Up-2531/06

Opravilna št.:
Up-2531/06
Objavljeno:
Neobjavljeno | 29.01.2008
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2008:Up.2531.06
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 303/2005 z dne 10. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1385/2004 z dne 7. 7. 2005 in sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 32/2004 z dne 28. 6. 2004 se ne sprejme.
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 303/2005 z dne 10. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1385/2004 z dne 7. 7. 2005 in sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 32/2004 z dne 28. 6. 2004 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Okoliščina, da delodajalec delavcu omogoči nadaljnjo zaposlitev pri drugem delodajalcu pa je z vidika pravice do odpravnine, katere namen je tudi zagotovitev socialne varnosti ob prehodu v brezposelnost, po stališču Ustavnega sodišča razumen razlog za razlikovanje med trajno presežnimi delavci, ki jim delodajalec zagotovi to možnost, in trajno presežnimi delavci, ki jim tega ne omogoči. Zato so očitki o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave neutemeljeni.
Geslo:
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 22, Ustava [URS]
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2531/06
29. 1. 2008
 
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Vladimir Dobrajc, Šempeter, ki ga zastopa Odvetniška Družba Gregorovič-Pungartnik, o. p., d. n. o., Šentjur pri Celju, na seji dne 29. januarja 2008
 
sklenil:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 303/2005 z dne 10. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1385/2004 z dne 7. 7. 2005 in sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 32/2004 z dne 28. 6. 2004 se ne sprejme. 
 
2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. 
 
 
O b r a z l o ž i t e v
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnega pritožnika za plačilo razlike odpravnine kot trajno presežnemu delavcu. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Svojo odločitev je oprlo na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je bilo zaradi reorganizacije delodajalca na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev pritožniku ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu, ki jo je pritožnik podpisal, kasneje pa si je premislil in delodajalcu predlagal, da bi raje postal presežni delavec, na kar je bila s sporazumom z dne 30. 4. 1996, ki so ga podpisali pritožnik in oba delodajalca, takšna pogodba o zaposlitvi razveljavljena, pritožniku pa je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu. Na podlagi navedenega je zaključilo, da so bili akti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pritožnika kot trajno presežnega delavca navidezni in da celotni dokazni postopek kaže, da pritožnik ni bil presežni delavec. Zato je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po mnenju Vrhovnega sodišča pravilna. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-744/03 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05) je to sodišče navedlo, da gre za dve, upoštevaje dejansko stanje, bistveno različni zadevi in da se odločba Ustavnega sodišča ne dotika vprašanj uporabe 5., 37. in 50. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).
 
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Uveljavlja kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Nasprotuje zaključkom sodišč, da pritožnik ni bil presežni delavec. Navaja, da je treba oba načina prenehanja delovnega razmerja – na podlagi prevzema ali sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, šteti za prenehanje delovnega razmerja proti njegovi volji. Meni tudi, da se je Vrhovno sodišče neutemeljeno sklicevalo na sodbi št. VIII Ips 214/1998 z dne 12. 1. 1999 in VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002, ker naj bi šlo za povsem drugačna primera, kot v njegovi zadevi. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-744/03, iz katere naj bi izhajalo, da je izpodbijana odločitev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Navaja tudi, da ni bilo v spisu nobenih dokazov o napotitvi pritožnika k drugemu delodajalcu, da je bil pritožnik vse do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaposlen pri prvem delodajalcu in da ni pri drugem delodajalcu nikoli nastopil dela. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do revizijskih navedb v zvezi s tem, da je ostal v delovnem razmerju pri prvem delodajalcu. Opozarja, da Vrhovno sodišče omenjenemu sporazumu ni očitalo enakih nepravilnosti kot sklepu o trajnem presežku, zaradi česar bi moralo šteti, da so ostali akti o zaposlitvi pri drugem delodajalcu neizvršeni in da so bili veljavno razveljavljeni. Poudarja, da upoštevaje omenjeno odločbo Ustavnega sodišča za presojo pravice do zahtevane razlike v odpravnini dogodki v zvezi s prevzemom pritožnika k novemu delodajalcu in naknadno razveljavitvijo takšne odločitve sploh niso bistveni.
 
B.
 
3. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ni preizkušal tistih navedb ustavne pritožbe, ki po vsebini pomenijo zgolj takšne očitke.
 
4. Pritožnik izpodbijanim odločitvam očita neskladje z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-744/03. S to odločbo je Ustavno sodišče zaradi neskladja z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) razveljavilo odločitve sodišč, ki so delavcem odrekla pravico do odpravnine, ker so ti soglašali z uvrstitvijo med trajno presežne delavce. Očitalo jim je neutemeljeno razlikovanje med pritožniki in drugimi trajno presežnimi delavci. V obrazložitvi odločbe je pojasnilo, da je izdaja sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca v pristojnosti delodajalca, kar pomeni, da so v tem pogledu vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem, ne glede na njihov subjektivni odnos do takšne delodajalčeve odločitve, v enakem pravnem položaju, posledično pa morajo biti izenačeni tudi glede pravic, ki jim v razmerju do delodajalca pripadajo za primer prenehanja delovnega razmerja na omenjen način. Pritožnik, ki mu je delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu prenehalo v dogovoru z delodajalcem, zatrjuje, da so ga sodišča, ki so mu odrekla pravico do odpravnine, neutemeljeno postavila v neenak položaj z drugimi delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje na takšen način. Pri tem se sklicuje na to, da subjektiven odnos delavca do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sklepa o trajnem prenehanju potreb po delu delavca ne more biti razlog za izgubo pravice do odpravnine. Vendar pa pritožnik pri tem spregleda, da se od "navadnih" presežnih delavcev, s katerimi se primerja, razlikuje po tem, da mu je bila zagotovljena nadaljnja zaposlitev pri drugem delodajalcu, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče. Okoliščina, da delodajalec delavcu omogoči nadaljnjo zaposlitev pri drugem delodajalcu pa je z vidika pravice do odpravnine, katere namen je tudi zagotovitev socialne varnosti ob prehodu v brezposelnost, razumen razlog za razlikovanje med trajno presežnimi delavci, ki jim delodajalec zagotovi to možnost, in trajno presežnimi delavci, ki jim ta možnost ni zagotovljena. Glede na to so očitki o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave neutemeljeni.
 
5. Ustavnopravno relevanten bi lahko bil tudi očitek pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih revizijskih navedb, da je ostal v delovnem razmerju pri prvem delodajalcu. Iz 22. člena Ustave izhaja namreč tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Glede na to, da pritožnik Ustavnemu sodišču kljub pozivu ni predložil revizije, pa senat Ustavnega sodišča ni mogel preizkusiti niti, ali sploh oziroma na kakšen način je pritožnik te očitke uveljavljal v reviziji. Zato se do očitkov v zvezi s to zatrjevano kršitvijo ni mogel opredeliti.
 
6. Pritožnik uveljavlja tudi kršitvi 23. in 25. člena Ustave. Gre za povsem pavšalne očitke, ki jih senat Ustavnega sodišča ni mogel preizkusiti.
 
7. Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.
 
8. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat Ustavnega sodišča je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.
 
 
C.
 
9. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana dr. Janez Čebulj in mag. Marta Klampfer. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik senata
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Vladimir Dobrajc, Žalec
Datum vloge:
28.12.2006
Datum odločitve:
29.01.2008
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US27928