Up-2453/07, U-I-206/07

Opravilna št.:
Up-2453/07, U-I-206/07
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.03.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.2453.07
Akt:
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) (ZPIZ), 137. čl., 1. in 2. odst. 138. čl., 139. in 140. čl.
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 405/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1804/2005 z dne 3. 3. 2006
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 137. člena, prvega in drugega odstavka 138. člena, 139. in 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) se zavrne. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 405/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1804/2005 z dne 3. 3. 2006 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnico, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne.

Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
5.2.1.3 - Temeljne pravice - Enakost (14.2) - Področje sklicevanja (14.1) - Socialna varnost.
5.4.54 - Temeljne pravice - Ekonomske, socialne in kulturne pravice - Pravice invalidov in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (52).
3.13 - Splošna načela - Zakonitost.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 52, 52.1, 120.2, 153, Ustava [URS]
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Konvencija o pravicah invalidov [MKPI]
Člen 26.2, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2453/07-5
U-I-206/07
12. 3. 2009
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Marije Ferk, Maribor, na seji 12. marca 2009
 
sklenilo:
 
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 137. člena, prvega in drugega odstavka 138. člena, 139. in 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – ur. p. b.) se zavrne. 
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 405/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1804/2005 z dne 3. 3. 2006 se ne sprejme. 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) in da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Odločilo je še, da je dokončna odločba Zavoda z dne 6. 6. 2005 pravilna in zakonita. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da se revizija ne dopusti. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pri pritožnici do izdaje dokončne odločbe Zavoda ni bilo potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje večine življenjskih potreb v smislu 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Zato je presodilo, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
 
2. Zoper v izreku navedene odločbe vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Pritožnica se ne strinja z navedeno oceno sodišč in Zavoda. Šla naj bi ji vsaj pravica do sorazmerne višine dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišči naj svoje odločitve v zvezi z vprašanjem, kaj je treba šteti med temeljne življenjske potrebe, ne bi smeli opreti na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 9/2000. Sodna praksa, na katero naj bi se ta sodba opirala, naj ne bi bila pravilna, prav tako naj bi bila ta sodba že zastarela, saj je bila sprejeta na podlagi prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ/92), čeprav naj bi bili ureditvi enaki. Pritožnica oporeka ureditvi, po kateri o pravicah invalidov odloča Zavod, ki odločitve sprejema na podlagi mnenj zdravniških komisij. Obseg in zagotavljanje pravic invalidov naj bi tako določala medicinska stroka in ne pravna stroka oziroma strokovnjaki s področja človekovih pravic. Meni, da različni pogoji za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za upravičence po 137. členu (uživalci pokojnin) in za upravičence po 138. členu ZPIZ-1 (aktivni zavarovanci) kršijo 14. člen Ustave. Okoliščina, ali je invalidnost nastala pred upokojitvijo ali po njej, naj ne bi upravičevala tako različnih kriterijev za priznanje dodatka. Meni, da bi moral biti odločujoč razlog zdravstveno stanje upravičencev in ne njihov status. Iz tega razloga naj bi bila 137. člen in prvi odstavek 138. člena ZPIZ-1 v neskladju s 14. členom Ustave. Pritožnica navaja, da je v pritožbi uveljavljala neustavnost navedenih odločb. Višje sodišče naj bi se do tega sicer opredelilo, ker pa njene pravice iz 14. člena Ustave ni "zaščitilo", naj bi kršilo 22. člen Ustave. Neenako obravnavo upokojenih delovnih invalidov naj bi še poudarjala ureditev iz drugega odstavka 138. člena ZPIZ-1. Meni, da je edina razlika med njo in upravičenci po 138. členu ZPIZ-1 v tem, da ona v času pred upokojitvijo ni zaprosila za dodatek za pomoč in postrežbo. Zato naj ji ne bi šla pravica iz drugega odstavka 138. člena ZPIZ-1 in le zato naj bi bila njena vloga obravnavana po 137. členu ZPIZ-1. Ta določba pa naj bi uvajala za isto vrsto invalidnosti strožje kriterije za pridobitev dodatka. Takšna ureditev naj bi bila zato v neskladju tudi s prvim odstavkom 52. člena Ustave. Pritožnica utemeljuje kršitev 14. in 22. člena Ustave tudi z navedbo, da območne enote Zavoda različno razlagajo določbe ZPIZ-1, ki urejajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Pritožnica se sklicuje na odločitev v zadevi njene svakinje, katere invalidnost naj bi bila posledica iste bolezni. Pritožnica navaja, da je invalid I. kategorije s 70 % telesno okvaro. Kljub temu pa ji pravica do dodatka ni bila priznana. Zavod naj bi tako pravice invalidov do dodatka omejeval v neskladju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Razlogi, ki bi utemeljevali dopustnost omejevanja pravice do dodatka, pa naj ne bi bili razvidni niti iz ZPIZ-1. Glede na načela, vsebovana v 2. členu Ustave, naj Zavod in sodišči ne bi imeli ustavno dopustnega razloga za poslabšanje njenega položaja. Pritožnica pri tem opozarja na prvi odstavek 52. člena Ustave, po katerem mora država zagotavljati invalidom posebno varstvo. Pritožnica navaja še, da je v sodnem postopku obširno izpodbijala izvedensko mnenje Zavoda glede ocene, kaj šteti med temeljna življenjska opravila. Sodišči pa naj ne bi upoštevali njenih samoumevnih neogibnih življenjskih potreb, čeprav naj bi bilo ugotovljeno, da jih sama ne more opravljati. Prav tako naj ne bi upoštevali, da živi v samskem gospodinjstvu, zaradi česar naj bi nenehno potrebovala pomoč drugih. Meni, da bi bila v skladu s prvim odstavkom 52. člena Ustave le taka ureditev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki bi to pravico zagotavljala vsem invalidom. Izpodbijane odločitve naj bi bile tudi v neskladju s Konvencijo o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI) in s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
 
3. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga pritožnica pobudo za oceno ustavnosti 137. člena, prvega in drugega odstavka 138. člena, 139. člena in 140. člena ZPIZ-1. Člen 137 v povezavi s prvim odstavkom 138. člena ZPIZ-1 naj bi bil v neskladju s 14. členom Ustave. Člen 139 ZPIZ-1 naj bi bil v neskladju s 14. členom in s prvim odstavkom 52. člena Ustave, z EKČP in MKPI. Člen 140 ZPIZ-1 naj bi bil v delu, ki določa kriterije in merila, v neskladju s 153. členom Ustave, saj naj natančnejša opredelitev njihove vsebine ne bi bila pridržana zakonski ureditvi, ampak prostemu preudarku zdravniških komisij.
 
 
B. – I.
 
4. ZPIZ-1 ureja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot dodatno, samostojno pravico, ki se zagotavlja z obveznim zavarovanjem. Njen obseg in upravičence določajo 137. do 142. člen ZPIZ-1. Člena 137 in 139 ZPIZ-1 določata, kateri uživalci pokojnin imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo in kdaj se šteje, da je ta pomoč neogibno potrebna za opravljanje vseh temeljnih življenjskih potreb, kdaj pa za opravljanje večine temeljnih življenjskih potreb. Po 138. členu ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi aktivni zavarovanci (zavarovanci, ki so slepi ali slabovidni, in nepokretni zavarovanci), če izpolnjujejo v tem členu določene pogoje. Pobudnica očita 137. členu in prvemu odstavku 138. člena v povezavi z drugim odstavkom 138. člena ZPIZ-1 neenako obravnavanje upravičencev do dodatka za pomoč in postrežbo, ker določata različne pogoje za pridobitev navedene pravice glede na to, ali je oseba upokojena ali pa je zavarovanec aktiven. Pobudnica meni, da so pogoji za upravičence po 137. členu ZPIZ-1 strožji kot pogoji za upravičence po 138. členu ZPIZ-1. Ustavno sodišče se je do očitka o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave že opredelilo v sklepu št. Up-408/02 in U-I-259/04 z dne 9. 9. 2004.[1] Ugotovilo je, da gre pri upravičencih po 137. členu oziroma 138. členu ZPIZ-1 za osebe, ki po kriteriju trajajoče zaposlitve ali zaradi njenega prenehanja oziroma upokojitve izkazujejo različni dejanski stanji. Ker iz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne izhaja zahteva, da mora zakonodajalec različne položaje urejati enako, temveč le, da naj bistveno enake položaje ureja enako, je očitek o neskladnosti izpodbijane ureditve z načelom enakosti pred zakonom neutemeljen.
 
