Up-496/14

Opravilna št.:
Up-496/14
Objavljeno:
Neobjavljeno | 27.05.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.496.14
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 3/2014 z dne 22. 4. 2014, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 242/2013 z dne 24. 10. 2013 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 2039/2011 z dne 2. 4. 2013
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 3/2014 z dne 22. 4. 2014, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 242/2013 z dne 24. 10. 2013 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 2039/2011 z dne 2. 4. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Ker je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, je senat izdal odločbo, s katero je ugodil ustavni pritožbi.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.17 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločba senata.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
Pravna podlaga:
Člen 14.2, Ustava [URS]
Člen 34.1, 49.1, 59.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-496/14-9
27. 5. 2015
 
 
ODLOČBA
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Magde Mezek, Ankaran, ki jo zastopata Janez Starman in Maja Škrinjar, odvetnika v Kopru, na seji 27. maja 2015
 
odločil:
 
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 3/2014 z dne 22. 4. 2014, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 242/2013 z dne 24. 10. 2013 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 2039/2011 z dne 2. 4. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
 
OBRAZLOŽITEV
 
 
A.
 
1. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrgel zahtevo pritožnice za ponovno odmero invalidske pokojnine (sklep z dne 11. 5. 2011), pritožbo zoper to odločitev pa zavrnil (odločba z dne 22. 7. 2011) zato, ker je bila pritožnici pravica do invalidske pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena (odločba z dne 22. 4. 2005). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice za odpravo odločitev Zavoda ter za novo odmero invalidske pokojnine od 4. 5. 2011, vključno s plačilom razlike od 4. 5. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo, Vrhovno sodišče pa njeno revizijo. V obrazložitvi je navedlo, da dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, ne pomenijo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko pomenila dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Poudarilo je, da lahko stranka, če Zavod pokojninsko osnovo izračuna napačno, napačna oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Stranka naj torej spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, razen z izrednim pravnim sredstvom ne bi mogla doseči. Poudarilo je, da ponovna odmera pokojnine po veljavni zakonodaji ni mogoča, zato je odločitev o zavrženju zahteve za ponovno odmero pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP) pravilna. Pri utemeljevanju svoje odločitve se je Vrhovno sodišče sklicevalo na več svojih odločitev, v katerih je odločilo enako.
 
2. Pritožnica očita izpodbijanim sodbam kršitev načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave), drugega odstavka 14. člena, 33. in 50. člena Ustave. Pri obravnavi njenega zahtevka za ponovno odmero pokojnine naj bi bilo treba izhajati iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma narave pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter načel, na katerih temelji sistem zavarovanja. Meni, da pravnomočnost ni ovira za ponovno odmero pokojnine. Ta bi morala biti vedno mogoča vsaj za naprej. V obravnavanem primeru naj bi bilo naknadno ugotovljeno, da je Zavod še pred začetkom postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine "izločil" sporne zneske. Da bi te zneske Zavod pri odmeri pokojnine moral upoštevati, naj bi ugotovil tudi sam Zavod, kar naj bi potrjeval zapisnik o reviziji podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah za leto 1992 pri njenem delodajalcu, opravljeni leta 2009. Pritožnica pri tem opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156), ki naj bi jo Zavod v celoti ignoriral. V odločbi o priznanju in odmeri pravice do pokojnine naj ne bi bilo navedeno, da Zavod spornih zneskov ni upošteval, pri čemer naj tega tudi ne bi bilo mogoče razbrati iz prilog navedene odločbe. Zato naj bi novo odmero pokojnine zahtevala (šele) po tem, ko je bila seznanjena z ugotovitvami revizije. ZPIZ-1 naj sicer res ne bi imel izrecnih določb, ki bi omogočale odpravo takšnih pomanjkljivosti, vendar bi tako Zavod kot sodišča morali ZUP razlagati v skladu z načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter naravo pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-496/14 z dne 5. 5. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.
 
 
B.
 
4. Izpodbijane sodbe temeljijo na stališču, da je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožničin, ni omogočal, je po presoji sodišč Zavod njeno zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.
 
5. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.
 
6. V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijane odločitve temeljijo na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je izpodbijane sodbe razveljavil in zadevo vrnil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12 (1. točka izreka).
 
7. Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.
 
8. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato odločil, da pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).
 
 
C.
 
9. Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.
 
 
 
mag. Marta Klampfer
Predsednica senata
                                                                   
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Magda Mezek, Ankaran
Datum vloge:
18.06.2014
Datum odločitve:
27.05.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30677