Up-2054/07

Opravilna št.:
Up-2054/07
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 57/2009 in OdlUS XVIII, 78 | 18.06.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.2054.07
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 291/2006 z dne 5. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1698/2005 z dne 25. 5. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 1/2005 z dne 28. 9. 2005
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 291/2006 z dne 5. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1698/2005 z dne 25. 5. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 1/2005 z dne 28. 9. 2005 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Vstop uradne osebe v tuje stanovanje in izvedba preiskovalnega dejanja ogleda sta dopustna, če prizadeta oseba temu ni nasprotovala. Privolitev mora biti prostovoljna v tem pomenu, da ne sme biti dosežena z uporabo sile, grožnje ali zvijače. Privolitev mora biti odraz resnične volje prizadete osebe in svobodne izbire. Prostovoljnost je dejansko vprašanje, ki ga je treba razrešiti z upoštevanjem specifičnih dejstev in okoliščin primera. Privolitev je mogoče šteti za veljavno tudi v primeru, ko prizadeta oseba ni bila predhodno poučena o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar okoliščine primera kažejo na to, da je zanju vedela.
Kot je razvidno iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, pritožnik ni bil predhodno poučen o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar je glede na okoliščine konkretnega primera lahko utemeljeno pričakoval, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja in zavarovala sledove kaznivega dejanja. Ker se je pristanek pritožnika nanašal na dejanje policije, ki je bilo obseženo z njegovim pričakovanjem, je Vrhovno sodišče utemeljeno štelo, da je privolitev veljavna. Glede na navedeno zatrjevana kršitev 36. člena Ustave ni podana.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.30 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do zasebnega življenja (35, 36, 37).
1.4.10.6.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika - Izločitev na zahtevo sodnika.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 35, 36, 37, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2054/07-16
18. 6. 2009
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. n. o., Grosuplje, na seji 18. junija 2009
 
 
odločilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 291/2006 z dne 5. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1698/2005 z dne 25. 5. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 1/2005 z dne 28. 9. 2005 se zavrne. 
 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Na podlagi razlogov za sum, da je bilo v stanovanju pritožnika storjeno kaznivo dejanje, je policija opravila ogled kraja dejanja. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, je pritožnik policiste povabil v stanovanje in jim ga razkazal. Policisti so nato pregledali prostore, fotografirali in zavarovali sledi ter sestavili zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja. Pritožniku so zasegli oblačila. Dokazi, ki jih je policija pridobila na ta način, so bili uporabljeni v postopku zoper pritožnika. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen dveh let in šestih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen štirih let zapora, pritožbo njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
 
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo očitek pritožnika, da je policija opravila hišno preiskavo njegovega stanovanja. Ugotovilo je, da je bil ogled kraja dejanja opravljen skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v okoliščinah iz prvega odstavka 148. člena ZKP, saj so obstajali razlogi za sum, da je pritožnik nekaj ur pred ogledom izvršil kaznivo dejanje posilstva. Glede na izrecno privolitev pritožnika policija po mnenju Vrhovnega sodišča ni potrebovala odredbe sodišča za vstop v stanovanje. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnika, da je bila opravljena osebna preiskava brez odredbe.
 
3. Pritožnik zatrjuje, da sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Policisti naj bi opravili ogled kraja kaznivega dejanja – prostorov na naslovu, kjer stanuje. Pred tem naj ga ne bi opozorili, da ima v skladu z določbami ZKP o hišni preiskavi pravico, da so pri preiskavi navzoči njegov odvetnik in dve priči. Iz zapisnika o ogledu naj bi izhajalo, da je pritožnik policiste povabil v stanovanje in jim razkazal stanovanje ter kopalnico, vendar naj to ne bi pomenilo, da jim je dovolil hišno preiskavo. Pritožnik zatrjuje, da je šlo po vsebini za hišno preiskavo, za katero niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji. Če se pri ogledu posega v ustavno zavarovan prostor, je treba po pritožnikovem mnenju pridobiti bodisi odredbo sodišča bodisi privolitev stanovalca, v vsakem primeru pa morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji za hišno preiskavo (navzočnost priče, informacija o pravicah). Namen hišne preiskave naj bi bil pridobiti materialne dokaze, ki naj služijo kot obremenilni dokazi v kazenskem postopku. Pritožnik zatrjuje, da bi policisti morali tudi v primeru, če bi s hišno preiskavo soglašal, zagotoviti navzočnost dveh prič in ga poučiti o njegovih pravicah v skladu z določbo 216. člena ZKP (na primer o pravici do navzočnosti zagovornika). Poudarja, da ga policisti niso seznanili, da bodo opravili hišno preiskavo, ampak so ga takoj po prihodu vklenili in postavili v kot, nato pa mu ukazali, naj jim izroči svoja oblačila. Prilaga izjavo M. P., iz katere naj bi izhajalo, da sporen "ogled" ni bil opravljen z njegovo privolitvijo, saj naj bi ga policisti ob začetku "ogleda" vklenili in ga vklenjenega odpeljali v notranjost hiše. Po mnenju pritožnika so policisti skušali obiti določbe ZKP o hišni preiskavi (od pristojnega sodišča niso zahtevali izdaje odredbe o hišni preiskavi, čeprav so imeli za to vse pogoje). Če bi bil pritožnik ob prihodu policistov korektno seznanjen s svojimi pravicami in bi bil obveščen o tem, da bodo opravljali hišno preiskavo in ne ogleda, bi lahko izkoristil pravico do odvetnika, lahko pa bi tudi informirano in veljavno zavrnil vstop v svoje prostore, saj policisti niso imeli odredbe za hišno preiskavo. Pritožnik tudi navaja, da je bila v njegovem primeru opravljena osebna preiskava brez odredbe sodišča, saj je moral policistom izročiti svoja oblačila, ki so jih nato zasegli. Iz zapisnika o zasegu naj ne bi bilo razvidno, da je pritožnik v to privolil. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Meni, da ga je treba razlagati tako, da terja pouk o pravicah obdolženca tudi pri pridobivanju materialnih dokazov. V pritožnikovem primeru naj bi se policisti že osredotočili na pritožnika kot možnega storilca kaznivega dejanja, njihova dejanja naj bi bila namenjena pridobivanju obremenilnih dokazov. Z dejanskim začetkom kazenskega postopka naj bi pritožnik pridobil vse pravice, vključno s pravicami, ki mu jih ZKP zagotavlja v zvezi s hišno preiskavo. Pritožnik meni, da gre v njegovem primeru za pomembno ustavnopravno vprašanje, in sicer, ali morajo organi pregona ob opravi določenega preiskovalnega dejanja prizadeto osebo obvestiti, kakšno preiskovalno dejanje nameravajo izvesti in kakšne so v zvezi s tem pravice prizadetega. Pritožnik navaja, da ga policisti niso obvestili, da bodo zbrani dokazi lahko uporabljeni zoper njega v kazenskem postopku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.
 
