Up-736/05

Opravilna št.:
Up-736/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 23.01.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.736.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 365/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1779/2002 z dne 12. 1. 2004 in z odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada, št. 611-01/8-02/0310-070 z dne 12. 9. 2002
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 365/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1779/2002 z dne 12. 1. 2004 in z odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada, št. 611-01/8-02/0310-070 z dne 12. 9. 2002 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
Pravna podlaga:
Člen 22, 25, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-736/05-6
23. 1. 2007
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., Co Ltd, Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F., odvetniki v Z., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 365/2004 z dne 20. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1779/2002 z dne 12. 1. 2004 in z odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada, št. 611-01/8-02/0310-070 z dne 12. 9. 2002 se ne sprejme.
Obrazložitev
A.
 
1. Generalni carinski urad (v nadaljevanju GCU) je z odločbo zavrnil predlog za obnovo postopka, s katerim je GCU ugodil zahtevi družbe G. G. na podlagi 5. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01 – v nadaljevanju ZCUKPIL) za varstvo pravic intelektualne lastnine. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je predlagala obnovo postopka, ker naj bi obstajale nove okoliščine ter dokazi in ker naj ne bi imela možnosti, da se izjavi o ugotovitvah GCU pred izdajo odločbe. Pritožnica je predlogu za obnovo priložila odločbo Zveznega urada za intelektualno lastnino Zvezne republike Jugoslavije, iz katere naj bi izhajalo, da je pritožnica imetnica pravice do blagovne znamke "Monte Carlo" na območju Zvezne republike Jugoslavije. Meni, da bi morali sodišči drugače razlagati pojem ponarejeno blago, ki je opredeljen v točki a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL. Za ugotovitev, da gre za ponarejeno blago po ZCUKPIL, naj ne bi zadostovalo, da je blago brez dovoljenja imetnika te znamke označeno z znakom, ki je enak znamki, zavarovani v Republiki Sloveniji. Blago bi moralo biti namenjeno gospodarskemu prometu v Republiki Sloveniji. Zgolj z uvozom zaradi tranzita naj ne bi moglo priti do kršitve pravic intelektualne lastnine. Zato bi bilo treba v postopku ugotoviti, ali sporno blago s svojo označitvijo dejansko krši pravico imetnika znamke v Republiki Sloveniji glede na kriterije določene v prvem odstavku 47. členu Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in nasl. – v nadaljevanju ZIL-1). Ker naj bi iz odločbe Zveznega urada za intelektualno lastnino izhajale okoliščine, ki izključujejo verjetnost kršitve pravice znamke v Republiki Sloveniji, naj bi bila navedena dokumentacija bistvena za odločitev GCU. Sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišče naj bi zavzeli drugačno stališče, ki naj bi bilo povsem neobrazloženo in arbitrarno. Pritožnica tudi navaja, da naj bi Vrhovno sodišče v podobni zadevi (sklep št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005) sprejelo popolnoma nasproten sklep. V tej zadevi naj bi Vrhovno sodišče za pravno pomembno dejstvo štelo, da je pritožnica imetnik blagovne znamke v Zvezni republiki Jugoslaviji in da je blago v tranzitu. Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče pavšalno zavrnilo pritožbo in v ključnem delu ni podalo lastne obrazložitve, temveč se je sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča, ki je povsem brez utemeljitve. S tem naj bi kršilo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Vrhovno sodišče naj ne bi ustrezno obrazložilo odločitve o pritožbi in naj ne bi ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe pritožnice.
 
 
B.
 
3. Predmet preizkusa te ustavne pritožbe so v izreku navedeni sodni in upravna odločba. To pomeni, da Ustavno sodišče preizkusi le tiste navedbe iz ustavne pritožbe, ki se nanašajo na postopek, v katerem so upravni organ in obe sodišči odločali o predlogu za obnovo postopka. Zato te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na morebitno kršitev človekovih pravic v postopku, katerega obnovo je predlagala pritožnica.
 
