Odločitve US

Iskanje po odločbah in sklepih (skupno 15035 odločitev)

Opravilna št.:
Up-3871/07, U-I-80/09
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2009:Up.3871.07
Akt:
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) (ZKP)

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 30/2007 z dne 18. 10. 2007
Izrek:
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) je v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 30/2007 z dne 18. 10. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Nastop pravnomočnosti pomembno vpliva na pravice obdolženca v kazenskem postopku, tudi na človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zakon o kazenskem postopku veže na pravnomočnost najpomembnejše trenutke in faze kazenskega postopka ter posledice, ki za posameznika izhajajo iz kazenskega postopka. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da je s potekom določenega časa nastopil pravni mir in da je prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar. Zato je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, v neskladju z 2. členom Ustave.

Glede na ugotovljeno protiustavnost Zakona z 2. členom Ustave in glede na način izvrštive, določen v tej odločbi, ter glede na kriterije, ki jih je Ustavno sodišče že sprejelo v odločbi št. Up-762/03, je s stališčem v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča kršen 22. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo.
Geslo:
1.4.10.6.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika - Izločitev na zahtevo sodnika.
1.5.51.1.15.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ugotovitev, da je predpis v neskladju - Z ustavo.
1.5.51.1.16 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Poziv normodajalcu, da predpis uskladi z Ustavo/zakonom.
1.5.51.1.22 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Določitev načina izvršitve odločbe .
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
3.10 - Splošna načela - Pravna varnost.
3.12 - Splošna načela - Jasnost in natančnost pravnih določb.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
1.5.51.1.8 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Presoja po koneksiteti (30. člen ZUstS).
Pravna podlaga:
Člen 2, 22, 27, 28.1, 31, 158, Ustava [URS]
Člen 6, Konvecija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Člen 34.1, 40.2, 48, 49.1, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Polno besedilo:
Up-3871/07-26
U-I-80/09-26
1. 10. 2009
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Huseina Muratovića, Divača, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 1. oktobra 2009
 
odločilo:
 
1. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) je v neskladju z Ustavo.  
 
2. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. 
 
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.  
 
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 30/2007 z dne 18. 10. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.  
 
5. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.  
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen, naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je slednje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.
 
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave, ker drugostopenjska sodba ni bila odpravljena na njegov naslov pred iztekom t. i. absolutnega zastaralnega roka. Vrhovno sodišče je ocenilo, "da sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti". Menilo je, "da bi 22. členu Ustave (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP)". Navedlo je, "da pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko, temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost ustaljeni razlagi. Ta s pravnomočno odločbo urejenemu pravnemu razmerju zagotavlja trdnost in sledi logični celovitosti postopka ter upošteva, da dolžnost sodišča, da v zadevi odloči v razumnem času, nima temelja v določitvi roka za zastaranje pregona. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave in kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zato nista podani."
 
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. V utemeljitev te kršitve se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39) in v njej sprejeto stališče o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja. Navaja, da je Višje sodišče o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločilo dne 27. 9. 2006. Sodba tega sodišča naj bi bila pooblaščencu pritožnika vročena 18. 10. 2006, pritožniku 3. 11. 2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona naj bi po navedbah pritožnika nastopilo 18. 10. 2006 (pravilno 5. 10. 2006). Očitek o zastaranju, kot očitek o kršitvi 22. člena Ustave, naj bi pritožnik uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Stališče Vrhovnega sodišča, "da absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopi z dnem odločitve višjega sodišča in ne z dnem odprave sodne odločbe", je po mnenju pritožnika v nasprotju s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-762/03. Pomenilo naj bi le vztrajanje Vrhovnega sodišča na drugačnem stališču od stališča Ustavnega sodišča in ga je po oceni pritožnika mogoče razumeti kot nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča in s tem kot kršitev 22. člena Ustave. Ocenjuje, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-762/03, ki šteje odpravo odločitve o pritožbi pritožniku za dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zavzelo naj bi drugačno stališče in navedlo, da se kazenski pregon izteče s trenutkom pravnomočnosti sodne odločitve o pritožbi, kar pomeni, da je sprejem oziroma izdaja sodne odločitve o pritožbi tisto dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pritožnik meni, da so argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče obrazložilo drugačno pojmovanje nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona, napačni. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov za sestavo ustavne pritožbe.
 
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-3871/07 z dne 25. 9. 2008 sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o njenem sprejemu.
 
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZKP. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZKP je skupaj s priloženo ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje.
 
6. Državni zbor ni odgovoril, Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta poslali svoji mnenji. Ministrstvo za pravosodje meni, da ZKP jasno določa, kdaj postane sodba pravnomočna. Navaja, da po prvem odstavku 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna takrat, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe, da sodbe med drugim tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo, če jo je izdalo sodišče druge stopnje, razen če je dovoljena pritožba na sodišče tretje stopnje, kar pomeni, da postane sodba pravnomočna z dnem odločitve pritožbenega sodišča, če je to sodišče ni razveljavilo. Iz mnenja še izhaja, da se pravnomočnost vedno nanaša na odločitev sodišča, ki jo vsebuje izrek sodbe, ne pa na razloge, zato z odločitvijo višjega sodišča o pritožbi (na seji ali na podlagi obravnave) postane potrjena ali spremenjena sodba pravnomočna. Pisno izdelana sodba se mora s takim izrekom sodbe v celoti skladati, vsa nadaljnja dejanja sodišča so usmerjena le v to, da sodba postane tudi izvršljiva. Po drugem odstavku 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Namen odprave drugostopenjske sodbe sodišču prve stopnje in nato naslovniku naj bi bil le v izvršljivosti sodbe in morebitnih izrednih pravnih sredstvih, zaradi česar je dejansko potrebna seznanjenost obsojenca z vsebino sodbe. S tem naj bi se zagotavljali pravici do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Po mnenju Vlade in Ministrstva za pravosodje seznanitev in možnost seznanitve z vsebino sodbe ne more biti pogoj za nastop pravnomočnosti, ki nastopi s samo odločitvijo. S slednjo naj bi prenehal tudi kazenski pregon, odpravljena naj bi bila negotovost glede posegov v pravice posameznika. To naj bi bil tudi trenutek, ko preneha teči zastaranje kazenskega pregona in ko začne teči zastaranje izvršitve kazni. Ker naj bi bilo v KZ in v veljavnem Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl. – v nadaljevanju KZ-1) določno navedeno, da začne zastaranje izvršitve kazni teči od obsodbe oziroma od tedaj, ko postane sodba pravnomočna, lahko le do takrat teče zastaranje kazenskega pregona in ne morda do odprave takšne sodbe na naslov prizadetega. Ministrstvo za pravosodje in Vlada menita, da določbe ZKP, KZ in KZ-1 jasno in določno urejajo, da je treba znotraj zastaralnega roka o zadevi pravnomočno odločiti z izrekom sodbe in ni treba na to vezati še odprave pisno izdelane sodbe. ZKP naj glede predmetnega vprašanja ne bi imel nobene pravne praznine, zagotovljeno naj bi bilo spoštovanje načela jasnosti in določnosti in s tem onemogočeno arbitrarno delovanje sodišč. Menita še, da ZKP tudi ni mogoče očitati neskladja z 22. členom Ustave, ker naj bi obstoječa ureditev omogočala, da se o vseh enakih pravnih razmerjih odloča enako, prav tako naj bi bila zagotovljena enakopravnost med strankama v postopku. Po mnenju Vlade in Ministrstva ni potrebe po spreminjanju in določanju drugačne časovne opredelitve pravnomočnosti sodbe od že obstoječe v ZKP, ker bi to lahko povzročilo nekonsistentnost znotraj sistema ZKP. Vlada, ki v celoti povzema mnenje Ministrstva, dodaja, da je temeljni sprožitelj v tej zadevi vlagatelj ustavne pritožbe, ki si napačno razlaga temeljne institute kazenskega materialnega in procesnega prava.
 