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2054/07 z dne 24. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče.
 
 
 
B.
 
5. Pritožnik zatrjuje, da se obsodilna sodba opira na dokaze, ki jih je policija pridobila v njegovem stanovanju s kršitvijo 36. člena Ustave. Kršitve človekovih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji. V obravnavanem primeru se obsodilna sodba opira na zapisnik o ogledu kraja dejanja z dne 1. 1. 2004 in na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki vsebuje izsledke analize najdenih sledi.
 
6. Ustava v prvem odstavku 36. člena določa, da je stanovanje nedotakljivo. S tem zagotavlja varstvo eni izmed oblik človekove zasebnosti (35. člen Ustave). Pravica do nedotakljivosti stanovanja varuje zasebnost stanovanja in drugih prostorov, v katerih posameznik upravičeno pričakuje, da bo sam. V naslednjih odstavkih določa Ustava pogoje, pod katerimi sta mogoča vstop v tuje stanovanje in preiskava stanovanja. Tako v drugem odstavku določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskati. V tretjem odstavku določa, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V četrtem odstavku določa, da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič. V petem odstavku določa pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič.
 
7. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo. Po prvem odstavku 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP). Po ZKP sme policija brez odredbe vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo le, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba prijeti storilca kaznivega dejanja, zasačenega pri dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je tja zatekel zaradi pregona (prvi odstavek 218. člena). V drugih primerih mora policija pred vstopom v stanovanje pridobiti odredbo sodišča.
 
8. Pritožnik zatrjuje, da je pomenilo dejanje policije po vsebini hišno preiskavo, za katero niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 1. 1. 2004, je bilo v stanovanju pritožnika opravljeno preiskovalno dejanje ogleda po določbi drugega odstavka 164. člena v zvezi z 245. členom ZKP. Po 245. členu ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje.[1] Če preiskovalni sodnik ne pride takoj na sam kraj, sme policija opraviti ogled tudi sama (drugi odstavek 164. člena ZKP). Opravljanje ogleda obsega iskanje, odkrivanje in zavarovanje sledi in materialnih dokazov na kraju dejanja, sestavljanje miselne rekonstrukcije dejanja, načrtovanje in preverjanje možnih verzij, preverjanje izjav prič in osumljenca ter drugih informacij.[2] Ogled se najpogosteje opravlja kot nujno preiskovalno dejanje še pred začetkom preiskave. Kadar je odkrito dejanje z znaki kaznivega dejanja, "je treba pregledati kraj dejanja, da bi se tako potrdil sum o kaznivem dejanju, zbrali dokazi in izsledil storilec".[3] S preiskovalnima dejanjema ogleda in hišne preiskave se zagotavljajo predmeti in sledovi, pomembni za kazenski postopek. Vendar je dejavnost policije pri ogledu usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo na kraju dejanja in omogočajo preverjanje hipotez o kaznivem dejanju in storilcu. Pri hišni preiskavi pa se navadno iščejo točno določeni predmeti, ki jih je storilec uporabljal pri kaznivem dejanju, ki jih je storilec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja ali so posledica kaznivega dejanja,[4] pri čemer pa ni treba, da bi bilo stanovanje hkrati kraj kaznivega dejanja.
 
