Up-1324/07

Opravilna št.:
Up-1324/07
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.05.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.1324.07
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 332/2007 z dne 22. 3. 2007 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 214/2007 z dne 7. 2. 2007
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 332/2007 z dne 22. 3. 2007 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 214/2007 z dne 7. 2. 2007 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1324/07-6
15. 5. 2007
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B., C. C. in Č. Č., vseh iz Ž. Ž., ki jih zastopa mag. D. D. iz Z. Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 332/2007 z dne 22. 3. 2007 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 214/2007 z dne 7. 2. 2007 se ne sprejme.
Obrazložitev
A.
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje pritožnikov za azil. Pritožniki so vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker so zamudili rok za vložitev tožbe zoper navedeno odločitev. Upravno sodišče je zavrnilo predlog pritožnikov za vrnitev v prejšnje stanje. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep Upravnega sodišča.
 
2. V ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo, da gre za očitno napačno in arbitrarno procesno odločitev z usodnimi posledicami za ustavne pravice. Navajajo, da so tožniki tožbo ob njeni vložitvi sopodpisali kot svojo. Vzroki za zamudo pa naj bi bili podani pri pooblaščencu, ki naj bi jih zaradi bolezni lahko šele po njenem prenehanju opozoril na spremenjeni zakon, po katerem jih on ne more več zastopati, in so zato tožbo sopodpisali kot svojo lastno. Vzroka nastali procesni situaciji naj bi bila dva, in sicer začetek veljavnosti nove zakonske ureditve ter popolna pravna in jezikovna nesposobnost pritožnikov, da bi v tem položaju lahko kakorkoli ukrepali sami, brez pravne pomoči. Bili naj bi v celoti odvisni od pomoči svojega pooblaščenca, ki pa mu je bolezen v tem času preprečila, da bi jim pravočasno pripravil ustrezno, z zakonom skladno rešitev (od njih samih podpisano tožbo). Ker naj bi bila vzrok zamudi bolezen pooblaščenca, so ob vložitvi tožbe predlagali vrnitev v prejšnje stanje in to pojasnili in dokazali z zdravniškim potrdilom, ki naj bi ga napovedali v sami vlogi in dejansko predložili naslednji dan, vse v okviru osemdnevnega zakonskega roka. Upravno sodišče naj bi predlog zavrnilo z neresničnim zatrjevanjem, da tožniki bolezen pooblaščenca le posplošeno zatrjujejo. To naj bi uspeli dokazati v pritožbi zoper ta sklep, vendar naj bi se Vrhovno sodišče še bolj očitno skušalo izmakniti bistvu problema s sprenevedanjem, "da tožniki niso še sami navedli utemeljenih okoliščin, zakaj so zamudili zakonski rok". Navedeno stališče ocenjujejo kot sprenevedanje, ker naj bi bilo sodiščem v azilnih postopkih jasno, da so v teh postopkih prosilci za azil nujno odvisni od pomoči svojih pravnih zastopnikov.
 
 
B.
 
3. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Navedbe pritožnikov glede kršitev, ki naj bi jih zagrešili sodišči (glede vprašanja, ali so pritožniki že ob vložitvi vloge oziroma sploh izkazali okoliščine, ki utemeljujejo vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter glede vprašanja, ali so izkazali opravičen vzrok za zamudo roka za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo MNZ) po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava in ugovor nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem pa ustavne pritožbe glede na zgoraj navedeno ne morejo utemeljiti. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali izpodbijana odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču in ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišča brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno. To bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve bi Ustavno sodišče lahko izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima odločitvama ni mogoče očitati. Bistveno za to ustavno pritožbo je, da pritožniki drugače kot sodišči odgovarjajo na vprašanje, po subjektivnih okoliščinah koga (tožnika ali njegovega pooblaščenca) se presoja opravičenost vzroka za zamudo roka za vložitev tožbe ter kaj je šteti za opravičljiv vzrok za zamudo. Razlaga in utemeljitev Vrhovnega in Upravnega sodišča, zakaj sta šteli, da se opravičenost vzroka za zamudo presoja po subjektivnih okoliščinah stranke upravnega spora kot vlagatelja predloga za vrnitev v prejšnje stanje s tem, da mora te okoliščine verjetno izkazati sama stranka in ne njen pooblaščenec ter da razlogov za zamudo, ki so jih stranke navajale in so izključno na strani pooblaščenca, ni mogoče šteti za opravičljiv vzrok za zamudo, ni taka, da bi ji lahko očitali kršitev 22. člena Ustave.
 
4. Pritožniki sprožajo tudi vprašanje, ali bi moralo sodišče pri presoji pogojev za vrnitev v prejšnje stanje posebej upoštevati dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za prosilce za azil, in zato uporabiti "blažjo" razlago teh pogojev. Sodišča morajo pri odločanju o pravicah strank odločati po procesnih pravilih, ki so določena z zakoni. Posebnosti azilnega postopka pred upravnim organom in v postopku sodnega varstva, ki izhajajo iz posebnega položaja prosilcev za azil, so urejene v Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). V šestem odstavku 39. člena ZAzil je določeno, da se za vložitev tožbe in postopek pred upravnim sodiščem uporablja zakon, ki ureja upravni spor, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Navedeno pomeni, da je treba posledice zamujenih dejanj v azilnih zadevah obravnavati enako kot v drugih zadevah, ker pri ureditvi inštituta vrnitve v prejšnje stanje ZAzil ne določa nobenih posebnosti. Zato ugotovitev, da sta sodišči pogoje za vrnitev v prejšnje stanje presojali neupoštevaje, da gre za "azilno zadevo", torej enako kot pri vseh zadevah, ki se vodijo po zakonu, ki ureja upravni spor, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
 
5. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
03.04.2007
Datum odločitve:
15.05.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US27479