 
B. – I.
 
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Sežani št. K 67/2006.
 
8. Kot je razvidno iz spisa, je pritožnik storil kaznivo dejanje 5. 10. 2000, prvostopenjska sodba je bila izdana 9. 6. 2006, o pritožbi pritožnikovega zagovornika je Višje sodišče odločilo na seji 27. 9. 2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo 5. 10. 2006. Okrajno sodišče v Sežani je sodbo Višjega sodišča odpravilo pritožniku 18. 10. 2006.
 
9. Ustavno sodišče je Višje sodišče v Kopru z dopisom z dne 9. 6. 2009 zaprosilo za podatek o datumu odprave sodbe tega sodišča. Kot izhaja iz dopisa Višjega sodišča v Kopru št. Kp 370/2006 z dne 10. 6. 2009, je to sodišče sodbo odpravilo Okrajnemu sodišču v Sežani 11. 10. 2006, torej že po nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona.
 
 
Presoja ZKP 
 
10. Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja v kaznovalnem pravu (glej odločbo št. Up-762/03). Pri tem je, izhajajoč iz človekove pravice (do) enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, "da zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika".[1] Navedlo je, "da je hkrati s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice".
 
11. Svojo odločitev je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe št. Up-762/03 oprlo na naslednje stališče. Zapisalo je: "Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov".[2]
 
12. Iz navedenega stališča izhaja, da mora sodišče (državni organ) pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi s tem, da odločbo, s katero je bilo odločeno o pritožbi pritožnikovega zagovornika zoper prvostopenjsko odločbo, odpravi pritožniku pred pretekom absolutnega zastaralnega roka.
 
13. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, v katerem je med drugim štelo, "da je pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko, temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, treba dati prednost ustaljeni razlagi". Vrhovno sodišče torej izhaja s stališča, da pravnomočnost sodbe nastopi z dnem odločitve na seji pritožbenega sodišča, in je zato zahtevo za varstvo zakonitosti ponovno zavrnilo.
 
14. Po eni strani sam potek zastaralnega roka iz šestega odstavka 112. člena KZ (absolutno zastaranje)[3] oziroma potek enotnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1 povzroči, da kazenski postopek zoper posameznika ni več dopusten, po drugi strani pa ima tak učinek tudi pravnomočna odločitev sodišča o obtožbi (31. člen Ustave). Navedeno torej pomeni, da je po veljavni ureditvi kazenskega postopka institut zastaranja kazenskega pregona neločljivo povezan z institutom pravnomočnosti, zlasti s časovnim vidikom oziroma s trenutkom nastopa pravnomočnosti.
 
15. Ustavno sodišče je zato v sklepu, s katerim je začelo postopek za oceno ustavnosti ZKP, ugotovilo, da ZKP ne ureja ustavno pomembnega vprašanja, kdaj v povezavi s časovnim nastopom pravnomočnosti odločitve, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo (oziroma zoper njo ni pritožbe), preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Ocenilo je, da je glede na stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) treba oceniti ustavnost določb ZKP o pravnomočnosti.
 
 
B. – II.
 
16. Pravnomočnost je pomembna ustavna kategorija. Že splošna določba 158. člena Ustave[4] daje podlago za sklepanje, da s pravnomočnostjo pridobi sodna odločba pravno moč, s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, in vzpostavi pravni mir, hkrati pa preprečuje ponovno odločanje o isti stvari (31. člen Ustave). Zagotavljanje nespremenljivosti pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, je tudi v skladu z eno od zahtev pravne varnosti, ki terja, da vsak upravni ali sodni akt, torej odločba, sodba ali sklep, preide v pravno stanje, v katerem ga ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. Namen nespremenljivosti pravnomočnih posamičnih aktov v sodobnem pravu sicer ni več gola prepoved ponovnega odločanja o že odločenem, pač pa predvsem varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država, če naj uživa zaupanje v svoj pravni red.[5] Kdor se zanese na oblikovano pravno razmerje, mora uživati tudi določeno stopnjo nepreklicljivosti tega, kar je z aktom odločeno. Izdani akt, ki je pravnomočen, pomeni za stranko pravno, posledično pa tudi dejansko vrednoto.
 
17. Poleg splošne določbe o pravnomočnosti (158. člen Ustave) je tudi v II. poglavju Ustave, ki ureja človekove pravice in temeljne svoboščine, mogoče najti določbe, katerih vsebina je povezana s pravnomočnostjo. Člen 27 Ustave (domneva nedolžnosti) določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Na pravnomočnost se sklicuje Ustava tudi v 31. členu (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), saj določa: "Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen."
 
18. Čas pravnomočnosti sodbe je torej pomemben zaradi ugotavljanja, ali gre za že razsojeno stvar (res iudicata) oziroma za primer iz 31. člena Ustave (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), s pravnomočnostjo sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP), s pravnomočnostjo oprostilne in zavrnilne sodbe prenehajo vse morebitne omejitve pravic obdolženca, ki so nastale z uvedbo kazenskega postopka.[6] Od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (101. člen KZ in prvi odstavek 80. člena KZ-1) ter začne teči zastaralni rok za izvršitev kazenskih sankcij (114. in 115. člen KZ oziroma 94. člen KZ-1). Pravnomočnost sodbe je tudi sicer pogoj za njeno izvršljivost, čeprav sodba s trenutkom pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena ZKP), na čas pravnomočnosti je lahko vezana tudi uporaba posameznega zakona (npr. o amnestiji) ali možnost uporabe izrednih pravnih sredstev (559. in 560. člen ZKP).[7]
 
19. Pravnomočnost nastopi že na podlagi samega zakona, torej ex lege. Na nastop pravnomočnosti vežejo procesni zakoni za posamezne subjekte različne pravne posledice.
 
20. ZKP veže na pravnomočnost najpomembnejše trenutke in faze kazenskega postopka ter posledice, ki za posameznika izhajajo iz kazenskega postopka. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da je s potekom določenega časa nastopil pravni mir in da je prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona. ZKP že med temeljnimi načeli določa splošno omejitev dopustnosti posegov v pravice posameznika pred izdajo pravnomočne sodbe.[8] Med njimi je v 3. členu ZKP[9] izraženo načelo domneve nedolžnosti, ki je povzeto iz 27. člena Ustave, in v 10. členu ZKP[10] povzet vsebinski vidik 31. člena Ustave ter v 22. členu ZKP[11] določen nastanek posledic uvedbe kazenskega postopka.
 
21. Glede na navedene učinke in namen pravnomočnosti je trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe tista navezna okoliščina, na katero lahko upravičeno navežemo sklepanje, da je kazenski pregon zoper posameznika končan.[12] Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar.[13]
 
22. V zvezi s kazenskim pregonom, zlasti z njegovim končanjem, je treba upoštevati še drugo navezno okoliščino: vsebino in vidike načela omejenosti represije kot enega izmed temeljnih načel kazenskega prava. Pomemben je zlasti tisti vidik načela omejenosti represije, ki določa časovno odmerjenost učinkov kaznovanja. Upravičenje države do kaznovanja nastane s storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje prek zastaranja tudi omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja.[14] KZ in KZ-1 tako omejitev izrecno določata. Čas, ki ga ima država na voljo za kazenski pregon, je razen v primerih taksativno naštetih, najhujših kaznivih dejanj, ki so nezastarljiva, omejen.
 