5. Pobudnica izrecno izpodbija 139. člen ZPIZ-1, ki določa, kdaj sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujno potrebni za opravljanje vseh temeljnih življenjskih potreb in kdaj sta mu potrebni za opravljanje večine temeljnih življenjskih potreb. Navedeni določbi in ureditvi pravice do dodatka za pomoč in postrežbo nasploh očita neskladje z 2., s 14. in s prvim odstavkom 52. člena Ustave, z EKČP in MKPI. Iz pobudničinih navedb je mogoče povzeti, da naj bi bili pogoji, ki jih za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo določa ZPIZ-1, prestrogi in nasploh neustrezni. Po njenem mnenju bi bila v skladu z Ustavo in navedenima mednarodnima konvencijama le takšna ureditev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki invalidov ne bi (različno) obravnavala glede na razne okoliščine in kriterije. Pobudnica namreč meni, da posebno varstvo, ki ga invalidom zagotavlja 52. člen Ustave, oziroma ukrepi t. i. pozitivne diskriminacije, terja ureditev, ki bi pravico do navedenega dodatka zaradi njihove prikrajšanosti zagotavljala vsem invalidom. Prvi odstavek 52. člena Ustave določa, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljena varstvo in usposabljanje za delo. Navedena ustavna določba pomeni pooblastilo zakonodajalcu, da invalidom (zaradi njihove telesne ali duševne prizadetosti) zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice. Pravice gredo invalidom "v skladu z zakonom", torej pod pogoji in v obsegu, ki ga določa
zakon. Navedeno seveda ne pomeni, da je zakonodajalec pri določanju pogojev za pridobitev določene pravice neomejen. Slediti mora namenu, zaradi katerega je posebno varstvo invalidov zagotovljeno. S tem, ko je pravico do dodatka za pomoč in postrežbo priznal le osebam, ki pomoč in postrežbo neogibno potrebujejo za opravljanje vseh oziroma večine temeljnih življenjskih potreb, je zakonodajalec ravnal v skladu s tem namenom, zato je očitek o neustavnosti oziroma neskladnosti z mednarodnima konvencijama, neutemeljen.
 
6. Člen 140 ZPIZ-1 v prvem odstavku določa, da da mnenje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda. V drugem odstavku pa določa, da zavod določi kriterije in merila, kdaj se šteje, da je zmožnost premikanja zavarovanca znižana najmanj za 70 %, ali kdaj je zavarovancu potrebno stalno nadzorstvo. Pobudnica meni, da bi morali biti kriteriji in merila določeni z zakonom, saj naj bi obstoječa ureditev omogočala invalidskim komisijam oziroma drugemu izvedencu zavoda arbitrarnost pri dajanju mnenj. Pobudnica sicer zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve s 153. členom Ustave, vendar je Ustavno sodišče glede na vsebino njenih navedb in ustaljeno ustavnosodno presojo njen očitek preizkusilo z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave. Na podlagi drugega odstavka 140. člena ZPIZ-1 je Zavod izdal Sklep o kriterijih za ugotavljanje zmanjšanja zmožnosti premikanja zavarovancev za najmanj 70 % (Uradni list RS, št. 50/00) in Sklep o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo (Uradni list RS, št. 50/00). Zaradi narave pravice, ki je podrobneje urejena z navedenima podzakonskima aktoma, je ustavnosodna presoja zadržana in omejena predvsem na vprašanje, ali je normodajalec zanjo imel vsebinsko podlago v zakonu. Ta je bila v obravnavanemu primeru podana. Da pa bi Zavod z navedenima Sklepoma s 140. členom ZPIZ-1 določen okvir prekoračil ali zožil, pobudnica niti ne zatrjuje. Glede na navedeno je očitek o neskladnosti izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave neutemeljen.
 
7. Ker je pobuda za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZPIZ-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
 
 
B. – II.
 
8. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka). Glede na to, se Ustavno sodišče ni opredeljevalo do vprašanja, ali je za obravnavo ustavne pritožbe v celoti izpolnjena procesna predpostavka predhodnega izčrpanja pravnih sredstev.
 
 
C.
 
9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
Opomba:
[1] Sklep št. Up-408/02 in U-I-259/04 je bil objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča:
< http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/97DCD908694FA9F7C12571720029698A>.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Marija Ferk, Maribor
Datum vloge:
09.07.2007
Datum odločitve:
12.03.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US28642