Up-740/07

Opravilna št.:
Up-740/07
Objavljeno:
Neobjavljeno | 19.06.2009
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.740.07
Akt:
Ustavna pritožba Martina Božidarja Njavra in Simona Krejana zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2/2005 z dne 20. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 8/2001 z dne 30. 6. 2003
Izrek:
Ustavna pritožba Martina Božidarja Njavra in Simona Krejana zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2/2005 z dne 20. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 8/2001 z dne 30. 6. 2003 se ne sprejme. Ustavna pritožba Roberta Suhadolnika in Andreja Podbregarja zoper sodne odločbe, navedene v prejšnji točki izreka, se zavrže. Ustavna pritožba zoper ravnanje državnega tožilca se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če jo je vložila neupravičena oseba ali če zoper izpodbijani posamični akt niso izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva.

Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki je vložena neposredno zoper ravnanje tožilca.

Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
Pravna podlaga:
Člen 21, 22, 27, 28, 34, 35, Ustava [URS]
Člen 55.b.1,1, 55.b.1.5, 55.b.1.6, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-740/07
19. 6. 2009
 
 
 
SKLEP
 
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Martin Božidar Njavro, Kočevje, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, Robert Suhadolnik, Stari trg pri Ložu, ki ga zastopa Miha Velkavrh, odvetnik v Ljubljani, Simon Krejan, Vrhnika, ki ga zastopa Samo Jeras, odvetnik v Ljubljani, in Andrej Podbregar, Vrhnika, ki ga zastopa Jože Ilc, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. junija 2009
 
 
sklenil:
 
1. Ustavna pritožba Martina Božidarja Njavra in Simona Krejana zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 2/2005 z dne 20. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 8/2001 z dne 30. 6. 2003 se ne sprejme. 
 
2. Ustavna pritožba Roberta Suhadolnika in Andreja Podbregarja zoper sodne odločbe, navedene v prejšnji točki izreka, se zavrže. 
 
3. Ustavna pritožba zoper ravnanje državnega tožilca se zavrže. 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnike iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po četrtem odstavku v zvezi z drugim in s prvim odstavkom 143. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper sodbo Višjega sodišča sta zagovornika pritožnikov Martina Božidarja Njavra in Simona Krejana vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
 
2. Pritožniki zatrjujejo, da dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Menijo, da bi jih moralo sodišče oprostiti po 1. točki 358. člena ZKP. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi naj ne bi izhajal element protipravnosti, saj naj bi se pritožnikom očitalo, da so storili kaznivo dejanje kot vojaške osebe oziroma kot uslužbenci Ministrstva za obrambo, ki naj bi imeli po takratni zakonodaji enaka pooblastila kot uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Prav tako naj iz opisa ne bi izhajalo, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način. Navedeno po mnenju pritožnikov utemeljuje kršitev 22. in 28. člena Ustave. Pritožniki tudi navajajo, da je po razglasitvi oprostilne sodbe predsednik senata sodbo utemeljil najprej z besedami, da pritožniki niso storili očitanega kaznivega dejanja na grozovit način, v nadaljevanju pa navzočim obrazložil, da so pritožniki storili dejanje odvzema prostosti protipravno. To po mnenju pritožnikov pomeni, da je predsednik senata ob tem, ko je pritožnike oprostil obtožbe, te spoznal za krive kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem in drugem odstavku 143. člena KZ, ki ni bilo predmet obtožbe. Po mnenju pritožnikov se razglasitev sodbe ne sme spremeniti v "krivdorek", obtoženca pa se ne sme obsoditi za nekaj, kar ni bilo predmet obtožbe, saj bi v tem primeru imeli opravka z novo sodbo, glede katere sodišče ni izpeljalo kontradiktornega postopka. S tem naj bi bil kršen 29. člen Ustave. S tem, ko naj bi sodišče v obrazložitvi poudarilo, da naj bi pritožniki ravnali nezakonito, naj bi poseglo v 27. člen Ustave. Takšno obrazložitev sodbe naj bi povzeli vsi slovenski mediji, pa tudi številni tuji, pri čemer naj bi dali poudarek obrazložitvi sodbe o protipravnem ravnanju pritožnikov. Zaradi takega nezakonitega ravnanja naj bi pritožniki obveljali za krive. Po drugem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) vsaka oseba, ki je obtožena kaznivega dejanja, velja za nedolžno, dokler ni njena krivda dokazana skladno z zakonom. Pritožniki se sklicujejo tudi na 25. člen Ustave in drugi člen Protokola št. 7 k EKČP ter navajajo, da zoper obrazložitev sodbe ni pravnega sredstva. Zatrjujejo tudi kršitev pravic iz 21., 34. in 35. člena Ustave. Med kazenskim postopkom in v zaključni besedi državnega tožilca naj bi bili izpostavljeni zasmehu, žalitvam in diskvalifikacijam. Pritožnikom naj bi bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče dobesedno povzelo zahtevo državnega tožilca oziroma njegov predlog v zaključnem zagovoru, ki naj bi bil izrazito političen in naj bi s kaznivim dejanjem ne imel nobene zveze, ter s tem zahtevalo objektivno odgovornost pritožnikov. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj ustavni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnike oprosti obtožbe kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.
 
