Up-2436/08, U-I-42/08

Opravilna št.:
Up-2436/08, U-I-42/08
Objavljeno:
Neobjavljeno | 26.03.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.2436.08
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4748/2007 z dne 18. 6. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 13. 7. 2007
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 497/2003 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 20. 11. 2002
Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b.) (ZUstS)
Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) (ZPP), 70. čl.
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4748/2007 z dne 18. 6. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 13. 7. 2007 se ne sprejme. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 497/2003 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 20. 11. 2002 se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b.) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne.

Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
1.4.9.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stranke - Interes.
1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.51.2.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker je zadeva majhnega pomena.
1.4.13 - Ustavno sodstvo - Postopek - Ponovna obravnava.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 25.3, 26.2, 50.1, 55.b.1, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2436/08-16
U-I-42/08-11
26. 3. 2009
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in pobude Ladislava Lesarja, Novo mesto, ki ga zastopa Marta Dominika Jelačin, Ljubljana, na seji 26. marca 2009
 
 
sklenilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4748/2007 z dne 18. 6. 2008 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 13. 7. 2007 se ne sprejme. 
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 497/2003 z dne 11. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 326/96 z dne 20. 11. 2002 se zavrže.  
 
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b.) se zavrne. 
 
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) se zavrže. 
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, navedene v izreku. Poleg ustavne pritožbe vlaga pobudo za oceno ustavnosti 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Zatrjuje, da veljavna pravna ureditev posameznikom, ki so uspeli z ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do poštenega sodnega postopka, ne zagotavlja odprave posledic ugotovljenih kršitev. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) ugotovilo, da v postopku pred sodišči ni bil deležen poštenega sojenja, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da iz Ustave ne izhaja pooblastilo Ustavnemu sodišču za razveljavitev posamičnih aktov brez odločitve o odpravi škodnih posledic. Zatrjuje, da iz četrtega odstavka 15. člena Ustave izhaja zahteva, da mora biti v okviru sodnega varstva pravice do poštenega sojenja zagotovljena tudi možnost uveljavitve škode po 26. členu Ustave. Ob tem navaja, da ima proti državi na prvi stopnji dva spora, v katerih uveljavlja odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi kršitve človekovih pravic na podlagi ustavne odločbe. Meni, da je glede uveljavitve škode iz naslova odprave posledic kršitve človekovih pravic v neenakopravnem položaju z upravičenci po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – v nadaljevanju ZVPSBNO), ki jim država za škodo, ki jo utrpijo zaradi kršitve te človekove pravice, odgovarja po načelih objektivne odgovornosti. Navaja, da odškodnina pripada tudi upravičencem po Zakonu o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPKri). Izpodbijani določbi očita neskladje z 2. členom, s četrtim odstavkom 15. člena in s členi 22, 23, 26 in 34 Ustave. V dopolnitvi pobude očita pobudnik neustavnost tudi prvemu odstavku 59. člena ZUstS. Navaja, da ta določba dopušča razveljavitev izpodbijanih posamičnih aktov, ne da bi bil urejen postopek po razveljavitvi, kar naj bi bilo v neskladju s 158. členom Ustave. Takšna ureditev naj bi državi omogočila, da se izogne plačilu odškodnine po 26. členu ZUstS. Po razveljavitvi sodnih odločb z odločbo Ustavnega sodišča bi morala biti po njegovem mnenju stranka v sporu na pasivni strani država, ki bi morala praviloma objektivno odgovarjati za kršitve pravice do poštenega sojenja.
 
2. Pobudnik izpodbija tudi 70. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi bilo treba med izločitvene razloge vključiti razlog, da sodnik ne sme sodelovati v postopku, ki sledi razveljavitvi sodnih odločb v postopku odločanja pred Ustavnim sodiščem zaradi ugotovljenih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem naj bi bila varovana pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
 

B. – I.
 
3. Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper odločitev, navedeno v 1. točki izreka tega sklepa, ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Ustavno pritožbo zoper odločitev iz 2. točke izreka pa je zavrglo, ker ponovna ustavna pritožba zoper akte, zoper katere je bila že vložena ustavna pritožba in je bilo o njej že odločeno, ni dopustna.
 
 
B. – II.
 
4. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-39/95 ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sodbami pobudniku (takrat pritožniku) kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpodbijane sodne odločbe je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pobudnik meni, da bi moral zakonodajalec posebej urediti postopek po razveljavitvi izpodbijanih sodb z odločbo Ustavnega sodišča. Zatrjuje, da bi morala kot stranka v sporu na pasivni strani nastopati država, ki bi morala prizadetim objektivno odgovarjati za povzročeno škodo iz naslova kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Očitke o neustavnosti naslavlja na prvi odstavek 59. člena oziroma na 60. člen ZUstS. Glede na to, da se ti očitki, ki po vsebini pomenijo zatrjevanje obstoja neustavne pravne praznine, dejansko nanašajo na ZUstS kot takšen, je Ustavno sodišče preizkusilo navedbe glede ustavnosti tega zakona kot celote in ne glede njegovih posameznih določb.
 
5. Pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave. Ustavno podlago za presojo očitkov pobudnika, da mu na podlagi Ustave pripada odškodnina za škodo, povzročeno s kršitvijo človekovih pravic v postopkih pred sodišči, pomeni zato ta določba Ustave. Pri tem iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ne izhaja, da bi bilo plačilo denarne odškodnine edini ustavno dopusten način za odpravo ugotovljenih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin povsem v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave. V primerih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s sodnimi odločbami bo to praviloma mogoče doseči že z razveljavitvijo izpodbijanih sodb in vrnitvijo zadeve v novo odločanje. Morebitno odškodnino za škodo, ki na ta način ne bi bila odpravljena, pa lahko prizadeti na podlagi omenjene določbe Ustave uveljavljajo v postopku pred sodišči in v primeru neuspeha še v postopku z ustavno pritožbo.
 
6. Ustavnopravno bistveni bi lahko bili še očitki pobudnika o neenakopravnem položaju v primerjavi s posamezniki, ki so v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave upravičeni do denarne odškodnine po ZVPSBNO, v primeru kršitve drugih ustavnih procesnih jamstev pa naj takšna pravica do odškodnine ne bi obstajala. Takšni očitki bi lahko bili pomembni z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave. Ta določba Ustave namreč zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Glede na naravo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odprave posledic kršitve te pravice praviloma ni mogoče doseči z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kot to sicer velja za kršitev ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave. Posameznikom, ki jim je kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se zato kot nadomestilo za nepremoženjsko škodo iz tega naslova praviloma izplača denarna odškodnina (16. člen ZVPSBNO), ki pomeni v teh primerih praviloma edini možen način za odpravo ugotovljenih posledic kršitve človekovih pravic.[1] Glede na to so očitki pobudnika o ustavno nedopustnem razlikovanju med upravičenci po ZVPSBNO in posamezniki, ki so jim kršena ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave, neutemeljeni. Enako velja tudi glede primerjave z upravičenci do odškodnine po ZPKri. Ta zakon namreč ureja pravico do odškodnine bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen) in se kot takšen prav tako nanaša na primere, ko odprava škode z vzpostavitvijo prejšnjega stanja ni več mogoča. Sicer pa, kot je že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, odsotnost posebne zakonske ureditve ne pomeni, da tudi prizadeti zaradi kršitve pravic iz 22. člena Ustave ne bi mogli doseči plačila odškodnine, če morebitna škoda iz tega naslova ne bi bila v celoti sanirana že z razveljavitvijo sodnih odločitev, obremenjenih s takšnimi kršitvami, in vrnitvijo zadeve v novo odločanje. Ustavno podlago za priznanje odškodnine v teh primerih pomeni četrti odstavek 15. člena Ustave.
7. Glede na navedeno je pobuda v tem delu očitno neutemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo. Pri tem se ni spuščalo v vprašanje, ali pobudnik sploh izkazuje pravni interes za presojo izpodbijane zakonske ureditve v tem delu.
 
 
B. – III.
 
8. Pobudnik izpodbija 70. člen ZPP, ker meni, da sodnik, ki je odločal v postopku, glede katerega je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ne bi smel sodelovati pri sojenju v ponovljenem postopku.
 
9. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
 
10. Iz pobude ne izhaja, kako bi lahko morebitna ugotovitev neustavnosti izpodbijane določbe vplivala na pobudnikov pravni položaj. Iz ustavne pritožbe v zadevi št. Up-2436/08 je mogoče razbrati, da izpodbija pobudnik to zakonsko določbo v zvezi z vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 497/2003 z dne 11. 6. 2003, pri izdaji katere naj bi sodelovali sodniki, ki bi morali biti po njegovem mnenju izločeni. Vendar pa s sklicevanjem na ta postopek ne more utemeljiti pravnega interesa za pobudo. Skladno s 44. členom ZUstS učinkuje namreč razveljavitev zakona ali dela zakona na pravna razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Enako velja za ugotovitvene odločbe. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper omenjeno sodno odločitev zavrglo (2. točka izreka). To pa pomeni, da morebitna ugoditev pobudi ne bi več mogla vplivati na pobudnikov pravni položaj (44. člen ZUstS). Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (4. točka izreka).
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena, prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena, tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
Opomba:
[1]Tudi v primerih kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo pod določenimi pogoji mogoče zagotoviti brez plačila denarne odškodnine, in sicer s pisno izjavo Državnega pravobranilstva (17. člen ZVPSBNO) ali z izdajo ugotovitvene sodbe, ki se lahko tudi objavi (18. člena ZVPSBNO).
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Ladislav Lesar, Novo mesto
Datum vloge:
15.09.2008
Datum odločitve:
26.03.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe zavrženje zavrnitev
Dokument:
US28656