23. Zastaranje v kazenskem pravu je torej po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Ne glede na to, ali naravo zastaranja kazenskega pregona razumemo tako, da z zastaranjem ugasne pravica države do kaznovanja ali tako, da s potekom časa preneha možnost, da država to pravico uresniči, je nesporno, da mora država na svoje upravičenje do kaznovanja paziti ves čas po uradni dolžnosti. Do trenutka, do katerega je, glede na potek časa, kazenski pregon še dopusten, mora država kazenski postopek, ki ga je zoper posameznika uvedla, pravnomočno končati tako, da ga spozna za krivega (359. člen ZKP) ali da ga oprosti obtožbe (358. člen ZKP). Kadar pa ugotovi, da kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten (dovoljen), mora izreči sodbo, s katero obtožbo zavrne (4. točka prvega odstavka 357. člena ZKP).[15]
 
24. Posegi v pravice posameznika in v njegove človekove pravice ter temeljne svoboščine so najhujši prav v kazenskem postopku. Zato mora biti raven varovanja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin za posameznika v kazenskem postopku postavljena in zagotovljena višje kot v postopkih, v katerih do tako hudih posegov ne prihaja. Spoštovanje slednjega je namreč eden od kriterijev za oceno, ali je zoper posameznika tekel pošten postopek tudi v smislu "fair trial", kot ga opredeljuje 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Kazenski postopek pomeni za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice ter predvsem stanje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Stanje negotovosti odpravi sodna odločba, ki postane s pravnomočnostjo nepreklicna in zavezuje sodišče k njeni nespremenljivosti. Spoštovanje pravnomočnosti, kot enega izmed najpomembnejših institutov procesnega prava, v povezavi z institutom zastaranja v konkretnih postopkih, pa pomeni kriterij za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Predvidljivost in določnost pravne norme (kot elementa pravne varnosti in s tem pravne države iz 2. člena Ustave) morata biti zaradi legitimnih pričakovanj posameznika zato v kazenskem pravu postavljeni zelo visoko. To pa pomeni, da mora ZKP jasno določiti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe, saj na podlagi tega posameznik lahko predvidi, kdaj je kazenski pregon zoper njega končan.
 
25. Pravna varnost torej zahteva, da so norme jasne in določne. Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, 65/08 in OdlUS XVII, 20), je načelo jasnosti in določnosti kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave) še posebej pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika. Za posameznika uvedba kazenskega postopka povzroči omejitev njegovih pravic, tudi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka in tudi ne določenih posegov, s katerimi prihaja do omejevanja teh pravic še pred končanjem kazenskega pregona. Vendar morajo biti takšni posegi določeni tako, da zakon vsebuje določno oblikovane pravne norme (načelo jasnosti in določnosti), na podlagi katerih posameznik lahko predvideva, kako jih bo pristojni državni organ uporabil. Za področje kazenskega materialnega prava izhaja zahteva po določnosti iz posebne določbe, tj. iz prvega odstavka 28. člena Ustave,[16] za področje kazenskega procesnega prava pa iz 2. člena Ustave. Iz načela pravne varnosti izhaja torej zahteva, da mora biti kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper posameznika v določenem trenutku končan in da je ta trenutek zaradi upravičenega pričakovanja posameznika o tem v zakonu jasno določen.
 
26. Splošno določbo o tem, v katerih primerih postane sodba pravnomočna, vsebuje ZKP v XIII. poglavju z naslovom "Izvršitev odločb", in sicer v prvem odstavku 129. člena ZKP, ki se glasi: "Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe." Sodbe ni mogoče več izpodbijati, če pritožba ni bila napovedana, če je potekel pritožbeni rok ali če je bila že vložena pritožba umaknjena, če jo je izdalo sodišče druge stopnje (razen v določenih primerih) ali sodišče tretje stopnje.[17] Iz vsebine prvega odstavka 129. člena ZKP izhaja, da se nanaša le na formalno pravnomočnost sodbe. Več od tega, torej drugih vidikov pravnomočnosti, kot je njen časovni nastop, pa ne ureja. Tudi z razlago določb, ki se nanašajo na izdajo in naznanitev odločb (112. do 116. člen ZKP), ter z razlago določb, ki urejajo postopek s pritožbo (375. do 387. člen ZKP) in odločanje sodišča o pritožbi (388. do 398. člen ZKP), ni mogoče ugotoviti, kdaj časovno nastopi pravnomočnost sodbe in s tem dokončnost pravnega razmerja, ki v svoji nespremenljivosti že veže sodišče in že omogoča prvo seznanitev pritožnika.
 
27. Ker ZKP nima določbe o časovnem nastopu pravnomočnosti, je tako pomanjkljiva ureditev po eni strani omogočala sklepanje, da v primeru, če je o pritožbi odločalo sodišče druge stopnje oziroma v primerih iz 398. člena sodišče tretje stopnje, postane sodba pravnomočna z dnem, ko je bila sprejeta (izvršljiva pa šele z njeno vročitvijo strankam in ko za izvršitev ni več zakonskih ovir).[18] Po drugi strani pa prvi odstavek 113. člena ZKP,[19] ki ureja način posvetovanja in glasovanja, to sklepanje onemogoča. Horvat namreč navaja, "da po ustaljeni sodni praksi lahko senat že sprejeto odločitev s ponovnim glasovanjem (revotacija) spremeni, vendar samo dokler odločba ni bila javno razglašena, če ni bila razglašena, pa, dokler pisno izdelana odločba ni bila odpravljena".[20] Navedeno omogoča sklepanje, da to velja tudi za primer iz prvega odstavka 379. člena ZKP,[21] ko sodišče druge stopnje odloči na seji. V takem primeru se odločitev ne razglasi, tudi če je bila sprejeta na pritožbeni seji, na kateri so bile navzoče stranke.[22]
 
28. Sodna praksa pa je razvila stališče, ki ga v izpodbijani sodbi zastopa Vrhovno sodišče. Glede na že navedeno to stališče ne izhaja v zadostni meri iz načela predvidljivosti in zaupanja posameznika v pravo kot elementov pravne varnosti (2. člena Ustave) in ne upošteva kriterijev, ki jih je za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka (22. člen Ustave), določilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03.[23] Takšno stanje onemogoča, da bi bila v konkretnih kazenskih postopkih obdolžencem zagotovljena pravica do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
 
29. Zakonodajnega okvira o časovnem nastopu pravnomočnosti sodbe ZKP torej ne ureja. Tudi razlaga prvega odstavka 129. člena ZKP tega ne zagotavlja, saj prav nasprotno, kot meni Vrhovno sodišče, dopušča, da jo je mogoče razlagati na dva načina.[24] Zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, je za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo nesprejemljiva. Zato je ZKP v neskladju z 2. členom Ustave.
 
30. Če Ustavno sodišče oceni, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek 48. člena ZUstS). Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi izdalo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka), saj ZKP ne ureja vprašanja, ki bi ga zaradi varstva človekovih pravic obdolženca v kazenskem postopku moral urejati (protiustavna pravna praznina). Zakonodajalcu je glede na zahtevnost predmeta urejanja po drugem odstavku 48. člena ZUstS določilo rok enega leta, v katerem mora odpraviti ugotovljeno neskladje (2. točka izreka).
 
31. Da bi Ustavno sodišče v času do odprave ugotovljene protiustavnosti obdolžencem v kazenskem postopku zagotovilo spoštovanje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. Ustavno sodišče je način izvršitve svoje odločbe, upoštevajoč okoliščine ustavne pritožbe, omejilo le na primere, ko sodišče o pritožbi odloči na seji senata. Za tak način izvršitve se je Ustavno sodišče odločilo zato, ker je ob ugotovitvi obstoja protiustavne pravne praznine in ob upoštevanju kriterijev v odločbi št. Up-762/03 ocenilo, da stališče, ki ga je sprejelo v navedeni odločbi, v nasprotju s stališčem, uveljavljenim v sodni praksi, zagotavlja pošten postopek kot eno od zahtev iz 22. člena Ustave. Štelo je, da je s trenutkom odprave pritožniku sodba že nespremenljiva in veže sodišče, za posameznika pa že pomeni prvo možnost, da se z njo seznani. Tako določen način izvršitve ne pomeni, da gre za edino ustavno skladno možnost, zato zakonodajalca ne omejuje pri tem, da vprašanja učinkovanja sodbe o pritožbi in časovnega nastopa pravnomočnosti ter s tem opredelitve trenutka, ki pomeni končanje kazenskega pregona oziroma nastopa zastaranja kazenskega pregona, uredi na drugačen, vendar ustavno skladen način.
 
