Up-132/13

Opravilna št.:
Up-132/13
Objavljeno:
Neobjavljeno | 30.09.2013
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2013:Up.132.13
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 52650/2010 z dne 24. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 52650/2010 z dne 3. 9. 2012
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 52650/2010 z dne 24. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 52650/2010 z dne 3. 9. 2012 se zavrže. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Če višina izrečene disciplinske denarne kazni po višini ne presega zneska, določnega za spor majhne vrednosti, ustavna pritožba (praviloma) ni dovoljena, ne glede na to ali je bil sklep o kaznovanju procesnih udeležencev izdan v kazenskem ali pravdnem postopku. O očitkih pritožnice, povezanih z vlogo zagovornika v kazenskem postopku z vidika pravice do svobode izražanja, ki jo izvršuje v funkciji obdolženčeve pravice do obrambe, je Ustavno sodišče že odločilo. Ker taka ponovna odločitev Ustavnega sodišča z vidika standardov varstva človekovih pravic v tovrstnih zadevah ne bi bila več precedenčna, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, ker ni dovoljena. Pritožničinih očitkov o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča, ki jih pritožnica ni uveljavljala že v pritožbi, v postopku odločanja o dovoljenosti ustavne pritožbe ni bilo mogoče upoštevati. Pogoj izčrpanosti pravnih sredstev za vložitev ustavne pritožbe med drugim namreč pomeni, da mora pritožnik pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini (materialna izčrpanost). 
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
1.4.52.11 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Zadeve po 55. a členu ZUstS.
Pravna podlaga:
Člen 23.1, 29, 39.1, 160.3, Ustava [URS]
Člen 6, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP]
Člen 34.1, 49.1, 55.a.2.1, 55.b.1.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-132/13-8
30. 9. 2013
 
 
SKLEP 
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Kati Mininčič, Solkan, na seji senata 10. septembra 2013 in v postopku po drugem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)
 
sklenilo:
 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 52650/2010 z dne 24. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. I K 52650/2010 z dne 3. 9. 2012 se zavrže. 
 
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo. 
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A. 
 
1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bila pritožnici, zagovornici v kazenskem postopku, zaradi žalitve sodišča v dopisu, vloženem v zvezi z odločanjem o nagradi za zastopanje, na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) izrečena denarna kazen v višini 500 EUR.
 
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 24., 33., 34., 39. in 50. člena Ustave, v obrazložitvi pa se sklicuje tudi na 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bila v kazenski zadevi postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti. Po pravnomočnem zaključku postopka naj bi sodišču prve stopnje poslala dopis, v katerem naj bi se kritično izrazila o trajanju odločanja o njeni nagradi in stroških postopka. Namen pritožničinega dopisa naj ne bi bila žalitev sodišča, temveč naj bi šlo za razumno ostro kritiko s ciljem doseči odločitev o plačilu za opravljeno delo. Po navedbah pritožbe bi bilo zato treba vzpostaviti pošteno ravnovesje med obrambo avtoritete sodstva na eni strani ter svobodo izražanja in obrambo pravic pritožnice na drugi strani. Izrek denarne kazni brez možnosti zaslišanja naj bi pomenil odvzem pravice predstaviti dejstva in dokaze v svojo korist ter nesorazmeren poseg v svobodo izražanja, ki jo varujeta 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. Nesorazmerna naj bi bila tudi višina izrečene kazni, ki naj bi imela maščevalni in zastraševalni namen. Poleg tega naj bi izpodbijani sklep na prvi stopnji izdala sodnica, ki je vodila tudi postopek o glavni stvari, zato naj pritožnici ne bi bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, kar naj bi bila ena od zahtev prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena EKČP.
 
 
B. 
 
3. V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (prva alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). V teh zadevah lahko Ustavno sodišče na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS o ustavni pritožbi odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. To merilo dovoljenosti ustavne pritožbe, ki je v ZUstS določeno na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave, vlogo Ustavnega sodišča v takih zadevah omejuje na zagotavljanje odgovorov na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s ciljem razvoja in usmerjanja (sodne) prakse, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
 
4. Pogoje za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo mora izkazati pritožnik (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS velja, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevah, kot je obravnavana (četudi bi bila izkazana), za pritožnika nima hujših posledic. Pritožnik mora zato v ustavni pritožbi zoper tak posamični akt izkazati več, kot le zatrjevati obstoj kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS) ter navajati razloge, s katerimi kršitev utemeljuje (tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS).[1] Pritožnik mora za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazati, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, to je da iz okoliščin konkretne zadeve izhaja ustavnopravno vprašanje, ki presega njegov posamični interes za izid postopka in ki je pomembno za varstvo človekovih pravic nasploh. Pri presoji, ali je z razlogi ustavne pritožbe to merilo izkazano, Ustavno sodišče ne upošteva navedb, glede katerih ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS), saj mora biti ta zahteva izpolnjena ob preizkusu vsake ustavne pritožbe.
 
