Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15039 odločitev)

Opravilna št.:
U-I-239/06
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:U.I.239.06
Akt:
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.) (ZSPJS), 5. odst. 7. čl., 6. odst. 11. čl., 7. odst. 16. čl., 4. odst. 22. čl. in 10. odst. 52. čl.

Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05, 103/05, 12/06, 36/06, 46/06, 77/06 in 128/06)

Uredba o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 in 136/06)

Pravilnik o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja zdravja v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Uradni list RS, št. 106/05 in 20/06)
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 7. člena, šestega odstavka 11. člena, sedmega odstavka 16. člena, četrtega odstavka 22. člena in desetega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.) se zavrne. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05, 103/05, 12/06, 36/06, 46/06, 77/06 in 128/06) se zavrneta. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 in 136/06) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja zdravja v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Uradni list RS, št. 106/05 in 20/06) se zavrne.
Evidenčni stavek:
Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti (in zakonitosti) predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne.
Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
4.6.9.3 - Ustanove - Izvršilni organi - Uradništvo - Plačilo.
3.9 - Splošna načela - Vladavina prava.
4.6.3.2 - Ustanove - Izvršilni organi - Uporaba zakonov - Prenesene pristojnosti sprejemanja predpisov.
3.13 - Splošna načela - Zakonitost.
4.5.2 - Ustanove - Zakonodajni organi - Pristojnosti.
5.3.35 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Prepoved povratne veljave zakonov (155).
3.10 - Splošna načela - Pravna varnost.
3.11 - Splošna načela - Podeljene in/ali pridobljene pravice.
Pravna podlaga:
Člen 2, 14.2, 120.2, 153.3, 154, 155, Ustava [URS]
Člen 26.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:

Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-239/06-15
22. 3. 2007
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Janeza Zupančiča iz Ivančne Gorice in drugih, ki jih zastopa dr. Ivan Eržen iz Celja, ter Boruta Alujeviča iz Celja, na seji 22. marca 2007
sklenilo:
 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 7. člena, šestega odstavka 11. člena, sedmega odstavka 16. člena, četrtega odstavka 22. člena in desetega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b.) se zavrne.
 
2. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05, 103/05, 12/06, 36/06, 46/06, 77/06 in 128/06) se zavrneta.
 
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 in 136/06) se zavrne.
 
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja zdravja v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Uradni list RS, št. 106/05 in 20/06) se zavrne.
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Pobudniki, direktorji zdravstvenih domov, izpodbijajo peti odstavek 7. člena, sedmi odstavek 16. člena, četrti odstavek 22. člena in 52. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), 1. in 8. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 – v nadaljevanju ZSPJS-E) ter Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/1), Uredbo o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/2) in Pravilnik o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja zdravja v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (v nadaljevanju Pravilnik).
 
2. Izpodbijani ureditvi očitajo, da jih je brez utemeljenega in razumnega razloga izločila iz enotnega sistema plač v javnem sektorju in zgolj zanje določila začetek izplačevanja plač s 1. 3. 2006. Uveljavitev novega plačnega sistema pa naj bi imela za posledico nižje plače in odvzem že pridobljenih pravic. V neskladju z načelom enakosti naj bi bilo, da ne morejo napredovati v višji plačni razred in da direktorjem, ki so imenovani v naziv, ta ni posebej ovrednoten. Z novo plačno ureditvijo pa naj tudi ne bi bili zaščiteni pred znižanjem plač. Pravilniku očitajo neskladje s 154. členom Ustave, ker naj ne bi bil objavljen. Pobudniki tudi nasprotujejo ureditvi plač s podzakonskimi predpisi. Menijo, da ti akti ne morejo urejati njihovih pravic niti jih omejevati brez pravnih podlag v ZSPJS. Uredbi/1, Uredbi/2 in Pravilniku zato očitajo neskladje z ZSPJS ter s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.
 