32. Na pravnomočnost sodbe, ki ji v določenih primerih sledi izvršitev kazenske sankcije, se navezuje tudi že omenjen drugi vidik instituta zastaranja, tj. zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Ker slednje ni predmet ocene v tem postopku, se Ustavno sodišče v oceno ureditve zastaranja izvršitve kazenskih sankcij ni spuščalo. Stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v tej odločbi, pa ni mogoče razlagati tako, da bi se položaj posameznikov v zvezi z nastopom izvrševanja kazenskih sankcij lahko poslabšal.
 
 
B. – III.
 
Odločitev o ustavni pritožbi 
 
33. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je slednje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika. Izpodbijani sodbi očita kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča v nasprotju s stališčem, ki ga je o nastopu absolutnega zastaranja zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03.
 
34. V tej zadevi gre za kaznivo dejanje, za katero kazenski pregon po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ, kolikor ni bilo v tem zakoniku drugače določeno, ni bil več dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katere se sme po zakonu izreči kazen zapora do enega leta ali denarna kazen. Po šestem odstavku 112. člena KZ je kazenski pregon zastaral v vsakem primeru, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.
 
35. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo oprlo na stališče, ki ne upošteva kriterijev, ki jih je za oceno o tem, ali je bila posamezniku zagotovljena pravica do poštenega postopka (22. člen Ustave), določilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, ugotovilo, da ZKP ne ureja tako pomembnega vprašanja, kot je časovni trenutek nastopa pravnomočnosti. Zato je presodilo, da je ZKP v neskladju z 2. členom Ustave. Dokler zakonodajalec protiustavne ureditve ne bo uredil na ustavnoskladen način, gre lahko ustavnoskladna razlaga časovnega nastopa pravnomočnosti sodbe samo in favorem pritožniku.
 
36. Glede na ugotovljeno neskladje z 2. členom Ustave in glede na način izvršitve, določen v tej odločbi, ter glede na kriterije, sprejete v odločbi št. Up-762/03, je bilo treba sodbo Vrhovnega sodišča razveljaviti (4. točka izreka), ker je z njo prišlo do kršitve 22. člena Ustave. V ponovljenem sojenju bo moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti odločiti v skladu z razlogi, navedenimi v tej odločbi, in zagotoviti tako odločitev, da ne bo prišlo do kršitve 22. člena Ustave.
 
37. Pritožnik priglaša stroške sestave ustavne pritožbe. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 5. točke izreka.
 
 
C.
 
38. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Točke 1, 2, 4 in 5 izreka te odločbe je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Deisinger. Točko 3 izreka te odločbe je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Deisinger in Petrič. Sodnik Deisinger je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
dr. Ciril Ribičič
Podpredsednik
 
 
Opombe:
[1] Štelo je, "da je zakonodajalec zahteve, po katerih naj se preprečijo samovoljni in nedopustni posegi države in hkrati zagotovi, da bo zoper posameznika tekel pošten postopek, upošteval z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika."
[2] Presodilo je, "da nasprotno stališče (uveljavljeno v sodni praksi) pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden je imel možnost seznaniti se z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da 'visi' nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave."
[3] "Absolutno zastaranje kazenskega pregona ne nastopi takrat, ko je pred potekom dvakratnega predpisanega roka za zastaranje kazenskega pregona že bila izrečena pravnomočna sodba." Tako I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 607.
[4] Ta določba se glasi: "Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom."
[5] T. Jerovšek v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071 – 1072.
[6] Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 277.
[7] Prav tam, str. 277.
[8] Drugi odstavek 1. člena ZKP se glasi: "Preden se izda pravnomočna sodba, sme biti obdolženec omejen v svoji prostosti in v svojih pravicah samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon".
[9] Člen 3 ZKP se glasi: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo."
[10] "Nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena" (prvi odstavek 10. člena ZKP). Drugi odstavek tega člena pa določa: "Pravnomočna sodna odločba se sme spremeniti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi samo v obsojenčevo korist."
[11] Člen 22 ZKP se glasi: "Če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa je z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne."
[12] Tako tudi Vrhovno sodišče v Načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7), ko izrecno zapiše: "Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe."
[13] Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 500.
[14] K. Filipčič, Časovna odmerjenost učinkov kaznovanja v KZ-1, Pravna praksa, št. 46 (2007), Priloga str. XIV in nasl.).
[15] Navedeno pa ne pomeni, da se je Ustavno sodišče s tem tudi že opredelilo do učinkov instituta zastaranja oziroma njemu podobnih institutov in do zahtev glede pravnomočnosti v drugih postopkih.
[16] V skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
[17] Š. Horvat, nav. delo, str. 276.
[18] Tako npr. Š. Horvat, nav. delo, str. 277.
[19] Prvi odstavek 113. člena ZKP se glasi: "Senat izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata."
[20] Š. Horvat, nav. delo, str. 253.
[21] Prvi odstavek 379. člena ZKP se glasi: "Sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave."
[22] Š. Horvat, nav. delo, str. 822.
[23] Resen dvom v zagotavljanje te pravice namreč izhaja prav s stališča Vrhovnega sodišča, po katerem pravne posledice pravnomočnosti učinkujejo že z dnem seje pritožbenega senata, saj Vrhovno sodišče izhaja iz domneve, da bo sprejeta odločitev v prihodnosti tudi pridobila lastnost, da bo sodišče vezano na njeno vsebino. Stališče Vrhovnega sodišča je namreč oprto na določeno predvidevanje, kar pa z vidika posameznikov kot subjektov kazenskega postopka ni sprejemljivo.
[24] Vrhovno sodišče zapiše, "da sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti. Določbi 22. člena Ustave bi (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen ZKP)."
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mitja Deisingerja,  
ki se mu glede točke 3 izreka odločbe pridružuje sodnik dr. Ernest Petrič 
 
 
1. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek in z odločbo U-I-80/09 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča) odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v neskladju z Ustavo, ker "zakonodajnega okvira o časovnem nastopu pravnomočnosti sodbe" ne ureja, kar pomeni kršitev 2. člena Ustave. V odločbi je sprejeto stališče, da je s tem hkrati kršen 22. člen Ustave, ker ni poštenega postopka, saj le z jasno določitvijo nastopa pravnomočnosti sodbe "posameznik lahko predvidi, kdaj je kazenski pregon zoper njega končan".
 
2. V obravnavani zadevi zastaranje kazenskega pregona, kar je pritožnik uveljavil v ustavni pritožbi, sploh ni sporno, zastavlja se le vprašanje nastopa pravnomočnosti v primeru, ko o pritožbi odloča sodišče na seji senata. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi kot tudi stališči Vlade in Ministrstva za pravosodje so enotna, pravnomočnost nastopi z dnem odločitve na seji senata, kar je v odločbi Ustavnega sodišča ocenjeno kot protiustavno.
 
3. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39), ki se nanaša na vprašanje absolutnega zastaranja v postopku o prekrških. Na citirano odločbo se je pri svoji odločitvi oprlo tudi Ustavno sodišče (neposredno v točkah 11, 12, 28 in 31 odločbe Ustavnega sodišča). Prav te odločbe, ki se nanaša na postopek o prekrških, Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo v kazenskem postopku.
 
4. Ustavno sodišče ne v zvezi z odločbo št. Up-762/03 ne kasneje v zvezi z istovrstnimi odločbami ni začelo postopka za oceno ustavnosti Zakona o prekrških. Enako stališče kot v citirani odločbi glede prekrška je Ustavno sodišče sedaj uporabilo za oceno ustavnosti ZKP. Pri tem ni upoštevano, da je vsak sodni postopek samostojen, s čimer se iz Zakona o prekrških posredno posega v drug zakon, to pa bi bila lahko podlaga za enako ustavno presojo Zakona o pravdnem postopku[1] in še drugih sodnih procesnih zakonov. Ustavno sodišče je torej s to odločitvijo poseglo v sistemsko izjemno pomembno vprašanje pravnomočnosti sodbe, ki je bilo do sedaj tako v teoriji kot v praksi povsem enotno rešeno.
 