 
B. – I.
 
3. Pritožnika Martin Božidar Njavro in Simon Krejan zatrjujeta kršitev 22. in 28. člena Ustave. Kršitev utemeljujeta z navedbo, da bi ju moralo sodišče oprostiti iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (če dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje), saj iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi ne izhajata zakonska znaka kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem odstavku 143. člena KZ.
 
4. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, kot je določeno s prvim odstavkom 28. člena Ustave, izhaja, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Sodišče krši navedeno načelo, če obtoženca spozna za krivega kljub temu, da njegovo dejanje ne izpolnjuje vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-758/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 66/05 in OdlUS XIV, 96).
 
5. V obravnavanem primeru je bila pritožnikoma izrečena oprostilna sodba. Izrek sodbe temelji na 3. točki 358. člena ZKP, po kateri izreče sodišče sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen. Pritožnika z navedbo, da bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, ker iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi ne izhajata zakonska znaka kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem odstavku 143. člena KZ, ne utemeljita kršitve načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Kršitev tega načela bi bila podana, če bi bila pritožnika spoznana za kriva dejanja, ki nima vseh znakov kaznivega dejanja. Ugovor pritožnikov, da bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, po vsebini pomeni očitek napačne uporabe prava, ki sam po sebi ne more utemeljiti kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedbe pritožnikov, s katerimi oporekajo pravni presoji sodišč, lahko Ustavno sodišče preizkusi z vidika, ali gre morda za očitno napačno odločitev, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ni dokazano, da bi bilo dejanje, ki se očita pritožnikoma, storjeno na grozovit način, in jima izreklo oprostilno sodbo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in ocenilo, da ima dejanje, ki je opisano v obtožbi, vse znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ. Tudi Vrhovno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo očitke pritožnikov, da iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti v kvalificirani obliki. Zapisalo je, da je protipravnost ravnanja obdolžencev v opisu dejanja izrecno opisana z navedbo, da so pri odvzemu prostosti oškodovancu ravnali v nasprotju z 80. in 81. členom Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 – ZOZ) ter z Odlokom o varnostnem organu ministrstva za obrambo in vojaški policiji (Uradni list RS, št. 49/92). Navedlo je tudi številne okoliščine (način zaustavitve in blokade oškodovančevega vozila, maskiranost nekaterih oseb in njihova oboroženost z avtomatskim orožjem, besedne grožnje oškodovancu, tolčenje z orožjem po oškodovančevem vozilu, razbitje stekel na oškodovančevem vozilu, nasilen vstop v njegovo vozilo, fizično nasilje nad oškodovancem, nasilno izvlečenje in vklenitev oškodovanca), vsebovane v opisu dejanja, ki po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo sklepanje o grozovitem načinu storitve dejanja. Glede na navedeno sodiščem, ki so izhajala iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe in za svoje stališče navedla razumne razloge, ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave.
 
