Up-810/12

Opravilna št.:
Up-810/12
Objavljeno:
Neobjavljeno | 20.01.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.810.12
Akt:
Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1150/2011 z dne 12. 1. 2012 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 388/2010 z dne 4. 10. 2011
Izrek:
Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1150/2011 z dne 12. 1. 2012 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 388/2010 z dne 4. 10. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Razlaga sodišč, po kateri je treba tudi za pritožnico, ki je le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delala s krajšim delovnim časom, sicer pa je bila zaposlena s polnim delovnim časom, kot osnovo za odmero odpravnine uporabiti njeno povprečno plačo v zadnjih treh mesecih zaposlitve, to je plačo za krajši delovni čas, pomeni različno obravnavo delavcev v bistveno enakih položajih. Položaj takšnega delavca je namreč z vidika prispevka k delu delodajalca, na katerem med drugim temelji priznanje pravice do odpravnine, v bistvenem enak položaju delavca, ki je bil celotno obdobje zaposlitve pri delodajalcu zaposlen s polnim delovnim časom in se mu odpravnina odmeri od plače za polni delovni čas. Za enako obravnavo različnih položajev bi morala imeti sodišča razumen razlog, ki pa ni izkazan. Glede na to je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-810/12-11                                                            
11. 11. 2014
 
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložile Dragica Gašparič, Puconci, Cecilija Vereš, Murska Sobota, in Jolanka Žalig, Beltinci, ki jih zastopa Andreja Toš Zajšek, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, na seji 11. novembra 2011
 
 

sklenil:

1. Ustavna pritožba Cecilije Vereš zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1150/2011 z dne 12. 1. 2012  v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 388/2010 z dne 4. 10. 2011 se sprejme v obravnavo.
 
2. Ustavna pritožba:
– Cecilije Vereš zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 21/2012 z dne 13. 6. 2012 in
 
– Dragice Gašparič zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 20/2012 z dne 13. 6. 2012 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1146/2011 z dne 12. 1. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 4/2008 z dne 4. 10. 2011
 
se ne sprejme.
 
3. Ustavna pritožba Jolanke Žalig zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 22/2012 z dne 13. 6. 2012 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 540/2011 z dne 6. 12. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 217/2007 z dne 26. 4. 2011 se zavrže.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnice so v delovnih sporih zahtevale plačilo razlike v odpravnini ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Bistvo sporov se je nanašalo na vprašanje, kaj pomeni osnovo za odmero pokojnine delavnemu invalidu s pravico do dela s krajšim delovnim časom oziroma s pravico do razporeditve na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pomeni osnovo le delavčeva dejanska plača. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe pritožnic zoper takšne odločitve. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.
 
2. Pritožnice zatrjujejo kršitev 14. in 22. člena Ustave. Kršena naj bi jim bila tudi pravica do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, ker naj pri odločanju ne bi bile upoštevane vse zakonske določbe. Zatrjujejo, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, vezano na temeljno načelo varstva invalidov oziroma načelo enakega obravnavanja in zagotavljanja enakih možnosti. Formalna enakost naj bi pomenila posredno diskriminacijo.
 
3. Pritožnice nasprotujejo stališču sodišč, da nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, a nižje plačanem delovnem mestu in delna invalidska pokojnina ne štejeta za sestavni del plače, kar naj bi pomenilo posredno diskriminacijo invalidov. Najbolj nesprejemljiva naj bi bila razlaga Vrhovnega sodišča iz vzorčnih postopkov, da se glede vprašanj v zvezi s pogodbo o zaposlitvi smiselno uporablja med drugimi 8. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ) o uporabi načela enake vrednosti vzajemnih dajatev pri sklepanju dvostranskih pogodb. V zvezi s tem opozarjajo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05 in 11/06, ter OdlUS XIV, 32), po kateri naj bi bilo treba obligacijskopravne institute na področju delovnih razmerij uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava. Menijo, da ločeno obravnavanje pravic iz invalidskega zavarovanja z vnašanjem elementov zavarovalnega prava ni skladno s temeljnimi načeli delovnega prava. Opozarjajo, da zakonodajalec ob sprejemanju Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR) ni imel namena spreminjati obstoječih odnosov. Nesprejemljivo naj bi bilo tudi zatrjevanje, da gre za terjatev, ki jo delavcu izplačuje neposredno Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) in ne delodajalec, saj naj bi do te spremembe zakona prišlo zaradi razlogov na strani delodajalcev.
 
