Up-1618/08

Opravilna št.:
Up-1618/08
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 35/2009 in OdlUS XVIII, 70 | 02.04.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.1618.08
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 479/2008 z dne 26. 3. 2008
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 479/2008 z dne 26. 3. 2008 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Upravno in Vrhovno sodišče se v obrazložitvi sodb nista opredelili do relevantnih navedb pritožnika, ki so bistvene za odločitev, zato sta pritožniku kršili 22. člen Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
5.3.31 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do družinskega življenja (35, 36, 37, 53).
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, 27, 35, Ustava [URS]
Člen 59, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1618/08-21
2. 4. 2009
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe Eleza Elezija, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 2. aprila 2009
 
 
odločilo:
 
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 479/2008 z dne 26. 3. 2008 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. 
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. Pritožniku, ki je v priporu, je bil odrejen poseben režim izvrševanja obiskov v priporu. Pritožnik se z navedenim režimom obiskov v priporu ne strinja, zato je vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), v kateri je zatrjeval, da mu je z dejanjem direktorja zavoda in z razlogi za poseben režim obiskov poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča.
 
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 15., 25. in 35. člena Ustave. Nasprotuje stališčem Vrhovnega sodišča v zvezi s pravno naravo ukrepa, s katerim se določi režim obiskov v priporu. Meni, da mora vsaka diskrecijska odločitev imeti obrazložitev, v kateri so navedeni razlogi za odločitev, ki omogočajo preskus zakonitosti sklepa. V odredbi naj razlogi ne bi bili navedeni, zato jih ni bilo mogoče preizkusiti in ni bilo mogoče ugotoviti, ali je odredba izdana v skladu s pooblastili direktorja zavoda. S tem pa naj bi bila pritožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Pritožnik še navaja, da je tako nemogoče ugotoviti, ali obstaja zakonita podlaga za tako "radikalen" poseg v pritožnikovo pravico do družinskega življenja. Zato meni, da je direktor pri odločanju prekoračil svoja pooblastila. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da organu, ki odloča diskrecijsko, ni treba opraviti testa sorazmernosti in ni treba navesti razlogov za odločitev. Meni, da s tem stališčem Vrhovno sodišče razlaga nevezane odločbe kot popolnoma samovoljne. V nadaljevanju podrobno razlaga pravno naravo nevezanih odločb in pojasnjuje, kakšna bi morala biti njihova obrazložitev. Pritožnik še navaja, da pomeni omejitev stikov med njim, ženo in otroki poseg v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave (poseg v pravico do družinskega življenja). Meni, da je omejitev stikov z družinskimi člani predmet ustavnosodnega varstva. Ukrep posebnega režima obiskov v priporu naj bi nesorazmerno posegel v njegovo pravico iz 35. člena Ustave. Meni, da bi bilo mogoče cilje doseči z milejšim ukrepom.
 
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1618/08 z dne 21. 11. 2008 sprejelo v obravnavo. Na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je v odgovoru navedla, da se z odreditvijo in izvrševanjem pripora res posega v pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar poseganje temelji na veljavnih predpisih. Navaja, da so za tak ukrep obstajali utemeljeni varnostni razlogi. Posebna strokovna komisija naj bi od 5. 12. 2007 vsakih štirinajst dni preverjala, ali so še podani razlogi za izvajanje obiskov v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. Pojasnjuje, da lahko pazniki obiskovalce pripornikov pregledajo le s tehničnimi sredstvi, ki odkrivajo kovinske predmete, medtem ko osebni pregledi obiskovalcev niso dovoljeni. Zato naj predmetov, ki niso iz kovine, bi pa lahko služili pri pobegu, ne bi bilo mogoče odkriti. Med obiskom ni dovoljeno poslušati pogovora med obiskovalcem in pripornikom in zato tudi ni mogoče nadzirati morebitnega izročanja predmetov priporniku. Navajajo, da je bil pritožniku pripor določen iz razloga begosumnosti, zato morajo biti sprejeti vsi ukrepi za preprečitev morebitnega pobega.
 