3. Pobudnik Borut Alujevič izpodbija prvo alinejo 9. člena Uredba/1, ki določa višino dodatka za delovno dobo. Meni, da izpodbijana ureditev posega v pridobljene pravice za nazaj in je zato ustavno nesprejemljiva. Iz njegovih navedb smiselno izhaja, da bi znižanje dodatka lahko veljalo le za izpolnjena leta delovne dobe od uveljavitve novega plačnega sistema dalje, ne pa tudi za že izpolnjena leta delovne dobe. Navaja, da mu izpodbijana ureditev povzroča direktno izračunljivo škodo.
 
4. Ustavno sodišče je Državnemu zboru, Ministrstvu za zdravje in Vladi v odgovor poslalo pobudo direktorjev zdravstvenih domov. Državni zbor in Ministrstvo za zdravje na pobudo nista odgovorila. Vlada v svojem odgovoru oziroma mnenju zavrača očitke pobudnikov. Vlada meni, da je treba ob presoji pobude upoštevati razloge, ki utemeljujejo potrebo po novem plačnem sistemu, in finančne posledice, ki bi lahko nastale za državni proračun oziroma za javne finance, v celoti v primeru odločitve za drugačen sistem prehoda na novi plačni sistem. Meni, da prehod na nov plačni sistem ne sme pomeniti novih obremenitev za javne finance, zaradi česar je treba ustreznejša plačna razmerja med posameznimi skupinami vzpostaviti z notranjimi prerazporeditvami sredstev za plače. To predpostavlja tudi znižanje posameznih plač. Stališče o načelni dopustnosti znižanja plač naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-134/96 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 212).
 
5. Vlada pojasnjuje, da je zakonodajalec pri pripravi novega plačnega sistema predvidel za izvedbo in konkretizacijo zakonskih določb podzakonske akte, pravno podlago in okvir pa je določil v ZSPJS. Glede znižanja dodatka za delovno dobo Vlada navaja, da osnovna plača direktorjev po novem vključuje tudi vse dodatke ter fiksno delovno uspešnost in je temu primerno večja od prejšnjih osnovnih plač. Zato je bilo treba višino dodatka za delovno dobo, ki se bo za celotni javni sektor obračunaval na tako povišane osnovne plače, na novo izračunati, saj bi ohranitev dodatka v višini 0,5 % znatno povečala sredstva za izplačilo tega dodatka in hkrati spremenila relativni vpliv delovne dobe na višino plače posameznika. Vlada v zvezi z očitkom pobudnikov o neustavnosti četrtega odstavka 22. člena ZSPJS pojasnjuje, da tudi zanje velja prvi odstavek 22. člena ZSPJS, ki določa višino dela plače za delovno uspešnost, ki lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači. Vlada tudi zavrača očitke pobudnikov, da Uredba/1 nima podlage v ZSPJS. Podlagi za delovno uspešnost sta 21. in 22. člen ZSPJS, podlaga za zmanjševanje plač direktorjev v obdobju do 2009 pa je deseti odstavek 52. člena ZSPJS. Vlada nadalje zavrača očitek pobudnikov, da katalog funkcij, delovnih mest in nazivov iz četrtega odstavka 7. člena ZSPJS omejuje pravico avtonomnega sprejemanja akta o notranji organizaciji. Navaja, da navedeni akt ni podzakonski akt, temveč bo zbir funkcij, delovnih mest in nazivov, določenih v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji uporabnikov proračuna. V zvezi z očitkom pobudnikov, da ne morejo napredovati v višji plačni razred, Vlada pojasnjuje, da sta z uvrstitvijo delovnega mesta iz plačne skupine B v plačni razred skladno z Uredbo/1 določeni osnovna plača teh delovnih mest in s tem zahtevnost delovnega mesta vodilnih javnih uslužbencev v javnem sektorju. Glede na to, da so ta delovna mesta vezana na mandat, je zakonodajalec predvidel, da ne napredujejo v višji plačni razred. Vlada tudi nasprotuje zatrjevanju pobudnikov, da se naziv drugim javnim uslužbencem posebej ovrednoti, direktorjem pa ne, saj je zahtevnost delovnega mesta direktorja enaka ne glede na naziv, ki ga ima oseba pred nastopom mandata. Vlada prav tako zavrača očitke o neustavnosti Uredbe/2 in Pravilnika.
 
 
B.
 
6. Ustavno sodišče je pobudi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
 
 
Peti odstavek 7. člena, šesti odstavek 11. člena, sedmi odstavek 16. člena, četrti odstavka 22. člena in deseti odstavek 52. člena ZSPJS 
 
7. Pobudniki izpodbijajo šesti odstavek 11. člena,[1] sedmi odstavek 16. člena[2] ter deseti odstavek 52. člena ZSPJS.[3] Pobudniki izpodbijajo tudi 1. člen ZSPJS-E, ki je 11. členu ZSPJS dodal nov šesti odstavek, ter 8. člen ZSPJS-E, ki je dopolnil deseti odstavek 52. člena ZSPJS. Ustavno sodišče je navedeni določbi obravnavalo v okviru preizkusa šestega odstavka 11. člena oziroma desetega odstavka 52. člena ZSPJS. Izpodbijani ureditvi očitajo, da jim znižuje plače in posega v pridobljene pravice ter da jih neenako obravnava. Zatrjujejo neskladje z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
 
8. Neutemeljen je očitek pobudnikov o neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, argumentiran s tem, da bi se morala nova plačna ureditev uveljaviti za vse upravičence hkrati. Predhodna uveljavitev plačne reforme za direktorje sama po sebi ne more utemeljiti kršitve tega načela. Te kršitve tudi ne more utemeljiti dejstvo, da so direktorji v sistemu delovnih razmerjih javnega sektorja opredeljeni kot javni uslužbenci. Skupna navezna okoliščina javnih uslužbencev in direktorjev je sklenjeno delovno razmerje v javnem sektorju, vendar zgolj ta okoliščina ne zadostuje za sklep, da sta si položaja v vseh pogledih primerljiva. Položaj direktorja, ki ni zgolj uslužbenec javnega zavoda, temveč je hkrati njegov poslovodni organ, ni primerljiv s položajem javnega uslužbenca tega zavoda. Zato so lahko njihove pravice, obveznosti in dolžnosti različno urejene. Izhajajoč iz navedenega je tudi očitek o neskladju s tem načelom, ker jim ni omogočeno napredovanje v plačne razrede tako kot javnim uslužbencem, neutemeljen. Pri napredovanju v plačne razrede nenazadnje gre za obliko nagrajevanja uspešnega javnega uslužbenca, ki dolgoročno (horizontalno in vertikalno) gradi kariero v javnem sektorju. Direktor po drugi strani zaseda v hierarhiji vodenja in odgovornosti v zavodu najvišje delovno (karierno) mesto za časovno omejen mandat. Zaradi navedenega je neutemeljen očitek o neskladju desetega odstavka 52. člena ZSPJS z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker ne varuje tudi direktorjev pred znižanjem plač.
 
9. Neutemeljen je tudi očitek, da so neenako obravnavani, ker njihov naziv ni posebej ovrednoten. Kot je pojasnila Vlada, je zahtevnost delovnega mesta direktorja enaka ne glede na naziv, ki ga ima oseba pred nastopom mandata.
 
