Up-1840/07

Opravilna št.:
Up-1840/07
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.01.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.1840.07
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 370/2007 z dne 18. 4. 2007 in sodbo Upravnega sodišča št. U 13/2007 z dne 19. 2. 2007
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 370/2007 z dne 18. 4. 2007 in sodbo Upravnega sodišča št. U 13/2007 z dne 19. 2. 2007 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Če morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne bi mogla izboljšati pritožnikovega pravnega položaja, jo Ustavno sodišče zavrže.
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Pravni interes za vložitev ustavne pritožbe.
1.5.51.2.4 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Začasno zadržanje izvršitve.
1.5.51.2.5 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Določitev načina izvršitve začasnega zadržanja.
5.3.11 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do azila (48).
1.4.10.6.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika - Izločitev na zahtevo sodnika.
Pravna podlaga:
Člen 48, Ustava [URS]
Člen 55.b.1.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1840/07
19. 6. 2007
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Sejfa Beganovića iz Bosne in Hercegovine, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, na seji senata 19. junija 2007
 
sklenilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 370/2007 z dne 18. 4. 2007 se sprejme v obravnavo.
 
2. Do dokončne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 236-608/2004 (1352-10) z dne 16. 1. 2006.
 
3. Začasno zadržanje iz prejšnje točke izreka začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Ministrstvu za notranje zadeve.
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z odločbo št. 236-608/2004 (1352-10) z dne 16. 1. 2006 prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnilo kot očitno neutemeljeno in odločilo, da mora pritožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.
 
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to v skladu s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.– v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo njegovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 13/2007 z dne 19. 2. 2007, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper navedeno odločbo MNZ. Ker je pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča vložil le (pri)tožnikov pooblaščenec, ne da bi hkrati izkazal, da izpolnjuje pogoj iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 (opravljen pravniški državni izpit), je Vrhovno sodišče štelo, da pritožbe ni vložil (pri)tožnik sam, pač pa oseba, ki te pravice ni imela (tretji odstavek 343. člena ZPP).
 
3. Pooblaščenec pritožnika v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Ker naj bi v obravnavanem primeru prišlo do analognega položaja kot ga ureja 89. člen ZPP, ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu, to je do položaja, ko je pred prvostopenjskim sodiščem stranko še lahko zastopal pooblaščenec brez državnega pravniškega izpita, pri pritožbi pa to po zakonu ni več dopustno, bi bilo treba po njegovem mnenju stranko v pravnem pouku "opozoriti, da mora biti v primeru, če pritožbo vloži po pooblaščencu, pooblaščenec oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP". Šele po opozorilu pa naj bi bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP pritožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker v konkretnem primeru to pravilo ni bilo spoštovano, naj bi bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da naj bi se na ta način izognilo odgovoru na sporna vsebinska vprašanja v obravnavanem azilnem primeru. Pooblaščenec pritožnika predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, začasno zadrži izvršitev odločbe MNZ, oziroma naj določi način izvršitve, s katerim naj do končne odločitve prepreči ne le odstranitev pritožnika iz države, temveč tudi morebitna začetna izvršilna dejanja (iskanje s policijo, odvzem svobode v Centru za tujce). Poudarja, da gre za psihično prizadetega človeka in prosi Ustavno sodišče, naj samo odloči, da se pritožniku še nadalje dovoli bivanje na zasebnem naslovu.
 
 
B.
 
4. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.
 
5. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. S tem, ko je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožnikovo pritožbo, je postala odločba MNZ o zavrnitvi prošnje za azil pravnomočna. Ta v 2. točki izreka določa, da mora pritožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka. To pomeni, da bi pritožnik moral zapustiti Republiko Slovenijo, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njegovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic. Z izvršitvijo pravnomočne odločbe MNZ bi torej lahko pritožniku nastale nepopravljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži. Pooblaščenec pritožnika je navedel, da pritožnik prebiva na zasebnem naslovu, navedeno je na podlagi zaprosila Ustavnega sodišča z dopisom z dne 7. 6. 2007 potrdilo tudi MNZ. Ker ima v primeru morebitne premestitve na podlagi 59. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZTuj-1) pritožnik možnost, da zaprosi za nadomestitev obvezne nastanitve v Centru za tujce z milejšimi ukrepi, je senat Ustavnega sodišča odločil tako kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.
 
 
C.
 
6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 –popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.
 
Predsednica senata
Milojka Modrijan
 
 
Up-1840/07-17
15. 1. 2009
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Sejfa Beganoviča, Bosna in Hercegovina, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 15. januarja 2009
 
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 370/2007 z dne 18. 4. 2007 in sodbo Upravnega sodišča št. U 13/2007 z dne 19. 2. 2007 se zavrže. 
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to v skladu s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b.– v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo njegovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 13/2007 z dne 19. 2. 2007. Z njo je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) o zavrnitvi prošnje za priznanje azila.
 
2. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1840/07 z dne 19. 6. 2007 sprejel v obravnavo in določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.
 
3. Ustavno sodišče je 5. 12. 2008 prejelo dopis MNZ, v katerem pojasnjuje, da je bil pritožnik razseljen na zasebni naslov. Navaja, da je 19. 10. 2007 prejelo dopis pritožnikovega garanta, da pritožnik ne živi več pri njem, zato ne želi več biti njegov garant. V nadaljevanju MNZ sporoča, da je 5. 11. 2008 dobilo dopis nemškega Zveznega urada za migracije in begunce, s katerim sporoča, da je pritožnik trenutno v Nemčiji, kjer je 27. 10. 2008 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite.
 
B.
 
4. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
 
5. Po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil), ki je veljal v času odločanja MNZ o pritožnikovi prošnji za azil, je bila prošnja za azil prošnja, s katero je tujec v Republiki Sloveniji iskal zaščito na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena ZAzil.[1] Podobne določbe ima tudi veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ), ki je 4. 1. 2008 nadomestil ZAzil. V skladu z drugo alinejo 3. člena ZMZ je prošnja za mednarodno zaščito prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu. Namen vložitve prošnje je pridobiti zaščito Republike Slovenije v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek 2. člena ZMZ).
 
6. Republika Slovenija mora imeti jurisdikcijo nad posameznikom, da bi mu lahko zagotovila mednarodno zaščito. Če pritožnika (prosilca za azil oziroma prosilca za mednarodno zaščito) v času odločanja o ustavni pritožbi ni več v Republiki Sloveniji, se njegov pravni položaj, tudi če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi (razveljavilo izpodbijano sodno odločbo), ne bi mogel izboljšati. Republika Slovenija mu ne bi več mogla nuditi mednarodne zaščite, ki jo zahteva v tem postopku. Zato pritožnik v takem primeru nima več pravnega interesa za odločanje o ustavni pritožbi.
 
7. Iz dopisa MNZ izhaja, da je pritožnik prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Ustavno sodišče je zato njegovo ustavno pritožbo zavrglo.
 
 
C.
 
8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
Opomba:
[1]V drugem odstavku 1. člena ZAzil je bilo določeno: "Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito, iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija)". V tretjem odstavku 1. člena ZAzil je bilo določeno. "Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo."
 
 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Sejfo Beganović, Bosna in Hercegovina
Datum vloge:
17.05.2007
Datum odločitve:
15.01.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US28509