Up-809/14

Opravilna št.:
Up-809/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 12.03.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.809.14
Akt:
Sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-809/14 z dne 19. 2. 2015

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 156/2014 z dne 10. 7. 2014 in zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1116/2013 z dne 11. 2. 2014 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. P 15/2011 z dne 9. 7. 2013
Izrek:
Sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-809/14 z dne 19. 2. 2015 se razveljavi.
 
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 156/2014 z dne 10. 7. 2014 in zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1116/2013 z dne 11. 2. 2014 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. P 15/2011 z dne 9. 7. 2013 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.51.2.9 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev izpodbijanega akta.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-809/14-11
12. 3. 2015
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Zdenke Mok in Rajka Frešerja, oba Slovenska Bistrica, ki ju zastopata Bojan Grubar in Tomaž Žiger, odvetnika v Mariboru, na seji 12. marca 2015
 

sklenilo:

 
1. Sklep senata Ustavnega sodišča št. Up-809/14 z dne 19. 2. 2015 se razveljavi.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 156/2014 z dne 10. 7. 2014 in zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1116/2013 z dne 11. 2. 2014 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. P 15/2011 z dne 9. 7. 2013 se ne sprejme.
 
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v pravdi, ki jo je po napotitvi izvršilnega sodišča sprožila upnica pritožnice (v pravdi prve toženke), razsodilo, da sta določeni nepremičnini skupno premoženje pritožnikov (v pravdi prvega in drugega toženca), določilo je njuna solastninska deleža na njih in odločilo, da se pritožnika vknjižita kot solastnika. Odločitev temelji na oceni, da sta pritožnika z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti dokončala gradnjo hiše in s tem spremenila identiteto nepremičnin, pri katerih je bila vknjižena izključna lastninska pravica pritožnika. Pritožnik naj bi tako do leta 1996, ko sta s pritožnico zaživela v zunajzakonski skupnosti, zgradil le klet, odtlej pa naj bi pritožnika skupaj financirala gradnjo hiše in jo dokončala po letu 2001. Sodišče je ugotovitev, da objekt ni bil dokončan do leta 2001, oprlo na izvedenčevo oceno ortofoto posnetkov in na pritožničino izpoved. Predlog pritožnikov za drugo dopolnitev izvedenskega mnenja je zavrnilo, ker je presodilo, da je izvedenec na vsa vprašanja odgovoril v celoti in strokovno. Kot prepozen in kot nepotreben pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog – lokacijsko dokumentacijo za legalizacijo stanovanjske zgradbe, s katero sta pritožnika želela dokazati, da je bila hiša zgrajena že leta 2000. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov. V obrazložitvi je med drugim pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče v okviru poravnalnega naroka s strankama razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora, ju izčrpno opozorilo na dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov in pritožnikoma izrecno ponudilo rok za odgovor in za predlaganje dokazov. Glede na to in ker sodišče med postopkom ni spremenilo svojega pravnega naziranja, bi lahko pritožnika po oceni Višjega sodišča pravočasno ocenila pomembnost predlaganega dokaza. Poleg tega je Višje sodišče opozorilo, da so navedbe pritožnikov o tem, da je bil objekt zgrajen že leta 2000, v nasprotju z njunima izpovedbama. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog pritožnikov za dopustitev revizije.
 
2. Pritožnika sodbama Višjega in Okrajnega sodišča očitata kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišči po njunem mnenju nista dovolj obrazložili zavrnitve njunih predlogov za ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja in za vpogled v lokacijsko dokumentacijo za legalizacijo stanovanjske zgradbe. Poleg tega pritožnika trdita, da do prejema dopolnitve izvedenskega mnenja nista mogla vedeti za pomembnost lokacijske dokumentacije, zato izvedbe tega dokaza nista predlagala prepozno. V zvezi s tem opozarjata, da ju na prvem naroku za glavno obravnavo ni zastopal odvetnik. Pritožnika, sklicujoč se na ustavnosodno presojo, poudarjata, da je seznanjenost stranke s pravicami in procesnimi dejanji, pri katerem ima pomembno vlogo materialno procesno vodstvo sodišča, predpogoj za uresničitev pravice do izjave. Vrhovno sodišče naj bi prav tako kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave. Po prepričanju pritožnikov je to storilo, ko je njun predlog dopustitev revizije zavrnilo samovoljno in brez vsakršne obrazložitve.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je 19. 2. 2015 s sklepom št. Up-809/14 zavrgel ustavno pritožbo pritožnikov kot prepozno. Pritožnika sta po prejemu tega sklepa opozorila, da sta ustavno pritožbo vložila pravočasno.
 
