U-I-346/05

Opravilna št.:
U-I-346/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 04.10.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:U.I.346.05
Akt:
Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 46/92 in 80/04) (ZDVEDZ)
Zakon o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) (ZVDZ), 48., 81., 82., 87. čl., 2. in 3. odst. 91. čl., 93. čl. ter XII. poglavje
Ustavni zakon o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/2000) (UZ80), II. tč.
Zakon o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) (ZVDZ), 2. odst. 93. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 46/92 in 80/04) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 48. in 81. člena, drugega in tretjega odstavka 91. člena, 93. člena ter XII. poglavja Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti točke II Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/2000) se zavrže. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 82. in 87. člena Zakona o volitvah v Državni zbor se ustavi. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) se ustavi.
Evidenčni stavek:
Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti (in zakonitosti) predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne.
 
Ustavno sodišče ustavi postopek, če pobudnik umakne pobudo.
 
Pobudnik nima pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati, če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti.
 
Ustavno sodišče ni pristojno za presojo Ustave in predpisov ustavne narave.
Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
1.5.51.1.4.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ustavitev postopka - Zaradi umika pobude/zahteve.
1.4.51.5.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravovarstvena potreba v primeru, ko je predpis prenehal veljati - Pred začetkom postopka.
1.5.51.1.27.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Nepristojnost za presojo - Norm ustavnega ranga.
1.5.51.1.29 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Načelo samoomejitve (self-restraint).
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.38.1 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Volilne pravice (43) - Pravica voliti.
Pravna podlaga:
Člen 2, 43, 44, Ustava [URS]
Člen 25.3, 25.4.1, 25.4.2, 26.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-346/05-14
4. 10. 2007
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Boštjana Vernika, Ljubljana, na seji 4. oktobra 2007
sklenilo:
 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 46/92 in 80/04) se zavrne. 
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 48. in 81. člena, drugega in tretjega odstavka 91. člena, 93. člena ter XII. poglavja Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) se zavrne. 
 
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti točke II Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/2000) se zavrže. 
 
4. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 82. in 87. člena Zakona o volitvah v Državni zbor se ustavi. 
 
5. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) se ustavi. 
 
Obrazložitev
A.
 