5. Vprašanje nastopa pravnomočnosti je definitivno rešeno v prvem odstavku 129. člena ZKP: "Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati ali če zoper njo ni več pritožbe." S takšno formulacijo je čas nastopa pravnomočnosti natančno določen ter obsega vse situacije ob odločitvah sodišč (potek pritožbenih rokov, opustitev napovedi pritožbe, ko je obvezna, umik vložene pritožbe, odločitve sodišč druge in tretje stopnje, ko pritožba ni mogoča). V obravnavani odločbi je sprejeta odločitev le glede senata sodišča druge stopnje, ki odloči o pritožbi. V prvem odstavku 379. člena ZKP je določeno, da sodišče druge stopnje odloči na seji senata (ali na podlagi opravljene obravnave, kar pa ni ocenjevano v odločbi). Zoper sodbo sodišča druge stopnje je dovoljena pritožba samo v treh primerih, določenih v prvem odstavku 398. člena ZKP,[2] v vseh ostalih primerih potrjene ali spremenjene prvostopenjske sodbe pa pritožbe ni. V takem primeru (kot je tudi primer v obravnavani ustavni pritožbi) pa v trenutku odločitve na seji senata druge stopnje nastopi pravnomočnost, skladno s prej citiranim prvim odstavkom 129. člena ZKP.
 
6. Datum seje pritožbenega senata kot čas nastopa pravnomočnosti sodbe je glede na jasne citirane določbe ZKP edina mogoča razlaga po vseh razlagalnih metodah:
 
a/ Vsebino in smisel prvega odstavka 129. člena v povezavi s prvim odstavkom 379. člena ZKP najdemo že z jezikovno metodo oziroma s slovnično analizo besedila. Iz takšne analize izhaja edini odgovor, da odločitev pritožbenega senata, zoper katero ni pritožbe, pomeni pravnomočno končan kazenski postopek z dnem takšne odločitve.
 
b/ Do takšne ugotovitve pridemo tudi z uporabo logične metode, saj bi vsako drugačno sklepanje ne prestalo te razlagalne metode. Logično je namreč, da odločitev na seji senata, ko pritožba ni več mogoča, ne dopušča iskanje drugega trenutka za nastop pravnomočnosti.
 
c/ S sistematično metodo pridemo do iste ugotovitve, pravnomočnost se lahko od odločitve sodišča raztegne le v primeru začetka teka roka za redno pravno sredstvo, ne pa v ostalih primerih, ko pritožba ni mogoča.
 
č/ Tudi primerjalna metoda s tujimi ureditvami omenjenega stališča ne omaja (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).
 
d/ Na podlagi zgodovinske metode ne moremo najti stališča, sprejetega v odločbi Ustavnega sodišča, saj mu ne pritrjuje nobeno zakonodajno gradivo.
 
e/ Z razlago po namenu ali teleološko razlago, torej kaj je bil ratio legis citiranih procesnih določb, ne moremo najti podlage za drugačno stališče. Očiten namen zakonodajalca je bil, da se z odločitvijo senata kazenski postopek pravnomočno konča, saj bi sicer nastop pravnomočnosti sodbe nomotehnično uredil drugače.
 
f/ Če sklenemo z racionalno metodo kot presojo vseh naštetih razlagalnih metod, lahko ugotovimo, da je edina razumna razlaga o nastopu pravnomočnosti na seji senata, ko odloči o pritožbi. Razumna je zato, ker vnaša v pravni red zanesljivost, transparentnost in enoten pristop.
 
Z nobeno od navedenih razlagalnih metod, ki se uporabljajo v kazenskem pravu, ne moremo utemeljiti rešitve, ki je vsebovana v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča. Določiti dan pravnomočnosti kot dan odprave sodbe pritožniku pomeni določiti neopredeljen dan, ki ni odvisen od odločitve na seji senata. Strinjam se z odklonilnim ločenim mnenjem tedanjega ustavnega sodnika dr. Zvonka Fišerja, ki je v zadevi Ustavnega sodišča št. Up-762/03 v tej zvezi zapisal, da je Ustavno sodišče "vgradilo še neko nejasno in nedoločeno kategorijo dogajanja, ki ga ne znam niti poimenovati z eno besedo, še opisati ga je zaradi njegove neopredeljenosti težko".
 
7. Ugotovitve, da je omenjena ureditev nastopa pravnomočnosti v ZKP kršitev 2. člena Ustave, ni mogoče sprejeti, saj bi se takšna oblika presoje lahko pojavila pri vsaki zakonski določbi, pri kateri bi se zatrjevala še neka druga mogoča razlaga. Takšen standard za oceno pravne države oziroma jasnosti zakonskih določb bi lahko povzročil izpodbijanje številnih zakonov kot neskladnih z Ustavo. Ob tem je treba opozoriti, kar je sicer omenjeno v 25. točki odločbe Ustavnega sodišča, da se prvi odstavek 28. člena Ustave nanaša le na kazensko materialno pravo, zato kršitev te ustavne določbe ni podana. V kazenskem procesnem pravu je dopuščena celo analogija, torej bi se tudi morebitne zakonske vrzeli lahko dopolnile z razlago v podobnih primerih v ZKP ali celo v drugem procesnem zakonu.
 
8. Spreminjanje ustaljene, več desetletij dolge enotne prakse sodišč v kazenskih postopkih (enako pa tudi v pravdnih postopkih), da pravnomočnost nastane na dan odločitve senata pritožbenega sodišča, pač ni mogoče sprejeti s trditvijo, da je bil s takšno prakso kršen 2. člen Ustave. Prav nasprotno, s takšnim posegom v kazenske postopke, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, ki spreminja ustaljeno sodno prakso, se kršita pravna varnost in načelo zaupanja posameznika v pravo, varovana z 2. členom Ustave. Stališče, da bi sodišča morala razlagati določbe o pravnomočnosti tako, kot je predvideno v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča, sodišča ne bi mogla utemeljiti na podlagi ureditve pravnomočnosti v ZKP.
 
9. Stališče, da pravnomočnost nastopi z odločitvijo na seji senata, potrjuje poleg povsem enotne sodne prakse tudi teorija. Formalna pravnomočnost, ki je v obravnavani zadevi pomembna, nastopi z odločitvijo na drugi stopnji, ko pritožba ni več mogoča. Pri tem je treba poudariti, da se pravnomočnost nanaša le na sodbeni izrek (dispozitiv), torej na tisti izrek sodbe sodišča druge stopnje, ki je sprejet na seji senata. Kot dan pravnomočnosti se v teoriji sprejema dan, ko je odločitev sprejelo sodišče druge stopnje. Takšno stališče je razvidno iz obeh komentarjev Zakona o kazenskem postopku. Prof. dr. Živko Zobec natančno pojasnjuje, da je sodba, ki jo izda pritožbeno sodišče, pravnomočna z dnem, ko je bila sprejeta.[3] Mag. Štefan Horvat prav tako stoji na stališču, da v primeru, ko je o pritožbi odločalo sodišče druge stopnje, postane sodba pravnomočna z dnem, ko je bila sprejeta.[4] Prof. dr. Ivan Bele prav tako pri razlagi določb o zastaranju kazenskega pregona vzame izrek sodbe sodišča druge stopnje kot izhodišče za pravnomočnost sodbe ter mnenje, da bi lahko zastaranje nastopilo še potem do vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje obsojencu, ocenjuje kot neprepričljivo.[5] Enako stališče zastopa tudi prof. dr. Zvonko Fišer.[6]
 