9. Vrhovno sodišče je dejanje policije v stanovanju pritožnika opredelilo kot ogled. Navedlo je, da je ogled v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja ali ugotovijo druga, za kazenski postopek pomembna dejstva. Preiskovalno dejanje ogleda, ki ga opravi policija v ustavno zavarovanem prostoru, je lahko po svoji vsebini takšno, da preraste v preiskavo, vendar okoliščine obravnavanega primera temu ne pritrjujejo. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja je razvidno, da je policija v stanovanju pritožnika fotografirala prostore in predmete ter označila in zavarovala biološke sledi na kraju kaznivega dejanja. Dejanje, ki ga je opravila policija v stanovanju pritožnika, po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti ne utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo. Ustavno sodišče nima pomislekov v takšno oceno Vrhovnega sodišča. Po zbranih podatkih se ogled kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni razlikoval od ogleda, ki bi bil opravljen na kraju izven tega stanovanja, če bi bilo na primer kaznivo dejanje storjeno na prostem. Le v primeru, če ogled kraja dejanja v stanovanju preraste v preiskavo, ki ima prvine hišne preiskave, je treba izpolniti vse pogoje za izvedbo takšne preiskave. Dejstvo, da je bilo poseženo v ustavno zavarovan prostor (stanovanje pritožnika), samo po sebi ne more biti odločilno za presojo narave posega. Ker ogleda kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni mogoče šteti za preiskavo, niso upoštevne navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev zakonskih in ustavnih pogojev za njeno izvedbo.
 
10. Kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja utemeljuje pritožnik tudi z navedbami, ki se nanašajo na veljavnost njegove privolitve. Ustavno sodišče se je z vprašanjem privolitve ukvarjalo že v odločbi št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 287). Zavzelo je stališče, po katerem za vstop uradne osebe v tuje stanovanje zadošča nenasprotovanje, vendar mora biti privolitev prostovoljna v tem pomenu, da ne sme biti dosežena z uporabo sile, grožnje ali zvijače.[5] Privolitev mora biti odraz resnične volje prizadete osebe in svobodne izbire. Prostovoljnost je dejansko vprašanje, ki ga je treba razrešiti z upoštevanjem specifičnih dejstev in okoliščin primera.[6] Privolitev je mogoče šteti za veljavno tudi v primeru, ko prizadeta oseba ni bila prej poučena o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar okoliščine primera kažejo na to, da je zanju vedela. Pri tem ni mogoče izhajati iz predpostavke, da bo posameznik odrekel svoj pristanek vselej, ko bo seznanjen s tem, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja. Resnična volja prizadete osebe, ki soglaša z dejanjem policije, je lahko odraz njenega pričakovanja, da policija v njenem stanovanju ne bo našla obremenilnih dokazov.
 
11. Presoja dopustnosti vstopa policije in izvedbe preiskovalnega dejanja ogleda je razvidna iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče se sklicuje na zapisnik o ogledu kraja dejanja, iz katerega izhaja, da je pritožnik policiste povabil v stanovanje, jim ga razkazal ter pokazal kopalnico. Po stališču Vrhovnega sodišča ravnanja pritožnika, ki je policiste povabil v svoje prostore in jih razkazal, ni mogoče razumeti drugače kot pritožnikovo izrecno privolitev za vstop policistov v njegovo stanovanje in ogled stanovanja. Vrhovno sodišče je zapisalo, da glede na pritožnikovo izrecno privolitev policija ni potrebovala odredbe sodišča za vstop v stanovanje. Opravilo je tudi presojo prostovoljnosti privolitve, saj je navedlo, da pritožnik v svoji obrambi ni nikoli navajal, da bi policisti vstopili v njegovo stanovanje proti njegovi volji, s silo ali z zvijačo. Kot je razvidno iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, pritožnik ni bil prej poučen o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar je glede na okoliščine konkretnega primera lahko utemeljeno pričakoval, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja in zavarovala sledove kaznivega dejanja. Ker se je pristanek pritožnika nanašal na dejanje policije, ki je bilo obseženo z njegovim pričakovanjem, je Vrhovno sodišče utemeljeno štelo, da je privolitev veljavna. Glede na navedeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 36. člena Ustave ni podana.
 
12. Pritožnik utemeljuje očitek, da sporen ogled ni bil opravljen z njegovo privolitvijo, tudi z navedbo, da so ga policisti takoj po prihodu vklenili in postavili v kot. Navedbo podkrepi z izjavo M. P., iz katere izhaja, da so ga policisti vklenili v lisice in vklenjenega odpeljali v stanovanje. Vendar se je pritožnik skliceval na navedena dejstva šele v ustavni pritožbi. Ker je skladno z 51. členom ZUstS izčrpanost pravnih sredstev pogoj za odločanje o ustavni pritožbi, Ustavno sodišče teh navedb zaradi njihove vsebinske neizčrpanosti ni upoštevalo.
 
13. Pritožnik v ustavni pritožbi tudi navaja, da je bila opravljena osebna preiskava brez odredbe sodišča, saj je moral policistom izročiti svoja oblačila, ki so jih nato zasegli. Zaseg oblačil, ki jih je imel pritožnik na sebi, pomeni poseg v njegovo zasebnost, varovano s 35. členom Ustave. Tudi v tem primeru je bil poseg dopusten, če je pritožnik vanj privolil.[7]
 
14. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je policija na podlagi 220. člena ZKP zasegla oblačila, ki jih je imel pritožnik oblečena (majico, hlače, spodnje hlače), da pritožnik na zapisnik o zasegu predmetov ni imel pripomb in da v zvezi z zasegom oblačil ni nikoli navajal, da bi jih policiji ne izročil prostovoljno. Sklicevalo se je na drugi odstavek 220. člena ZKP, ki nalaga osebi, ki ima predmete, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, da jih izroči, in navedlo, da je pritožnik policiji v svojem stanovanju prostovoljno izročil oblačila. Zapisalo je, da je policija o zasegu predmetov, ki ga je opravila v predkazenskem postopku na podlagi pooblastil, ki jih ima po drugem odstavku 148. člena in 164. členu ZKP, sestavila zapisnik, ki ga je pritožnik podpisal. Na podlagi navedenih dejstev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da osebna preiskava ni bila opravljena brez odredbe sodišča in da pritožniku oblačila niso bila zasežena nezakonito. Pritožnik stališča Vrhovnega sodišča ne izpodbija s prepričljivimi razlogi, saj ne pojasni, zakaj o prostovoljnosti izročitve oblačil ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da je podpisal zapisnik o zasegu predmetov brez pripomb in da v zvezi z zasegom oblačil ni nikoli navajal, da jih policiji ni izročil prostovoljno. Zgolj s trditvijo, da iz zapisnika o zasegu predmetov ni razvidno, da bi v zaseg privolil, pritožnik ne izkaže kršitve 35. člena Ustave.
 
15. Ustavno sodišče ni moglo obravnavati pritožnikovih trditev, ki se nanašajo na osredotočenost preiskave in kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ker pritožnik ni bil obveščen o svojih pravicah in o tem, da se bodo zbrani dokazi lahko uporabili zoper njega. Pritožnik teh očitkov, ki jih sedaj navaja v ustavni pritožbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, kar pomeni, da pravnih sredstev tudi v tem delu ni izčrpal po vsebini.
 
16. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
 
 
C.
 
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Ciril Ribičič
Podpredsednik
 
Opombe:
[1] "Predmet ogleda je lahko vse, kar je primerno za neposredno opazovanje in je povezano s kaznivim dejanjem." Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 564.
[2]Več o tem Maver, D.: Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika, Uradni list RS, Ljubljana 2004, str. 218–219.
[3]Prav tam, str. 222.
[4]"Predmet je torej bolj ali manj jasno opredeljen, treba je le ugotoviti, ali je na določenem mestu ali ne." Dežman, Z., Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 705.
[5]Odločba št. Up-62/98, 24. točka.
[6] Prim. sodbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Schneckloth proti Bustamonte, 412 U.S. 227.
[7]Prim. odločbo št. Up-62/98, 22. točka.

 
 
Up-741/06
Up-2054/07
30. 6. 2009
 
 
Ločeni mnenji sodnika dr. Cirila Ribičiča v zadevah št. Up-741/06 IN Up-2054/07[1] 
 
1. Redko se zgodi, da Ustavno sodišče na isti seji obravnava ustavni pritožbi različnih pritožnikov, ki obe odpirata zanimiva ustavnopravna vprašanja v zvezi z domnevnimi kršitvami iste ustavne pravice. Gre za pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Odlično izhodišče za takšno obravnavo je misel dr. Boštjana M. Zupančiča, po kateri mora sodna oblast strogo nadzorovati izvršilno pri njenih posegih, ki lahko ogrožajo "z vdorom v posameznikovo duševnost (najožji krog), njegovo komuniciranje z drugimi, v njegovo telo, obleko, avtomobil, stanovanje itd.". Takšen nadzor je po mnenju dr. Zupančiča možen "samo ob popolni formalni in materialni neodvisnosti sodnikov ter ob njihovi visoki ustavni ozaveščenosti"[2]. Drugo izhodišče je opozorilo dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika, da je hišna preiskava "delikatno procesno dejanje", za katerega morajo veljati stroge omejitve in pogoji. Gre namreč za dejanje, ki posega v nedotakljivost stanovanja in se praviloma izvršuje v predkazenskem postopku, torej takrat, ko je stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, najnižja.[3] Menim, da ti izhodišči pri sprejemanju odločb v obravnavanih primerih, nista bili dovolj upoštevani.

2. Nedotakljivost stanovanja je klasična, že davno uveljavljena pravica, saj se je razvila iz angleške predpostavke o nedotakljivosti državljanovega doma ("English-man's home is his castle.") in četrtega amandmaja k ameriški Ustavi ("freedom from searches and seizures"). Za sodobno razumevanje nedotakljivosti stanovanja je bistven test razumno pričakovane zasebnosti ("reasonable expectation of privacy"), ki ga je že 1967. leta razvilo Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Katz v. ZDA in ga je prvič povzelo Evropsko sodišče za človekove pravice 30 let pozneje v zadevi Halford v. Združeno kraljestvo (v kateri je policistka uspešno uveljavljala, da lahko pričakuje zasebnost, ko telefonira s službenega telefona na policijski postaji, ki je namenjen njeni uporabi).[4] Izhodišče o razumno pričakovani zasebnosti je uveljavljeno tudi v praksi Ustavnega sodišča.[5]