1. Pobudnik je s pobudo, ki jo je vložil 28. 12. 2005, izpodbijal volilno zakonodajo, ker naj ne bi omogočala odločilnega vpliva volivcev na dodelitev mandatov, kot določa peti odstavek 80. člena Ustave. Izpodbijal je Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (v nadaljevanju ZDVEDZ) v celoti, Zakon o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izida glasovanja in izida volitev (81., 82., 83. in 87. člen, drugi in tretji odstavek 91. člena ter 93. člen ZVDZ), pravila za kandidiranje na listah v zvezi s samostojnimi kandidati (48. člen ZVDZ), volitve po pošti in na diplomatsko konzularnih predstavništvih v tujini ter na varstvo volilne pravice (XII. poglavje ZVDZ). Izpodbijal je tudi II točko Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju UZ80), ker naj bi ustvarjala pravno nejasnost in nekonsistentnost volilne zakonodaje. Pobudnik je v zvezi z ZDVEDZ navajal, da se pri opredelitvi volilnih okrajev v Zakonu hkrati uporabljajo pojmi nekdanje občine, sedanje občine, ob tem pa nekatere obstoječe občine sploh niso omenjene. Enako naj bi veljalo za pojem krajevne skupnosti, ki naj bi enkrat označeval območje nekdanje, sedaj neobstoječe teritorialne enote, drugič pa območje obstoječega dela občine. S tem naj bi povzročil pravno zmedo pri opredelitvi volilnih okrajev. Zato naj bi bil v neskladju z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm (2. člen Ustave). Zatrjeval je tudi, da izpodbijana ureditev omogoča občinam, da same prek določitve območij krajevnih skupnosti določajo območja volilnih okrajev, kar naj bi bilo v neskladju z načelom pravne varnosti in z drugim odstavkom 140. člena Ustave. Ker naj bi ZDVEDZ urejal ustavno materijo (vprašanje personalizacije volitev), bi moral biti sprejet z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Ker ni bil sprejet, naj bi bil v neskladju s četrtim odstavkom 80. člena Ustave. Člen 48 ZVDZ, po katerem lahko neodvisni kandidati kandidirajo le v eni volilni enoti, naj bi bil v neskladju z načelom zagotavljanja enakih konkurenčnih možnosti za izvolitev vsem kandidatom (enakost volilne pravice iz 43. člena Ustave) in z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Členi 81, 82 in 83 ZVDZ, ki urejajo glasovanje po pošti in na diplomatsko konzularnih predstavništvih v tujini, in 87. člen ZVDZ, kolikor se nanaša na ugotavljanje izida glasovanja po pošti, naj bi bili v neskladju z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pobudnik je neskladje utemeljeval z navedbo, da so te določbe nejasne in da ne upoštevajo posebnosti položaja posameznih kategorij volivcev (npr. invalidov), zaradi česar naj jim ne bi bilo zagotovljeno učinkovito uživanje oziroma varstvo volilne pravice. Glede drugega odstavka 91. člena in 93. člena ZVDZ je navajal, da je v neskladju s petim odstavkom 80. člena v zvezi z enakostjo volilne pravice iz 43. člena Ustave. Po mnenju pobudnika je nevzdržno, da je za vpliv volivcev na dodelitev mandatov v posameznem volilnem okraju odločilen relativni izid (delež volivcev, ki so zanj glasovali v posameznem volilnem okraju), ne pa absolutni izid (število glasov volivcev, oddanih za posameznega kandidata). Upoštevanje relativnih izidov naj bi pomenilo, da so izidi neodvisni od volilne udeležbe oziroma od števila oddanih glasov v posameznem volilnem okraju. Iz istih razlogov naj bi bil v neskladju s petim odstavkom 80. člena Ustave tudi tretji odstavek 91. člena ZVDZ, po katerem v primeru, če sta dva kandidata dobila enak delež glasov, o izvolitvi med njima odloča žreb. Pobudnik je navajal, da bi morali dosledneje upoštevati načelo personalizacije volitev in kot primernejši sistem navaja irski sistem enega prenosljivega glasu. V zvezi z varstvom volilne pravice (XII. poglavje ZVDZ) je opozoril, da volivec razen ugovora zoper delo volilnega odbora in zoper ravnanje okrajne volilne komisije nima nobenih specifičnih, naravi stvari prilagojenih in predvsem učinkovitih pravnih sredstev. Upravni spor po mnenju pobudnika ne zagotavlja pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, v predvolilnih in povolilnih postopkih ne nudi niti učinkovitega sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave. Posebej je opozoril na nosilne razloge odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-63/99 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 41). Po mnenju pobudnika ta odločba smiselno vsebuje vse temeljne ustavnopravne argumente za prepričanje, da je obstoječa ureditev pravnega varstva volilne pravice volivcev zoper potencialno sporen volilni izid v očitnem neskladju z Ustavo. Ustavnemu sodišču je predlagal, naj po koneksiteti presoja tudi ureditev pravnega varstva pasivne volilne pravice. Pobudnik je zatrjeval tudi, da je ureditev volilnega sistema, kot jo določajo Ustava, UZ80, ZVDZ, ZDVEVZ, odločbe Ustavnega sodišča in razlage Državne volilne komisije, nepregledna, premalo jasna in nedoločna. Nepreglednost naj bi povzročale zlasti spremembe zakonodaje, učinki odločb Ustavnega sodišča ter sprejete razlage Državne volilne komisije. Zato naj si povprečen naslovnik na njeni podlagi ne bi mogel ustvariti predstave o tem, kakšen je njegov pravni položaj. Zatrjevane neustavnosti ureditve volilnega sistema naj bi kršile tudi pravico volivcev iz 44. člena Ustave. Zaradi njih naj bi namreč volivci še bolj posredno sodelovali pri upravljanju z javnimi zadevami, kot naj bi bilo to nujno in predpisano z Ustavo. Pobudnik je še navajal, da imajo norme II. točke UZ80 in ZVDZ enako pravno moč, vendar so si medsebojno očitno v nasprotju, veljajo pa hkrati. Čeprav naj bi UZ80 izgubil svoj pravni učinek, naj bi bil neustaven, saj naj bi veljal in s tem povprečnemu naslovniku zbudil dvome o tem, ali bi ga bilo treba uporabiti, zlasti glede na njegovo formalno obliko. Zato naj bi bil v neskladju z načelom pravne varnosti in zaupanja v pravo (2. člen Ustave).
 