10. Mednarodnopravni primerjalni pregled pokaže, da se omenjeno stališče naše teorije in prakse ne razlikuje zlasti v tistih ureditvah, ki imajo v zakonih o kazenskem postopku povsem enako ureditev, kot je v prvem odstavku 129. člena ZKP. Takšno pravno ureditev imata med drugim Republika Hrvaška in Republika Srbija, ki sta tako kot naša država procesno zakonodajo pretežno prevzeli iz bivše jugoslovanske zakonodaje. Prof. dr. Momčilo Grubač kot dan nastopa pravnomočnosti šteje dan izrekanja odločitve drugostopenjskega sodišča, s katero se pritožba zavrne kot neutemeljena oziroma se spremeni prvostopenjska sodba.[7] Tudi prof. dr. Davor Krapac dan pravnomočnosti opredeljuje z dnem izrekanja odločitve višjega sodišča, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo,[8] enako stališče pa ima tudi prof. dr. Berislav Pavišić, ki formalno pravnomočnost povezuje s trenutkom sprejema odločitve, zoper katero ni pravnega sredstva.[9]
 
11. Poleg omenjenih identičnih ureditev pravnomočnosti v kazenskih procesnih zakonih drugih držav, tudi sicer ne najdemo zakonov, ki bi imeli določbe z navedbo dneva pravnomočnosti sodbe. V Republiki Avstriji se institut pravnomočnosti v Zakonu o kazenskem postopku (Strafprozessordnung, StPO) ne razlikuje od ureditve v ZKP.[10] Francoski Zakonik o kazenskem postopku (Code de procedure pénale - CPP) nikjer izrecno ne določa, kdaj odločba postane pravnomočna.[11] Tudi v Zvezni republiki Nemčiji v Zakonu o kazenskem postopku (Strafprozessordnung - StPO) ni izrecne določbe o nastanku pravnomočnosti kazenske sodbe.[12] Tudi ta primerjava kaže, da v ZKP ni ničesar protiustavnega in da je nastanek pravnomočnosti sodbe ustrezno urejen. Hkrati pa iz omenjene primerjalne zakonodaje izhaja, da zakonov ni treba obremenjevati z določbami, ki bi posebej urejali določeno rešitev, čeprav je ta razvidna že z razlago obstoječih zakonskih določb. Ni odveč pripomniti, da vsa naša zakonodaja trpi zaradi preobširnosti, kazuistike in nepotrebne zapletenosti.
 
12. Pred oceno kršitve 22. člena Ustave, ki naj bi bila posledica neustavnosti ZKP, je treba oceniti 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, s katero je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS urejen način izvršitve odločbe, dokler zakonodajalec ne odpravi "protiustavne pravne praznine" v ZKP. Ureditev načina izvršitve odločbe pomeni ustavnoskladen način, tako da lahko sklepamo, da ga bo v zakon prevzel tudi zakonodajalec, čeprav z njim ni omejen, ne bo pa verjetno tvegal drugačne rešitve. V 3. točki odločbe je kot dan pravnomočnosti naveden dan, ko sodišče odpravi odločitev o pritožbi pritožniku. Datum odprave odločbe je edinstven v sistemu ZKP. Edini dnevi, ki so sicer pomembni v ZKP, so dnevi izreka sodbe, odločitve senatov in vročitev odločb strankam. Odmik dneva pravnomočnosti od dneva odločitve na seji senata na dan odprave sodbe obdolžencu (pritožniku pri ustavni pritožbi) bo vnesel v kazenske postopke nesluteno zmedo, probleme in zaplete.
 
13. Datum odprave sodbe po seji senata ureja 396. člen ZKP. Sodišče druge stopnje vrne spise sodišču prve stopnje z zadostnim številom overjenih prepisov svoje odločbe, da jih izroči strankam in drugim prizadetim osebam. Sodba se odpravi po sodnikovi odredbi, odredbo pa izvrši sodno osebje. Odpravo pisanj ureja Sodni red (v nadaljevanju SR) v 241. do 243. členu.[13] Po 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča določena vročitev torej pomeni, da dan pravnomočnosti ne bo odvisen od odločitve na seji senata, katere dan je naveden v zapisniku o seji, v vpisniku in v uvodu ter zaključku sodbe, niti ne bo odvisen od sodnikove odredbe, temveč bo dan pravnomočnosti sodbe odvisen od dela sodnega osebja, konkretno kurirja, ki bo oddal na pošti priporočeno sodno pošiljko, dan pravnomočnosti pa bo potem določil poštni delavec z žigom z datumom prejema te pošiljke![14]
 
14. Zmedo, ki bo nastala z izvrševanjem 3. točke izreka odločbe, je potrebno argumentirati. Pri odpravi odločbe, kar pomeni na pošti oddano priporočeno pošiljko, naslovljeno na obdolženca, se dan pravnomočnosti prenese na ravnanje sodnega osebja in poštnega delavca, kar ni le nezakonito, ampak tudi protiustavno, saj na dan pravnomočnosti lahko vpliva le sodna oblast, ki jo predstavlja sodnik! Kaj se bo zgodilo, ko bo kurir zakrivil po stališču odločbe Ustavnega sodišča zastaranje kazenskega pregona, ker bo njegov čas oddaje sodbe na pošti predstavljal datum pravnomočnosti? Kaj bo v primeru, če bo sodno osebje vpisalo nepravilen naslov obdolženca (ta je lahko na stalnem ali začasnem bivališču v naši državi, v tujini, v priporu ali na prestajanju kazni, pri odpravi pa se to prezre, kar se pogosto zgodi in pošiljka vrne sodišču), kdaj se bo torej potem štel dan pravnomočnosti? Kdaj bo nastopila pravnomočnost v primeru, ko se na drugi stopnji v isti zadevi konča postopek zoper več obdolžencev, tudi prek deset, in bodo potem sodbe odpravljene v različnih dnevih, saj po dosedanji praksi sodba postane pravnomočna isti dan za vse pritožnike? Prišlo bo tudi do absurdnih situacij, ko se bo obdolženec pritožil zoper obsodilno sodbo ter s pritožbo uspel, oprostilno sodbo pa bo sodni kurir na pošti oddal po zastaranju; oproščeni obdolženec bo imel v rokah nezakonito oprostilno sodbo, še vedno bo v veljavi obsodilna sodba, šele z morebitnim izrednim pravnim sredstvom bi dosegel zavrnilno sodbo, ki pa večinoma ni enakovredna oprostilni sodbi.
 
15. Vsebina odločbe Ustavnega sodišča se povezuje z ustavno pritožbo in se nanaša le na odločitev sodišča druge stopnje. Izrek pod točko 3 je splošen in se nanaša na vse pritožbe, torej tudi na pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, kar je urejeno v drugem in tretjem odstavku 398. člena ZKP. Torej bo tudi za odločitev senata Vrhovnega sodišča veljalo, da dan seje ne pomeni dneva pravnomočnosti, čeprav zoper sodbe Vrhovnega sodišča pritožba ni mogoča. Vrhovno sodišče bo že po normalnem postopku dobilo pritožbo v reševanje kasneje, saj odprava sodbe na prvostopenjsko sodišče poteka prek višjega sodišča, zato bo še več možnosti, da bo izročena pošiljka na pošti po poteku zastaralnega roka. Torej bo tudi v tem primeru odločitev senata Vrhovnega sodišča podrejena žigu poštnega uslužbenca!
 