4. Bistveno, kar pritožnica očita sodiščema v tej zadevi, je, da naj bi zaradi napačne razlage pojma ponarejeno blago, ki je opredeljen v točki a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL, napačno presodili nova dejstva in nove dokaze, ki jih je navedla v predlogu za obnovo postopka. Te njene navedbe po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava, ki sam po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko pomenil sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo lahko označili za arbitrarno. Tega pa izpodbijanemu stališču v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah pojasnili, da je bil podlaga za odločanje v postopku, katerega obnovo predlaga pritožnica, prvi odstavek 6. člena ZCUKPIL, ki določa, da GCU ugodi zahtevi za varstvo pravic, če vložnik izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene pravice imetnika pravice industrijske lastnine. V navedenem postopku se ugotavlja le, ali je blago ponarejeno glede na opredelitev pojma v 3. členu ZCUKPIL. Na podlagi ZCUKPIL carinski organi sprejmejo začasne ukrepe, kadar pri svojem delu naletijo na blago, ki bi lahko kršilo pravice intelektualne lastnine. Dejanska kršitev teh pravic se ugotavlja v pravdnem postopku. Pri odločanju o sprejetju ukrepov na podlagi ZCUKPIL je treba upoštevati že možnost, da bo blago s prevaro vneseno na trg Republike Slovenije.[1] Zato v navedenem postopku ni treba presojati, ali gre dejansko za kršitev pravic industrijske lastnine, temveč le, ali je blago, vključno z embalažo, označeno z blagovno znamko brez dovoljenja nosilke te znamke in ali je znamka zavarovana v Republiki Sloveniji. Zato stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča, da upoštevanje odločbe Zveznega urada za intelektualno lastnino, s katero je pritožnica dokazovala, da je imetnica pravice do blagovne znamke "Monte Carlo" na območju Zvezne republike Jugoslavije, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, ni mogoče očitati arbitrarnosti.
 
5. Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice o odstopu od ustaljene sodne prakse. Člen 22 Ustave med drugim zagotavlja, da odločitev sodišča brez utemeljenega razloga ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnica s sklicevanjem na sklep št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 te kršitve ne more izkazati, ker ne gre za istovrstno zadevo. Že Vrhovno sodišče je v sklepu št. III Ips 90/2004 z dne 26. 1. 2005 pojasnilo, da postopek v zvezi s carinskimi ukrepi teče vzporedno s postopkom na podlagi ZIL-1. V postopku pred carinskimi organi se ugotavlja utemeljenost zadržanja oziroma zasega blaga, v pravdnem postopku pa se odloča o zatrjevani kršitvi pravic intelektualne lastnine. Zato pravna in dejanska podlaga v obeh postopkih ni ista.
 
6. V zvezi z očitkom pritožnice, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, je treba pojasniti, da bi bil ta očitek lahko relevanten z vidika 22. člena in ne z vidika 25. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnica. Pravico stranke, da se Vrhovno sodišče opredeli do njenih navedb, namreč zagotavlja ta določba Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za obrazložitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi opredeli. Ob upoštevanju navedenih stališč se izkaže, da so očitki pritožnice v tem delu neutemeljeni. Vrhovno sodišče je v celoti pritrdilo razlogom Upravnega sodišča, da upoštevanje novega dejstva, ki ga v predlogu za obnovo postopka navaja pritožnica, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Ni pa ustavna zahteva, da bi moralo Vrhovno sodišče v primeru, ko se strinja s presojo Upravnega sodišča in je obrazložitev Upravnega sodišča dovolj izčrpna, pritožnica pa ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljati razloge za odločitev. Zato so neutemeljeni očitki pritožnice o kršitvi 22. in 25. člena Ustave.
 
7. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
 
 
Opomba:
[1]Podobno stališče izhaja iz sodbe Sodišča evropskih skupnosti z dne 6. 4. 2000 v zadevi The Polo/Lauren Company, L. P. in PT. Dwidua Langgeng Pratama International Freight Forwarders, št. C-383/98, Recuiel 2000, I – 2519.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
26.07.2005
Datum odločitve:
23.01.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US27045