4. Pritožnica s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo še navaja, da se ne strinja s stališčem, da v obravnavanih primerih ne gre za neenakopraven položaj invalidov. Interese delavcev invalidov naj bi bilo dopustno primerjati le z interesi in pravicami tistih delavcev, ki so v primerljivem delovnopravnem položaju in ki so opravljali primerljiva dela pred nastankom invalidnosti. Navaja, da lahko pri spremembi pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR zdrav delavec, ki sprejme neustrezno zaposlitev, uveljavlja pravico do sorazmernega dela odpravnine, invalid pa te pravice nima. Navaja, da je namen nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu ta, da se invalidu zagotovi enak položaj kot pred invalidnostjo. Sicer bi bil delavec, ki bi zaradi invalidnosti delal na drugem delovnem mestu za nižjo plačo, v neenakem položaju oziroma v manj ugodnem položaju kot na prejšnjem delovnem mestu oziroma tudi glede na ostale delavce, ki bi še vedno delali na takih delovnih mestih, na katerih je delal delavec invalid pred nastankom invalidnosti. Materialno prikrajšanje naj bi bilo posledica invalidnosti in kot takšno nedopustno. Sodišča naj bi s svojo razlago negativno posegla v namen zakonskih določb o varstvu invalidov in s tem kršila načelo enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave.
 
5. Pritožnici s pravico dela s krajšim delovnim časom še navajata, da so delavci invalidi v sklenitev pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom primorani, kar narekuje pravilno uporabo 66. člena ZDR. Navajata tudi, da pravica do delne invalidske pokojnine, ki jo delavec prejema od ZPIZ, ne obstaja sama po sebi, temveč je v svojem bistvu protidajatev, ki jo izplačuje ZPIZ, pod pogojem, da obstaja ustrezno pogodbeno razmerje. Opozarjata, da pravica do dela s skrajšanim delovnim časom ni trajna pravica, zaradi česar ni mogoče uporabiti instituta delnega plačila odpravnine ob upokojitvi. Upoštevati naj bi bilo treba, da je bil 66. člen ZDR sprejet v času, ko je veljala ustaljena sodna praksa, po kateri se je v osnovo za odmero odpravnine trajno presežnim delavcem vštevalo nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oziroma se je dejansko prejeta plača delavca, ki je delal krajši delovni čas od polnega, preračunala, kot da bi delal polni delovni čas. Opozarjata, da se osnova za odmero odpravnine ni v ničemer spremenila. Menita, da med druge pravice iz 66. člena ZDR nedvomno sodi tudi pravica do odpravnine, ki pripada delavcu po 109. členu ZDR. To naj bi pomenilo, da je treba pri invalidih, ki delajo krajši delovni čas od polnega, dejansko prejeto plačo preračunati na polni delovni čas in znesek za izračun osnove podvojiti. Razlaga sodišč naj bi drugi odstavek 66. člena ZDR izvotlila. Zatrjujeta, da je treba kot osnovo za odpravnino upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ker bi bili invalidi sicer v slabšem položaju kot pred nastankom invalidnosti, bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, pa je ravno v tem, da se delavcu zagotovi enak položaj, kot ga je imel pred invalidnostjo. Zatrjujeta, da je treba namesto formalne enakosti doseči vsebinsko in materialno enakost. Ker naj to ne bi bilo doseženo, naj bi bila podana kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave, saj so sodišča svojo odločitev oprla zgolj na gramatikalno razlago ZDR in s tem pritožnici izpostavila posredni diskriminaciji.
 
 
B.
 
6. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo pritožnice Cecilije Vereš zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).
 
7. Senat ustavne pritožbe pritožnice Cecilije Vereš zoper sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije in ustavne pritožbe pritožnice Dragice Gašparič ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).
 
8. Senat je ustavno pritožbo pritožnice Jolanke Žalig zavrgel, ker pritožnica nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi (3. točka izreka). Po podatkih iz računalniške baze AJPES je bil namreč njen delodajalec kot tožena stranka v delovnem sporu zaradi zaključka stečajnega postopka po sklepu Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. St 856/2009 z dne 13. 2. 2013 izbrisan iz sodnega registra.
 
 
C.
 
9. Senat je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
 
mag. Marta Klampfer
Predsednica senata
 
 
Up-810/12-18                                                                
20. 1. 2015
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Cecilije Vereš, ki jo zastopa Andreja Toš Zajšek, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, na seji 20. januarja 2015
 

odločil:

 
Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1150/2011 z dne 12. 1. 2012 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 388/2010 z dne 4. 10. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnici je delodajalec iz razloga nesposobnosti odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ob odpovedi ji je izplačal odpravnino, pri čemer je kot osnovo za njeno odmero upošteval povprečno dejansko plačo pritožnice v zadnjih treh mesecih zaposlitve. Pritožnica je zatrjevala, da bi se ji morala v osnovo všteti tudi delna invalidska pokojnina.
 
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem delodajalca, da je treba, upoštevaje drugi stavek prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), kot osnovo za odmero odpravnine pritožnice, enako kot to velja za vse druge delavce, upoštevati (zgolj) povprečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih zaposlitve. V zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR je sprejelo stališče, da ne daje podlage za upoštevanje osnove za odmero odpravnine v višini dvakratnika dejanske plače. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.
 
