Up-1601/06, Up-1539/06

Opravilna št.:
Up-1601/06, Up-1539/06
Objavljeno:
Neobjavljeno | 20.10.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.1601.06
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1169/2006 z dne 28. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 938/2006 z dne 28. 6. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005-PV (1352-19) z dne 30. 3. 2006
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 665/2006 z dne 17. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 632/2006 z dne 29. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005 (1352-19) z dne 22. 2. 2006
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1169/2006 z dne 28. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 938/2006 z dne 28. 6. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005-PV (1352-19) z dne 30. 3. 2006 se ne sprejme. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 665/2006 z dne 17. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 632/2006 z dne 29. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005 (1352-19) z dne 22. 2. 2006 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom ni stopnji dokaznega bremena, ki ga nosijo prosilci za azil, temveč v dejstvih, ki jih ugotavlja pristojni organ. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantna za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje.

Stališče Vrhovnega sodišča, da odločitev ni pomankljiva tako, da ne bi bilo mogoče preizkustiti ali je podana bistvena kršitev postopka se nanaša na pomanjkljivosti v sodbi Upravnega sodišča i, ki na te tožbene ugovore ni odgovorilo in ne na kršitve upravnega postopka. V nadaljevanju obrazložitve pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da tožba ni vsebovala konkretnih navedb, ki bi dokazovale kršitev tretjega odstavka 32. člena Zakona o azilu, sodišče pa navedenih kršitev ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Zato ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

Sodišči sta po mnenju Ustavnega sodišča razumno pojasnili, zakaj je pristojni organ iz ugotovljenih dejstev pravilno sklepal, da pritožniki zlorabljajo azilni postopek, ker so lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo. Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Sodišči sta sprejeli zaključek, da je prošnja za azil pritožnikov očitno neutemeljena, ker so pritožniki zlorabili azilni postopek, zato ugovori povezani z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava v zvezi s kriterijem preganjanja niso bistveni za odločitev.

Upravno sodišče je obrazložilo svoje stališče, zakaj meni, da tretji odstavek 32. člena Zakona o azilu ni v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji. Tujci imajo pravico do uporabe svojega jezika in pisave v postopkih pred državnimi organi na način, ki ga določa zakon. Glede na veljavne zakonske določbe pritožniki nimajo pravice od prevoda odločbe v svoj jezik. Vrhovno sodišče pa je s sodbo potrdilo stališče Upravnega sodišča. Zgolj okoliščina, da je razumevanje prava pritožnikov drugačno, ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Mladoletna pritožnica se je rodila v Republiki Sloveniji, zato deli usodo svojih staršev. Zato je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost 23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
1.4.52.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Upravičenost za vložitev ustavne pritožbe.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, 23, 25, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, 55.1.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1601/06-17
Up-1539/06-8
20. 10. 2006
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., Ž. Ž., ki ju zastopa mag. C. C. iz Z. Z., ter Č. Č., D. D. in E. E., Ž. Ž., ki jih po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov A. A. in B. B. zastopa mag. C. C. iz Z. Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1169/2006 z dne 28. 7. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 938/2006 z dne 28. 6. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005-PV (1352-19) z dne 30. 3. 2006 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 665/2006 z dne 17. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 632/2006 z dne 29. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 2143-894/2005 (1352-19) z dne 22. 2. 2006 se zavrže.
Obrazložitev
A.
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje pritožnikov A. A., B. B., Č. Č. in D. D. za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožniki so vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sodbo Upravnega sodišča.
 