2. Ustavno sodišče je pobudo poslalo Državnemu zboru in Vladi. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
 
 
B. – I.
 
3. Ustavno sodišče je pobudnika z vlogo z dne 8. 12. 2006 na podlagi 47. člena tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 15/94 – ZUstS/94) pozvalo, naj pojasni, ali kljub začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 78/06 – v nadaljevanju ZVDZ–B) še vztraja pri pobudi, oziroma naj izkaže svoj pravni interes za ustavnosodno presojo. Pobudnik je Ustavnemu sodišču z vlogo z dne 20. 12. 2006 sporočil, da pobude ne razširja na tiste določbe ZVDZ-B, ki se nanašajo na volitve po pošti (22., 23. in 25. člen ZVDZ-B oziroma spremembe 81., 82., 83. in 87. člen ZVDZ), in na določbe, ki se nanašajo na ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti spolov pri kandidiranju (10., 11. in 33. člen ZVDZ-B oziroma dopolnjena 43. in 44. člen ZVDZ).
 
4. S 23. členom ZVDZ-B je bil v celoti spremenjen 82. člen ZVDZ, s 25. členom ZVDZ-B, pa 87. člen ZVDZ. To pomeni, da je ZVDZ-B ureditev iz 82. in 87. člena ZVDZ določil na novo. Ker je pobudnik navedel, da pobude ne razširja na 23. in 25. člen ZVDZ-B, je Ustavno sodišče štelo, da je pobudnik pobudo za oceno ustavnosti 82. in 87. člena ZVDZ umaknil. Zato je postopek za preizkus pobude v tem delu ustavilo (4. točka izreka).
 
5. Pobudnik je izpodbijal tudi drugi odstavek 93. člena ZVDZ, ki je določal možnost izvolitve poslancev s t. i. nacionalnih list. V zvezi s to določbo je že UZ80 določil, da se pri delitvi mandatov na ravni države ne uporablja več. Na podlagi UZ80 je nato ZVZD-B določil, da izpodbijana določba preneha veljati. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Ker pobudnik v odgovoru z dne 20. 12. 2006 glede izpodbijane določbe ni navedel ničesar, je Ustavno sodišče ustavilo tudi postopek za preizkus pobude v tem delu (5. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
6. Pobudnik je v vlogi z dne 20. 12. 2006 navedel, da pobude ne razširja na določbe ZVDZ-B, ki se nanašajo na ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti spolov pri kandidiranju (10., 11. in 33. člen ZVDZ-B oziroma dopolnjena 43. in 44. člen ZVDZ). Iz teh navedb bi bilo mogoče sklepati, da je v pobudi izpodbijal temeljne določbe 43. in 44. člena ZVDZ, vendar ni tako. Pobudnik teh določb ni navedel niti med predpisi, ki jih izpodbija, niti ni zatrjeval njihove neustavnosti po vsebini. Zato je Ustavno sodišče štelo, da pobudnik z obravnavano pobudo 43. in 44. člena ZVDZ v delu, ki je veljal pred dopolnitvijo z ZVDZ-B, ne izpodbija. Glede na navedeno je Ustavno sodišče preizkušalo le navedbe pobudnika, ki se nanašajo na ZDVEDZ v celoti, na ZVDZ glede pravila za kandidiranje samostojnih kandidatov (48. člen ZVDZ), pravila o glasovanju po pošti v Republiki Sloveniji (81. člen ZVDZ), pravila o upoštevanju rezultata v volilnem okraju pri dodelitvi mandata v volilni enoti (drugi in tretji odstavek 91. člena ter 93. člen ZVDZ) in na določbe glede varstva volilne pravice (XII. poglavje ZVDZ).
 
