Up-978/06, U-I-311/07

Opravilna št.:
Up-978/06, U-I-311/07
Objavljeno:
Neobjavljeno | 17.04.2008
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2008:Up.978.06
Akt:
Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01) (OZ), 376. čl.

Ustavna pritožba Irene Kotnik, Mirka Udriha, Suzane Lednik in Antona Marovta zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005

Ustavna pritožba Franca Zupana in Fredija Cizeja zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 376. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) se zavrne. Ustavna pritožba Irene Kotnik, Mirka Udriha, Suzane Lednik in Antona Marovta zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005 se ne sprejme. Ustavna pritožba Franca Zupana in Fredija Cizeja zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavna pritožba zoper odločitev o zamudnih obrestih in stroških postopka, kadar je ta vložena skupaj z ustavno pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, v zvezi s katero so izpolnjene procesne predpostavke, je dovoljena. 
Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.11 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Zadeve po 55. a členu ZUstS.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
1.4.13 - Ustavno sodstvo - Postopek - Ponovna obravnava.
Pravna podlaga:
Člen 2, 14.2, 22, 33, 67, 155, Ustava [URS]
Člen 26.2, 55.a.2.1, 55.a.2.2, 55.b.1.3, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-978/06-8
U-I-311/07-8
17. 4. 2008
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe, ki so ju vložili Irena Kotnik in Mirko Udrih, Šempeter v Savinjski dolini, Franc Zupan, Polzela, Fredi Cizej, Gomilsko, Suzana Lednik, Griže, ter Anton Marovt, Braslovče, ki jih zastopa mag. Marija Karlovšek, odvetnica v Celju, na seji 17. aprila 2008
 
sklenilo:
 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 376. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) se zavrne.  
 
2. Ustavna pritožba Irene Kotnik, Mirka Udriha, Suzane Lednik in Antona Marovta zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005 se ne sprejme.  
 
3. Ustavna pritožba Franca Zupana in Fredija Cizeja zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 245/2006 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 166/2005 z dne 9. 12. 2005 se zavrže. 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenima zahtevkoma Franca Zupana in Fredija Cizeja za plačilo razlike v odpravnini zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnima delavcema. Tožbenim zahtevkom pritožnikov Irene Kotnik, Mirka Udriha in Antona Marovta iz istega naslova je ugodilo delno, tožbeni zahtevek pritožnice Suzane Lednik za plačilo razlike v odpravnini pa je v celoti zavrnilo. Pritožnikom, ki so s tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v odpravnini (delno) uspeli, je prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih prisojenih zneskov do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki del stroškov postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožena stranka in po pooblaščenki pritožniki Irena Kotnik, Mirko Udrih, Suzana Lednik in Anton Marovt. Višje delovno in socialno sodišče je delno ugodilo pritožbi pritožnice Suzane Lednik in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini delno ugodilo. Posledično je v korist tožeče stranke spremenilo odločitev o stroških postopka. Ob reševanju pritožbe tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06 in OdlUS XV, 19) je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od vsakokratne zapadlosti pritožnikom prisojenih zneskov razlik v odpravnini, vendar le do 1. 1. 2002, višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti po 1. 1. 2002 pa je zavrnilo.
 
2. Zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje vlagajo pritožniki ustavno pritožbo. Zatrjujejo kršitve 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. V ustavni pritožbi nasprotujejo stališču sodišč o zastaranju med postopkom zvišanih zahtevkov za plačilo odpravnine. Menijo, da zahteva za plačilo drugega denarnega zneska iz iste dejanske podlage ne pomeni spremembe zahtevka. Opozarjajo, da so ves čas zatrjevali, da jim pripada odpravnina po zakonu, to je polovica povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Zatrjujejo, da so ob vložitvi tožbe v letu 1994 višino zahtevkov oblikovali na podlagi izračunov delodajalca, za katere pa so šele po prejemu plačilnih listin leta 2005 ugotovili, da so napačni. Zvišanje zahtevkov v letu 2005 naj bi temeljilo tudi na spremembi sodne prakse, po kateri se pri izračunu odpravnine niso več upoštevale neto plače, temveč so se upoštevale bruto plače. Pritožnik Anton Marovt naj bi poleg navedenega ugotovil tudi, da je delodajalec pri izračunu odpravnine za njega upošteval le 18 namesto 19 let delovne dobe. Sodiščema očitajo, da sta jih postavili v neenakopraven položaj z drugimi tožniki. Trdijo, da gre v njihovem primeru za podoben primer kot pri odškodninskih zahtevkih, pri katerih lahko tožniki kadarkoli spremenijo višino zahtevka.
 