10. Pobudniki izpodbijajo tudi četrti odstavek 22. člena ZSPJS, ki določa, da višino dela plače za delovno uspešnost ravnatelja, direktorja in tajnika določi organ, pristojen za njihovo imenovanje na podlagi meril, ki jih določi pristojni minister. Zatrjujejo neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi ZSPJS za druge javne uslužbence to višino določil v prvem odstavku te določbe. Očitek ni utemeljen. Pobudniki namreč napačno razlagajo prvi odstavek 22. člena ZSPJS. Ta določa, da del plače za delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je pri delu v tekočem letu dosegel nadpovprečne delovne rezultate in da ta del plače lahko letno znaša največ dve njegovi osnovni mesečni plači. Ta določba ne izključuje direktorjev niti jih ne izključuje katera druga določba ZSPJS. V drugem odstavku te določbe pa je določeno, podobno kot za direktorje v izpodbijani določbi, da se del plače za delovno uspešnost javnemu uslužbencu določi na podlagi meril in kriterijev, dogovorjenih s kolektivno pogodbo za javni sektor. Minister s podzakonskim aktom torej določi zgolj merila za določitev višine dela plače za delovno uspešnost, o konkretni višini, ki ne sme presegati zakonskega maksimuma iz prvega odstavka 22. člena ZSPJS, pa odloči pristojni organ zavoda.
 
11. Pobudniki zatrjujejo, da je četrti odstavek 22. člena ZSPJS v neskladju s 87. členom Ustave, ker z zakonom niso določeni minimalni okviri meril in kriterijev za njihovo nagrajevanje. Ta očitek je Ustavno sodišče presojalo z vidika skladnosti z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Iz te določbe ne izhaja, da bi moral zakonodajalec vse podrobnosti pravic urediti z zakonom. Podrobnejše urejanje pravic in obveznosti posameznikov lahko prepusti podzakonskemu predpisu, pri čemer pa mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, in določiti okvire ter usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje, tako da je pravnemu subjektu njegov položaj znan oziroma predvidljiv že na podlagi zakona. Pobudniki izpodbijajo četrti odstavek 22. člena ZSPJS, ki je pooblastilna norma in ki zgolj določa, da višino dela plače za delovno uspešnost ravnatelja, direktorja in tajnika določi organ, pristojen za njihovo imenovanje na podlagi meril, ki jih določi pristojni minister. Vendar ZSPJS obseg sredstev za plačilo delovne uspešnosti določa v prvem odstavku 21. člena, vsebino, višino in osnovo za obračun delovne uspešnosti pa v 22. členu. S tem ZSPJS daje zadostno podlago za podrobnejšo ureditev tega dela plač direktorjev s podzakonskimi predpisi.
 
12. Pobudniki izpodbijani ureditvi očitajo, da je v neskladju z 2. členom Ustave, ker se jim znižuje plača in odvzemajo že pridobljene pravice. Vendar je treba tudi ta očitek zavrniti kot neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da plače v določeni višini ni mogoče šteti kot pridobljeno pravico, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, s kolektivno pogodbo in s splošnim aktom delodajalca (odločba št. U-I-152/94 z dne 14. 9. 1995, Uradni list RS, št. 60/95 in OdlUS IV, 74, odločba št. U-I-12/95 z dne 16. 5. 1996, Uradni list RS, št. 76/97 in OdlUS VI, 152 ter odločba št. U-I-134/96). Določanje višine plač javnih uslužbencev oziroma direktorjev sodi, če se pri tem ne posega v človekove pravice posameznikov, v polje proste presoje zakonodajalca. Vsako znižanje plač zato samo po sebi še ne pomeni neskladja s to ustavno določbo. Odločitvi zakonodajalca glede višine plače direktorjev bi lahko ustavno sodišče očitalo neskladje z 2. členom Ustave le, če bi bila višina teh prejemkov določena očitno neprimerno oziroma če bi se ti prejemki bistveno in nenadno znižali. Navedenega pobudniki izpodbijani ureditvi ne očitajo.
 