ZDVEDZ 
 
7. ZDVEDZ določa območja volilnih enot in volilnih okrajev na podlagi meril, ki jih predpisuje ZVDZ. Temelji na ureditvi občin in krajevnih skupnosti kot teritorialnih enot na dan uveljavitve tega zakona in nato novele iz julija 2004. To je razvidno tudi iz sklepov Državne volilne komisije o imenovanju volilnih komisij, saj je v uvodu teh sklepov izrecno navedeno, da se npr. "v volilno komisijo II. volilne enote, ki obsega po stanju na dan sprejema ZDVEDZ, 23. septembra 1993, območja naslednjih občin:…" Volilne enote in volilni okraji se evidentirajo v registru prostorskih enot, ki ga vodi Geodetska uprava Republike Slovenije. Za te prostorske enote se v register vpisujejo vrsta prostorske enote, identifikacijska številka, meja, površina in ime prostorske enote (Pravilnik o vsebini in načinu vodenja registra prostorskih enot, Uradni list RS, št. 118/06). To pomeni, da se območja občin in krajevnih skupnosti, na katerih temelji ZDVEDZ, ne ujemajo z območji občin po Zakonu o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94 in nasl. – v nadaljevanju ZUODNO), ki temelji na naselju kot temeljnemu delu občine. Tudi spremembe sistema lokalne samouprave po ZUODNO ne vplivajo avtomatično na območja volilnih enot in volilnih okrajev po ZDVEDZ, temveč mora zakonodajalec v primeru, če oceni, da je zaradi spremembe sistema lokalne samouprave potrebna tudi sprememba območij volilnih enot oziroma volilnih okrajev, to posebej urediti v ZDVEDZ, nato pa se te spremembe vpišejo tudi v register prostorskih enot. Ureditev po ZDVEDZ je torej specifična in samo zaradi tega, ker ni usklajena z ZUODNO, še ni v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov kot enim od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Bila bi v neskladju, če njene vsebine ne bi bilo mogoče določiti z ustaljenimi metodami razlage v pravu. Tega pa pobudnik niti ne zatrjuje. Zato so njegove navedbe o neskladju izpodbijane ureditve z 2. členom Ustave očitno neutemeljene. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi očitek pobudnika, da je ZDVEDZ nejasen zato, ker je zakonodajalec pri noveli zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor, Uradni list RS, št. 80/04 –ZDVEDZ-A) leta 2004 uporabil drugačno zakonodajno tehniko kot leta 1992 in se oprl na koncept območij sedanjih občin. Prav tako neutemeljen je zato tudi očitek, da lahko občine posredno s spremembo meja naselij oziroma krajevnih skupnosti vplivajo na velikost volilnih okrajev oziroma spremenijo območje volilnih okrajev, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 140. člena Ustave.
 
8. V zvezi z očitkom pobudnika, da gre za volilni zakon, ki bi moral biti sprejet z 2/3 večino vseh poslancev, je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da ZDVEDZ ni protiustavno posegel v urejanje vprašanj, ki so po Ustavi pridržana zakonom o volilnem sistemu, med katere spada tudi ZVDZ, temveč je bil izdan prav na podlagi tega zakona oziroma izrecne določbe v njegovem 21. členu. V pravnem sistemu ima torej položaj izvedbenega predpisa k "sistemskemu" zakonu, vendar ta izvedbeni predpis ni izvršilni predpis upravnih ali lokalnih organov, torej podzakonski predpis, temveč je tudi sam zakon. Ker pa je to vendarle izvedbeni zakon za izvedbo načel, določenih v zakonu, ki se iz posebnih ustavno relevantnih razlogov sprejema z dvotretjinsko večino, bi bilo v nasprotju z načeli pravne države, če bi tak zakon kršil načela, katerih izvedbo bi moral zagotoviti, in bi ga v takem primeru Ustavno sodišče moralo kot protiustavnega razveljaviti (sklep št. U-I-128/92 z dne 27. 10. 1992, Uradni list RS, št. 53/92 in OdlUS I, 75). Zato je ta očitek očitno neutemeljen.
 
9. Glede na navedeno je pobuda za oceno ustavnosti ZDVEDZ očitno neutemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
 
 
ZVDZ 
 
10. Glavni očitek pobudnika v zvezi z ZVDZ je, da je ureditev, po kateri je za vpliv volivcev na dodelitev mandatov v volilni enoti odločilen vpliv njihovih glasov na ravni volilnega okraja, v neskladju s petim odstavkom 80. člena v zvezi z enakostjo volilne pravice iz 43. člena Ustave. Gre za določbo drugega odstavka 91. člena ZVDZ, po kateri so z liste kandidatov izvoljeni kandidati po vrstnem redu dobljenega deleža glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju oziroma v skupnem številu glasov v dveh volilnih okrajih. Enako pravilo vsebuje tudi 93. člen ZVDZ v delu, ki določa, da so pri delitvi mandatov na državni ravni izvoljeni kandidati v skladu z 91. členom tega zakona.
 