3. Pritožniki Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču očitajo tudi, da je v neskladju s 350. členom ZPP in v neskladju z načelom enakega varstva pravic samo poseglo v odločitev o zamudnih obrestih. Ob tem navajajo, da bi se, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, pravilo, da obresti ne smejo preseči glavnice, lahko uporabilo le za obresti, ki so se natekle po 1. 1. 2002. Pri tem naj bi bilo treba upoštevati tudi metodo, po kateri so se obračunavale obresti. Glede na to, da naj bi se do 27. 6. 2003 obresti obračunavale po konformni metodi in se pripisovale glavnici, menijo, da je bil 1. 1. 2002 znesek glavnice dejansko znesek glavnice in obresti skupaj. Drugačno stališče naj bi pomenilo kršitev načela o povratni veljavi predpisov in kršitev načela enakosti pred zakonom. Zatrjujejo tudi, da so postavljeni v neenakopraven položaj, ker je sodišče o njihovi tožbi iz leta 1994 odločilo šele leta 2006. V zvezi s tem navajajo, da bi bili, če bi bilo odločeno prej, zamudne obresti in s tem tudi njihovo prikrajšanje manjši.
 
4. Glede odločitve o stroških postopka pritožniki navajajo, da se Višje delovno in socialno sodišče ni opredelilo do njihovih pritožbenih navedb o napačni odmeri stroškov postopka. Menijo, da so upravičeni do povrnitve stroškov postopka od skupne vrednosti spora za vse tožnike in ob upoštevanju povečanja za zastopanje več strank. Zatrjujejo, da je prišlo do neutemeljene neenakosti pri priznavanju stroškov, ker naj bi se toženi stranki stroški postopka priznali od skupno vtoževanega zneska vseh pritožnikov. Navajajo tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o posameznih priglašenih stroškovnih postavkah. Poleg tega naj ne bi obrazložilo, zakaj ni priznalo stroškov v zvezi s substitucijo, oziroma naj se sploh ne bi opredelilo do priglašenih stroškov postopka iz naslova sodnih taks in v zvezi s prihodom na sodišče.
5. Hkrati z ustavno pritožbo so pritožniki vložili tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 376. člena Obligacijskega zakona (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju OZ), kolikor se nanaša na zamudne obresti. Menijo, da takšna določba vzpodbuja dolžnike k neizpolnjevanju obveznosti in izničuje pomen zamudnih obresti. Zaradi izpodbijane ureditve naj bi prišlo do povečanja števila sodnih sporov in zavlačevanja postopkov njihovega reševanja. Navajajo, da se bo povečalo tudi število izvršilnih postopkov in da bodo upniki dodatno oškodovani, ker ne bodo mogli razpolagati z denarjem, njegova vrednost pa se bo zmanjševala zaradi inflacije. Zaradi izpodbijane ureditve naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, ker trajajo posamezni sodni postopki različno dolgo, višina odmene, ki jo dobijo upniki, pa naj bi bila odvisna od zasedenosti sodišč in spretnosti dolžnikov, da zavlačujejo postopke.
 
 
B. – I.
 
6. Pobudniki izpodbijajo 376. člen OZ, kolikor omejuje tek zamudnih obresti s prepovedjo ultra alterum tantum.[1] Izpodbijana določba je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehala veljati. S 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah OZ (Uradni list RS, št. 40/07 – OZ-A) je bila namreč razveljavljena. O ustavnosti zakona, ki je med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati, odloči Ustavno sodišče, če niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti (drugi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Pobudniki vlagajo ustavno pritožbo zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki temelji na izpodbijani zakonski določbi. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ustavna pritožba Irene Kotnik, Mirka Udriha, Suzane Lednik in Antona Marovta izpolnjuje procesne predpostavke za obravnavo. To pomeni, da bi morebitna ugoditev pobudi lahko vplivala na pravni položaj teh pobudnikov (44. člen ZUstS). S tem navedeni pobudniki nedvomno izkazujejo pravovarstveno potrebo za presojo izpodbijane zakonske določbe. Glede na to se Ustavno sodišče ni posebej ukvarjalo še z vprašanjem, ali velja to tudi za pobudnika Franca Zupana in Fredija Cizeja.
 