5. Pritožnica izpodbija sodno odločbo o kaznovanju, s katero ji je bila na podlagi 78. člena ZKP (disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev) izrečena kazen 500 EUR. Ustavno sodišče je že odločalo o dovoljenosti ustavne pritožbe zoper sklepe o t. i. disciplinskem kaznovanju z vidika prve alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ustavna pritožba na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS (praviloma) ni dovoljena, ko gre za sklepe o kaznovanju, izdane na podlagi 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP).[2] Pri tem za opredelitev narave zadeve z vidika navedenih določb ZUstS ni štelo kot odločilno vrednost spornega predmeta v postopku o glavni stvari, temveč višino izrečene disciplinske denarne kazni. Disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev namreč pomeni posebno, od narave glavne stvari različno, sporno pravno razmerje. Nobenih razlogov zato ni, da bi bil sklep o kaznovanju procesnih udeležencev z vidika kriterijev dovoljenosti ustavne pritožbe iz 55.a člena ZUstS obravnavan drugače zato, ker je bil izdan v kazenskem postopku na podlagi 78. člena ZKP in ne na podlagi 109. člena ZPP. Namen navedenih določb o kaznovanju je namreč v teh postopkih enak, primerljiva pa je tudi sankcija (denarna kazen v sicer različnem razponu). Če izrečena redovna globa po višini ne presega zneska, določnega za spor majhne vrednosti, torej ustavna pritožba v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena ne glede na to, v katerem postopku je bila izrečena, razen pod pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.[3]
 
6. Višina denarne kazni, izrečene z izpodbijanima sklepoma, ne presega zneska, ki je v prvem odstavku 443. člena ZPP določen za opredelitev spora majhne vrednosti (to je 2000 EUR). Ustavna pritožba bi bila zato v tej zadevi na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS dovoljena le izjemoma, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi preseglo pomen konkretne zadeve. Pritožnica tega ne zatrjuje izrecno, glede na utemeljitev pritožbe pa bi nekatera zatrjevanja lahko kazala, da gre za tak primer.
 
7. To sicer ne velja glede vprašanj, povezanih z vlogo zagovornika v kazenskem postopku z vidika pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), ki jo izvršuje v funkciji obdolženčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave). O teh vprašanjih je Ustavno sodišče že odločalo.[4] Razlogi ustavne pritožbe v zvezi s to pravico ne odpirajo novih ustavnopravno pomembnih vprašanj, glede katerih Ustavno sodišče še ne bi oblikovalo stališča. Če stališče Ustavnega sodišča o ustavnopravno pomembnem vprašanju ob enakih ustavnopravno pomembnih pravnih in dejanskih okoliščin že obstaja, pogoj za izjemno obravnavo ustavne pritožbe iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS praviloma ni izpolnjen.[5]
 
8. Med drugimi navedbami ustavne pritožbe pa bi bil z vidika tretjega odstavka 55.a člena ZUstS lahko ustavnopravno upošteven očitek, da je izpodbijani sklep na prvi stopnji izdala sodnica, ki je vodila tudi postopek o glavni stvari, in da pritožnici zato ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen EKČP).[6] Vendar pa pritožnica tega zatrjevanja ni uveljavljala v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.[7] Ker glede teh navedb zato ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja (prvi odstavek 51. člena ZUstS), jih Ustavno sodišče pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo te ustavne pritožbe, ni moglo upoštevati.
 
9. Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.
 
10. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se na podlagi prvega odstavka 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker utemeljeni razlogi za drugačno odločitev niso izkazani, je senat Ustavnega sodišča odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.
 
 
C. 
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Za Zavrženje ustavne pritožbe so se izrekle sodnice Jadek Pensa, Klampfer, Korpič-Horvat, Pogačar in Sovdat ter sodnik Mozetič.
 
 
 
dr. Ernest Petrič
Predsednik
 
 
Opombe:
[1] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12).
[2] Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). Ustavno sodišče v takih zadevah sicer v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS praviloma odloči s sklepom, ki v obrazložitvi vsebuje samo navedbo razloga iz 55.b člena ZUstS. Člen 109 ZPP se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) primerno uporablja tudi v upravnem sporu.
[3] Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-836/12 z dne 28. 1. 2013 na tej podlagi že zavrglo tudi ustavno pritožbo zasebnega tožilca zoper sklep o kaznovanju po 78. členu ZKP.
[4] Glej zlasti odločbo Ustavnega sodišča št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 33).
[5] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-965/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 5. točka, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-424/06 z dne 22. 10. 2009 (OdlUS XVIII, 93).
[6] V zvezi s tem primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012.
[7] Ustavna pritožnica je v pritožbi na višje sodišče (nasprotno) zatrjevala, da je "za izrek kazni vedno pristojno sodišče v tisti sestavi, pred katerim je bila žalitev izrečena, če pa je bila žalitev storjena v vlogi, pa je pristojno sodišče, ki o tej vlogi odloča".
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Kati Mininčič, Solkan
Datum vloge:
29.01.2013
Datum odločitve:
30.09.2013
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US30232