11. Ustavno sodišče je že odločalo o vprašanju, ali je kršeno načelo enakosti volilne pravice z oblikovanjem različno velikih volilnih okrajev glede na število volilnih upravičencev (glej npr. sklep št. U-I-128/92 in sklep št. U-I-226/00 z dne 10. 4. 2003, OdlUS XII, 35). Pobudniki so izpodbijali ustavnost oblikovanja volilnih okrajev, češ da zaradi velikih razlik v njihovi velikosti krši načelo enake volilne pravice. Ustavno sodišče pobud ni sprejelo, v obrazložitvi pa je poudarilo, "da različna velikost volilnih okrajev (celo v razmerju 1:3) ne krši načela enake volilne pravice, ker se volilni rezultati kandidatnih list izračunavajo po volilnih enotah, med katerimi so razlike v velikosti minimalne, in ne po volilnih okrajih. Prav tako ni važno, ali je bil glas za določeno kandidatno listo oddan v majhnem ali velikem volilnem okraju znotraj volilne enote - vsi ti glasovi se seštevajo in imajo torej pri izračunavanju volilnega izida za posamezno kandidatno listo (koliko mandatov je osvojila) enako težo. Volilni izid po posameznih volilnih okrajih vpliva le na to, kateri izmed kandidatov neke kandidatne liste, ki je v volilni enoti npr. osvojila enega izmed skupno enajstih mandatov, je izvoljen. Mandat je bil osvojen z glasovi, ki so bili za to kandidatno listo oddani v vseh enajstih volilnih okrajih, v vsakem praviloma za drugega kandidata - izvoljen pa ni tisti, ki je med njimi dobil absolutno največje število glasov (le ob taki ureditvi bi morali biti volilni okraji enako veliki), temveč tisti, ki je v svojem okraju dobil večji delež (odstotek) glasov kot drugi kandidati iz iste kandidatne liste v drugih okrajih. Zato ni utemeljen očitek, da imajo volilni glasovi zaradi različno velikih volilnih okrajev različno težo."
 
12. Smiselno enaki razlogi kot tisti, s katerimi je Ustavno sodišče s citiranimi sklepi zavrnilo očitke o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti volilne pravice, veljajo tudi za očitek pobudnika o neskladju izpodbijane ureditve s petim odstavkom 80. člena Ustave. Pobudnik očitek utemeljuje z navedbo, da bi morali biti z liste izvoljeni tisti kandidati, ki bi dobili največje absolutno število glasov v volilnih okrajih. Vendar ta očitek ni utemeljen. Pobudnik ne upošteva dejstva, da so po sedanji ureditvi volilni okraji različno veliki, zato bi upoštevanje absolutnega števila glasov nujno pomenilo kršitev načela enake volilne pravice. Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo v citiranih sklepih, se prav z upoštevanjem relativnega izida doseže, da imajo vsi kandidati načeloma enake možnosti za izvolitev. Po drugi strani pa takšna ureditev zagotavlja volivcem približno enak vpliv na izvolitev posameznih kandidatov. Če bi se namreč upoštevalo absolutno število glasov, bi morali biti volilni okraji zaradi zahteve po enakosti volilne pravice enako veliki, sicer bi imel glas volivca v večjem volilnem okraju večjo moč in s tem večji vpliv na izvolitev konkretnega kandidata. To pomeni, da je v sedanji ureditvi volilnih enot in volilnih okrajev in ob spoštovanju načela enake volilne pravice mogoče zagotoviti neposreden vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom le tako, da se upošteva relativen izid glasovanja. Zakaj naj bi bil tako ugotovljen izid neodvisen od volilne udeležbe oziroma od števila oddanih glasov, pa pobudnik ne pojasni.
 
13. V zvezi s pobudnikovo navedbo, da bi bilo načelo personalizacije volitev (ki izhaja iz petega odstavka 80. člena Ustave) dosledneje upoštevano, če bi imeli kakšen drug volilni sistem (npr. sistem enega prenosljivega glasu), pa velja ugotoviti, da vprašanje, ali je takšna ureditev vplivanja volivcev na izvolitev konkretnega kandidata najustreznejša, ni stvar ustavnosodne presoje (primerjaj s sklepom št. U-I-226/00).
 
14. Pobudnik izpodbija tudi tretji odstavek 91. člena ZVDZ, po katerem v primeru, če sta dva kandidata dobila enak delež glasov, o izvolitvi med njima odloča žreb. Ta očitek je pavšalen saj pobudnik ne pojasni, zakaj naj bi bila ta določba v neskladju s petim odstavkom 80. člena Ustave.
 
15. V zvezi z 48. členom ZVDZ, po katerem lahko neodvisni kandidati kandidirajo le v eni volilni enoti, pobudnik navaja, da je v neskladju z načelom zagotavljanja enakih konkurenčnih možnosti za izvolitev vsem kandidatom (enakost volilne pravice iz 43. člena Ustave) in z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ta očitek je očitno neutemeljen, saj pravilo, da se lahko kandidira samo v eni volilni enoti, velja za vse kandidate, ne pa le za neodvisne, kar zmotno meni pobudnik. Drugi odstavek 48. člena ZVDZ namreč jasno določa, da vsakdo lahko kandidira samo v eni volilni enoti in samo na eni listi kandidatov.
 
16. Člen 81 ZVDZ določa, kdo lahko v Republiki Sloveniji glasuje po pošti.[1] Pobudnik zatrjuje, da je ta člen v neskladju z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi bil nedoločen in ker naj ne bi upošteval posebnosti položaja posameznih skupin volivcev. Kot takšno skupino navaja konkretno le invalide. ZVDZ-B je zaradi tega, da bi bil invalidom omogočen kar najlažji dostop na volišča, v 21. členu določil, da Okrajna volilna komisija za območje okraja določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom. Na tem volišču lahko volilna komisija omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji (79.a člen ZVDZ). To pomeni, da imajo invalidi možnost glasovati tako na volišču, kjer imajo stalno prebivališče, kot tudi na posebej prirejenem (prilagojenem) volišču v volilnem okraju. Če so v bolnišnici, lahko tako kot drugi volivci glasujejo po pošti, v primeru, da imajo zdravstvene težave, pa jim ZVDZ omogoča tudi glasovanje na domu (drugi odstavek 81. člena in 83. člen ZVDZ). Zgolj s tem, da zanje ni določena možnost, da bi lahko izven primerov, določenih v 81. členu ZVDZ, glasovali po pošti, pa neustavnosti ZVDZ ni mogoče utemeljiti. Glede na navedeno so navedbe pobudnika o neskladju izpodbijane določbe z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj invalidom ne bi bile zagotovljene ustrezne možnosti za uresničevanje volilne pravice, očitno neutemeljene. Iz istih razlogov so neutemeljene tudi njegove navedbe, da ZVDZ vsebuje protiustavno pravno praznino (2. člen Ustave), ker naj ne bi upošteval posebnosti položaja invalidov in naj jim ne bi zagotavljal učinkovitega izvrševanja volilne pravice.
 