13. Očitek pobudnikov o neustavnosti petega odstavka 7. člena ZSPJS je neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
 
 
Pravilnik 
 
14. Pobudniki zatrjujejo, da niso seznanjeni s predpisom iz tretjega odstavka 11. člena ZSPJS. Zato menijo, da ni bil objavljen. V skladu s tretjim dostavkom 11. člena ZSPJS plačni razred za določitev osnovne plače ravnatelja, direktorja in tajnika pri proračunskih porabnikih iz 2. točke 2. člena ZSPJS, katerih ustanovitelj je država, predpiše minister, pristojen za posamezno področje. Na podlagi te določbe je Minister za zdravje sprejel Pravilnik, ki je bil objavljen 25. 11. 2005 v Uradnem listu Republike Slovenije št. 106. Gre torej za pravilnik, ki ga pobudniki v nadaljevanju tudi izpodbijajo in pravilno citirajo. Očitek o neskladju tega predpisa s 154. členom Ustave, ker ni bil objavljen, je torej očitno neutemeljen.
 
15. Z navedbami, da so se jim s Pravilnikom znižale osnovne plače in da se jim je poseglo v pridobljene pravice, pobudniki zatrjujejo neskladje z 2. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Očitek o neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave je Ustavno sodišče presodilo z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave, po katerem so upravni organi pri svojem delu, kamor sodi tudi izdajanje predpisov iz njihove pristojnosti, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon. Očitek je neutemeljen. Ko Ustavno sodišče presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, ki mu je dal podlago za določitev podrobnejšega načina izvrševanja posameznih pravic oziroma obveznosti, presoja zlasti, ali podzakonski predpis zakonsko normo razčlenjuje v okviru, ki je dopuščen takšnemu aktu. ZSPJS določa vrednost osnovne plače za posamezne plačne razrede (Priloga 1) in najnižje ter najvišje plačne razrede za posamezne podskupine (Priloga 2). Direktorji, ravnatelji in tajniki so razvrščeni v plačno podskupino B, osnovne plače teh delovnih mest pa so uvrščene v plačne razrede v razponu od 29. do 62. razreda (Priloga 2). ZSPJS uvrstitev posameznih delovnih mest direktorjev, ravnateljev in tajnikov prepušča Vladi. Pobudniki se uvrščajo v plačne razrede v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZSPJS. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZSPJS Vlada ob upoštevanju zakonskih kriterijev (zahtevnost delovnega mesta in pomen proračunskega porabnika, ki ga vodijo) določi osnovno plačo direktorja z uvrstitvijo v plačni razred. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZSPJS lahko Vlada z uredbo določi, da se lahko za posamezne vrste delovnih mest uvrstitev določi v razponu plačnih razredov in hkrati določa, da morajo biti v tem primeru določeni tudi kriteriji za določitev plačnega razreda. Z Uredbo/1 so delovna mesta direktorjev zdravstvenih domov uvrščena v razponu plačnih razredov od 50. do 55. razreda (priloga II Uredbe/1), kriteriji za določitev plačnega razreda so določeni v prilogi III Uredbe/1. Konkretna uvrstitev posameznih delovnih mest direktorjev zdravstvenih domov v plačne razrede, v okviru razpona plačnih razredov iz priloge II Uredbe/1, pa je določena s Pravilnikom. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da bi bilo urejanje plač direktorjev s Pravilnikom zunaj zakonskega okvira.
 
16. Razloge, ki kažejo na očitno neutemeljenost očitkov pobudnikov o neustavnosti Pravilnika z vidika 2. člena Ustave, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 12. točki obrazložitve tega sklepa.
 
 
Uredba/1 
 
17. Pobudniki izpodbijajo Uredbo/1 v celoti, posebej pa tudi 1. člen, 7. člen, prvi in drugi odstavek 8. člena, prvo alinejo 9. člena ter na drugi odstavek 12. člena Uredbe/1. Zatrjujejo, da je Vlada z izpodbijano uredbo uredila plače direktorjev, za kar nima pravne podlage v ZSPJS. Zatrjujejo neskladje s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Tudi ta dva očitka je Ustavno sodišče presodilo z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave.
 