3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije in zoper sodbi nižjih sodišč je pritožnica vložila ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Meni, da gre v tej zadevi za pomembno ustavnopravno vprašanje, vezano na temeljno načelo varstva invalidov oziroma načelo enakega obravnavanja in zagotavljanja enakih možnosti. Formalna enakost naj bi pomenila posredno diskriminacijo invalidov. Obširno nasprotuje tudi stališčem sodišč glede razlage materialnega prava. Posebej izpostavlja, da je bila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti primorana. Navaja, da je od skupno 36 let delovne dobe le 10 let delala krajši delovni čas, odpravnina pa ji je bila odmerjena, kot da bi delala manj kot 18 let. 
 
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-810/12 z dne 11. 11. 2014 pritožničino ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sprejelo v obravnavo. Z istim sklepom je odločilo, da se ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije ne sprejme v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje delovno in socialno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo nasprotni stranki iz delovnega spora.
 
5. Nasprotna stranka iz delovnega spora je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru nasprotuje očitkom pritožnice o diskriminaciji in zatrjuje, da bi diskriminacijo dejansko povzročilo šele upoštevanje pritožničinega stališča, saj bi bili invalidi obravnavani drugače kot drugi delavci. Pri odmeri odpravnine je po njenem mnenju kot osnovo vedno treba upoštevati dejansko plačo, ne pa tudi delne invalidske pokojnine. Enaka obravnava naj bi, upoštevaje drugi odstavek 66. člena ZDR, pomenila uporabo enakih kriterijev (povprečne plače in delovne dobe) pri odmeri odpravnine. Izpodbijana stališča sodišč naj bi bila tudi v skladu z mednarodnimi akti.
 
6. Odgovor nasprotne stranke iz delovnega spora je bil vročen pritožnici, ki je nanj odgovorila. V odgovoru vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in navaja, da razlaga, po kateri se pri izračunu odpravnine delovnemu invalidu upošteva dejansko prejeta plača, preračunana na polni delovni čas, izhaja tudi iz 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 87/11 – ZZRZI-C), ki to nedvoumno določa. Opozarja, da odpravnina pomeni tudi odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu in se v zvezi s tem sklicuje na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-109/12 z dne 23. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14).
 
 
B.
 
7. Izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da se v skladu z drugim stavkom prvega odstavka 109. člena ZDR v osnovo za odmero odpravnine ne vštevajo prejemki iz naslova invalidnosti (v konkretnih primerih delna invalidska pokojnina), temveč se kot kriterij za izračun odpravnine upošteva le delavčeva dejanska plača. V zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZDR sta sodišči sprejeli stališče, da je treba delavce iz te določbe (delavce, ki delajo krajši delovni čas po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju in starševskem varstvu) obravnavati enako kot delavce, ki delajo polni delovni čas, pri čemer se izenačitev nanaša (le) na uporabo enakih kriterijev za odmero odpravnine. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-109/12 ugotovilo, da razlaga sodišč, po kateri je treba tudi za delavce, ki so le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delali s krajšim delovnim časom, sicer pa so bili zaposleni s polnim delovnim časom, kot osnovo za odmero odpravnine uporabiti njihovo povprečno plačo v zadnjih treh mesecih zaposlitve, to je plačo za krajši delovni čas, pomeni različno obravnavo delavcev v bistveno enakih položajih. Položaj takšnega delavca je namreč z vidika prispevka k delu delodajalca, na katerem med drugim temelji priznanje pravice do odpravnine, v bistvenem enak položaju delavca, ki je bil celotno obdobje zaposlitve pri delodajalcu zaposlen s polnim delovnim časom in se mu odpravnina odmeri od plače za polni delovni čas. Za enako obravnavo različnih položajev bi morala imeti sodišča razumen razlog, ki pa ni izkazan. Pri tem je pojasnilo, da je treba za ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 109. člena ZDR tudi glede pravice do odpravnine uporabiti drugi odstavek 66. člena ZDR, ki ga je mogoče razlagati tako, da se zapovedana izenačitev nanaša na sam obseg pravice (to je na samo višino odpravnine, ki jo prejme takšen delavec) in ne le na izbiro kriterijev za njen izračun. Ob takšni razlagi drugega odstavka 66. člena ZDR je treba kot osnovo za izračun odpravnine delavcev iz te določbe uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevi vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
 
8. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru (torej) že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 7. točki obrazložitve, je ustavnima pritožbama ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Izpodbijani sodni odločbi je razveljavil in zadevo vrnil Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku v Murski Soboti, v novo odločanje.
 
 
C.
 
9. Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednice senata Jasna Pogačar ter člana mag. Miroslav Mozetič in dr. Mitja Deisinger. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
Jasna Pogačar
Namestnica predsednice senata
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Cecilija Vereš, Murska Sobota in drugi
Datum vloge:
20.08.2012
Datum odločitve:
20.01.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30586