17. Pobudnik izpodbija tudi XII. poglavje ZVDZ, kolikor se nanaša na varstvo aktivne volilne pravice. Domnevno neustavnost zakonske ureditve utemeljuje s sklicevanjem na razloge, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. U-I-63/99. Iz navedb pobudnika je mogoče razbrati, da bi moralo biti po njegovem mnenju varstvo aktivne volilne pravice zagotovljeno tudi zoper potencialno sporni izid glasovanja. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče med drugim presojalo ureditev varstva pravice glasovanja na referendumu. S to odločbo je Ustavno sodišče res ugotovilo, da Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl. – v nadaljevanju ZRLI) daje pravico do vložitve pravnega sredstva samo zoper nepravilnosti pri delu volilnega odbora, ne predvideva pa nobenega posebnega pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu oziroma pri ugotavljanju izida glasovanja okrajne volilne komisije, volilne komisije volilne enote in Državne volilne komisije (v nadaljevanju DVK), zaradi česar je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Vendar je hkrati ugotovilo, da ZRLI zaradi posebnosti postopka glasovanja na referendumu v primerjavi z volilnim postopkom samostojno ureja varstvo pravice glasovanja. ZRLI namreč ni določil, da se glede varstva pravice glasovanja smiselno uporabljajo določbe ZVDZ o varstvu volilne pravice. Iz tega je razvidno, da ureditvi po ZRLI in ZVDZ nista bili niti smiselno enaki, zaradi česar tudi razlogi za neustavnost ureditve po ZRLI ne morejo veljati za ureditev varstva aktivne volilne pravice po ZVDZ. Pobudnik namreč ne upošteva, da po ZRLI ni bilo predvideno nobeno pravno sredstvo zoper ravnanje volilne komisije volilne enote in zoper ugotovitev DVK o izidu glasovanja na referendumu, medtem ko ZVDZ zagotavlja nadzor nad delom volilnih komisij volilnih enot, ki ga opravlja Državna volilna komisija.[2] Poleg tega pozna ZVDZ še eno obliko varstva. Zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov, imata vsak kandidat in predstavnik liste kandidatov pravico do pritožbe na Državni zbor, zoper odločitev Državnega zbora pa pritožbo na Ustavno sodišče. V primerjavi z ZRLI je torej po ZVDZ zagotovljeno sodno varstvo tudi zoper potencialno sporen volilni izid, četudi je predvideno kot varstvo pasivne volilne pravice. Iz navedb pobudnika je sicer mogoče razbrati, da bi moralo biti po njegovem mnenju zoper potencialno sporni izid glasovanja zagotovljeno tudi varstvo aktivne volilne pravice. Vendar pobudnik ne pojasni, zakaj, oziroma ne utemelji, zakaj ugovor zoper delo volilnega odbora in ugovor zoper ravnanje okrajne volilne komisije ne pomenita zadostnega oziroma učinkovitega pravnega sredstva za varstvo aktivne volilne pravice. Zgolj s sklicevanjem na stališča "slovenske pravne teorije" pa zatrjevane neustavnosti tudi ne more utemeljiti. Glede na navedeno so očitki pobudnika o neustavnosti XII. poglavja ZVDZ očitno neutemeljeni.
 
18. Očitek, da je ureditev volilnega sistema, kot jo določajo Ustava, UZ80, ZVDZ, ZDVEVZ, odločbe Ustavnega sodišča in razlage DVK, v neskladju z 2. členom in posledično s 44. členom Ustave, je pavšalen. Pobudnik ga namreč utemeljuje le z navedbo, da je ureditev nepregledna, nejasna in nedoločna, ne konkretizira pa posameznih določb in razlogov, zaradi katerih naj bi bila v neskladju z Ustavo. Zgolj nestrinjanje pobudnika z izpodbijano ureditvijo pa zatrjevane neustavnosti ne more utemeljiti.
 
19. Glede na navedeno je pobuda za oceno ustavnosti 48. in 81. člena, drugega in tretjega odstavka 91. člena, 93. člena in XII. poglavja ZVDZ očitno neutemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka), ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali pobudnik izkazuje pravni interes za oceno vseh navedenih določb.
 
 
B. – III.
 
 
20. Pobudnik izpodbija tudi II. točko UZ80 (določbe, ki urejajo vprašanja prehoda v novo ustavnopravno ureditev). Gre za določbe, ki imajo značaj ustavnopravnih norm, za presojo katerih pa Ustavno sodišče ni pristojno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000, OdlUS IX, 201). Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).
 
 
C.
 
21. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, prve in druge alineje četrtega odstavka 25. člena ter drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo, tretjo, četrto in peto točko izreka je sprejelo soglasno, drugo točko izreka pa z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
 
Opombi:
[1]Člen 81 ZVDZ določa:
" 1. Volivci ne smejo biti vpoklicani na vojaške vaje na dan glasovanja.
2. Po pošti lahko glasujejo tudi oskrbovanci domov za starejše, ki nimajo stalnega prebivališča v domu, ter volivci, ki so na zdravljenju v bolnišnicah, če to sporočijo okrajni volilni komisiji ali volilni komisiji volilne enote najkasneje deset dni pred dnem glasovanja.
3. Glasovanje po pošti se opravi pred dnem, ki je določen z razpisom kot dan glasovanja."
[2]Če DVK ugotovi takšne nepravilnosti pri delu komisije volilne enote, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev, sama ugotovi izid volitev v volilni enoti.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Boštjan Vernik, Ljubljana
Datum vloge:
28.12.2005
Datum odločitve:
04.10.2007
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev zavrnitev zavrženje
Dokument:
US27834