Up-1176/12

Opravilna št.:
Up-1176/12
Objavljeno:
Neobjavljeno | 27.05.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.1176.12
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 64/2012 z dne 20. 11. 2012 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 419/2011 z dne 15. 12. 2011
Izrek:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 64/2012 z dne 20. 11. 2012 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 419/2011 z dne 15. 12. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
 
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 34.1, 49.1, 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1176/12-11
27. 5. 2015
 
 

ODLOČBA

 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zvezde Cergol, Koper, ki jo zastopata Janez Starman in Maja Škrinjar, odvetnika v Kopru, na seji 27. maja 2015
 
 

odločil:

 

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 64/2012 z dne 20. 11. 2012 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 419/2011 z dne 15. 12. 2011 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

 
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrgel zahtevo pritožnice za ponovno odmero starostne pokojnine (sklep z dne 10. 6. 2010 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 18. 6. 2010), pritožbo zoper to odločitev pa zavrnil (odločba z dne 4. 10. 2010) zato, ker je bila pritožnici pravica do starostne pokojnine že priznana s pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 1999, zoper katero se ni pritožila. Sodišče prve stopnje je odločitvi Zavoda odpravilo ter Zavodu naložilo izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, ker v odločbi z dne 16. 12. 1999 ni bilo odločeno o delu osebnega dohodka, izplačanega v obliki delnic. Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi Zavoda in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek pritožnice za odpravo odločb Zavoda in povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Pri tem je pojasnilo, da je (do sedaj) tudi samo izhajalo iz enakega stališča kot prvostopenjsko sodišče, glede na drugačno (večkrat izraženo) stališče Vrhovnega sodišča pa je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino revizijo. V obrazložitvi je navedlo, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, ne pomenijo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko pomenila dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Poudarilo je, da lahko stranka, če Zavod pokojninsko osnovo izračuna napačno, napačna oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka naj zato spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, razen z izrednim pravnim sredstvom ne bi mogla doseči. Glede na navedeno naj ponovna odmera pokojnine ne bi bila mogoča in naj bi bila zato pravilna odločitev o zavrženju zahteve za ponovno odmero pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Pri utemeljevanju svoje odločitve se je Vrhovno sodišče sklicevalo na več svojih odločitev, v katerih je odločilo enako.
 
2. Pritožnica očita izpodbijanima sodbama kršitev načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), drugega odstavka 14. člena ter 33. in 50. člena Ustave. Pritrjuje razlogom iz sodbe sodišča prve stopnje. Pri obravnavi njenega zahtevka za ponovno odmero pokojnine naj bi bilo treba izhajati iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma narave pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter načel, na katerih temelji sistem zavarovanja. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča o pravnomočnosti kot oviri za ponovno odmero pokojnine. Meni, da bi ponovna odmera pokojnine morala biti mogoča v primeru, ko se po pravnomočnosti ugotovi, da del prejemkov, ki bi moral biti vštet v pokojninsko osnovo, ni bil vštet. V obravnavanem primeru naj bi bilo naknadno ugotovljeno, da je Zavod še pred začetkom postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine "izločil" sporne zneske. Da bi te zneske Zavod pri odmeri pokojnine moral upoštevati, naj bi ugotovil tudi sam Zavod, kar naj bi potrjeval zapisnik o reviziji podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah za leto 1992 pri njenem delodajalcu, opravljeni leta 2009. Pritožnica meni, da je stališče Vrhovnega sodišča vzpostavilo nevzdržen položaj, saj so bili prispevki plačani, sporni zneski pa niso bili upoštevani v postopku odmere pokojnine, prav tako pa plačniku tudi niso bili vrnjeni. Pritožnica pri tem opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156), ki naj bi jo Zavod v celoti ignoriral. V odločbi o priznanju in odmeri pravice do pokojnine naj ne bi bilo navedeno, da Zavod spornih zneskov ni upošteval, pri čemer naj tega tudi ne bi bilo mogoče razbrati iz prilog navedene odločbe. Zato naj bi novo odmero pokojnine zahtevala (šele) po tem, ko je bil seznanjena z ugotovitvami revizije. ZPIZ-1 naj sicer res ne bi imel izrecnih določb, ki bi omogočale odpravo takšnih pomanjkljivosti, vendar bi tako Zavod kot sodišča morali ZUP razlagati v skladu z načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter naravo pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1176/12 z dne 21. 4. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.
 
 
B.
 
4. Izpodbijani sodbi sodišč temeljita na stališču, da je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožničin, ni omogočal, je po presoji sodišč Zavod njeno zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.
 
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.   
 
6. V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijani odločitvi sodišč temeljita na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je sodbi Vrhovnega in Višjega sodišča razveljavil in zadevo vrnil Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12 (1. točka izreka).
 
7. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
 
8. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, da pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).
 
 
C.
 
9. Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
 
mag. Marta Klampfer
Predsednica senata
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Zvezda Cergol, Koper
Datum vloge:
19.12.2012
Datum odločitve:
27.05.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30673