Up-436/05

Opravilna št.:
Up-436/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.12.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.436.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1141/2002 z dne 28. 2. 2005
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1141/2002 z dne 28. 2. 2005 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Ni pa ustavna zahteva, da bi instančno sodišče ponavljalo materialnopravne razloge za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižjega dovolj izčrpna in popolna. Vrhovno sodišče je svojo odločitev zadostno in prepričljivo obrazložilo, zato je Ustavno sodišče očitek pritožnice o kršitvi 22. člena Ustave zavrnilo kot očitno neutemeljen.
Prav tako izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na določbe ZPD in ZIS. Pri razlagi teh določb je uporabilo pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, 25, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-436/05-5
15. 12. 2006
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. d., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1141/2002 z dne 28. 2. 2005 se ne sprejme.
 
Obrazložitev
A.
 
1. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo pritožnice zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 1919/2000 z dne 6. 6. 2002 v delu, v katerem je to odločilo, da mora pritožnica plačati določen znesek prometnega davka od posebnih iger na srečo po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa storitev za leto 1996 in za leto 1997. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da naj bi pritožnica za navedeni obdobji plačala premalo prometnega davka od posebnih iger na srečo. Vrhovno sodišče je štelo, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo pravilne razloge in se opredelilo do vseh ugovorov pritožnice. Pritrdila je stališču Upravnega sodišča, da so določbe 24. in 26. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPD) dovolj jasne in uporabljive za presojo vprašanj v zvezi s prometnim davkom od dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo. Dodalo je še, da je za obračun prometnega davka od navedene dejavnosti pomembna določba 7. točke prvega odstavka 24. člena ZPD, ki opredeljuje osnovo za obračun prometnega davka. Pomembna naj bi bila realizacija vplačil za udeležbo pri igri, ne pa trajanje udeležbe niti opredelitev trenutka, ko naj bi bila posamezna igra izvedena. Kot neutemeljene je zavrnilo navedbe pritožnice, da naj Upravno sodišče ne bi ugotavljalo okoliščin, kdaj je bila storitev opravljena. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, kdaj je posamezna igra izvedena, na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Strinjalo se je tudi s stališčem, da je za obračun prometnega davka pomemben dnevni obračun oziroma dnevna evidenca stanja vplačil in žetonov, h kateri naj bi bil prireditelj igre na srečo zavezan po 106. členu Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95 in nasl. – ZIS). Kot nepomembno za presojo je označilo dejstvo, da je davčni organ pri pojasnjevanju svoje odločitve uporabil izraz "igralni dan" ter da je pojasnjeval tudi trenutek, ko naj bi bila posamezna igra izvedena. Na presojo naj tudi ne bi vplivala okoliščina, da je za obračun druge vrste prometnega davka, tj. posebnega prometnega davka v Zakonu o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo (Uradni list RS, št. 67/93 – ZPPDPIS) določen obračun na 15 dni. Pritrdilo je tudi ugotovitvam Upravnega sodišča, da vsebina zapisnika, na katerega se sklicuje pritožnica, na presojo uporabe materialnega prava ne more vplivati kot tudi ne vsebina mnenja Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, na katerega se tudi sklicuje pritožnica v pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča.
 