18. Pobudniki v zvezi z navedenim zatrjujejo, da 1. člen Uredbe/1, ki določa, katera delovna mesta se štejejo kot delovna mesta direktorjev, nima pravne podlage v ZSPJS, ker bodo ta delovna mesta določena šele s katalogom funkcij, delovnih mest in nazivov iz četrtega odstavka 7. člena ZSPJS. Očitek je neutemeljen. Vlada pojasnjuje, da navedeni katalog ni podzakonski akt, temveč bo zbir funkcij, delovnih mest in nazivov, določenih v aktih o notranji organizaciji in sistemizaciji uporabnikov proračuna. V primeru sprememb sistemizacij pa se bo tudi spremenil katalog. Podlaga za določitev delovnih mest direktorjev torej ni katalog. Ne glede na navedeno pa je treba poudariti, da že Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 14/91 in nasl. – v nadaljevanju ZZ) z definicijo poslovodnega organa[4] posredno opredeljuje tudi delovno mesto direktorja zavoda. Enako je to delovno mesto opredeljeno v zakonih s posameznih področij oziroma v aktih o ustanovitvi javnega zavoda.
 
19. Pobudniki zatrjujejo tudi, da Uredba/1 ni v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZSPJS, ki določa, da Vlada z uredbo določi uvrstitev v plačne razrede, pri čemer se lahko za posamezne vrste delovnih mest uvrstitev določi v razponu plačnih razredov; v tem primeru morajo biti določeni kriteriji za določitev plačnega razreda. Pobudniki zatrjevanega neskladja ne obrazložijo, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.
 
20. Neutemeljen je očitek pobudnikov, da je Uredba/1, ne da bi za to imela vsebinsko podlago v ZSPJS, v drugem odstavku 12. člena določila dinamiko zmanjševanja plač direktorjev v prehodnem obdobju, tj. do leta 2009. Kot je pojasnila Vlada, je pravna podlaga za to ureditev deseti odstavek 52. člena ZSPJS.
 
21. Pobudniki zatrjujejo, da 11. člen ZSPJS ni pravna podlaga Uredbi/1 za določitev njihovih pravic do dodatkov k plači (7. člen Uredbe/1) in delu plače za delovno uspešnost (8. člen Uredbe/1). Temu gre sicer pritrditi, ker ta določba ureja zgolj osnovno plačo. Vendar pa ZSPJS ureja dodatke k plači v členih od 23 do 32 (gre za VII. poglavje ZSPJS), delovno uspešnost pa v 21. členu in 22. členu ZSPJS (VI. poglavje ZSPJS). Pooblastilo Vladi, da določi višino dodatkov k plači direktorjev, tudi višino dodatka za delovno dobo, pa je vsebovano v desetem odstavku 52. člena ZSPJS. Očitek pobudnikov, da ZSPJS ni podlaga za urejanje teh pravic in da je Vlada z Uredbo/1 presegla pooblastila oziroma, da je nedopustno posegla na področje zakonskega urejanja in kolektivnega dogovarjanja, je torej neutemeljen.
 
22. Ker je ZSPJS določil višino delovne uspešnosti, ki se lahko največ letno izplača, je tudi očitek pobudnikov, da so pri rokih za izplačilo delovne uspešnosti, določenih v prvem in drugem odstavku 8. člena Uredba/1, neenako obravnavani z drugimi direktorji, neutemeljen.
 
23. Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 7. člen Uredbe/1, ki določa, do katerih dodatkov k plači direktorji niso upravičeni. Izpodbijajo tudi drugi odstavek 7. člena Uredbe/1, ki določa, da lahko direktorji javnih zavodov, ne glede na prvi odstavek 7. člena Uredbe/1, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra ali rektorja, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti, če je tako delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Zatrjujejo neskladje s prvim odstavkom 23. člena ZSPJS. Očitka sta neutemeljena. ZSPJS v prvem odstavku 23. člena določa zgolj vrste dodatkov, ki pripadajo javnim uslužbencem. Ali bo javni uslužbenec tudi upravičen do konkretnega dodatka in pod katerimi pogoji, kolikor jih ni ZSPJS že izključil, ker so vključeni v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije (npr. položajni dodatek), pa je stvar ureditve z delovnopravnimi predpisi, z zakoni in podzakonskimi predpisi posameznih področij ter s kolektivnimi pogodbami. Pobudniki izpodbijajo tudi tretji odstavek 7. člena ZSPJS in zatrjujejo neskladje s petim odstavkom 23. člena ZSPJS (pomotoma navajajo četrti odstavek). Pobudniki očitka ne utemeljijo, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
 