7. Ustavno sodišče je 376. člen OZ že presojalo. Z odločbo št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 20) je odločilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo. Ureditev je presojalo z določenih vidikov skladnosti z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena, s. 33. in 67. členom Ustave. Glede na to se je Ustavno sodišče v obravnavani zadevi omejilo zgolj na obravnavo tistih očitkov pobudnikov o neustavnosti izpodbijane zakonske določbe, ki jih v omenjeni odločbi še ni presojalo. Takšen je očitek pobudnikov o neskladju 376. člena OZ z načelom enakosti pred zakonom, ker naj bi bila vrednost odmene upnikov odvisna od trajanja posameznih sodnih postopkov. V okviru obravnave pobude je mogoče presojati tudi očitek pobudnikov, po katerem naj bi uporaba pravila, da obresti ne smejo preseči glavnice, za obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, pomenila kršitev načela o povratni veljavi predpisov. Pobudniki ta očitek sicer uveljavljajo z ustavno pritožbo, glede na to, da takšno stališče sodišča temelji na zakonu, pa gre dejansko za očitek o neustavnosti 376. člena OZ, kolikor se ta določba nanaša na obresti, ki so se natekle do začetka veljavnosti te zakonske določbe.
 
8. Očitek o neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi bila zaradi različno dolgega trajanja sodnih postopkov vrednost zamudnih obresti, do katerih bodo upravičeni upniki, različna, ni utemeljen. Izpodbijana ureditev je namreč za vse primere, ko dolžniki zamujajo z izpolnitvijo svoje obveznosti, enaka. Zaradi padanja realne vrednosti denarja bi lahko uporaba pravila o prenehanju teka zamudnih obresti, ko te dosežejo glavnico, v posameznih primerih sicer res učinkovala tako, da bi bila dejanska vrednost prisojenih zamudnih obresti upniku, ki bi na odločitev oziroma izvršitev odločitve sodišča čakal dalj časa, manjša od dejanske vrednosti od istega zneska prisojenih zamudnih obresti upniku, v katerega primeru bi sodišča odločila prej. Vendar pa pobudniki niso izkazali, da bi lahko upoštevaje trenutne gospodarske razmere uporaba te zakonske določbe v praksi povzročala tako bistvene razlike med upniki, da bi moral zakonodajalec ob njenem sprejemanju upoštevati tudi ta vidik.
 
9. Neutemeljen je tudi očitek o neskladju izpodbijane ureditve s prepovedjo povratne veljave predpisov (155. člen Ustave). V primeru, kot je obravnavani, namreč o povratnem učinku izpodbijane določbe sploh ni mogoče govoriti. Izpodbijana določba namreč v zamudne obresti, natečene do uveljavitve OZ, ne posega, temveč prepoveduje le njihov nadaljnji tek, če ob uveljavitvi OZ oziroma kdaj kasneje presežejo glavnico.
 
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 376. člena OZ kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
11. Iz uvoda ustavne pritožbe izhaja, da jo vlagajo pritožniki Irena Kotnik, Franc Zupan, Mirko Udrih, Fredi Cizej, Suzana Lednik in Anton Marovt zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje. Na podlagi tega bi bilo mogoče sklepati, da se tudi zoper odločitev sodišč glede plačila razlik v odpravnini pritožujejo vsi pritožniki. Glede na to, da je tožbenima zahtevkoma pritožnikov Franca Zupana in Fredija Cizeja iz tega naslova v celoti ugodilo že sodišče prve stopnje, pa je Ustavno sodišče štelo, da ustavno pritožbo v tem delu vlagajo le drugi pritožniki.
 
12. Navedbe pritožnikov, da sta sodišči nepravilno šteli, da so njihovi naknadno postavljeni zahtevki iz naslova plačila razlike v odpravnini zastarali, po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe materialnega prava. S takšnimi navedbami samimi po sebi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile pritožniku z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavnopravno upoštevne bi lahko bile le navedbe pritožnikov, da sta jih sodišči postavili v neenakopraven položaj z drugimi tožniki, ker naj bi šlo v njihovem primeru za podoben primer kot pri odškodninskih zahtevkih, pri katerih naj bi lahko tožniki med pravdo kadarkoli spremenili višino zahtevka. Vendar pa zvišanja odškodninskih zahtevkov zaradi spoštovanja načela, da se odškodnina odmeri po cenah na dan izdaje sodne odločbe, ni mogoče enačiti s spremembo tožbe v tem postopku.
 
13. Poleg odločitve o glavni stvari pritožniki Irena Kotnik, Mirko Udrih, Suzana Lednik in Anton Marovt izpodbijajo tudi odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča o spremembi sodbe sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti. V sklepu št. Up-70/06 z dne 27. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 6/08) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, ustavna pritožba, upoštevaje prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS, ni dovoljena. Vendar pa se obravnavani primer od omenjenega razlikuje. V obravnavani zadevi namreč omenjeni pritožniki odločitev o zamudnih obrestih izpodbijajo skupaj z odločitvijo o glavnih zahtevkih. Vrednosti spornega dela teh zahtevkov presegajo znesek, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (skladno s prvim odstavkom 443. člena ZPP gre za znesek 834,59 EUR oziroma 200.000,00 SIT).[2] Zato je ustavna pritožba zoper odločitev o glavnih zahtevkih dovoljena. Ker se z ustavno pritožbo poleg glavne stvari izpodbijajo tudi zamudne obresti, pa je dovoljena tudi ustavna pritožba teh pritožnikov zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča o zamudnih obrestih.
 