2. Pritožnica v pritožbi povzema dosedanji potek postopka in navaja, da določba 26. člena ZPD ni jasna, saj naj ne bi določala, kdaj nastane obveznost obračuna prometnega davka. Meni, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj naj določbo 26. člena ZPD ne bi bilo mogoče razlagati na način, kot je to storilo sodišče. Dodaja, da je odločitev sodišča očitno materialno pravno napačna. Sodišče naj za svojo odločitev ne bi navedlo nobene razumne pravne obrazložitve, saj naj bi se v sodbi le sklicevalo na stališča prvostopenjskega sodišča, ne da bi se opredelilo do navedb pritožnice v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča in za svojo odločitev navedlo razloge. Meni, da določbe drugega odstavka 26. člena ZPD ni mogoče zgolj poenostavljeno obrazložiti na način, "da je storitev opravljena takrat, ko je storitev opravljena". Takšno "očitno napačno" stališče naj bi zavzelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, ko naj bi brez razumne pravne obrazložitve potrdilo stališče prvostopenjskega sodišča, ki naj bi se v celoti sklicevalo na ugotovitve davčnega organa. Pritožnica navaja še, da naj bi v praksi obstajal problem, kako obračunati sporni davek. Navedeno naj bi izhajalo iz omenjenega zapisnika. V zvezi z zatrjevano nejasnostjo določbe 26. člena ZPD pritožnica navaja še, da obstajajo različna obračunska obdobja, ki jih je davčni organ poznal. Sama je od leta 1992 davek obračunavala mesečno, kar naj bi davčni organ tudi sprejemal. Zaradi nejasnosti določbe naj bi se vzpostavil nekakšen običaj, da se davek obračunava mesečno ali 15-dnevno. Nobena igralnica v Sloveniji naj davka ne bi obračunavala dnevno. Pritožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da na presojo ne vpliva, da je davčni organ kot osnovo za nastop obveznosti za obračun davka uporabil pojem "igralni dan", saj naj ne bi bilo jasno, kaj na bi to pomenilo. Pritožnica meni, da je pomembno tudi dejstvo, da je davčni organ igralniška podjetja, ki so prometni davek obračunavala 15-dnevno, v skladu z navodili, kot naj bi to izhajalo iz zapisnika Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 22. 12. 1995, z odločbami zavezal, da morajo plačati prometni davek za nazaj in odločil, da morajo davek obračunati dnevno. Navedeno naj bi kazalo na nedoslednost davčnih organov in nejasnost zakonskih določil, saj naj tudi davčnemu organu ne bi bilo jasno, kako davek obračunati, ter na neenakopravno obravnavanje davčnih zavezancev s strani davčnega organa in sodišča, ki je odločbe davčnega organa ohranil v veljavi. Pritožnica zatrjuje še, da naj bi vsa navedena stališča uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, vendar se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo. Pritožnica meni še, da je Vrhovno sodišče s tem, ko ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, ampak je le povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma njene trditve brez navedbe razlogov zavrnilo z navedbo, da na presojo ne vplivajo, kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
 
B.
 
3. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Ni pa ustavna zahteva, da bi instančno sodišče ponavljalo materialnopravne razloge za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižjega sodišča dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnice o neobrazloženosti neutemeljen. Vrhovno sodišče je svojo odločitev zadostno in prepričljivo obrazložilo. Ob tem Ustavno sodišče še ugotavlja, da je Vrhovno sodišče pritožnici odgovorilo na vse očitke, ki jih je uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje (in jih ponavlja v ustavni pritožbi), in ji izrecno pojasnilo, da se strinja z ugotovitvami in odgovori sodišča prve stopnje. Ne gre torej za to, da bi sodišče prezrlo navedbe in predloge pritožnice, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev sodišča. V pravilnost dokazne ter pravne presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.
 
4. Prav tako ji ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na določbe ZPD in ZIS. Pri razlagi teh določb je uporabilo pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča. Prav tako ne drži očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče določbo drugega odstavka 26. člena ZPD obrazložilo zgolj na način, "da je storitev opravljena takrat, ko je storitev opravljena". Tak očitek nima podlage v izpodbijani sodbi. Dejstvo, da se pritožnica ne strinja z odločitvijo Vrhovnega sodišča, samo po sebi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.
 
5. V zvezi z očitkom pritožnice, da ji Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe in je s tem kršilo tako 22. kot 25. člen Ustave, ji je treba pojasniti, da je ta očitek relevanten z vidika 22. člena in ne 25. člena Ustave. Pravico stranke, da se sodišče opredeli do njenih navedb, zagotavlja ta določba Ustave. Zato je neutemeljen očitek pritožnice o kršitvi njene pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zoper odločitev, s katero se ne strinja, je imela pravna sredstva, ki jih je tudi vsa uporabila. Zgolj to, da pravo razume drugače od upravnih organov in sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. Da v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, pa je bilo že pojasnjeno. Prav tako je neutemeljen pritožničin splošen očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo.
 
6. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
C.
 
7. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
10.05.2005
Datum odločitve:
15.12.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US26866