Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 14991 odločitev)

Opravilna št.:
Up-1124/08
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2008:Up.1124.08
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 524/2007 z dne 20. 3. 2008 in sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 389/2005 z dne 17. 5. 2007
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 524/2007 z dne 20. 3. 2008 in sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 389/2005 z dne 17. 5. 2007 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnico, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:

Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1124/08
23. 9. 2008
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Anna Vuk, Sečovlje, ki jo zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 23. septembra 2008
 
 
sklenil:
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 524/2007 z dne 20. 3. 2008 in sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 389/2005 z dne 17. 5. 2007 se ne sprejme. 
 
Obrazložitev
A.
 
1. Z odločbo Upravne enote Piran št. 201-131/2003 z dne 10. 5. 2004 je bilo ugotovljeno, da pravni prednik pritožnice ni štel za državljana Socialistične republike Slovenije in jugoslovanskega državljana. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 1341/02-XVII-328.421/1 z dne 23. 8. 2005 pritožničino pritožbo zavrnilo. Tudi Upravno sodišče je pritožničino tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo.
 
2. Pritožnica zatrjuje, da so ji bile s sklepom Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče napačno zavrglo revizijo. Meni, da gre pri odločanju o njeni reviziji za pomembno pravno vprašanje, zato Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči. Meni, da je Vrhovno sodišče s tem, ko ji je odreklo presojo tudi odstopilo od svoje prakse, saj je v podobnih primerih odločilo vsebinsko. Meni, da je Vrhovno sodišče tako pustilo v veljavi odločbo, ki je v nasprotju s sodno prakso in stališči v že rešenih zadevah. Navaja tudi, da sprememba procesnega zakona ne bi smelo iti v njeno škodo. Postopek pred Upravnim sodiščem se je začel že leta 2005, zato bi revizija morala biti vsebinsko obravnavana.
 
3. S sodbo Upravnega sodišča naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Meni, da je odločitev Upravnega sodišča napačna in arbitrarna. Zatrjuje, da so bili 23. členu Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 – v nadaljevanju ZJD) določeni štirje pogoji, ki so morali biti izpolnjeni kumulativno, da se je osebo lahko izbrisalo iz državljanske knjige. Ker je bil eden od pogojev za izbris tudi da oseba ni slovenske narodnosti, njen oče pa naj bi bil slovenske narodnosti, naj bi bil njen oče nezakonito izbrisan iz državljanske knjige. Zato je zavrnitev upravnega organa in zavrnitev tožbe Upravnega sodišča v očitnem nasprotju s 23. členom ZJD. Takšno stališče naj bi bilo tudi v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča.
 
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis upravne enote Piran, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.
 
 
B.
 
5. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožničino revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani pogoji za dovolitev revizije. Ustavno sodišče ni upravičeno presojati, ali Vrhovno sodišče pravilno, tj. zakonito uporablja določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) o dovoljenosti revizije. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče določbi 83. in 89. člena ZUS-1 razlagalo tako, da mora revident navesti razlog za dovolitev revizije in da se revizija v primeru, če revident tega ne stori, zavrže kot nedovoljena. Očitek, da sta bili s takšnima stališčema pritožniku kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, iz 22. člena in iz prvega odstavka 23. člena Ustave je neutemeljen, saj iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo (sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08). Zgolj dejstvo, da se pritožnica s takšno razlago zakona ne strinja, pa tudi ne more utemeljiti zatrjevane kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave.
 
6. Očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče v enakih primerih revizije vsebinsko obravnavalo ne drži. Pritožnica se sklicuje na konkreten sklep Vrhovnega sodišča, v katerem je bila revizija zavrnjena. Iz navedenega sklepa izhaja, da gre za primer, ko je Vrhovno sodišče o reviziji odločalo na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), zato ne gre za enak primer.
 
7. Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo Upravnega sodišča, po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne dokazne ocene, s čimer pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravic (22. člen Ustave) sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo lahko bilo mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno. Vendar tega sodbi Upravnega sodišča ni mogoče očitati.
 
8. V konkretnem primeru je upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva pritožničinega očeta ugotovil, da ta ni bil jugoslovanski državljan, ker je bil na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 – v nadaljevanju ZJD) črtan iz državljanske knjige. Ker je pritožnica zatrjevala, da naj bi bilo očetovo črtanje iz državljanske knjige nezakonito, jo je upravni organ pozval, naj svojo trditev dokaže. Pravilno je stališče upravnega organa in Upravnega sodišča glede državljanske knjige in dokaznega bremena. Državljanska knjiga je javna listina in zato dokazuje to, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 169. člena Zakona o upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b,126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP). Organ, ki vodi upravni postopek dejstva in okoliščine, ugotovljene ali potrjene v javni listini po organu, ki je bil za to pristojen (npr. v državljanski knjigi), šteje za dokazana. Ker pa je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje izpodbojna (praesumptio iuris), je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena (prvi odstavek 171. člena ZUP). V takem primeru se breme dokazovanja prevali na tistega, ki neresničnost zatrjuje. Po določbi drugega odstavka 140. člena ZUP mora stranka za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, navesti in ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Ker pritožnica zatrjuje, da dejstvo, navedeno v javni listini ne drži, je dokazno breme obrnjeno, torej je sama tista, ki mora storiti vse, da bi svojo trditev dokazala. Namen in cilj dokazovanja je prepričati uradno osebo pristojnega organa o resničnosti dejstev in okoliščin, ki jih stranka zatrjuje. To prepričanje doseže uradna oseba s presojo izvedenih dokazov. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, odloči, ali je kakšno dejstvo treba dokazovati.
 
9. Zato je upravni organ pritožnico pozval, da naj predloži dokaze z namenom ugotovitve državljanskega statusa njenega očeta. Pritožnica zahtevanih dokazov ni predložila z obrazložitvijo, da jih ne more pridobiti. Zato je upravni organ štel, da je vprašanje (ne)zakonitega izbrisa pritožničinega očeta na podlagi 23. člena ZJD ostalo nedokazano. Upravno sodišče se je sklicevalo na obrazložitev upravnega organa druge stopnje, v kateri je razumno pojasnjeno, zakaj je imel upravni organ ob dejanskem stanju, ki je izhajalo iz pritožničine vloge in uradnih evidenc, zakonsko podlago in razloge, da pritožnico pozove, naj vlogo dopolni z dokazilom o pravni pridobitvi italijanskega državljanstva in z dokazilom, da se njen oče po izselitvi nikoli ni opredelil za italijansko narodnost. Zato odločitvi upravnih organov in Upravnega sodišča ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače kot Upravno sodišče in upravna organa, pa na presojo, ali so bile v postopku kršene zatrjevane človekove pravice in svoboščine, ne more vplivati.
 
10. Pritožnica je 28. 7. 2008 dopolnila ustavno pritožbo s predlogom naj Ustavno sodišče oceni skladnost 23. člena ZJD z določbami Memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenih držav Amerike in Jugoslavije (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54, t. i. Londonski memorandum) in s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Ustavno sodišče tega predloga ni posebej obravnavalo, ker pritožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bila sporna zakonska ureditev v neskladju z Ustavo. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi odločilo o njegovi ustavnosti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
 
11. Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.
 
C.
 
12. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik senata
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Anna Vuk, Sečovlje
Datum vloge:
15. 4. 2008
Datum odločitve:
23. 9. 2008
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Objava:
Dokument:
US28310

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser