Up-737/05

Opravilna št.:
Up-737/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 23.01.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.737.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 421/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1020/2002 z dne 9. 2. 2004 in z odločbo Carinskega urada Koper, Izpostave Luka Koper, št. 426-26/02/6044-001 z dne 18. 5. 2002
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 421/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1020/2002 z dne 9. 2. 2004 in z odločbo Carinskega urada Koper, Izpostave Luka Koper, št. 426-26/02/6044-001 z dne 18. 5. 2002 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
Pravna podlaga:
Člen 22, 25, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-737/05-6
23. 1. 2007
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., Co Ltd, Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F., odvetniki v Z., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 421/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1020/2002 z dne 9. 2. 2004 in z odločbo Carinskega urada Koper, Izpostave Luka Koper, št. 426-26/02/6044-001 z dne 18. 5. 2002 se ne sprejme.
Obrazložitev
A.
 
1. Carinski urad Koper, Izpostava Luka Koper, je z odločbo začasno zadržal blago pritožnice za obdobje treh delovnih dni na podlagi 14. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01 – v nadaljevanju ZCUKPIL). Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče arbitrarno in nepravilno razlagalo določbe ZCUKPIL. Meni, da bi moralo sodišče drugače razlagati pojem ponarejeno blago, ki je opredeljen v točki a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL. Za ugotovitev, ali gre za ponarejeno blago po ZCUKPIL, naj ne bi zadostovalo, da je blago brez dovoljenja imetnika te znamke označeno z znakom, ki je enak znamki, zavarovani v Republiki Sloveniji. Blago bi moralo biti namenjeno gospodarskemu prometu v Republiki Sloveniji. Zato zgolj z uvozom zaradi tranzita naj ne bi moglo priti do kršitve pravic intelektualne lastnine. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi zavzeli drugačno stališče, ki naj bi bilo povsem neobrazloženo in arbitrarno. Sodišči naj ne bi obrazložili, zakaj se nista spuščali v ugotavljanje, ali sporno blago s svojo označitvijo dejansko krši pravico imetnika znamke v Republiki Sloveniji glede na kriterije določene v prvem odstavku 47. členu Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in nasl. – v nadaljevanju ZIL-1). Pritožnica tudi navaja, da naj bi Vrhovno sodišče v podobni zadevi (sklep št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005) sprejelo popolnoma nasproten sklep. V tej zadevi naj bi Vrhovno sodišče za pravno pomembno dejstvo štelo, da je pritožnica imetnik blagovne znamke v Zvezni republiki Jugoslaviji in da je blago v tranzitu. Pritožnica tudi meni, da je Vrhovno sodišče pavšalno zavrnilo pritožbo in v ključnem delu ni podalo lastne obrazložitve, temveč se je sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča, ki je povsem brez utemeljitve. S tem naj bi kršilo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Vrhovno sodišče pa naj ne bi ustrezno obrazložilo odločitve o pritožbi in naj ne bi ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice.
 
 
B.
 
3. Bistveno, kar pritožnica očita sodiščema v tej zadevi, je, da naj bi napačno razlagali pojem ponarejeno blago, ki je opredeljen v točki a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL. S tem naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za sprejem ukrepov, določenih v ZCUKPIL. Te njene navedbe po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava, ki sam po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko pomenil sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo lahko označili za arbitrarno. Tega pa izpodbijanemu stališču v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Upravno in Vrhovno sodišče sta v izpodbijanih sodbah pojasnili, da ZCUKPIL ureja ukrepe carinskih organov v zvezi s kršitvami intelektualne lastnine ob vnosu blaga v Republiko Slovenijo in ne kršitev pravic industrijske lastnine v skladu z določbami ZIL-1. Zato se v navedenem postopku ugotavlja le, ali je blago ponarejeno glede na opredelitev pojma v 3. členu ZCUKPIL, ne pa glede na določbe v ZIL-1. Na podlagi ZCUKPIL carinski organi sprejmejo začasne ukrepe, kadar pri svojem delu naletijo na blago, ki bi lahko kršilo pravice intelektualne lastnine. Dejanska kršitev teh pravic se ugotavlja v pravdnem postopku. Pri odločanju o sprejetju ukrepov na podlagi ZCUKPIL je treba upoštevati zgolj možnost, da bo blago s prevaro vneseno na trg Republike Slovenije.[1] Zato stališču Upravnega in Vrhovnega stališča, da za ugotovitev, ali gre v konkretnem primeru za ponarejeno blago v skladu z ZCUKPIL, ni treba presojati, ali gre dejansko za kršitev pravic industrijske lastnine, temveč le, ali je blago, vključno z embalažo, označeno z blagovno znamko brez dovoljenja nosilke te znamke in ali je znamka zavarovana v Republiki Sloveniji, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Stališče temelji na zaključkih, ki so glede na pravila razlage pravnih norm možni. Zgolj dejstvo, da se pritožnica s takšnim stališčem sodišč ne strinja, pa za utemeljitev kršitve navedene ustavne pravice ne zadošča.
 
4. Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice o odstopu od ustaljene sodne prakse. Člen 22 Ustave med drugim zagotavlja, da odločitev sodišča brez utemeljenega razloga ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnica s sklicevanjem na sklep št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 te kršitve ne more izkazati, ker ne gre za istovrstno zadevo. Že Vrhovno sodišče je v sklepu št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 pojasnilo, da postopek v zvezi s carinskimi ukrepi teče vzporedno s postopkom na podlagi ZIL-1. V postopku pred carinskimi organi se ugotavlja utemeljenost zadržanja oziroma zasega blaga, v pravdnem postopku pa se odloča o zatrjevani kršitvi pravic intelektualne lastnine. Zato pravna in dejanska podlaga v obeh postopkih ni ista.
 
5. V zvezi z očitkom pritožnice, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, je treba pojasniti, da bi bil ta očitek lahko relevanten z vidika 22. člena in ne z vidika 25. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnica. Pravico stranke, da se Vrhovno sodišče opredeli do njenih navedb, namreč zagotavlja ta določba Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za obrazložitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi opredeli. Ob upoštevanju navedenih stališč se izkaže, da so očitki pritožnice v tem delu neutemeljeni. Vrhovno sodišče je v celoti pritrdilo razlogom, ki jih je v zvezi z opredelitvijo pojma ponarejeno blago v skladu z ZCUKPIL sprejelo Upravno sodišče. Ni pa ustavna zahteva, da bi Vrhovno sodišče v primeru, ko se strinja s presojo Upravnega sodišča in je obrazložitev Upravnega sodišča dovolj izčrpna, pritožnica pa ne uveljavlja novih argumentov, moralo izčrpno ponavljati razloge za odločitev. Zato so neutemeljeni očitki pritožnice o kršitvi 22. in 25. člena Ustave.
 
6. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
7. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
 
 
 
Opomba:
[1]Podobno stališče izhaja iz sodbe Sodišča evropskih skupnosti z dne 6. 4. 2000 v zadevi The Polo/Lauren Company, L. P. in PT. Dwidua Langgeng Pratama International Freight Forwarders, št. C-383/98, Recuiel 2000, I – 2519.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
26.07.2005
Datum odločitve:
23.01.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US27044