24. Iz navedenega izhaja, da so očitki o neskladnosti Uredbe/1 z drugim odstavkom 120. člena Ustave neutemeljeni.
 
25. Pobudnik Borut Alujevič izpodbija prvo alinejo 9. člena Uredbe/1, ki določa, da znaša dodatek za delovno dobo 0,3 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Pobudnik zatrjuje, da izpodbijana ureditev posega v njegove pridobljene pravice za nazaj in mu povzroča direktno izračunljivo škodo. Kolikor pobudnik smiselno zatrjuje neskladje s 155. členom Ustave, sklicevanje na to določbo Ustave ne prihaja v poštev. Ta ustavna določba prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo učinkuje predpis povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo. Za takšen primer v obravnavanem primeru ne gre. Izpodbijana določba je začela veljati 16. 8. 2005, uporabljati pa se je začela 1. 3. 2006 (14. člen Uredbe/1). Znižanje dodatka za delovno dobo je torej določeno le za čas po uveljavitvi Uredbe/1, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o retroaktivnosti. Dejstvo, da je pravica do dodatka za delovno dobo odvisna od delovne dobe, ki je seveda morala nastajati tudi že pred uveljavitvijo sporne zakonske določbe, na takšen sklep ne more vplivati.
 
26. Varstvo pred zakonskimi posegi v pravice posameznikov za naprej je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo kot enim izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.
 
27. Dodatek za delovno dobo ni ustavnopravna kategorija, zato tudi njegovo znižanje ali celo morebitna ukinitev z vidika Ustave sama po sebi ne bi bila sporna (tako tudi v odločbi št. U-I-60/06 z dne 7. 12. 2007, Uradni list RS, št. 1/07). Znižanje dodatka je eden izmed ukrepov v okviru celovite plačne reforme, s katero se plače zaposlenih v javnem sektorju povsem na novo določajo. Odločitev zakonodajalca oziroma v obravnavanem primeru odločitev Vlade, da ta dodatek zniža in s tem spremeni relativni vpliv delovne dobe na višino plače direktorja, je stvar njegove proste presoje v okviru pooblastil iz ZSPJS. Ker pa gre za prehod iz enega plačnega sistema v drugega, je treba v primeru poslabšanja položaja posameznih kategorij zaposlenih spoštovati 2. člen Ustave, iz katerega izhaja zahteva, da se posameznikom, ki bodo z izpodbijano spremembo prizadeti, omogoči, da se postopno prilagodijo na novo ureditev. Vlada v odgovoru pojasnjuje, da osnovna plača direktorjev po novem vključuje tudi vse dodatke ter fiksno delovno uspešnost in je temu primerno višja od prejšnjih osnovnih plač. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/06 sprejelo stališče, da je treba varstvo prizadetim posameznikom zagotoviti le, kolikor pri njih ne bo prišlo do morebitnega povišanja plače iz kakšnega drugega naslova, ki bi pomenil stalni del njegove plače, kar bi lahko kompenziralo znižanje plače iz naslova dodatka za delovno dobo. V takšnem primeru o nujnosti zagotovitve postopnega prehoda na novo ureditev, ki naj posamezniku omogoči, da se na takšno ureditev pripravi, ni mogoče govoriti. Seveda pa takšna kompenzacija ne pride v poštev v primerih povišanja plače iz naslova dodatkov zaradi opravljanja določenega dela (npr. dodatek za mentorstvo) kot tudi ne zaradi plačil iz naslova delovne uspešnosti. Pobudnik pa ni izkazal, da je takojšnje znižanje dodatka za delovno dobo povzročilo bistveno znižanje njegove plače. Glede na navedeno je bilo treba očitek o neskladju izpodbijane določbe z 2. členom Ustave zavrniti kot neutemeljen.
 