3. Za obravnavana primera je zanimiva ameriška izkušnja, ko je na podlagi doktrine o preiskavi stanovanja ob aretaciji osumljenca prišlo do široke interpretacije in zlorab v tem smislu, da je policija načrtovala aretacijo osumljencev v njihovih stanovanjih zato, da bi se izognila omejitvam in jamstvom, ki so povezana z nedotakljivostjo stanovanja. Na to je reagiralo Vrhovno sodišče ZDA s sodbo v zadevi United States v. Robinson leta 1973 (414 U.S. 218, 94 S. Ct. 467, 38 L.Ed.2d 427)[6]. Pri tem opozarja, da policisti "osumljenca raje aretirajo doma kot kje drugje", da lahko obenem opravijo preiskavo stanovanja brez posebne sodne odredbe. Takšna preiskava bi bila sprejemljiva samo, če bi šlo za preiskavo osumljenca in prostora, v katerem se nahaja, v povezanosti z možnostjo, da bi si pridobil orožje[7], ki bi lahko ogrožalo policiste, ali prikril kakšen dokaz: za širitev preiskave preko teh meja brez sodne odločbe ni nobenega ustavno-pravnega opravičila.[8]

4. Vrhovno sodišče Slovenije in Ustavno sodišče sta v svojih odločitvah dajali nedotakljivosti stanovanja veliko težo in pomen. Tako je na primer Ustavno sodišče leta 1997 v zadevi št. U-I-25/95 opredelilo pogoje, pod katerimi je izjemoma dopustno tajno namestiti naprave za prisluškovanje v stanovanje. Sodnik dr. Lovro Šturm je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je takšna namestitev izjemoma "ob izpolnitvi pogojev iz 37. člena ustavno dopustna samo v primerih, če je ogroženo človekovo življenje, če je potrebno preprečiti mučenje ali če je ogrožena svoboda vesti ali veroizpovedi".

5. Pomembna so opozorila teorije o pomenu sodnih odločb za posege v nedotakljivost stanovanja in zasebnost nasploh. Tako na primer dr. Andraž Teršek opozarja na odločilen pomen sodne odredbe pri vseh posegih policije v zasebnost posameznika.[9] Pri hišni preiskavi je treba namreč upoštevati, da ne posega samo v nedotakljivost stanovanja, temveč nedvomno predstavlja tudi poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ki so varovane v 35. členu Ustave.[10]

6. V obravnavanih primerih je Ustavno sodišče imelo možnost napraviti korak ali dva naprej glede interpretacije nedotakljivosti stanovanja, ali vsaj precizirati omejitve glede možnih posegov policije vanjo. Vendar se primera medsebojno bistveno razlikujeta. V odločbi št. Up-741/06 je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, ker pritožniku ni bilo omogočeno, da se seznani in opredeli do odgovora Vrhovnega državnega tožilca na pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. V 9. tč. odločbe je omenjeno, da se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev, "med njimi tudi ne glede zatrjevanih kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave". Menim, da bi se do tega vprašanja Ustavno sodišče lahko opredelilo in ugotovilo kršitev, do katere je prišlo, s tem, da je dovoljenje za vstop v stanovanje dala pritožnikova mati, pritožnik pa o tem sploh ni bil obveščen.[11] To je onemogočilo prisotnost pritožnika in njegovega zastopnika pri preiskavi njegove sobe, v kateri policija ni našla tistega, kar je iskala. Našla je sadike, iz katerih je mogoče pridobiti prepovedana mamila.

7. Prepričan sem, da ne more imetnik stanovanja razpolagati s pravicami polnoletnega sina v zvezi s preiskovanjem tistega dela stanovanja, v katerem stanuje sin. Prizadeti, zoper katerega je uperjena hišna preiskava, mora imeti možnost, da je sam ali prek svojega pravnega zastopnika, prisoten pri preiskavi in jo lahko nadzira. Do tega vprašanja se je na takšen način, za kakršnega se zavzemam sam, že opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Ips 269/2000 z dne 17. 10. 2002. Zavzelo je stališče, po katerem bi moral obdolženec, ki je imel v družinskem stanovanju svojo sobo, dobiti sodno odredbo o hišni preiskavi in bi mu bilo treba omogočiti prisotnost pri hišni preiskavi. Po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja njegova soba njegovo stanovanje, glede katerega uživa varstvo, zato bi mu bilo treba v skladu z določbo prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku omogočiti uveljavitev pravice, da je sam navzoč pri hišni preiskavi, ali da je navzoč njegov zastopnik. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku in da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnik o opravljeni hišni preiskavi. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča kaže na posebej občutljivo obravnavanje ustavnih jamstev iz 36. člena Ustave, kar ni in ne sme biti značilnost samo odločitev Ustavnega sodišča. Na žalost je navedeno stališče izjema v praksi Vrhovnega sodišča, v kateri prevladujejo odločitve, ki varovanju zasebnosti polnoletnih otrok, ki stanujejo v družinskih stanovanjih, ne dajejo takšnega pomena in vloge.

8. Dobra stran odločbe v zadevi št. Up-741/06 je, da je izrecno opozorila Vrhovno sodišče na to vprašanje, kar pomeni, da bo ob morebitni novi ustavni pritožbi Ustavno sodišče pri svoji presoji lahko upoštevalo tudi stališča, ki jih bo v zvezi s tem vprašanjem zavzelo Vrhovno sodišče. Zato sem lahko glasoval za sprejem takšne odločbe. Priložnost, da se Ustavno sodišče opredeli do tega vprašanja, je z njo sicer odložena, ni pa dokončno izgubljena.

9. Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo v zadevi št. Up-2054/07. Postavilo se je na stališče, da dejanja policije niso pomenila hišne preiskave, temveč le ogled kraja kaznivega dejanja. Na enako stališče se je poprej postavilo že Vrhovno sodišče, ki je navedlo, da je ogled v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja, ali ugotovijo druga, za kazenski postopek pomembna dejstva. Po oceni Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča sicer lahko preiskovalno dejanje ogleda "preraste v preiskavo stanovanja", vendar po njunem mnenju okoliščine obravnavanega primera temu ne pritrjujejo. Dejanje, ki ga je opravila policija "po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti ne utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo". Po mnenju Ustavnega sodišča "se ogled kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni razlikoval od ogleda, ki bi bil opravljen na kraju izven tega stanovanja, če bi bilo na primer kaznivo dejanje storjeno na prostem … Dejstvo, da je bilo poseženo v ustavno zavarovan prostor (stanovanje pritožnika), samo po sebi ne more biti odločilno za presojo narave posega. Ker ogleda kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni mogoče šteti za preiskavo, niso upoštevane navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev zakonskih in ustavnih pogojev za njeno izvedbo". S takšno argumentacijo Ustavnega sodišča se ne morem strinjati.

10. Nasploh si je težko predstavljati takšen ogled kraja kaznivega dejanja v stanovanju (osumljenca), ki ne bi obenem predstavljal posega v nedotakljivost stanovanja. Za kaj takšnega ne najdem opore niti v Ustavi, niti v zakonodaji, niti v kazenskopravni literaturi. Še posebej pa je kaj takega neupravičeno v obravnavanem primeru. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja v obravnavani zadevi namreč izhaja, da je policija preiskala najmanj tri prostore pritožnikovega stanovanja in pri tem odkrila in zavarovala vrsto sledov v kopalnici in na hodniku (preiskava vsebine koša za smeti) ter zasegla video kamero, ki jo je našla v kuhinji. Zasegla je tudi obleko, ki jo je na sebi nosil pritožnik. Na prvi pogled je očitno, da je v tem primeru ogled kraja kaznivega dejanja prerasel v obsežno in podrobno hišno preiskavo, zaradi česar bi morala policija upoštevati jamstva iz Ustave in Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na nedotakljivost stanovanja.

11. Za mene torej ni nobenega dvoma, da je policija v obravnavanem primeru izvedla hišno preiskavo stanovanja pritožnika. Utemeljitev, da je šlo za ogled kraja kaznivega dejanja, ki se je slučajno zgodil v pritožnikovem stanovanju, spregleda, da je tako v teoriji, kot v sodni praksi razčiščeno, da ogled mesta kaznivega dejanja trči na ustavne prepovedi in omejitve, če ga je treba izvesti v stanovanju (osumljenca). To, da policija takšno hišno preiskavo poimenuje kot ogled kraja kaznivega dejanja, pač ne more vplivati na dejstvo, da je šlo za resen poseg v zasebnost pritožnika in nedotakljivost njegovega stanovanja, ki ni dovoljen brez sodne odločbe in izpolnitve drugih pogojev, določenih z Ustavo in Zakonom o kazenskem postopku.

12. Kadar prizadeti pristane na vstop policije v svoje stanovanje brez sodne odredbe, se postavlja zanimivo vprašanje, kako daleč sega in kaj zajema takšen pristanek, tudi če je bil resnično prostovoljen. Upoštevati velja, da se vstop v stanovanje in hišna preiskava bistveno razlikujeta[12] in da soglasje za vstop v stanovanje še ne pomeni soglasja za to, da se opravi hišna preiskava. V konkretnem primeru je pritožnik dovolil policiji vstop v stanovanje, kar pa ne bi smelo imeti nobenega vpliva na takšna jamstva pri izvedbi preiskave stanovanja, kot je na primer prisotnost dveh prič. Še zlasti ne v evropskem kontinentalnem kazenskem pravu, kjer takšna jamstva, kot je prisotnost prič, niso vgrajena v sistem samo v interesu osumljenega, temveč tudi v javnem interesu, povezanim z odkrivanjem materialne resnice o dogodku. Poleg tega je vprašanje, kdaj in kako velja prizadetega poučiti o posledicah njegovega pristanka na vstop, in še posebej na to, da se hišna preiskava lahko opravi brez odredbe sodišča, brez prisotnosti njegovega zastopnika itd.[13] Brez takšnega pouka pritožnika je odpoved pravic posledica neznanja in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz proste volje, da na takšne posledice pristaja. V zvezi s tem Boštjan Polegek poudarja, da se prizadeti lahko potem, ko je dovolil vstop policije v svoje stanovanje, premisli in kadarkoli terja od policije, da mora stanovanje zapustiti.[14] Avtor poudarja, da je namen obvezne izključitve dokazov v primerih kršitve zakonskih določb o hišni preiskavi v odvračanju policije od nezakonitih posegov v človekove pravice.