16. V odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da zoper obdolženca ni tekel pošten postopek, če je pravnomočnost nastopila z dnem odločitve na seji senata, torej da je kršen 22. člen Ustave. Ta določba zagotavlja enako varstvo pravic, kar je nedvomno bilo zagotovljeno tudi pritožniku, saj sodna praksa povsem enotno šteje za dan pravnomočnosti odločitev na seji senata. Za ustavnega pritožnika in vse ostale obdolžence je glede časa pravnomočnosti potekala enaka obravnava, za vse so bila dana enaka procesna jamstva v kazenskih postopkih, bila je zagotovljena enakost orožij v kontradiktornem postopku, torej vsi standardni elementi poštenega postopka. Kazenski postopek je celota, zato se zastavlja vprašanje argumentacije o nepoštenem postopku v 24. točki odločbe Ustavnega sodišča. Ali lahko že eno ravnanje označi postopek kot nepošten, pošten pa postane, če čas pravnomočnosti prestavimo iz odločitve na seji senata na odpravo odločbe? Ali bi potem lahko ocenili kot nepošten postopek, če bi se omenjen čas premaknil na odredbo sodnika o odpravi sodbe na drugi stopnji ali takšno odredbo na prvi stopnji, ali pa postane pošten postopek šele tedaj, ko zadevo prevzame sodni kurir s priporočeno pošiljko, ki jo odda na pošti? Takšno določanje nastopa pravnomočnosti sodbe je povsem arbitrarno. Iz 31. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da postane postopek pošten s tem, da odprava sodbe "za posameznika že pomeni prvo možnost, da se z njo seznani". Za dan odprave sodbe obdolženec sploh ne ve, ve pa, da bo v vsakem primeru dobil odločbo o pritožbi. V primeru javne seje, ki jo po prvem odstavku 378. člena ZKP obdolženec ali zagovornik lahko zahtevata, je navzoč pri obravnavi pritožbe in mu je pojasnjeno, da bo dobil pismeno sodbo. Tudi v tem primeru naj bi bil postopek nepošten, šele odprava sodbe mu pridobi status poštenega postopka! Obdolženec lahko tudi sicer med postopkom dobi informacije o postopku in pregleda spis (členu 70–75 SR). Nedvomno je čas pravnomočnosti z zakonsko ureditvijo, kot je dosedanja, ki jo sprejema tako teorija kot praksa, bistveno večja garancija za pošten postopek, kot pa rešitev iz 3. točke odločbe.
 
17. Takšnega primera, da bi dan pravnomočnosti kot dan odločitve na seji pritožbenega sodišča pomenil kršitev 22. člena Ustave, ni zaslediti v teoriji. Obrazložitev enakega varstva pravic, ki ga varuje navedena ustavna določba, ni niti s podobnim primerom opredeljena v razlagi te določbe niti v dosegljivih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).[15] Tudi pri razlagi same pravice do poštenega sojenja in z njo povezanimi sodbami ESČP ni najti podobnega primera, kot je sedaj vsebovan v odločbi Ustavnega sodišča.[16] Vprašanje poštenega postopka, povezanega z nastopom pravnomočnosti sodbe, ni mogoče povezovati s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).[17]
 
18. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-762/03 je bila sprejeta v bistveno drugačnih razmerah tedanje ureditve postopka za prekrške, ki ga ne moremo primerjati z ureditvijo v ZKP. Sodniki za prekrške na prvi stopnji in senat za prekrške na drugi stopnji so bili tedaj izven sodnega sistema, odločitve na drugi stopnji, ko se je istočasno odločalo na eni seji o velikem številu zadev, da ne bi zastarale, odločbe pa so bile napisane in poslane šele po daljšem času, je narekovalo omenjeno odločitev Ustavnega sodišča. V kazenskih postopkih se prav tako pojavljajo posamezni nerazumno dolgi roki reševanja, o čemer pričajo tudi odločitve ESČP, vendar to ne more biti razlog za prestavljanje časa pravnomočnosti sodbe, temveč gre lahko le za vprašanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja in morebitno kršitev iz 23. člena Ustave. Prav to vprašanje je delno rešeno z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki strankam, v tem primeru obdolžencu, daje možnost vložitve nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga in denarne odškodnine. Na drugi strani je tudi sodišče vezano na pospešitev postopka, saj ZKP za razliko od ZP v prvem odstavku 363. člena določa roke za izdelavo sodbe, petnajst dni za priporne in trideset dni za ostale kazenske zadeve. Čeprav gre za instrukcijski rok, ga sodniki morajo upoštevati, saj se sicer lahko izpostavijo pri oceni dela, napredovanju ali celo disciplinski odgovornosti. Ko je zadeva odločena na seji pritožbenega senata ob koncu zastaralnega roka, pa sodniku pravice do roka za izdelavo sodbe ni mogoče odvzeti, tudi če seže po izteku zastaralnega roka, kajti izrek sodbe je postal pravnomočen z odločitvijo senata.[18] Drugačno stališče v tej odločbi Ustavnega sodišča bi od pritožbenega sodišča terjalo, da predvidi čas, ki bi bil potreben za odpravo sodbe. Tako v primeru prekratkega preostalega časa do zastaranja kazenskega pregona sploh ne bi moglo več odločati, čeprav bi na seji senata sicer lahko odločilo pravočasno. V delo pritožbenega sodišča se s tem vnaša popolno nedoločeno stanje, ki ga ZKP ne predvideva, sodišču druge stopnje se namreč omejuje čas odločanja in odreka uporabo določb o možnostih seje senata pred iztekom zastaralnega roka ter o času za pismeno izdelavo sodbe.
 
19. Obdolženec ni v ničemer prikrajšan, če nastane pravnomočnost sodbe z odločitvijo na drugi stopnji. Sodba se pred vročitvijo obdolžencu ne more izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP), roki za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti mu prav tako tečejo po tretjem odstavku 421. člena ZKP šele po vročitvi pravnomočne sodbe. S postopkom na drugi ali na tretji stopnji je obdolženec seznanjen, ko je sam vložil pritožbo, poslan mu je odgovor državnega tožilca, poslana mu je pritožba državnega tožilca, na katero lahko odgovori. Poleg tega lahko predlaga javno pritožbeno sejo, na kateri je navzoč in obveščen, da bo pismeno sodbo prejel. Obdolženec lahko tudi sam s pospešitvenimi pravnimi sredstvi iz ZVSBNO vpliva na hitrost postopka. Vse to so elementi poštenega postopka, obdolženec torej lahko pričakuje sodbo tudi po izteku zastaralnega roka, vedoč, da bo seja pritožbenega senata pred potekom zastaralnega roka, sicer bo morala biti izdana zavrnilna sodba.
 
20. Povsem brez potrebe se v 27. točki problematizira revotacija sprejete odločitve. Po sodnem redu se vodi zapisnik seje in vpisnik, tako da se revotacija evidentira in v zapisnik vpiše dan revotacije. Če je ta datum po izteku zastaralnega roka, mora senat sprejeti zavrnilno sodbo. Isto velja za sejo senata, ki traja več dni. Tudi tedaj se mora v zapisnik zapisati zadnji dan kot dan odločitve ter sprejeti zavrnilno sodbo, če je prekoračen rok zastaranja. Skrita domneva, da bi sodniki ponarejali rok odločitve, datum antidatirali in podobno, ne more biti podlaga za podaljševanje nastopa pravnomočnosti, saj bi sodniki tedaj storili kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po 259. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Nedvomno pa se v zvezi s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča zastavlja vprašanje, kako zagotoviti delo sodnega osebja pri odpravi sodbe. Ne moremo izključiti primere malomarnega dela, vplivanja strank, nepoštenosti in zlorab. Če torej tehtamo zanesljivost in zakonitost dela pritožbenega senata, sodnika poročevalca in predsednika senata v primerjavi z delom sodnega osebja pri odpravi sodbe, lahko ugotovimo, da bi bilo nujno ohraniti dosedanjo rešitev glede pravnomočnosti kot najvišjo garancijo za obdolženca, ker jo določi sodni senat s svojo odločitvijo.
 
21. Ob že omenjenem varovanju vseh pravic obdolženca, ki jih pridobi z vročeno sodbo, pa se mu z rešitvijo v 3. točki odločbe bistveno poslabša položaj in omeji pravica do zastaranja kazni po poteku zastaralnega roka. Ustavno sodišče je pojasnilo v 32. točki odločbe, da se v to vprašanje ni spuščalo, čeprav bi moralo ob takšni odločitvi, kot je bila sprejeta z odločbo Ustavnega sodišča, predvideti vse posledice. To pa pomeni, da se je zavedalo, da je rok za zastaranje izvršitve kazni podaljšan, ker začne teči šele po odpravi odločbe, ne pa po odločitvi pritožbenega sodišča. Z odločitvijo v 3. točki so sedaj vsi pravnomočno obsojeni v slabšem položaju zaradi podaljšanja zastaralnega roka za izvršitev kazni. V primeru, da bo nekdo z ustavno pritožbo uveljavil, da mu je bila izvršitev kazni že zastarana glede na odločitev na seji senata, bila pa je še v roku, ki je tekel od odprave sodbe na pošti, se bo Ustavno sodišče znašlo pred kršitvijo človekovih pravic, ki je posledica te odločbe. Datum pravnomočnosti se namreč ne more poljubno prenašati enkrat na odločitev senata in drugič na odpravo sodbe. Roka zastaranja se ne moreta prikrivati. Ko s pravnomočnostjo sodbe preneha teči rok za kazenski pregon, šele lahko začne teči zastaralni rok za izvršitev kazni.
 
22. Odločitev o podaljšanju nastopa pravnomočnosti je torej pravno neutemeljena, zato lahko po mojem mnenju nastanejo naslednje posledice:
 
a/ Določitev pravnomočnosti bo izvzeta iz odločitve sodne veje oblasti, ki jo predstavljajo sodniki. Prenesena bo na sodno osebje in delavce pošte, kar bo povzročilo protiustavno stanje.[19]
 
b/ Vsem obsojencem se podaljša rok za izvršitev kazni, tako da se posameznim obsojencem lahko izrečena kazen začne izvrševati v podaljšanem zastaralnem roku, zato je podana možnost nastanka protiustavnega stanja.[20]
 
 
 
dr. Mitja Deisinger
 
dr. Ernest Petrič
 
 
[1] Tako v praksi kot v teoriji civilnega procesnega prava je uveljavljeno stališče, da nastopi pravnomočnost odločb, zoper katere ni pritožbe, z dnem njihove izdaje (argumentacija za takšno stališče je razvidna tudi pri prof. dr. Lojzetu Udetu, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 314).
[2] Po prvem odstavku 398. člena ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba, če je sodišče druge stopnje izreklo ali potrdilo kazen zapora dvajsetih let ali hujšo kazen, če je po opravljeni obravnavi oprlo sodbo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja ali če je prvostopenjsko oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno.
[3] Ž. Zobec, Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, ČGP Delo – TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, str. 286, točka 4.
[4] Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 277, točka 6.
[5] I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem – Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 607. V opombi pod točko 5 je v odločbi Ustavnega sodišča ta del avtorjeve razlage izpuščen.
[6] Razvidno je iz odklonilnega ločenega mnenja z dne 21. 4. 2005 v zadevi Up-762/03, točka 4.
[7] M. Grubač, Krivično procesno pravo, posebni deo, Službeni glasnik, Beograd 2002, str. 174.
[8] D. Krapac, Kazneno procesno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb 2007, str. 248.
[9] B. Pavišić, Zakon o kaznenom postupku, Naklada d. o. o., Rijeka 2009, str. 255.
[10] V komentarju k 398. členu StPO je pojasnjeno, da je sodba pravnomočna, ko je ni mogoče več izpodbijati oziroma ko so izčrpana vsa pravna sredstva (Entscheidungen des Österr. Obersten Gerichtshofes in Strafsachen und Disziplinarenangelegenheiten, 51/30).
[11] V francoščini poimenovana kot autorité de chose jugée ali force de chose jugée.
[12] Iz komentarja k 449. členu StPO sicer izhaja, da postanejo sodbe pravnomočne z razglasitvijo, glede na 356. člen pa se tudi revizijske sodbe razglasijo z javnim branjem, pri čemer pa navzočnost obdolženca in njegovega pooblaščenca ni potrebna.
[13] V 241. členu SR je določeno, da se za osebne vročitve, v obravnavani zadevi torej sodbe sodišča druge stopnje, uporablja modra ovojnica s povratnico za vročitev po pošti. Vročanje v tujino urejajo posebni predpisi. Od vročitve na pošti moramo ločiti frankiranje, ki je urejeno v 242. členu SR. Iz teh določb SR je torej razvidno, da bo odprava opravljena z dejansko izročitvijo priporočene pošiljke pošti, poštni delavec pa bo z žigom o prejemu v odpravni knjigi sodne osebe to potrdil. Prav ta žig poštnega delavca bo torej pomenil dan pravnomočnosti glede na odločbo Ustavnega sodišča.
[14] Sodišče prve stopnje, ki prejme sodbo pritožbenega sodišča, te sodbe ne more spreminjati, tudi če naj bi po stališču odločbe Ustavnega sodišča medtem že nastopilo zastaranje. Mogoč je le popravek sodbe po 365. členu ZKP, ne pa sprememba izrečene sodbe.
[15] Glej L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 238–251.
[16] Glej P. Gorkič, K. Šugman, Praktikum za kazensko procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 349–360.
[17] Obširna razlaga in sodbe ESČP v zvezi s 6. členom EKČP so v delu B. M. Zupančič et al.,Ustavno kazensko procesno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pasadena, Ljubljana 2000, str. 949–1204.
[18] V ustavni pritožbi je pritožnik uveljavljal absolutno zastaranje kazenskega pregona, ki bi nastopilo 5. 10. 2006, Višje sodišče pa je odločilo 27. 9. 2006. Zagovorniku je bila vročena sodba že 18. 10. 2006, torej celo pred potekom instrukcijskega roka za pismeno izdelavo sodbe.
[19] V že omenjenem ločenem mnenju v zadevi št. Up-762/03 prof. dr. Zvonko Fišer upravičeno opozarja, da "je nesprejemljivo navezovanje tako pomembne posledice, kakor je nastanek pravnomočnosti, na katerikoli drug akt, kakor je akt sodnika – nosilca sodne oblasti".
[20] Ocena o možnosti nastanka protiustavnih posledic je najmanj takšna, kot je bila v odločbi Ustavnega sodišča št. U-II-1/09, utemeljena z bojkotom odvetnikov in s tem ogroženim varstvom strank pri zastopanju po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in pri brezplačni pravni pomoči.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Husein Muratović, Divača
Datum vloge:
18. 12. 2007
Datum odločitve:
1. 10. 2009
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – je v neskladju z Ustavo/zakonom
razveljavitev ali odprava
Objava:
Uradni list RS, št. 88/2009 in OdlUS XVIII, 42
Dokument:
US28873

Mobilna aplikacija

Nasveti za iskanje

Na tem spletnem mestu so objavljene vse odločitve Ustavnega sodišča od osamosvojitve dalje, razen sklepov o zavrženju ali o nesprejemu ustavnih pritožb, katerih obrazložitev vsebuje samo navedbo razloga za odločitev in sestavo senata Ustavnega sodišča (četrti odstavek 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Kratka navodila za iskanje

Za iskanje lahko uporabite enostavni iskalnik ali napredni, iskalnik kjer lahko postavite še dodatne pogoje oziroma kriterije, kot so datum odločitve, način rešitve, vrsta zadeve, področje, … .

Iskalnik lahko uporabljate enako kot Googlov iskalnik. V prazno polje vpišite eno ali več iskanih besed. Presledki med besedami pomenijo logični IN, če želite izključiti kakšno ključno besedo iz iskanja, uporabite – (logični NE), OR med besedami pa pomeni logični ALI. Pri iskanju lahko uporabite tudi narekovaje, npr. če iščete določeno besedno zvezo, ki vsebuje več besed skupaj.

Če je zadetkov preveč, poskusite bolj natančno določiti iskalne pojme ali izberite posamezne kategorije, ki se pojavijo na desni strani. Za začetek iskanja kliknite na gumb za iskanje.

Če želite odločitve posredovati drugim, jih izpisati ali shraniti izberite ustrezne ikone pri rezultatih iskanja.
aasfdsfsddbrowseraasfdsfsddbrowser