14. Večina očitkov pritožnikov zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča glede teka zamudnih obresti po vsebini pomeni le očitek zmotne uporabe materialnega oziroma procesnega prava, s katerimi, kot navedeno, ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavnopravno pomemben bi bil lahko očitek pritožnikov, da je sodišče v ta del izpodbijane sodbe poseglo brez pritožbe tožene stranke, kar naj bi bilo v neskladju s pravico do enake obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je pojasnilo Višje delovno in socialno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe, je v ta del odločitve poseglo upoštevaje določbo ZPP o preizkusu materialnega prava po uradni dolžnosti. Takšni ureditvi pa ni mogoče očitati neskladja z 22. členom Ustave. Na druge ustavnopravno pomembne očitke pritožnikov v zvezi z izpodbijano odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča o zamudnih obrestih je Ustavno sodišče odgovorilo že v okviru preizkusa pobude.
 
15. Pritožniki Irena Kotnik, Mirko Udrih, Suzana Lednik in Anton Marovt poleg odločitve o glavnih zahtevkih izpodbijajo tudi odločitev sodišč o stroških postopka. Ustavna pritožba teh pritožnikov je dovoljena tudi v tem delu. Druga alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS o nedovoljenosti ustavne pritožbe se namreč nanaša le na primere, ko se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o stroških postopka.
 
16. Očitek pritožnikov o neenaki obravnavi tožeče in tožene stranke glede določitve vrednosti spornega predmeta za odmero stroškov postopka ni utemeljen. Stroške postopka v tej zadevi je namreč sodišče prisodilo samo tožeči stranki, glede tožene stranke pa je odločilo, da jih mora v celoti nositi sama. Glede na to do očitane neenake obravnave strank v obravnavanem sporu ni moglo priti. Ustavne pritožbe pritožniki tudi ne morejo utemeljiti z očitki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj jim ni priznalo priglašenih stroškov postopka iz naslova substitucije, sodnih taks in prihoda na sodišče, oziroma da Višje delovno in socialno sodišče ni odgovorilo na njihove pritožbene navedbe v zvezi z napačno odmerjenimi stroški postopka. Glede na vrednost spornega dela zahtevka pritožnikov v tem delu (iz stroškovnika v pravdnem spisu, v katerega je vpogledalo Ustavno sodišče, izhaja, da gre za približno 500.000 SIT) namreč tudi morebitna kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki bi jo lahko pomenilo zatrjevano ravnanje sodišč, za pritožnike ne bi mogla pomeniti hujših posledic v smislu druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS. To pa je eden izmed pogojev za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Poleg tega ustavna pritožba tudi v tem delu ne odpira vprašanj, ki bi utemeljevala njen sprejem na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Drugi očitki pritožnikov v zvezi z odločitvijo o stroških postopka pomenijo zgolj očitek zmotne uporabe prava, ki na ustavno raven ne sega. Zato se Ustavno sodišče z njimi ni ukvarjalo.
 
17. Glede na navedeno v prejšnjih točkah obrazložitve Ustavno sodišče ustavne pritožbe Irene Kotnik, Mirka Udriha, Suzane Lednik in Antona Marovta ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).
 
 
B. – III.
 
18. Ustavno pritožbo pritožnikov Franca Zupana in Fredija Cizeja je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka). Omenjena pritožnika vlagata ustavno pritožbo le zoper odločitev o zamudnih obrestih in o stroških postopka. Upoštevaje prvo in drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS pa ustavna pritožba v takšnih primerih ni dovoljena.
 
C.
 
19. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo in z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena ter drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
Opombe:
[1] Ta določba se je glasila: "Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico."
[2] Sporni zneski tožbenih zahtevkov znašajo 281.739,10 SIT za pritožnico Ireno Kotnik, 321.328,30 SIT za pritožnika Mirka Udriha, 462.066,45 SIT za pritožnika Antona Marovta in 266.118,50 SIT za pritožnico Suzano Lednik.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Irena Kotnik, Šempeter v Savinjski dolini in drugi
Datum vloge:
04.12.2006
Datum odločitve:
17.04.2008
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev nesprejem ustavne pritožbe zavrženje
Dokument:
US28093