2. V tej ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Menijo, da sta Upravno in Vrhovno sodišče tožbene in pritožbene navedbe zavrnili "formalistično in nesklepčno". Takšen odnos sodišč do tožbene in pritožbene argumentacije naj ne bi bil samo kršitev navedenih ustavnih pravic, temveč tudi žaljiv do strank in njenega zastopnika. Pritožniki naj bi v tožbi in pritožbi nasprotovali uporabi pospešenega postopka pri odločanju o njihovih prošnjah za azil. Upravno in Vrhovno sodišče naj ne bi vsebinsko zavrnili razlogov navedenih v tožbi in pritožbi. Pritožniki naj bi v sodbi ugovarjali ugotovitvam v upravnem postopku, da jim v matični državi ne grozi preganjanje. Upravno sodišče naj bi na tožbeno argumentacijo odgovorilo z navedbo, da ni verjetno, da bi pri pritožnikih obstajal kakršenkoli razlog za pridobitev azila. Pritožniki so v pritožbi tej ugotovitvi ugovarjali s trditvijo, da ne zadostuje zgolj ugotovitev verjetnosti, da preganjanja ni bilo, temveč je treba z gotovostjo ugotoviti, da očitno ni bilo preganjanja. Vrhovno sodišče naj ne bi odgovorilo na ta pritožbeni argument. Pritožniki tudi menijo, da sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča napačno razlagata razliko med rednim in pospešenim azilnim postopkom. Menijo, da je stališče Vrhovnega sodišča, da se v pospešenem postopku preverja, ali so izjave prosilca logične, skladne, popolne in verjetne glede na splošno znane informacije, in presodi, ali so ravnanja prosilca izključno usmerjena v pridobitev azila, očitno napačno. Navajajo, da naj bi bilo v rednem postopku dokazno breme deljeno med organ in prosilca za azil, v pospešenem postopku pa mora upravni organ v celoti dokazati, da je prošnja za azil očitno neutemeljena. Pritožniki tudi navajajo, da sta sodišči napačno zavrnili tožbene in pritožbene argumente v zvezi z kršitvami ustavnih in zakonskih jezikovnih pravic tujcev. Obrazložitev Vrhovnega sodišča naj bi bila očitno napačna, ker ne loči med kršitvami materialnega prava in kršitvami procesnega prava. Sodba Vrhovnega sodišča naj tudi ne bi vsebovala vsebinskih stališč, zakaj zavrača tožbene in pritožbene argumente. Pritožniki predlagajo naj Ustavno sodišče zadevo vrne v novo odločanje Vrhovnemu in Upravnemu sodišču, da se jasno opredelita do zatrjevane neskladnosti tretjega odstavka 32. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) z 22., s 25. in z 62. členom Ustave. Pritožniki tudi predlagajo začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih aktov.
 
3. MNZ v odgovoru nasprotuje mnenju pritožnikov o kršitvi 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je bilo pravilno odločeno v pospešenem postopku, ker naj bi iz prošnje očitno izhajalo, da pritožnikom ne grozi preganjanje in da pritožniki zlorabljajo azilni postopek. MNZ je tudi sporočilo, da so bili pritožniki nameščeni v Centru za tujce. V nadaljevanju pojasnjujejo razliko med centrom za tujce in azilnim domom. Navajajo, da so v centru za tujce družine nastanjene skupaj in se lahko prosto gibljejo po območju nastanitvenega centra. Pritožniki nasprotujejo stališčem MNZ v odgovoru na ustavno pritožbo.
 
4. MNZ je kot očitno neutemeljeno zavrnilo tudi samostojno prošnjo mladoletne pritožnice D. D. za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v 24 urah od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Pritožnica je vložila tožbo zoper odločbo MNZ, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila ustavno pritožbo št. Up-1539/06.
 
5. V njej pritožnica zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi in potrdilo odločbo MNZ o zavrnitvi njene prošnje za azil. Razlogi za zavrnitev prošnje za azil so drugačni kot v odločbi MNZ. S takšno odločitvijo naj bi bila pritožnica prikrajšana za pravno sredstvo. Zatrjuje, da je Vrhovno sodišče spremenilo dosedanjo sodno prakso brez obrazložitve.
 
 
B. – I.
 
6. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Navedbe pritožnikov, da je Vrhovno sodišče napačno razumelo in razlagalo zakonske kriterije za uvedbo pospešenega azilnega postopka, po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava. S tem pa ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali izpodbijane odločitve temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo označiti za samovoljno in arbitrarno. To bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem Vrhovnega sodišča, da se v pospešenem postopku "preverja, ali so izjave prosilca logične, skladne, popolne in verjetne glede na splošno znane informacije, in presodi, ali so ravnanja prosilca izključno usmerjena v pridobitev azila". Pritožniki menijo, da se metoda preverjanja skladnosti izjav prosilca za azil lahko uporabi samo v rednem ugotovitvenem postopku. Prosilci za azil morajo prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva že v prošnji za azil (29. člen ZAzil), pristojni organ pa mora njihove navedbe preveriti in dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo pospešenega postopka. Razlika med rednim in pospešenim postopkom ni, kot zmotno menijo pritožniki, v stopnji dokaznega bremena, ki ga nosijo prosilci za azil, temveč v dejstvih, ki jih ugotavlja pristojni organ. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantna za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje.
 
7. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov, da je sodba Vrhovnega sodišča očitno napačna, ker ugovor o kršitvi materialnopravnih jezikovnih pravic tujcev zavrne z obrazložitvijo, da "odločitev ni tako pomanjkljiva, da je sodišče ne bi moglo preizkusiti ali je podana bistvena kršitev določb postopka". Pritožniki zmotno menijo, da se naveden del obrazložitve nanaša na njihove tožbene ugovore v zvezi z kršitvijo tretjega odstavka 32. člena ZAzil. Stališče Vrhovnega sodišča se nanaša na pomanjkljivosti v sodbi Upravnega sodišča, ki na te tožbene ugovore ni odgovorilo. V nadaljevanju obrazložitve pa Vrhovno sodišče pojasni, da tožba ni vsebovala konkretnih navedb, ki bi dokazovale kršitev tretjega odstavka 32. člena ZAzil, sodišče pa navedenih kršitev ni dolžno presojati po uradni dolžnosti.
 
8. Z ustavnopravnega vidika bi lahko bili relevantni očitki pritožnikov, da se sodišči nista opredelili do bistvenih tožbenih in pritožbenih navedb. Po mnenju pritožnikov se sodišči nista opredelili do ugovorov o nedopustni uporabi pospešenega azilnega postopka. Iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vendar so očitki pritožnikov neutemeljeni. Upravno in Vrhovno sodišče sta pojasnili, kdaj se v azilnem postopku sme uporabiti t. i. pospešeni postopek. Sodišči sta po mnenju Ustavnega sodišča razumno pojasnili, zakaj je pristojni organ iz ugotovljenih dejstev pravilno sklepal, da pritožniki zlorabljajo azilni postopek, ker so lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo. Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev.
 
9. Neutemeljen je tudi očitek pritožnikov, da se sodišči nista opredelili do ugovorov pritožnikov v zvezi s kriterijem preganjanja. Ta očitek bi bil lahko relevanten z vidika pravice iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva, da se sodišče opredeli do navedb stranke, ki so za odločitev bistvene. Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je prošnja za azil pritožnikov očitno neutemeljena, ker so pritožniki zlorabljali azilni postopek. Ker pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, takoj ko je ugotovljen eden izmed alternativno določenih pogojev v drugem odstavku 35. člena ZAzil, navedeni tožbeni ugovori niso bistveni za odločitev. Vrhovno sodišče je pojasnilo, zakaj je sledilo obrazložitvi upravnega organa in Upravnega sodišča. Pojasnilo je tudi, zakaj pritožbeni ugovori pritožnikov niso bistveni za odločitev. Sodišči sta sprejeli zaključek, da je prošnja za azil pritožnikov očitno neutemeljena, ker so pritožniki zlorabili azilni postopek, zato ugovori, povezani z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava v zvezi s kriterijem preganjanja, niso bistveni za odločitev.
 
10. Ne držijo tudi očitki pritožnikov, da Upravno in Vrhovno sodišče nista obrazložili zavrnitve predloga o prekinitvi postopka in sprožitvi postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 32. člena ZAzil pred Ustavnim sodiščem. Upravno sodišče je obrazložilo svoje stališče, zakaj meni, da navedena zakonska določba ni v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji. Tujci imajo pravico do uporabe svojega jezika in pisave v postopkih pred državnimi organi na način, ki ga določa zakon. Glede na veljavne zakonske določbe pritožniki nimajo pravice do prevoda odločbe v svoj jezik. Vrhovno sodišče pa je s sodbo potrdilo stališče Upravnega sodišča. Zgolj okoliščina, da je razumevanje prava pritožnikov drugačno, ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
11. Med kršitvami ustavnih pravic pritožniki omenjajo tudi kršitev 23. člena Ustave, vendar pa te kršitve z ničemer ne pojasnijo, zato tega očitka ni mogoče preizkusiti.
 
12. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
13. Pritožnica D. D. se je rodila po prihodu svojih staršev A. A. in B. B. v Republiko Slovenijo. Njena prošnja za azil je oprta na razloge, ki so jih navedli njeni starši. Zato bi lahko pravico do azila pridobila smo na podlagi 3. člena ZAzil, ki določa, da se pravica do azila po tem zakonu prizna tudi ožjim družinskim članom begunca.[1] Mladoletna pritožnica deli usodo svojih staršev (prvi odstavek 8. člena Konvencije o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP in 3. člen ZAzil). Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).
 
 
C.
 
14. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
 
Opomba:
[1]Za ožje družinske člane po tem zakonu štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev(prvi odstavek 3. člena ZAzil).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
29.08.2006
Datum odločitve:
20.10.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe zavrženje
Dokument:
US26598