13. Priče bi morale biti navzoče tudi v primeru, če bi šlo za upravičeno preiskavo stanovanja brez sodne odločbe na podlagi pristanka prizadetega (drugi odstavek 218. člena Zakona o kazenskem postopku).[15] Če bi v obravnavanem primeru priči bili prisotni, ne bi bilo nobenega dvoma o tem, katera verzija je resnična: tista, ki jo pripoveduje policija ali tista, ki jo (prepozno) zatrjuje pritožnik v dopolnitvi ustavne pritožbe. Priči bi pojasnili, ali je pritožnik resnično kot nekakšen gostoljuben turistični vodič popeljal policijo po stanovanju, ji razkazoval posamezne prostore in pomagal pri iskanju sledi domnevnega kaznivega dejanja, ali pa je bil po vstopu policije vklenjen in je lahko le nemočno opazoval preiskavo svojega stanovanja.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v vrsti svojih odločb zelo podrobno presojalo, ali so bila v konkretnem primeru spoštovana jamstva iz 36. člena Ustave, ki se nanašajo na poseg v nedotakljivost stanovanja. O tem Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997 pravi, da pri hišni preiskavi obvezno morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči, ne glede na to, ali je preiskava opravljena na podlagi odredbe sodišča ali na podlagi izjeme, ko je preiskava mogoča brez takšne odredbe na podlagi tretjega odstavka 218. člena Zakona o kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 ugotovilo, da je bila pri preiskavi notranjih delov vozila in prtljage prisotna le ena solenitentna priča namesto dveh. Zato sodišče svoje odločbe ne sme opreti na tako pridobljene dokaze. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v tem primeru privedla do razveljavitev sodbe.

15. V zvezi s tem je zgovorno tudi mnenje Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Ips 105/96 z dne 6. 5. 1999, da policisti pri nadzorovanju poteka hišne preiskave z vidika nepristranskosti niso primerni za priče, tudi če so v civilu. Štefan Horvat opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 219/99 z dne 13. 3. 2003, po kateri morata biti pri preiskavi obe priči navzoči ves čas in se sodba ne bi smela opreti na dokaze, odkrite v času, ko je bila ena od njih odsotna.[16]

16. Vrhovno sodišče je sodbi št. I Ips 264/2002 z dne 23. 12. 2004 presojalo, ali je bila v obravnavanem primeru opravljena hišna preiskava ali pa te preiskave ni bilo in je šlo za dovoljen vstop policista v stanovanje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da potek dogodkov, kot jih opisuje pritožnik, "predstavlja izvedbo hišne preiskave po policistu". Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ki naj natančnejše ugotovi procesnopravno relevantna dejstva, brez katerih o kršitvi določb Zakona o kazenskem postopku ni mogoče odločiti.

17. Najmanj prepričljiv je tisti del Odločbe Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru, ki govori o razliki med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo: "S preiskovalnima dejanjema ogleda in hišne preiskave se zagotavljajo predmeti in sledovi, pomembni za kazenski postopek. Vendar je dejavnost policije pri ogledu usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo na kraju dejanja in omogočajo preverjanje hipotez o kaznivem dejanju in storilcu. Pri hišni preiskavi pa se navadno iščejo točno določeni predmeti, ki jih je storilec uporabljal pri kaznivem dejanju, ki jih je storilec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja ali so posledica kaznivega dejanja, pri čemer pa ni treba, da bi bilo stanovanje hkrati kraj kaznivega dejanja." S takšno argumentacijo ni mogoče v ničemer omajati mojega prepričanja, da je ogled kraja kaznivega dejanja v stanovanju (osumljenca) mogoč samo ob spoštovanju omejitev in jamstev, ki se nanašajo na nedotakljivost stanovanja ter izpolnjevanju pogojev, predpisanih za hišno preiskavo. Ni bistveno s kakšnim motivom, za kakšen namen in v kateri fazi (pred)kazenskega postopka se iščejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja v stanovanju pritožnika, ker sta vstop in preiskovanje stanovanja izrecno zavarovana s 36. členom Ustave in med izjemami, ki dopuščajo vstop v stanovanje brez odločbe sodišča in njegovo preiskovanje brez navzočnosti prič ni naveden ogled kraja kaznivega dejanja.

18. Prepričan sem, da bo sprejem te odločbe vodil do novih primerov negiranja ustavnih jamstev, povezanih z nedotakljivostjo stanovanja. Odslej se bo namreč štelo, da je v skladu z Ustavo, kadar policija brez sodne odločbe in brez sodelovanja prič vstopa v tuje stanovanje in ga preiskuje z utemeljitvijo, da gre "samo" za ogled kraja kaznivega dejanja. Zato bodo morala redna sodišča in Ustavno sodišče prej ali slej storiti to, kar niso v obravnavanem primeru: jasno sporočiti policiji, da izgovor, da gre za ogled kraja kaznivega dejanja, ne more in ne sme opravičevati kršitev z ustavo določene pravice do nedotakljivosti stanovanja. To bi Ustavno sodišče v obravnavanem primeru lahko storilo in moralo storiti tudi zato, ker je v tuji in domači literaturi in sodni praksi, še posebej pa v odločitvah Vrhovnega sodišča, dovolj pogumnih nastavkov za utrjevanje ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja in za ustavno skladno interpretacijo Zakona o kazenskem postopku v zvezi s hišno preiskavo. Odločbe Ustavnega sodišča so dalekosežne; to je mogoče prepričljivo ilustrirati z obravnavanim primerom. Če se je 36. člen Ustave doslej bral tako, kot je napisan, se bo odslej bral drugače. In sicer tako, kot da je v njem napisano, da sme policija vstopiti v stanovanje in ga preiskovati, če je podan sum, da je v njem prišlo do kaznivega dejanja, zaradi česar je potreben ogled kraja tega dejanja.

