Up-897/05

Opravilna št.:
Up-897/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 29.03.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.897.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1856/2004 z dne 25. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 1999/00104 z dne 18. 2. 2004
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1856/2004 z dne 25. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 1999/00104 z dne 18. 2. 2004 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-897/05-7
29. 3. 2007
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa Odvetniška družba C. in partnerji, o. p., d. n. o., Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1856/2004 z dne 25. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. In 1999/00104 z dne 18. 2. 2004 se ne sprejme.
 
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje zavrglo predlog pritožnikov (tedaj dolžnikov), da obdržita pravico stanovati v prodani stanovanjski hiši. Svojo odločitev je utemeljilo s sklicevanjem na četrti odstavek 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), po katerem določbe prejšnjih odstavkov istega člena, ki urejajo pravico dolžnika na prodanem stanovanju, ne veljajo v primeru, ko je družinska stanovanjska hiša prodana v izvršilnem postopku zaradi poplačila terjatve, ki je bila zavarovana s pogodbeno zastavno pravico na tej hiši. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov. Pritrdilo je prvostopenjskemu stališču ter še dodalo, da sta pritožnika predlog tudi sicer prepozno vložila.
 
2. Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 2., 22., 23., 25., 33., 67., 78. in 155. člena Ustave. Poudarjata, da je določba o dolžnikovi pravici na prodanem stanovanju materialnopravne narave, zato menita, da bi morali sodišči svojo odločitev opreti na določbo 185. člena v času sklenitve sporazuma o ustanovitvi hipoteke veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. – v nadaljevanju ZIP), ki omejitve te pravice ni vseboval, in ne na v času odločanja veljavno določbo 210. člena ZIZ. Z drugačnim stališčem naj bi sodišči posegli v njuno pričakovano pravico do stanovanja. Zato naj bi bila izpodbijana sklepa v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne veljave predpisov (iz 155. člena Ustave) ter z načelom pravne države (iz 2. člena Ustave). Menita tudi, da je ob takšni interpretaciji s spremembo predpisa enim strankam zagotovljeno boljše pravno varstvo kot drugim. Sodišči naj bi s svojo odločitvijo tudi izničili pravico do socialne funkcije lastnine oziroma odgovornost države, da svojim državljanom omogoča primerno stanovanje za bivanje. Sodišču prve stopnje tudi očitata, da jima je z odločitvijo o zavrženju njunega predloga odvzelo pravico do sodnega varstva. Višjemu sodišču pa očitata, da na vse njune pritožbene navedbe ni vsebinsko odgovorilo. Nadalje nasprotujeta stališču Višjega sodišča, da sta tudi sicer predlog prepozno vložila. Določbo drugega odstavka 210. člena ZIZ naj bi Višje sodišče razlagalo drugače od ustaljene sodne prakse, ki naj bi to določbo vedno razlagala v korist dolžnika, in naj bi zato kot pravočasne štela vse predloge, ki so bili vloženi dan pred razpisano javno dražbo. Zato bi moralo po mnenju pritožnika Višje sodišče takšen odmik od ustaljene sodne prakse posebej obrazložiti. Višje sodišče naj bi glede na navedeno pri odločanju kršilo njuno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
 
 
B.
 
3. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 155. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načelo pravne in socialne države ter načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov), se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnika ustavne pritožbe prav tako ne moreta utemeljevati s sklicevanjem na 78. člen Ustave (primerno stanovanje). Tudi iz te ustavne določbe namreč kakšna konkretna individualna človekova pravica ali temeljna svoboščina ne izhaja. Iz nje izhaja le obveznost države, da ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja.
 
4. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča temelji na dveh (med seboj neodvisnih) pravnih stališčih. Višje sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu stališču, da je treba v obravnavanem primeru pri presoji vprašanja, ali pritožnikoma pripada pravica stanovati v prodani stanovanjski hiši, uporabiti določbe v času odločanja veljavnega ZIZ, ki jima v četrtem odstavku 210. člena to pravico odreka, čeprav sta sporazum o ustanovitvi hipoteke sklenila v času veljavnosti ZIP, ki te pravice ni omejeval. Svojo odločitev pa je Višje sodišče utemeljilo še na dodatnem stališču, in sicer je (na podlagi okoliščin, ki izhajajo že iz prvostopenjskega sklepa, pa tudi iz navedb pritožnikov samih) ugotovilo, da sta pritožnika predlog tudi sicer prepozno vložila. Ker je torej Višje sodišče svojo odločitev utemeljilo na dveh pravnih podlagah, iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča pa je razvidno, da za odločitev zadošča že ena od njiju, bi morala pritožnika za uspeh z ustavno pritožbo izkazati, da sta z ustavnega vidika nesprejemljivi obe pravni stališči.
 
5. Stališču Višjega sodišča, da sta predlog prepozno vložila, pritožnika očitata neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse pri razlagi določbe drugega odstavka 210. člena ZIZ, ki določa časovni okvir za uveljavljanje sporne pravice. Ta očitek bi lahko bil pomemben z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe namreč (med drugim) izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnika odstopa od sodne prakse nista izkazala. Ustavni pritožbi namreč nista priložila nobenih dokazov (na primer sodnih odločb), iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da zatrjevana ustaljena sodna praksa obstaja in da izpodbijana odločitev od nje odstopa.
 
6. Pritožnika tudi trdita, da jima je bila z zavrženjem njunega predloga kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navedena človekova pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Določitev prekluzivnih rokov sicer povzroči omejitev te pravice, vendar je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da to še ne pomeni, da bi bila takšna omejitev sama po sebi nedopustna. Prekluzivni roki namreč služijo zagotavljanju jasnosti in gotovosti medsebojnih pravnih razmerij, kar je v interesu strank kot tudi v interesu pravne varnosti. Pogoj pa je, da dolžina teh rokov kot tudi njihov prekluzivni učinek dovolj jasno in nedvoumno izhaja iz zakona. Navedene zahteve drugi odstavek 210. člena ZIZ izpolnjuje. Zato pritožnikoma s tem, ko sta s potekom predpisanega roka objektivne in prekluzivne narave izgubila pravico do bivanja v stanovanju, v njuno pravico do sodnega varstva ni bilo poseženo.
 
7. Ostali očitki pritožnikov se nanašajo na drugo pravno stališče, na katerem temeljita izpodbijana sklepa. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da že prvo pravno stališče ni ustavno sporno, morebitna ugotovitev ustavne spornosti drugega stališča ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve o ustavni pritožbi. Zato se Ustavnemu sodišču do očitkov, ki se nanašajo na drugo stališče, ni bilo treba opredeljevati.
 
8. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter članici dr. Mirjam Škrk in mag. Marija Krisper Kramberger. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Namestnik predsednice senata
Jože Tratnik
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
13.09.2005
Datum odločitve:
29.03.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US27341