4. Pritožnik v odgovoru navaja, da sprejema dopustnost poseganja v njegove temeljne človekove pravice zaradi pripora. Vendar pa meni, da mu ni bilo pojasnjeno, zakaj mu je določena tako "radikalna" omejitev človekovih pravic. Meni, da tehnična nezmožnost preverjanja obiskovalcev ne more pomeniti ustavno sprejemljivega razloga za poseg v njegove človekove pravice. Pritožnik še navaja, da dopušča, da je med obiskom njegovih otrok navzoč paznik. Pritožnik v nadaljevanju tudi opisuje posledice, ki naj bi jih imelo izvrševanje spornega režima obiskov v priporu na njegove otroke.
 
 
B.
 
5. Pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, ker odreditev načina obiskov v priporu ni bila obrazložena, zato naj ne bi bil seznanjen z razlogi za takšno odločitev. Zato naj ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva zoper akt organa državne oblasti. V konkretnem primeru pritožniku poseben režim izvrševanja obiskov v priporu ni bil odrejen z upravnim aktom, ki bi bil izdan na podlagi prostega preudarka, temveč je odreditev posebnega režima obiskov v priporu posamično dejanje organa javne oblasti.[1] Dejanje pa že po naravi stvari ne more biti obrazloženo. To pa ne pomeni, da je takšno dejanje lahko odrejeno arbitrarno in da je lahko prekomerno (nesorazmerno). Pravno varstvo zoper dejanja organov javnih oblasti, s katerimi se posega v človekove pravice, je zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je posebna vrsta spora polne jurisdikcije.[2] V tem postopku mora sodišče presoditi, ali je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico in ali je poseg zakonit.
 
6. Zato je mogoče očitke pritožnika o kršitvi 25. člena Ustave, ker ni bil seznanjen z razlogi za poseben režim izvrševanja obiskov v priporu, presojati le v okviru 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pritožnik je v tožbi, ki jo je vložil na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, izrecno navajal, da sporni režim izvrševanja obiskov v priporu posega v njegovo pravico iz 27. člena Ustave. Ni pa izrecno navedel, da naj bi sporni režim izvrševanja obiskov v priporu posegal v njegovo pravico do družinskega življenja (35. člen Ustave).[3]
 
7. Pogoji za sodno varstvo v primeru tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 so: kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, kršitev mora biti v vzročni zvezi z dejanjem organa, posledica dejanja je nezakonito oviranje ali omejevanje v izvrševanju človekove pravice ali temeljne svoboščine ali preprečevanje tega izvrševanja, odsotnost drugega sodnega varstva in prizadeti mora vložiti tožbo zaradi varstva nezakonitega dejanja. V tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 je določeno, da mora tožnik v tožbi iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek (tožbeni predlog), ali naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. V prvem odstavku 40. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. To pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe. Če tožnik navedbe pravno kvalificira, pa sodišče na njegove kvalifikacije ni vezano. Sodišče tudi ni vezano na način odprave oziroma prepoved nadaljnjih posegov, zahtevan s tožbo.[4]
 
8. Upravno sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je določen način izvrševanja obiskov v priporu zakonit (podlaga za ukrep je določena v 47. členu Pravilnika o izvrševanju pripora, Uradni list RS, št. 36/99 in nasl.). Iz obrazložitve izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo vsebino pravice iz 27. člena Ustave in presodilo, da z navedenim ukrepom ni poseženo v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). Upravno sodišče pa ni presojalo, ali se z navedenim ukrepom posega v pritožnikovo pravico do družinskega življenja (35. člen Ustave). Pritožnik je v tožbi navajal, da mu sporni režim izvajanja pripora onemogoča neposreden stik z ženo in otroki. Jasno je navedel, da želi doseči obiske žene in mladoletnih otrok brez steklene pregrade. Navaja, da prepoved stikov z mladoletnimi otroki v prostoru brez predelnega stekla ni sorazmeren ukrep, ker stik z njimi ne more povečati nevarnosti pobega. Meni, da ne obstajajo okoliščine, ki bi upravičevale prepoved neposrednega stika z mladoletnimi otroki. Po mnenju Ustavnega sodišča je pritožnik s temi navedbami v tožbi smiselno zatrjeval tudi poseg v pravico do družinskega življenja, zato bi moralo Upravno sodišče presoditi, ali poseben režim izvrševanja obiskov v priporu, ki velja tudi za ožje družinske člane, ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do družinskega življenja.
 