19. Večkrat sem v svojih ločenih mnenjih pisal v korist dinamične in razvojne interpretacije Ustave in zagovarjal stališče, da si lahko Ustavno sodišče kot vrhovni varuh človekovih pravic kdaj pa kdaj vzame pravico do takšne razlage Ustave, ki bi jo utegnil kdo imeti za aktivistično, če je seveda takšna razlaga v funkciji utrjevanja in razvoja varstva človekovih pravic, v korist širšega varstva človekovih pravic in posodabljanja ustavne ureditve v skladu z razvojem človekovih pravic v svetu in širjenjem njihovega mednarodnega varstva. Takšne svobode si po mojem mnenju Ustavno sodišče nikakor ne more privoščiti v nasprotni smeri, torej takrat, ko ustvarja nova pravila, teorije in doktrine, ki bi bile retrogradne z vidika razvoja varstva človekovih pravic. Zato nisem mogel glasovati "za" Odločbo v zadevi št. Up-2054/07, ki po mojem prepričanju zožujoče razlaga ustavne določbe o nedotakljivosti stanovanja, ko dovoljuje vstop in preiskovanje v stanovanju pod krinko, da gre za ogled kraja kaznivega dejanja.


dr. Ciril Ribičič
 
Opombe:
[1]V zadevi št. Up-741/06 gre za pritrdilno ločeno mnenje, v zadevi št. Up-2054/07 pa za odklonilno ločeno mnenje. Mnenji sta povezani zato, ker se v obeh opredeljujem do stališč Ustavnega sodišča glede nedotakljivosti stanovanja.
[2]Člen 36. (nedotakljivost stanovanja), v: Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, FPDEŠ, Ljubljana, 2002, str.387.
[3]Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 704, 705.
[4]Prim. dr. Boštjan M. Zupančič, nav. delo, str. 387, 388 in dr. Zlatko Dežman, Anže Erbežnik, nav. delo, str. 709, 710.
[5]Glej npr. naslednje odločitve Ustavnega sodišča: odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38), odločba št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158), odločba št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98, 70/98, OdlUS VII, 56), odločba št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 57) in odločba št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 42).
[6]Povzeto po Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, založba Pasadena, Ljubljana, 2000, str. 552 in nasl. Tudi drugi primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA, omenjeni v tem ločenem mnenju, so povzeti po tem viru.
[7]V sodbi Warden v. Hyden (387 U.S. 294, 87 S.Ct. 1642, 18 L:.Ed.2d 872) leta 1967 je Vrhovno sodišče ZDA ugotovilo, da je bila preiskava v zvezi z aretacijo upravičena, ko je šlo za to, da je policija odkrila orožje, s katerim bi bilo mogoče ogroziti njeno varnost.
[8]V zadevi Vale v. Louisiana (399 U.S. 30, 90 S.Ct. 1969, 26 L.Ed.2d 409) leta 1970 Vrhovno sodišče ZDA ugotavlja, da "zdrži preiskava brez odredbe ustavno-pravno kontrolo samo v redkih določno postavljenih in ostro začrtanih položajih, čeprav imajo oblasti utemeljen sum zanjo".
[9]Andraž Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2 členom ustave RS s posebnim poudarkom na problemu posegov policije v pravico do zasebnosti z uporabo tajnih metod in sredstev, Pravna praksa št. 10/2003, str. 30.
[10]Prim. Janko Marinko, O hišni preiskavi, Pravna praksa, št. 400, Ljubljana, 1998, str. 35.
[11]Vrhovno sodišče ZDA je v zadevi Stoner v. California (376 U.S. 4483) leta 1964 razveljavilo sodbo z obrazložitvijo, da se lastnim pravicam lahko odpove le osumljenec sam. Šlo je za primer, ko je receptor v hotelu privolil v preiskavo sobe enega od gostov.
[12]Dr. Janez Šinkovec poudarja ustavnopravno razliko med vstopom v stanovanje in hišno preiskavo, pri kateri se opravi ogled oseb, stvari in sledov kaznivega dejanja. (Pravice in svoboščine, Uradni list, Ljubljana, 1997, str. 191).
[13]Prim. Boštjan Polegek, nav. delo, op. 28.
[14] Boštjan Polegek, Razmerje med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo, Pravna praksa št. 35/2008, str. 22.
[15]Širše o tem: dr. Zlatko Dežman, Anže Erbežnik, nav. delo, str. 714 in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 516.
[16]Nav. delo, str. 515.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
04.06.2007
Datum odločitve:
18.06.2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US28802