastninjenja po tej določbi ne more priti. Med določbo 171. člena ZON in seznamom naravnih znamenitosti, ki preidejo v državno last iz družbene lastnine, mora obstajati usklajenost, sicer bi bile določbe zakona nedorečene in nejasne. Zato izpodbijana določba ni mogla poseči po tistih naravnih znamenitostih, ki so bile iz kakršnega koli razloga že v zasebni lastnini. Te bi lahko država zaradi izvajanja ustreznega zavarovanja pridobila v svojo last le z razlastitvijo ali s pravnim poslom.
 
7. Lastninjenje družbene lastnine je posledica postopka prehoda v novo ustavno ureditev in temelji na 1. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave, po katerem je bilo treba vso zakonodajo uskladiti z novo Ustavo. Na tej podlagi je bilo treba zakonsko urediti način prenehanja družbene lastnine oziroma njenega preoblikovanja v lastnino. Družbena lastnina je bila namreč v svojem bistvu negacija lastnine in ni predstavljala lastnine, kakršno varujejo določbe Ustave. Naloga zakonodajalca je bila, da v skladu z Ustavo določi kriterije za določitev znanih lastnikov. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da mora zakonodajalec pri ureditvi lastninjenja družbenega kapitala v sredstvih gospodarskih subjektov zaradi načela kontinuitete pravne osebnosti upoštevati premoženjske položaje teh pravnih subjektov, vendar pa pravnim osebam, ki so imele v uporabi sredstva v družbeni lastnini, ni mogoče priznati upravičenj, ki bi izhajala iz pravice do zasebne lastnine (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, Uradni list RS, št. 43/95 in OdlUS IV, 67, točke 19, 49, 59 in 72 obrazložitve). Pobudnica izpodbijani ureditvi sicer očita kršitev ustavnih določb, ki varujejo zasebno lastnino, vendar pri tem izhaja iz svoje pravice uporabe in upravljanja na sredstvih zavarovanih naravnih znamenitosti kot sredstvih v družbeni lastnini. Glede na navedeno so očitki pobudnice o neskladju izpodbijane določbe ZON s 33., 67. in z 69. členom Ustave, neutemeljeni.
 
8. Konkretni postopki, ki so od leta 2002 v teku v zvezi z vpisom lastninske pravice pobudnice na spornih nepremičninah na območju zavarovane naravne znamenitosti v zemljiško knjigo na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, 44/97 in nasl. – ZLNDL) in njihovo morebitno upoštevanje pri izvrševanju izpodbijane določbe ZON, na presojo njene skladnosti z Ustavo z vidika gornjih očitkov ne morejo vplivati.
 
9. Pobudnica izpodbijani določbi očita tudi poseg v pričakovalne pravice in zato neskladje z 2. členom Ustave.
 
10. Prepričanje pobudnice, da lahko na podlagi Pravilnika, ki določa vrsto rabe nepremičnine za potrebe zemljiškega katastra, določa pravni položaj ribnikov glede dopustnosti njihovega lastninjenja po ZLPP, je zmotno. Zato je zmotno tudi njeno prepričanje o obsegu pričakovalnih pravic. Pravni položaj sredstev poslovnih subjektov je določen s predpisi s posameznih področij, kamor ta sredstva spadajo po naravi (kmetijsko, vodno zemljišče, gozd, stavba, oprema, finančna sredstva, itd.) in z drugimi predpisi (denacionalizacija, varstvo naravne in kulturne dediščine, urejanje prostora). Navedeni predpisi, in ne Pravilnik, so podlaga za oceno dopustnosti lastninjenja po ZLPP.
 
11. Naravne znamenitosti so kot del naravne dediščine tudi po prej veljavni ustavi uživale posebno varstvo. Ob uveljavitvi ZLPP je še vedno veljal ZNKD iz leta 1981, ki je določal sistem varovanja naravne in kulturne dediščine v pogojih družbene lastnine in po katerem so bile naravne znamenitosti lahko v družbeni ali v zasebni lasti. Vendar ta zakon odtujitve predmetov naravne in kulturne dediščine iz družbene lastnine ni dovoljeval, razen za določene primere stanovanjskih prostorov (51. člen). ZLPP lastninjenja naravnih znamenitosti v družbeni lastnini ni izrecno urejal. Iz ustavnosodne presoje predpisov o naravni in kulturni dediščini izhaja stališče, da določb ZNKD ni mogoče razlagati tako, da preprečujejo upoštevanje in vrednotenje spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij; vendar pa je dopuščena možnost ureditve posebnega režima lastninskega preoblikovanja za posamezno vrsto sredstev glede na njihove določene posebnosti (tako v odločbi št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995, Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 49). V zvezi s preoblikovanjem dotedanjih upravičenj na družbeni lastnini je Ustavno sodišče zavzelo tudi stališče, da je dopustno zaščititi javno korist na dobrinah pod posebnim ustavnim varstvom (kot so npr. zemljišča in gozdovi kot del naravnega bogastva) z določitvijo države za njihovega lastnika (tako v odločbi št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, točka 61 obrazložitve). Glede na poseben status sredstev, razglašenih za naravne znamenitosti, ki so se nahajale v sredstvih pobudnice, lastninsko preoblikovanje sredstev oziroma družbenega kapitala pobudnice ni bilo izvedeno po ZLPP, temveč se je v sodni register vpisala kot družba z omejeno odgovornostjo šele v letu 1999 na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZZLPPO).
 