 
B. – I.
 
4. Pritožnika sta po prejemu sklepa št. Up-809/14 z dne 19. 2. 2015 o zavrženju njune ustavne pritožbe pojasnila, da sta ustavno pritožbo poslala priporočeno po pošti prvi delovni dan po izteku 60 dni od prejema izpodbijanih aktov. Glede na to Ustavno sodišče ugotavlja, da je prišlo v postopku preizkusa ustavne pritožbe pritožnikov do očitne pomote pri računanju roka. Zato je sklep št. Up-809/14 z dne 19. 2. 2015, ki je posledica te očitne pomote, razveljavilo (1. točka izreka)[1] in ustavno pritožbo pritožnikov ponovno preizkusilo.
 
 
B. – II.
 
5. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je izvedensko mnenje strokovno sprejemljivo in popolno. S tem je razumno utemeljilo, zakaj dopolnitev tega mnenja ni potrebna. Zato trditev pritožnikov o kršitvi iz 22. člena Ustave izvirajoče dolžnosti sodišča do opredelitve očitno ni utemeljena. Smiselno enako velja za očitek o nezadostni obrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga pritožnikov za izvedbo dokaza z listino – lokacijsko dokumentacijo za legalizacijo stanovanjske zgradbe. Sodišče je namreč stališče o zavrnitvi izvedbe tega dokaza obrazložilo (med drugim) z argumentom, da ga je pritožnica predlagala prepozno, Višje sodišče pa je nato izčrpno utemeljilo, zakaj je to stališče sprejemljivo z vidika pravice do izjave oziroma do kontradiktornega postopka.
 
6. Pravica do izjavljanja, ki izvira iz 22. člena Ustave, od sodišča terja tudi, naj stranki omogoči spoznati, katera dejstva bo štelo za pravno odločilna, in naj jo spodbudi k predložitvi dokazov zanje. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odprto razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora, da je pritožnika opozorilo na prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov ter jima ponudilo rok za odgovor in za predlaganje dokazov, nakar sta pritožnika substancirano predlagala dokaz z lastnim zaslišanjem. Poleg tega je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je že tožnica v tožbi postavila jasno trditev o času gradnje hiše pritožnikov in navajala, da je glede na to in glede na čas nastanka njune zunajzakonske skupnosti hiša skupno premoženje pritožnikov. Očitno je, da bi v opisanih okoliščinah povprečno skrbna stranka mogla spoznati, da je čas gradnje pravno pomembno dejstvo in za njegovo dokazovanje pravočasno predlagati ustrezne dokaze. To pomeni, da je bila pritožnikoma, ki sta kot stranki pravdnega postopka tudi sama odgovorna za skrbno in ustrezno uveljavljanje svojih pravic, zagotovljena dovoljšna možnost za dejansko uresničitev njune pravice do izjavljanja.
 
7. Prav tako očitno ni utemeljen očitek pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave zaradi nezadostne obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije. Ustavno sodišče je že obširno obrazložilo, zakaj je z vidika 22. člena Ustave sprejemljivo, če se Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim zavrne predlog za dopustitev revizije, le splošno sklicuje na neizpolnjenost zakonskih razlogov za dopustitev tega izrednega pravnega sredstva (sklep št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22). Očitek pritožnikov, da je Vrhovno sodišče pri zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ravnalo samovoljno, pa ni obrazložen in že zato očitno ni utemeljen.
 
8. Pravici pritožnikov do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave je bilo zadoščeno s tem, ko je Višje sodišče vsebinsko odločilo o njuni pritožbi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji 25. člen Ustave namreč ne terja več kot dvostopenjsko sodno varstvo. Trditve o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pa pritožnika nista obrazložila. 
 
9. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjujeta pritožnika (2. točka izreka).
 
 
C.
 
10. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
 
 
 
[1] Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-54/10 z dne 17. 3. 2011.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Zdenka Mok in Rajko Frešer, oba Slovenska Bistrica
Datum vloge:
28.10.2014
Datum odločitve:
12.03.2015
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US30620