6. Pritožnika uveljavljata tudi kršitev 27. člena Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP, ker naj bi po razglasitvi oprostilne sodbe predsednik senata sodbo utemeljil najprej z besedami, da pritožniki niso storili očitanega kaznivega dejanja na grozovit način, v nadaljevanju pa navzočim obrazložil, da so pritožniki storili dejanje odvzema prostosti protipravno. Kljub morebitni spornosti takega ravnanja senat Ustavnega sodišča zatrjevane kršitve ni mogel preizkusiti. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je izčrpanost pravnih sredstev pogoj za vložitev ustavne pritožbe, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Ker pritožnika navedenega očitka nista uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče do kršitve 27. člena Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP v svoji sodbi ni opredelilo. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo. Iz enakega razloga Ustavno sodišče ni obravnavalo trditev pritožnikov o kršitvi 29. člena Ustave, ker naj sodišče glede dejanja, ki ni bilo predmet obtožbe, ne bi izpeljalo kontradiktornega postopka; o kršitvi 25. člena Ustave in drugega člena Protokola št. 7 k EKČP, ker naj bi zoper obrazložitev sodbe ne bilo pravnega sredstva; o kršitvi pravice do nepristranskega in neodvisnega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče dobesedno povzelo zahtevo državnega tožilca oziroma njegov predlog v zaključnem zagovoru, ki naj bi bil izrazito političen in naj ne bi imel s kaznivim dejanjem nobene zveze, ter s tem zahtevalo objektivno odgovornost pritožnikov.
 
7. Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (1. točka izreka). Pri tem se ni spuščal v vprašanje obstoja procesne predpostavke pravnega interesa.
 
 
B. – II.
 
8. Pritožnika Robert Suhadolnik in Andrej Podbregar vlagata ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, navedene v 1. točki izreka tega sklepa. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Posamični akti, ki jih taka oseba izpodbija, se morajo nanašati nanjo. Kot je razvidno iz ustavne pritožbe in izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, pritožnika nista vložila zahteve za varstvo zakonitosti. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča zato ni bilo odločeno o pravicah in obveznostih pritožnikov. Ker pritožnika nista bili stranki v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ju ni mogoče šteti za upravičeni osebi v postopku pred Ustavnim sodiščem. Neposredno zoper drugostopenjsko sodbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi pritožnikov, pa ustavne pritožbe ni mogoče vložiti, saj ne gre za posamičen akt, zoper katerega bi bila izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Glede na navedeno je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).
 
 
B. – III.
 
9. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev 21., 34. in 35. člena Ustave, ker naj bi bili med kazenskim postopkom in v zaključni besedi državnega tožilca izpostavljeni zasmehu, žalitvam in diskvalifikacijam. Pritožniki s takimi navedbami ne izpodbijajo posamičnega akta, zoper katerega se po prvem odstavku 50. člena ZUstS lahko vloži ustavna pritožba, ampak ravnanje državnega tožilca. Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem državnega tožilca. Ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov, je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo v tem delu zavrgel (3. točka izreka).
 
 
C.
 
10. Senat je sprejel ta sklep na podlagi prve, pete in šeste alineje prvega odstavka ter drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata dr. Ernest Petrič ter člana dr. Ciril Ribičič in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.
 
dr. Ernest Petrič
Namestnik predsednika senata
zanj
Jasna Pogačar
 
 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Martin Božidar Njavro, Kocevje, in drugi.
Datum vloge:
19.02.2007
Datum odločitve:
19.06.2009
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe zavrženje zavrženje
Dokument:
US28810