9. Ker Upravno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo navede tožnik v tožbi, bi se Upravno sodišče, kljub temu da pritožnik ni izrecno zatrjeval, da sporni ukrep posega v njegovo pravico do družinskega življenja, moralo opredeliti tudi do očitkov pritožnika, da niso podani razlogi za tako strogo omejitev stikov med njim in njegovo ženo in otroki. Upravno sodišče ni odgovorilo na te navedbe pritožnika, ki bi lahko bile upoštevne za odločitev, zato je prikrajšalo pritožnika za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker Vrhovno sodišče te kršitve ni odpravilo, je tudi samo storilo enako kršitev.
 
10. Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča in sklep Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo zaradi navedene kršitve, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Klampfer ter sodniki Deisinger, Petrič in Zobec. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Zobec.
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
Opombe:
[1]Tako stališče je imel sam pritožnik, saj je vložil tožbo zoper dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v njegovo človekovo pravico (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Tudi Upravno in Vrhovno sodišče sta tožbo in pritožbo vsebinsko obravnavali. S tem sta sprejeli stališče, da gre pri določitvi režima obiskov v priporu za posamično dejanje organa oblasti, zoper katero je pravno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker ni drugega sodnega varstva.
[2]Z. Štucin v J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 286.
[3]Pravica do družinskega življenja je varovana v okviru splošne osebnostne pravice po 35. členu Ustave. Podrobneje pa je urejena tudi v 53., 54., 55. in 56. členu Ustave. Pravni izraz starševstva je poleg roditeljske pravice tudi pravica staršev do osebnih stikov z otrokom. Pravica staršev do osebnih stikov z otrokom je torej človekova pravica, ki jo zagotavlja 54. člen Ustave, izhaja pa tudi iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 –EKČP (M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 570).
[4]Povzeto po V. Androjna in E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Zbirka Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 800–803 in J. Breznik in E. Kerševan (red.), cit. delo, str. 213 in 286–287.
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Zobca,  
ki se mu pridružujejo sodnica in sodnika dr. Deisinger, mag. Klampfer in dr. Petrič 
 
 
1. Za pisanje odklonilnega ločenega mnenja sem se odločil, ker imam na vprašanje, kaj je vsebina obveznosti sodišča do seznanitve in do opredelitve do strankinih navedb, v tej zadevi bistveno drugačen pogled od večine sodnic in sodnikov. Tisto, kar je tu odločilno, je namreč samo vprašanje, ali je bil spoštovan tudi tisti vidik pravice stranke do izjave, ki pomeni obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in dopustnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pritožbeno sodišče izpolnilo svojo ustavno dolžnost in pritožniku odgovorilo na vse njegove bistvene navedbe. Večina meni, da je odgovor negativen.[1]
 
2. Pred pojasnilom temeljnih razhajanj s pogledi večine bi rad osvetlil nekatera postopkovna vprašanja, ki se mi zdijo poglavitnega pomena za pravilno razumevanje mojih pogledov in predvsem tega, zakaj sem se odločil pisati odklonilno ločeno mnenje.[2] Gre za vprašanje, zakaj je bila ustavna pritožba (sploh) sprejeta v obravnavo.
 
3. Za slovenski model ustavne pritožbe je značilen t. i. subjektivno-objektivni koncept, ki ga izraža drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), po katerem se ustavna pritožba sprejme v obravnavo:
– če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali
– če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Prvi od obeh (alternativnih) pogojev se nanaša na samo zadevo in na pomen odločitve v tej zadevi, ne pa na sámo človekovo pravico, ki naj bi bila kršena v tej zadevi. Bistveno je namreč, kakšne posledice je pritožniku povzročila zatrjevana kršitev človekove pravice. Odgovor na to je seveda odvisen od tega, kaj je bilo predmet odločanja v konkretnem sodnem postopku.[3] V obravnavanem primeru je bila to tožba, vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), v kateri je pritožnik zatrjeval, da mu je z dejanjem direktorja zavoda, v katerem je prestajal pripor, in z razlogi za poseben režim obiskov v priporu poseženo v njegove človekove pravice in svoboščine. Pritožnik se ni strinjal s tem, da je bila ob obiskih njegove družine med njim ter ženo in otroki steklena pregrada, ki mu je preprečevala neposreden (telesni) stik z njimi. Posledica zatrjevane kršitve človekove pravice bi bila torej lahko samo v razliki med obiski, pri katerih med njim in družino ne bi bilo steklene pregrade (navzoč pa bi bil paznik), in obiski, pri katerih je med njim in družinskimi člani steklo, torej v tem, da je pritožnik prikrajšan za neposreden, telesni stik z družinskimi člani – v nobenem primeru pa ne more biti odločilen poseg v pravico do družinskega življenja, ki ga pomeni že samo dejstvo, da je priprt in da so vse, kar je med izvajanjem tega ukrepa še (oziroma sploh) ostalo od te njegove pravice, občasni obiski žene in otrok. Gre torej samo za razliko med enim in drugim režimom obiskov, poenostavljeno in zgoščeno povedano, za razliko med obiskom brez steklene pregrade, vendar pod budnim očesom paznika (zadnje je nedvomno znaten poseg v intimnost, ki je pomembna sestavina družinskega življenja), in obiskom s stekleno pregrado (ki priprtemu pritožniku onemogoča telesni stik z družinskimi člani), vendar brez navzočnosti paznika. Ker menim, da ta razlika ne ustreza standardu "hujše posledice za pritožnika", ni izpolnjen pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo po prvi alineji drugega odstavka 55.b člena ZUstS.
 
4. Glede na to je podlaga za sprejem druga alineja tega odstavka, torej pomembnost ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Mislim, da ne more biti sporno, da to pomeni precedenčno vrednost odločbe Ustavnega sodišča, torej novo, dodano vrednost dosedanji ustavnosodni presoji, nov prispevek k normativni konkretizaciji ustavnopravnih pojmov, ki ima temeljni ustavnopravni pomen ali je pomemben za nadaljnji razvoj ustavništva. Bistvena je torej sporočilna vrednost odločbe (v resnici njenih nosilnih razlogov), ki usmerja, utrjuje, nadgrajuje in dograjuje sistem človekovih pravic. Zato se pri tej zadevi (ki je bila sprejeta na podlagi objektivnega, se pravi precedenčnega kriterija) sprašujem po njenem sporočilu, ki ga prinaša vsem, ustavništvu zavezanim subjektom, najprej sodiščem. Katere ustavnopravne misli so tiste, ki dosedanjo ustavnosodno presojo dopolnjujejo, bogatijo in razvijajo ter vnašajo novo kvaliteto v dosedanji sistem razumevanja in varovanja človekovih pravic?
 
5. Nosilni razlog odločbe je sicer zgoščen v 9. točki obrazložitve, vendar sta za njegovo razumevanje pomembni še 8. točka in delno tudi 7. točka. O tem, da je dolžnost sodišča odgovoriti na navedbe stranke, ki bi bile lahko upoštevne za odločitev, pomemben vidik pravice do enakega varstva pravic ter da pomeni opustitev te dolžnosti prikrajšanje stranke za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se je Ustavno sodišče že ničkolikokrat izreklo. Zato tega ni bilo treba ponavljati tudi v tej odločbi. Tisto, kar se mi zdi tu novo (in zato bistveno), je dvoje: najprej povezovanje načela, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), z dolžnostjo sodišča do opredelitve kot vidikom strankine pravice do izjavljanja, in drugič, določen odstop od dosedanjega pojmovanja, da se sodišču ni treba opredeljevati do tistih navedb, ki glede na njegovo pravno oceno spornega razmerja niso pravno pomembne – torej do navedb, ki jih je sámo ocenilo kot pravno nebistvene (kar pa seveda ne pomeni, da sodišče ne bi moralo pojasniti svojega pravnega stališča – ter s tem [hkrati] tudi, zakaj so navedbe pravno nebistvene). Poleg tega se mi zdi sporna tudi v tej odločbi uporabljena metoda, po kateri sme sodišče (pravzaprav celo mora) upoštevati strankino (pritožnikovo) "smiselno" navajanje določenih dejstev ali sklicevanje nanja. Vendar je v tej zadevi to vprašanje manj pomembno (v nadaljevanju bom pojasnil, da tudi, če bi pritožnik jasno in razločno zatrjeval poseg v pravico do družinskega življenja, se sodišču do teh navedb ne bi bilo treba opredeliti – ker glede na pravno stališče, na katerega je oprlo sodbo, pravno sploh niso pomembne).
 
6. Dolžnost sodišča opredeliti se do pravnih vprašanj, velja načelno samo za pravna stališča, na katera opre svojo odločitev o zahtevku. Čeprav mora sodišče po uradni dolžnosti poznati pravo in čeprav mora zato ne glede na strankina pravna naziranja in pravna utemeljevanja presoditi, ali obstaja katerakoli pravna podlaga, ki utemeljuje zahtevek – ne glede na to, ali se je stranka na to pravno podlago sklicevala (sodišče lahko zahtevek zavrne šele, ko spozna, da mu ne more ugoditi na nobeni pravni podlagi), ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da ta, ona ali tretja pravna podlaga (ki bi se morda lahko komu zdela kot razlog za ugoditev zahtevku)[4] ne prihaja v poštev. Dolžnost sodišča opredeliti se do pravnih stališč, na katera svoje odločitve o zahtevku ne opre, velja samo za tista pravna stališča, s katerimi je stranka utemeljevala svoje zahtevke in ugovore – in še to ne za vsa, pač pa le za strankina nosilna pravna naziranja, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni oceni niso neupoštevna (odločba št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Urani list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108). Načelo iura novit curia je lahko pomembno z vidika varstva pred sodbo presenečenjem (in s tem povezano dolžnostjo odprtega sojenja), ni pa mogoče tega načela povezovati s tistim vidikom pravice do izjavljanja, ki pomeni dolžnost sodišča do opredelitve.
 
7. Sodiščem zato v obravnavanem primeru ne moremo očitati kršitve tega vidika pravice do izjavljanja. Če se pritožnik (pri čemer ni nepomembno, da ga je ves čas zastopal odvetnik) ni skliceval na kršitev pravice do družinskega življenja, se sodiščem do tega pravnega vprašanja (pravne kvalifikacije v tožbi opisanega dejanja direktorja zavoda) ni bilo treba opredeljevati – četudi bi bilo glede na opis dejanja v tožbi lahko pravno upoštevno. Vrhovno sodišče se je namreč postavilo na pravno stališče, "da direktorju zavoda ni treba posebej utemeljevati oblike obiskov in razlogov, ki so tako obliko narekovali, prav tako mu ni treba opraviti testa sorazmernosti in ga pojasniti, kot zmotno meni pritožnik (glej 2. in 4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 22/05 – ur. p. b., 119/05, 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08 – ZUP)". Po mnenju Vrhovnega sodišča se "glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, ki se […] smiselno uporablja tudi v upravnem sporu zaradi kršitve ustavne pravice (glej 2. odstavek 4. člena ZUS-1), […] v primeru, če je ukrep odrejen po prostem preudarku, v upravnem sporu presoja le, ali je odrejeni ukrep nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen". Vrhovno sodišče je zato sklenilo, "da sodišče presoja utemeljenost izrečenega ukrepa v okviru ocene prostega preudarka in ne opravi vsebinskega testa sorazmernosti".[5] Presoja, ali je direktor zavoda s spornim ukrepom prekomerno posegel v pritožnikovo pravico do družinskega življenja, ob takem pravnem stališču zato ni bila potrebna – in pritožnik zaradi tega tudi ni bil prikrajšan za pravico do obrazložene sodne odločbe. Pravno stališče, na katerega je Vrhovno sodišče oprlo sodbo in ki pri presoji ukrepov, s katerimi se posega v katero od človekovih pravic, izključuje uporabo strogega testa sorazmernosti, je (lahko) problematično z vidika skladnosti s posamezno človekovo pravico (v konkretnem primeru s pravico do družinskega življenja),[6] vendar ne s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zlasti ne s tistim njenim vidikom, ki pomeni dolžnost sodišča do opredelitve (oziroma pravico stranke do obrazložene sodne odločbe).
 
8. Pravica stranke do obrazložitve namreč ne pomeni pravice zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev[7] in zato tudi ne pravice, da bi se sodišče opredeljevalo do tistih njenih navedb, ki po pravnem stališču sodišča niso pomembne. Če je pravno stališče sodišča nepravilno, bo stranka uspela s pritožbeno kritiko uporabe prava. Šele tedaj, torej po tem, ko bo prek uspešne uveljavitve pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava višje sodišče prepričala v pravno relevantnost svojih trditev, se bo moralo sodišče do teh navedb opredeliti – zato, ker so "postale" pravno pomembne.
 
9. Tudi brez pomislekov, izraženih v prejšnjih točkah (da se sodišču ni bilo treba opredeljevati do tega, ali je šlo v obravnavanem primeru za prekomeren poseg v pritožnikovo pravico do družinskega življenja), se zaradi precedenčnega pomena te odločbe (glej spredaj 3. in 4. točko) zdi nevarno stališče, ki pritožnikovim navedbam, da prepoved stikov z mladoletnimi otroki v prostoru brez predelnega stekla ni sorazmeren ukrep, ker stik z njimi ne more povečati nevarnosti pobega, ter da zato ne obstajajo okoliščine, ki bi upravičevale prepoved neposrednega stika z mladoletnimi otroki, pripisuje smiselno zatrjevanje posega v pravico do družinskega življenja – kar je (po mnenju večine sodnikov) zahtevalo presojo, ali poseben režim obiskov v priporu, ki velja za ožje družinske člane, ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do družinskega življenja (8. točka obrazložitve). Tako pripisovanje je lahko ne samo tvegano ugibanje (na kar kaže že uporaba besedne zveze "smiselno zatrjevanje" – k takim formulam se sodišča zatekajo, kadar so v določeni zadregi – je namreč dovolj ohlapna in raztegljiva, da [včasih lahko celo poljubno] pokrije [in prikrije] marsikaj, na kar stranka ni niti pomislila), kot je bilo po mojem mnenju tudi v obravnavanem primeru (pritožnik se je na otroke skliceval v kontekstu utemeljevanja svojega stališča, da ni bilo razlogov za tako strog režim obiskov, češ da telesni stik z otroki ne more povečati nevarnosti pobega – ne pa kot na argument, da je šlo za poseg v njegovo pravico do družinskega življenja), ampak je nevarno predvsem z vidika položaja nasprotne stranke. Nevarno zato, ker ogroža njeno pravico do izjavljanja v postopku. Če se namreč taka (na uporabi pojma "smiselno zatrjevanje" temelječa) metoda uporabi v pisnih fazah postopka, ko sodišče s svojimi pogledi na recimo ne dovolj jasne navedbe strank in s svojo razlago teh navedb ne seznani nasprotne stranke, to prikrajša za pravico do izjavljanja. Ta namreč potem šele iz sodne odločbe izve, da si je sodišče navedbe druge stranke razlagalo po svoje ali celo poljubno, skratka na način, ki ga ni mogla predvideti (tej stranki [pre]prijazna razlaga) in se zato o vsebini (rezultatu) take razlage zato tudi ni mogla izreči.[8]
 
10. Za konec bi dodal še naslednje: Vsaka razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča je majhen prispevek k (nadaljnjemu) razgrajevanju avtoritete in ugleda po Ustavi najvišjega sodišča v državi ter k nadaljnji slabitvi zaupanja javnosti v njegovo delo. Vsekakor je treba dati prednost varstvu človekovih pravic in svoboščin in zato takrat, ko je imela kršitev hujše posledice ali ko je razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča nujna zaradi dosega precedenčnega učinka odločbe Ustavnega sodišča, žrtvovati tudi nekaj ugleda in avtoritete Vrhovnega sodišča (ki mora za svojo avtoriteto in ugled najprej poskrbeti sámo – z visoko strokovno kvaliteto sojenja, saj sta sicer ugled in avtoriteta samo navidezna). Vseeno pa mislim, da je treba imeti pred očmi tudi to (ustavno) vrednoto (ki je eden od elementov pravne države iz 2. člena Ustave) in pri tehtanju upoštevati, ali je precedenčni pomen res tolikšen, da to vrednoto odtehta, predvsem pa, ali odločba Ustavnega sodišča (sploh) daje pravo smer. Vsaka neutemeljena razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča povzroči namreč dvojno škodo – tako z vidika notranje skladnosti samega (ustavno)pravnega sistema kot z vidika varovanja avtoritete Vrhovnega sodišča.
 
 
Jan Zobec
 
dr. Mitja Deisinger
 
mag. Marta Klampfer
 
dr. Ernest Petrič
 
Opombe:
[1]Iz 9. točke obrazložitve izhaja, da bi se moralo Upravno sodišče opredeliti tudi do očitkov pritožnika, da niso podani razlogi za tako strogo omejitev stikov med njim in njegovo ženo in otroki, kot jo v konkretnem primeru pomeni ločenost s stekleno pregrado. Ker na te navedbe, ki bi bile lahko pomembne za odločitev, ni odgovorilo, je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
[2]Še vedno sem namreč prepričan, da sodnik ne bi smel pretiravati s to obliko izražanja nestrinjanja z večino in da mora biti pri odločanju, ali naj potem, ko je izkoristil vse prepričevalne pravne argumente (tako v razpravi na plenarni seji kot v pisni komunikaciji s kolegi sodniki) in s svojimi stališči na koncu ostal v manjšini, obrazložitev svojega glasu objavi v odklonilnem ločenem mnenju, zadržan, zmeren in previden (glej moje Odklonilno ločeno mnenje v zadevi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, Uradni list RS, št. 113/08).
[3]Glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 524–526 in tam navedeno ustavnosodno presojo.
[4]Enako velja tudi v nasprotni smeri – glede ugovorov.
[5]Vsi navedki so iz zadnjega odstavka na drugi strani sodbe Vrhovnega sodišča.
[6]Uporaba Schumannove formule bi dala odgovor, ali (oziroma da) je sodišče tu uporabilo pravo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v neskladju z Ustavo.
[7]Tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-2/94 z dne 8. 5. 1997, OdlUS VI, 78, št. Up-50/94 z dne 2. 1. 1998, OdlUS VII, 99, št. Up-2/99 z dne 15. 3. 2001, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 111.
[8]Vse, na kar instančno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka, ki (v civilnih postopkih) vlaga pravno sredstvo, vselej jasno in določno navesti in opredeliti. Velja torej zahteva jasnosti (Gebot der Klarheit – prim. Gummer, Heßler v Zoeller, Zivilprozessordnung, Otto Schmidt, Köln 2007, str. 1317, tako tudi Stackmann, Fünf Jahre reformiertes Rechtsmittelverfahren im Zivilprozess, Neue Juristische Wochenschrift, 1 – 2/2007, str. 9, 10). V to smer gre tudi praksa Vrhovnega sodišča v civilnih zadevah (npr. sodba II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Elez Elezi, Ljubljana
Datum vloge:
29.05.2008
Datum odločitve:
02.04.2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US28694