Up-580/09

Opravilna št.:
Up-580/09
Objavljeno:
Neobjavljeno | 19.06.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.580.09
Akt:
Ustavni pritožbi zoper:
- sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 35/2009 z dne 19.5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 188/2009 z dne 10. 4. 2009 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 220/09 z dne 7. 4. 2009 in
- sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 47/2009 z dne 8. 5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 221/2009 z dne 30. 4. 2009
Izrek:
Ustavni pritožbi zoper: - sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 35/2009 z dne 19.5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 188/2009 z dne 10. 4. 2009 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 220/09 z dne 7. 4. 2009 in - sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 47/2009 z dne 8. 5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 221/2009 z dne 30. 4. 2009 se ne sprejmeta.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnico, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do življenja (17).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
5.3.5.1.3.51 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode - Pripor do sojenja - Obvezna podlaga odločba sodišča (20/1).
5.3.5.1.3.52 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode - Pripor do sojenja - Neobhodna potrebnost pripora (20/1).
Pravna podlaga:
Člen 17, 19.1, 19.2, 20.1, 22, 25, Ustava [URS]
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča z dne 19. 6. 2009 pridružena zadeva št. Up-686/09 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-580/09
19. 6. 2009
 
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložila Kristina Mislej, Sežana, ki jo zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 19. junija 2009
 
 
sklenil:
 
Ustavni pritožbi zoper: 
- sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 35/2009 z dne 19.5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 188/2009 z dne 10. 4. 2009 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 220/09 z dne 7. 4. 2009 in  
- sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 47/2009 z dne 8. 5. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 221/2009 z dne 30. 4. 2009 
 
se ne sprejmeta. 
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Zoper pritožnico je bil s sklepom preiskovalnega sodnika odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat je pritožbo njenega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. S sklepom zunajobravnavnega senata je bil zoper pritožnico pripor iz istega razloga podaljšan. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika.
 
2. Zoper navedene sodne odločbe je pritožnica vložila ustavni pritožbi. Zatrjuje kršitev 20. in 25. člena Ustave. Sklicuje se na ustavnosodno presojo in navaja, da mora sodišče pri odločanju o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti ugotoviti vse konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost in ne zgolj bojazen, da bo osumljeni ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Okoliščine in teža očitanega kaznivega dejanja naj same po sebi ne bi utemeljevale sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pritožnica poudarja, da je treba ustavne in zakonske norme razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati na obstoj pripornega razloga. Pri tem naj ne bi zadoščala neka abstraktna nevarnost, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost pripornega razloga. Pritožnica navaja, da se izpodbijana sklepa opirata tudi na subjektivne okoliščine na njeni strani, in sicer na dejstvo, da se je zdravila pri psihiatru, ki naj bi pri njej zaznal bipolarno motnjo in tudi problem v zvezi z odvisnostjo od alkohola. Iz medicinske dokumentacije in izjave psihiatra naj bi izhajalo, da so bila pritožnici v daljšem časovnem obdobju predpisana psihoaktivna zdravila, iz izvidov in poročil naj bi izhajalo, da so pri pritožnici zaznana razpoloženjska nihanja. To naj bi držalo, vendar naj sodišče ne bi omenilo dejstva, da je opisano stanje stvar preteklosti, saj naj bi psihiater pojasnil, da je bila pritožnica v zadnjem letu dobre volje, da z njo ni bilo nobenih problemov, da ni bila hipomanična in depresivna. Do podobnih ugotovitev naj bi prišla psihologinja v pravdnem postopku. V tem postopku naj bi pritožničin bivši zakonec privolil v sodno poravnavo, v kateri naj bi bilo dogovorjeno, da oba otroka ostaneta v varstvu in vzgoji obeh staršev, kar naj bi porajalo dvom v natolcevanja o pritožničinih psihičnih težavah ali težavah z alkoholom. Pritožnica navaja, da psihične težave niso bile ugotovljene niti na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in da že leto dni nima težav z alkoholom. Navaja tudi, da je zaposlena, da ima urejeno stanovanje, da ni bila nikoli obravnavana zaradi prekrškov ali kaznivih dejanj, povezanih s kakršnimkoli nasiljem. To naj bi dodatno ovrglo predpostavko o njeni ponovitveni nevarnosti. Pritožnica meni, da ne obstaja nobena posebna okoliščina, ki bi kazala na to, da je podana konkretna in realna nevarnost, da bo očitano ji kaznivo dejanje ponovila, če bo na prostosti. Izpodbijani sklepi naj bi se opirali zgolj na abstraktno možnost, da bo pritožnica na prostosti ponovila kaznivo dejanje, saj iz sklepov ne izhaja, komu in zakaj naj bi bila pritožnica nevarna. Pritožnica navaja, da je bil pripor podaljšan v nasprotju z 20. členom Ustave, saj njegova odreditev in podaljšanje iz razloga varnosti ljudi nista izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti, ki bi opravičevala poseg v pravico pritožnice do osebne svobode.
 
3. Pritožnica utemeljuje kršitev 25. člena Ustave z navedbo, da izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Kopru in zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru, ko se sklicujeta na nedefinirane okoliščine glede ponovitvene nevarnosti (ki naj bi bile navedene v drugi sodni odločbi), nimata jasnih razlogov o tem, katere okoliščine (psihične težave) je imelo v mislih prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo, ali je podana ponovitvena nevarnost. Pritožnica navaja, da ji ni bilo omogočeno, da bi lahko v pritožbi uspešno uveljavljala svojo pravico, saj odločilne okoliščine niso bile konkretizirane. Izpodbijane sodne odločbe naj ne bi imele razlogov o tem, zakaj odprave ali preprečitve potencialne ponovitvene nevarnosti ni mogoče doseči z blažjim ukrepom, kot bi to bil hišni pripor. Šele zunajobravnavni senat naj bi navedel, zakaj hišni pripor ne pride v poštev. Zunajobravnavni senat naj ne bi obravnaval pritožbenih navedb, na čigave trditve je preiskovalna sodnica oprla zaključek o osebnih lastnostnih pritožnice, navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti in navedb, ki se nanašajo na očitek o kršitvi zaveze o prekinitvi konzumiranja alkohola. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do zatrjevane kršitve, temveč naj bi prvostopenjski sklep opravičevalo s tem, da sodišču okoliščin v izogib ponavljanju ni treba ponoviti.
 
 
 
 
B.
4. Pritožnica vlaga ustavni pritožbi zoper priporna sklepa, ki ju izpodbija iz enakih razlogov, in ustavni pritožbi utemeljuje s podobnimi argumenti. Zato je Ustavno sodišče ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
5. Veljavnost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora je že pred vložitvijo ustavne pritožbe potekla. Pritožnica se nahaja v priporu na podlagi izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104).
6. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (glej npr. odločbe št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Iz navedenih odločb izhaja, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.
8. Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja istega kaznivega dejanja je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-123/95 in št. Up-127/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) poudarilo, da mora sodišče pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne le težo in okoliščine njegove storitve, temveč tudi osebnost obdolženca, okolje ter razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. V primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena (glej sklep št. Up-205/95 z dne 4. 9. 1996, OdlUS V, 212).
9. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je za pritožnico podan utemeljen sum, da je storila dve kaznivi dejanji umora po prvem odstavku 116. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in 66/08 – popr. – KZ-1). Sodišča so obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljila z ugotovitvijo obstoja okoliščin objektivne in subjektivne narave. Upoštevala so težo dejanja, tj. dejstvo, da je pritožnica osumljena kaznivega dejanja umora svojih otrok kot enega najhujših kaznivih dejanj. Iz sklepa o odreditvi pripora, na katerega se sodišča sklicujejo v nadaljnjih sklepih, so razvidne okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in okoliščine, ki kažejo na osebnost pritožnice. Sodišča so se oprla na zdravstveno dokumentacijo v spisu in navedla okoliščine, ki izkazujejo težave pritožnice na duševnem področju. Višje sodišče se je izreklo o pritožbenih navedbah, s katerimi je zagovornik pritožnice izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zdravstvenem stanju pritožnice. Drugačnega sklepa o zdravstvenem stanju pritožnice po mnenju Višjega sodišča ne utemeljujejo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izjave psihiatra, dane policistom ob razgovoru z njim, in ugotovitve izvedenke psihologinje v pravdnem postopku. Tega po mnenju Višjega sodišča ne utemeljuje niti dejstvo, da je pritožničin bivši zakonec privolil v sodno poravnavo, da otroka ostaneta v varstvu in vzgoji obeh staršev. Višje sodišče se je opredelilo tudi do pritožbenih navedb o prejšnjem življenju pritožnice. Zapisalo je, da pri najhujših kaznivih dejanjih, kamor sodi kaznivo dejanje umora, zadošča že nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da je treba to verjetnost strožje obravnavati, saj so posledice nepopravljive. Višje sodišče je štelo, da obstajajo v tem primeru okoliščine, ki so nekoliko verjetneje od drugih pripeljale do inkriminiranega početja. Pri tem je poudarilo relativno psihično nestabilnost in pritožničino dojemanje v kritičnih trenutkih, ko je reagirala na usoden način za oba njena otroka. Zaključilo je, da ob taki negativni potrditvi pritožničinega stanja v realnem življenju, ki še ni spremenjeno, pritožničino prejšnje neoporečno življenje ne more pripeljati do drugačnega zaključka.
10. Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da so sodišča glede na težo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in osebne razmere pritožnice utemeljeno sklepala, da je pri pritožnici podana realna nevarnost ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Sklepom sodišč, da izrecno navedene okoliščine tudi ob obstoju okoliščin, ki jih opisuje pritožnica, upravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni mogoče odreči razumne presoje. Iz sodnih odločb je razvidna tudi ocena neogibne potrebnosti nadaljnjega trajanja pripora za varnost ljudi. S tem so sodišča zadostila pogojem, ki jih je za dopustnost posega v osebno svobodo opredelilo Ustavno sodišče v svojih odločitvah (glej 4. in 5. točko obrazložitve tega sklepa). Ker so sodišča o odreditvi in podaljšanju pripora odločala v skladu s pogoji, ki jih določa prvi odstavek 20. člena Ustave, ni utemeljen očitek pritožnice o kršitvi pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
11. Navedbe pritožnice, ki se nanašajo na obrazloženost izpodbijanih aktov in s katerimi pritožnica utemeljuje kršitev 25. člena Ustave, je bilo treba preizkusiti z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja tudi zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. Ta pravica je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji.
12. Tako v sklepu o odreditvi pripora kot v sklepu, s katerim je bilo odločeno o pritožbi zagovornika pritožnice, sta sodišči konkretizirali psihične težave pritožnice. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je treba pri presoji obrazloženosti upoštevati celoten sklep o odreditvi pripora, v katerem je že v okviru dejanskih ugotovitev navedeno, da naj bi se pritožnica zdravila zaradi zasvojenosti z alkoholom, v preteklosti pa naj bi imela bipolarno motnjo. Vrhovno sodišče je menilo, da je zunajobravnavni senat obrazložil svojo oceno o konkretni in realni nevarnosti, da bi pritožnica na prostosti ponovila kaznivo dejanje. Presodilo je, da ne gre za tako pomanjkljivo obrazložitev, da bi bila podana zatrjevana kršitev Ustave, če zunajobravnavni senat pri tem ni izrecno omenil vseh pritožbenih navedb. Iz celotne obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata, v katerem sodišče med drugim ugotavlja, da so dejstva glede ponovitvene nevarnosti pritožnice dovolj konkretizirana, izhaja, da se je sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami in jih obravnavalo. Dejstvo, da se ni podrobno ukvarjalo z vsako posamezno navedbo, ob upoštevanju zgoraj navedenega še ne utemeljuje kršitve 22. člena Ustave.
13. Prvostopenjsko sodišče se je v sklepu o podaljšanju pripora pri utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklicevalo na svojo prejšnjo odločitev. Pritožbeno sodišče je zavrnilo očitke zagovornika pritožnice, da je prvostopenjski sklep s sklicevanjem na okoliščine, ki so glede ponovitvene nevarnosti navedene že v sklepu o odreditvi pripora, nerazumljiv. Navedlo je, da so okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče enkrat že navedlo, ostale nespremenjene, zato se je lahko nanje v izogib ponavljanju zgolj sklicevalo. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2073/06 z dne 25. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 14/07 in OdlUS XVI, 36) izhaja, da sklicevanje sodišča na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju priporu ni sporno, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Smiselno enako velja tudi za obravnavani primer, ko se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sklep o odreditvi pripora, ki je pravnomočen in v katerem so konkretno navedene okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pritožnice. Pritožnica pa ne zatrjuje, da so okoliščine, ki jih je enkrat navedlo prvostopenjsko sodišče, spremenjene. Zato pritožnica z navedbami, da izpodbijani sklep Višjega sodišča nima jasnih razlogov o tem, katere okoliščine je imelo v mislih prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo, ali je podana ponovitvena nevarnost, in da odločilne okoliščine niso bile konkretizirane, ne izkaže kršitve 22. člena Ustave.
14. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da izpodbijane sodne odločbe nimajo razlogov o tem, zakaj odprave oziroma preprečitve potencialne ponovitvene nevarnosti ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Iz sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je bila napadena vrednota človekovo življenje, ki je skladno s 17. členom Ustave nedotakljivo, kar zagotavlja nesprejemljivost kakršnihkoli posegov v to pravico, in da je podano ustrezno sorazmerje med napadeno vrednoto in pravico pritožnice do osebne svobode. S tem se je sodišče posredno izreklo tudi o tem, da milejši ukrep od pripora ne pride v poštev. Izrecno se je do tega opredelil zunajobravnavni senat, ki je na podlagi teže dejanj in podatkov o tem, da se določene osebe iz bližnjega življenjskega okolja pritožnice niso bile sposobne soočiti z njenimi težavami na primeren način, zaključil, da hišni pripor ne pride v poštev. Prav tako je iz prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora razvidna ugotovitev sodišča, da je poseg v osebno svobodo pritožnice sorazmeren stopnji ogrožanja varnosti ljudi, ki jo predstavljata navedeni kaznivi dejanji, in da zaradi teže dejanj in nevarnosti ponovitve hišni pripor ne bi bil ustrezen ukrep. Višje sodišče je zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zaključilo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren, hkrati presodilo, da milejši ukrep od pripora te nevarnosti ne bi odpravil. Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča navedla razloge za svojo odločitev, zato kršitev 22. člena Ustave ni izkazana.
15. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, senat ustavnih pritožb ni sprejel v obravnavo.
 
C.
 
16. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
dr. Mitja Deisinger
Predsednik senata
 
 
zanj
 
dr. Ernest Petrič
Namestnik predsednika senata
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Kristina Mislej, Sežana
Datum vloge:
22.05.2009
Datum odločitve:
19.06.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US28763