 
Uredba/2 
 
28. Pobudniki izpodbijajo tudi Uredbo/2. Zatrjujejo, da ni v skladu z 21. členom ZSPJS. Zatrjujejo neskladje s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Navedena očitka je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave.
 
29. Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je bila Uredba/2 spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 136/06), ki je začela veljati 1. 1. 2007. Zato je Ustavno sodišče pobudnike v skladu s 47. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) pozvalo, naj pojasnijo, ali pri pobudi vztrajajo, in v primeru, da vztrajajo, izkažejo izpolnjenost pogojev iz 47. člena ZUstS. Pobudniki so odgovorili, da pri pobudi vztrajajo. Iz njihovih navedb izhaja, da menijo, da je Uredba/2 tudi s spremembami in dopolnitvami še vedno v neskladju s 87. členom in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, ker z zakonom niso določena osnovna merila za določanje dodatne delovne uspešnosti. Ustavno sodišče je zato preizkus izpodbijane ureditve utemeljilo na podlagi besedila Uredbe/2, kot je uveljavljena po njeni spremembi.
 
30. Dodatno delovno uspešnost ureja ZSPJS. Vsebina dodatne delovne uspešnosti je določena v tretjem ter četrtem odstavku 21. člena ZSPJS, višina in osnova za obračun dodatne delovne uspešnosti pa sta določeni v tretjem odstavku 22. člena ZSPJS. Peti odstavek 21. člena ZSPJS, ki je pooblastilna norma, pa določa, da Vlada z uredbo določi prihodke, ki se štejejo kot sredstva, pridobljena na trgu ali iz nejavnih prihodkov za opravljanje javne službe, in predpiše merila za delitev sredstev iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. ZSPJS s tem daje zadostno podlago za podrobnejšo ureditev dodatne delovne uspešnosti s podzakonskimi predpisi.
 
31. Očitek pobudnikov, da je Uredba/2 v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, je torej neutemeljen.
 
 
C.
 
32. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
 
 
Opombe:
[1] Šesti odstavek 11. člena ZSPJS se glasi: "Direktorjem, imenovanim v naziv, se plača, ne glede na naziv, določi v skladu z uredbo iz tega člena."
[2] Sedmi odstavek 16. člena ZSPJS se glasi: "Javni uslužbenci, ki so z uredbo ali aktom državnega organa razvrščeni na delovna mesta v plačni skupini B, ne napredujejo v višji plačni razred."
[3] Deseti odstavek 52. člena ZSPJS se glasi: "Ne glede na določbo četrtega odstavka tega člena se pričnejo plače funkcionarjev, ravnateljev, direktorjev in tajnikov izplačevati po določbah tega zakona najkasneje s 1. 3. 2006. Če do 31. 12. 2005 ni sprejeta Kolektivna pogodba za javni sektor, vlada z uredbo določi višino dodatkov, ki se začasno uporabljajo za izplačilo plač ravnateljem, direktorjem in tajnikom, do pričetka uporabe Kolektivne pogodbe za javni sektor. Ne glede na druge določbe tega zakona se dinamika odprave nesorazmerij v osnovnih plačah določi z uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. Za izplačila plač funkcionarjev in direktorjev se ne uporabljajo določbe prvega odstavka 49. člena in 49.f člena tega zakona."
[4] V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZZ je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Janez Zupančič, Ivančna Gorica in drugi
Datum vloge:
30. 3. 2006
Datum odločitve:
22. 3. 2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
zavrnitev
zavrnitev
Objava:
Dokument:
US27326

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser