Up-1159/05

Opravilna št.:
Up-1159/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.02.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.1159.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 85/2003 z dne 20. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 406/2001 z dne 7. 11. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-347/00 z dne 7. 2. 2001 in z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 1. 6. 2000

Ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/0607/97/TM z dne 16. 5. 2000 v zvezi z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 5. 1. 1998
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 85/2003 z dne 20. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 406/2001 z dne 7. 11. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-347/00 z dne 7. 2. 2001 in z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 1. 6. 2000 se ne sprejme. Ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/0607/97/TM z dne 16. 5. 2000 v zvezi z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 5. 1. 1998 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.

Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če zoper izpodbijani posamični akt niso izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva.

Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev .
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 55.1.2, 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1159/05-4
12. 2. 2007
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
 
sklenilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 85/2003 z dne 20. 10. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 406/2001 z dne 7. 11. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-347/00 z dne 7. 2. 2001 in z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 1. 6. 2000 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/0607/97/TM z dne 16. 5. 2000 v zvezi z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-331/97 z dne 5. 1. 1998 se zavrže.
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo 1. točko izreka odločbe Upravne enote Radovljica o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo ograje v višini 120 cm in zamenjavi betonskih polnil z lesenimi pokončnimi elementi in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je Upravna enota Radovljica zavrnila zahtevo ustavnega pritožnika, ker po sedmi točki prvega odstavka 2. člena Odloka o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni list RS, št. 9/91in nasl. – v nadaljevanju Odlok), sporna ograja ni pomožni objekt. Z izpodbijano sodbo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ki je potrdilo odločbo Upravne enote Radovljica.
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je upravni organ prve stopnje legaliziral ograjo, vendar je hkrati predpisal zamenjavo betonskih polnil z lesenimi pokončnimi elementi do višine 120 cm. Ker naj bi bil ta pogoj določen brez pravne podlage, je pritožnik vložil pritožbo. Navaja, da je upravni organ druge stopnje odločbo prvostopenjskega upravnega organa glede ograje odpravil. Ministrstvo naj ne bi sledilo njegovim pritožbenim navedbam, ker je odpravilo tudi legalizacijo same ograje. S tem pa naj bi organ druge stopnje posegel v že pridobljene pravice (v legalizacijo ograje), kršil pa naj bi tudi pravico do enakosti pred zakonom.
 
3. Pritožnik v ustavni pritožbi obširno pojasnjuje potek ponovljenega upravnega postopka o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo ograje in svoje nestrinjanje s sprejeto odločitvijo. Prav tako se ne strinja z izpodbijanima odločitvama sodišč ter njunim ravnanjem. Meni, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse njegove navedbe, zlasti na očitke o nespoštovanju določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP), ki so urejale izvedbo ugotovitvenega postopka pred prvostopenjskim upravnim organom. Ministrstvo pa naj bi v ponovljenem postopku odločalo drugače kot prvič. Sklicevalo naj bi se le na Odlok, čeprav naj bi bila po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 17/87 in nasl. – v nadaljevanju Odlok o PUP) dopustna gradnja ograje do višine 120 cm. Odlok naj ne bi bil skladen z Odlokom o PUP. Pritožnik meni, da so bile z izpodbijanimi akti kršene z zakonom pridobljene pravice in pravica enakosti pred zakonom, ker naj bi upravni organ prve stopnje izdajal dovoljenja za priglasitev del še za višje ograje, kot je njegova.
 
 
B. – I.
 
4. Bistveno, kar očita pritožnik upravnim organom in sodiščem v tej zadevi, je, da so zmotno uporabili Odlok, ker niso upoštevali, da je legalizacija sporne ograje dopustna po Odloku o PUP. Takšne njegove navedbe po vsebini pomenijo zlasti ugovor zmotne uporabe materialnega in procesnega prava, ki same po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
 
5. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali je odločitev sodišča morda očitno napačna ter brez razumne obrazložitve, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijanim aktom ni mogoče očitati. Upravno sodišče je pritožniku s pravnimi argumenti pojasnilo, da je postopek priglasitve pomenil izjemo od pravila, ki ga je določal 50. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN), da si mora investitor za graditev objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje. Po določbi drugega odstavka 62. člena ZUN je zadoščala priglasitev del, če sta bila izpolnjena dva pogoja in sicer, da za nameravana dela po ZUN in občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom (z Odlokom o PUP). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je ograja po Odloku pomožni objekt le v primeru, če je njegova višina do 80 cm. Ker je bilo v postopku pred organom prve stopnje ugotovljeno, da je ograja višja, niso bili izpolnjeni pogoji za priglasitev gradbenih del, temveč bi moral pritožnik pridobiti lokacijsko dovoljenje. Tem ugotovitvam sodišč ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma samovoljnosti. Z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten tudi očitek pritožnika, da se sodišči nista opredelili do vseh njegovih navedb. Tudi ta očitek je neutemeljen. Iz te ustavne pravice namreč ne izhaja dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh navedb strank, zlasti če so te za odločitev nebistvene in so očitno neutemeljene. Vrhovno sodišče pa je pritožniku pojasnilo, da je vsebino zapisnika o ogledu z dne 18. 5. 2000 podpisal in nanj ni imel pripomb, zato njegovih pavšalnih navedb ni moglo upoštevati. Zgolj nestrinjanje pritožnika s stališčem upravnih organov in sodišč pa tudi ne zadošča za utemeljitev kršitve te pravice.
 
6. Zgolj zatrjevanje pritožnika, da je upravni organ prve stopnje v njegovem primeru odločal drugače kot v drugih primerih, pa ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen). Za kršitve pravice do enakega varstva pravic zaradi neenakega obravnavanja bi šlo, če bi Vrhovno sodišče v pritožnikovem primeru odločilo drugače, kot odloča v drugih enakih primerih. Vrhovno sodišče je pritožniku s pravnimi argumenti utemeljilo, zakaj njegova ograja ne izpolnjuje pogojev za izdajo odločbe o priglasitvi del, in odgovorilo, da pavšalnih navedb glede drugih ograj ni mogoče upoštevati. Da bi v enakih primerih kot je obravnavani Vrhovno sodišče odločalo drugače, pa pritožnik ne zatrjuje.
 
7. Pritožnik z zatrjevanjem kršitve do posega v pridobljene pravice smiselno zatrjuje kršitev 2. člena Ustave (varstvo zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države). Vendar Ustavno sodišče v skladu s 50. členom ZUstS izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč temeljna ustavna načela, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnik pa tudi napačno razume poseg v pridobljene pravice. Zgolj z zatrjevanjem, da je bila izdana prvostopenjska odločba o priglasitvi del za legalizacijo ograje, ni mogoče utemeljiti kršitve varstva zaupanja v pravo, saj je bila ta odločba v pritožbenem postopku odpravljena.
 
8. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
9. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35002/0607/97/TM z dne 16. 5. 2000, s katero je to ministrstvo odpravilo 1. točko izreka odločbe Upravne enote Radovljica in zadevo vrnilo v ponoven postopek.
 
10. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je bil zoper izpodbijano odločbo dovoljen upravni spor. Ker v obravnavani zadevi niso bila izčrpana niti redna pravna sredstva, niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
 
 
C.
 
11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
30.11.2005
Datum odločitve:
12.02.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe zavrženje
Dokument:
US27142