12. Ustava v prvem odstavku 5. člena določa, da država na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. Država je zato zavezana k proaktivnemu delovanju za izpolnitev svoje pozitivne obveznosti.[1] Obveznosti tega varstva so konkretizirane v 73. členu Ustave. Nanašajo se na posameznika, na državo ter na lokalne skupnosti in jih je treba razlagati široko.[2] S tem je že Ustava določila obstoj javnega interesa za ohranjanje in varstvo naravne in kulturne dediščine. Obseg in način uresničevanja javnega interesa pa kot izvršitev teh ustavnih obveznosti določajo zakoni, med njimi tudi ZON. Z lastninjenjem naravnih znamenitosti v korist države je ZON zasledoval javni interes primernega varovanja posebej pomembnih naravnih znamenitosti, upoštevaje tudi direktive Evropske Unije. Glede na to je za naravne znamenitosti v družbeni lastnini, upoštevajoč zgoraj omenjeno stališče Ustavnega sodišča glede preoblikovanja upravičenj na družbeni lastnini v primeru dobrin pod posebnim ustavnim varstvom, ustavno dopustno urediti poseben način lastninjenja tudi tako, da te preidejo v last države.
 
13. Zakonodajalec je s posebnim zakonom v letu 1996 (ZLSZDL) uredil lastninjenje naravnih znamenitosti. Za najpomembnejše naravne znamenitosti je bil uveljavljen prehod v državno last z dnem uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče je ZLSZDL v celoti razveljavilo z učinkom od 13. 10. 1999 dalje. Še pred tem je bil uveljavljen ZON (28. 7. 1999). Pobudnica do uveljavitve ZON ni izvedla postopka lastninskega preoblikovanja podjetja po ZLPP, temveč se je lastninila na podlagi ZZLPPO, prav zaradi upoštevanja posebnega statusa sredstev zavarovane naravne dediščine. Dejstvo, da je pobudnica v zvezi z lastninjenjem sredstev s takim statusom pričakovala drugačno pravno obravnavo, ne pomeni, da bi ji bile pravice v skladu s tem pričakovanjem tudi pravno zagotovljene. Zato so očitki pobudnice o nedopustnem posegu v njene pričakovalne pravice iz 2. člena Ustave neutemeljeni.
 
14. Pobudnica izpodbijani ureditvi očita tudi neizkazan javni interes za razglasitev ribnikov kot naravne znamenitosti in za prehod v državno last, kar naj bi v posledici povzročilo poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave.
 
15. Razglasitev določene nepremičnine za varovano naravno vrednoto v skladu z ZON je konkretiziran izraz javne koristi. Pomeni uresničevanje ustavnih in zakonskih obveznosti varovanja naravne dediščine in je strokovno vprašanje ter stvar primernosti[3]. Ustavno sodišče je že ugotovilo, "da bo dilema, kaj šteti, razglašati in varovati kot dediščino (naravno ali kulturno) vedno obstajala ter da pri tem ni pomemben le strokovni vidik, saj ima pri tem bolj ali manj izrazljive interese tudi družba in tudi svojo mero pripravljenosti in zmožnosti za fizično varovanje, ohranjanje in dosegljivost" (odločba št. U-I-314/94 z dne 5. 3. 1998, Uradni list RS, št. 24/98 in OdlUS VII, 35, točka 9 obrazložitve). Ustavno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da glede na svoje pristojnosti po 160. členu Ustave ne more ocenjevati primernosti ureditve s stališča različnih strok (glej odločbo št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 15). Glede na to se Ustavno sodišče v presojo, ali so bili v konkretnem primeru pravilno ovrednoteni kriteriji za zavarovanje naravne vrednote, ne more spuščati.
 
16. Ureditvi (režimu) varstva naravne znamenitosti v skladu z aktom o razglasitvi na podlagi zakona se mora prilagoditi tudi izvajanje gospodarske dejavnosti, sicer varstvo naravne znamenitosti ne bi doseglo cilja. Ker Ustava v drugem stavku drugega odstavka 74. člena določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, so očitki pobudnice o neobstoju javnega interesa in s tem povezanim posegom v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave očitno neutemeljeni.
 
17. Pobudnica izpodbijani ureditvi očita neupravičen poseg v njen premoženjski položaj tudi zato, ker naj bi zakonodajalec nesorazmerno posegel v njena sredstva tako da ni predvidena možnost ohranitve spornih sredstev v uporabi podjetja in prenos bremen na novega lastnika. To naj bi pomenilo zmanjšanje konkurenčnosti in možnosti pridobivanja dohodka ter ogrožalo ohranitev dela in zaposlitve ter socialno varnost delavcev in svobodo dela, kar naj bi bilo v neskladju s členi 49, 50, 66 in 74 Ustave.
 
18. Kot je bilo že navedeno, je ureditev lastninjenja družbene lastnine v sredstvih podjetij morala upoštevati njihov premoženjskopravni položaj ter 50. in 74. člen Ustave, glede na to, da so ta podjetja z istimi sredstvi nadaljevala svojo gospodarsko dejavnost kot pravne osebe z znanimi lastniki. Zato bi poseg v njihova sredstva lahko pomenil ustavno nedopustno poseganje v njihov premoženjski položaj, če bi bil nesorazmeren (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-77/93, točki 58 in 63 obrazložitve).
 
19. ZON v izpodbijanem 171. členu ureja lastninjenje naravnih znamenitosti v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, v 172. členu pa postopek prilagoditve rabe naravne vrednote ureditvi po ZON ter pravice teh oseb v prehodnem obdobju. Po teh določbah se s pogodbo med državo in podjetjem ali drugo pravno osebo določi višina sredstev, ki jih je ta vložila v znamenitost in pripadajoče stvari; osebe, ki so imele na dan uveljavitve ZON pravico do upravljanja naravne vrednote (znamenitosti), to pravico obdržijo do ureditve pravic po ZON. V teh postopkih imajo prednostno pravico pri podelitvi koncesije rabe, če v enem letu po njegovi uveljavitvi vložijo vlogo o zainteresiranosti. Te določbe ZON omogočajo podjetjem in drugim pravnim osebam glede pravic na sredstvih s statusom naravne znamenitosti ohraniti podoben položaj kot so ga imela na teh sredstvih v pogojih družbene lastnine. S tem je glede na že omenjeno stališče Ustavnega sodišča zavarovan tudi premoženjskopravni položaj pobudnice na sredstvih s statusom naravne znamenitosti, na katerih je imela pravico uporabe in upravljanja (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-77/93, točka 63 obrazložitve). Zato so njeni očitki, da izpodbijana ureditev z odvzemom sredstev povzroča zmanjšano konkurenčnost in pridobitno sposobnost in da je zato v neskladju s 50., 66. in 74. členom Ustave, neutemeljeni. Pravica do svobode dela (49. člen Ustave) pa ni neposredno povezana s položajem določenega gospodarskega subjekta na trgu.
 
20. Prav tako ni utemeljen pavšalni očitek pobudnice o neenakopravnem obravnavanju njenih pravic na spornih sredstvih glede na pravice drugih upravičencev v postopkih lastninjenja in glede na pravice upravičencev v postopkih denacionalizacije, s čimer smiselno uveljavlja neskladje izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pobudnica namreč ne trdi, da bi šlo za primerljive položaje v zvezi s pravicami na sredstvih zavarovane naravne dediščine. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na primere ustavnosodne presoje, ki se nanašajo na povsem druge in zato različne situacije. Glede na to se pobudnica ne more sklicevati na načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
 
21. Pobudnica ne navaja, v čem naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Iz njenih navedb je mogoče sklepati, da očita prepozno uveljavitev zakona, ki ureja posebno lastninjenje naravnih znamenitosti, kar naj bi imelo povratne učinke. V 11., 12. in 13. točki te obrazložitve je že pojasnjeno, da ureditev tega vprašanja v obdobju od uveljavitve ZLPP dalje in položaj pobudnice v njenem okviru ne dajeta podlage za tak očitek. ZON je pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. Glede na to je očitek pobudnice o neskladju izpodbijane določbe s 155. členom Ustave neutemeljen. V čem naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z 71. in s 153. členom Ustave, ki urejata varstvo zemljišč in usklajenost pravnih aktov, pa pobudnica ne navaja. Zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo preizkusiti.
 
22. Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
 
C.
 
23. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
Opombe:
[1]B. M. Zupančič v Šturm (ur.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 112, 114 in 116.
[2]J. Čebulj v Šturm (ur.) in drugi, cit. delo, str. 707.
[3]Glej 37. člen ZON (pridobitev statusa) in 45. člen ZON (ukrepi varstva naravnih vrednot).
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Družba Ribe, d. o. o., Maribor
Datum vloge:
23.11.2004
Datum odločitve:
20.09.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US26495